8 PRILOGE
8.2 Intervjuji
8.2.1 Osebe, ki so prebolele motnje hranjenja
Intervju A
1. Stara sem 18 let (A1a), sem ženskega spola (A1b) in sem dijakinja srednje zdravstvene šole (A1c) v Ljubljani.
47 2. Prvič sem zaznala znake motnje hranjenja, ko mi je zdravnica rekla, da sumi, da gre za motnje hranjenja (A1). V 7. razredu, torej pri 12. letih (A2). Takrat sem pomislila, da morda zame takrat zdrav način življenja pa vendar ni tako zdrav, vendar nisem želela spremeniti ničesar. Ko sem zaznala prve znake je minilo tam nekje 5 mesecev.
3. Sama sem se borila z anoreksijo (A3).
4. Največja napaka je, da govorimo o motnjah hranjenja mnogokrat pri osebah, ki se nam zdijo zelo suhe.
Ne zavedamo se, da morda oseba, ki je nam na pogled idealna ali celo malo obilna, prav tako lahko bije bitko z omenjeno motnjo (A4). Kako bi jaz videla, da gre morda pri osebi za motnje hranjenja - izogibanje družbi (A5), zaskrbljen obraz pred obrokom (A6), zaužite ogromno tekočine (A7), oddaljevanje od ljudi (A8), prosti čas nameniti le telovadbi (A9), ter izmikanje družinskim kosilom, kjer oseba ve, da bo mnogo hrane (A10).
5. Moje potrebe v času anoreksije so bile - konstantno planiranje (A11), redni treningi za moč, HIIT (A12), vsak teden manj hrane (A13), čas zase (A14) in zapiranje v sobo (A15), zaužiti mnogo tekočine (A16) in prav tako sem imela potrebo po spremljanju oseb, ki so mi delovale popolne (A17) (v veliki meri so bile to osebe, ki so se ukvarjale s fitnesom in zdravim prehranjevanjem).
6. Izzivov je bilo precej - kontroliranje lakote (A18), vztrajnost pri treningih (A19), reči ne hrani, v kateri sem uživala (A20), živeti z občutkom, da nisem dovolj (A21) in vsakodnevno nesprejemanje sebe (A22).
7. Prišlo je do tega, da sem priznala, da potrebujem pomoč (A23) in tako se je začela pot na pediatrični kliniki, kjer me je v svoje roke vzela psihologinja (A24) in psihiatrinja (A25). Pristop omenjenih je meni osebno ustrezal (A26), imela sem občutek, da lahko povem vsako stvar, ki je v meni povzročala nemir (A27). Njun pristop se je razlikoval od tega, da je psihologinja v uri pogovora, dovolila, da povem vse in na koncu podala neko kratko mnenje (A28). Pri psihiatrinji se je šlo bolj za zdravila in za odgovor na zdravila ali mi ustrezajo (A29). Prav tako sem se s psihiatrinjo svojih problemov dotaknila nekoliko bolj površno, s psihologinjo pa sem zajadrala globje.
8. Ustrezna pomoč v moji bitki je bila vsekakor podpora družine, v ospredju mame (A30). Omenjene psihologinje (A31) in psihiatrinje (A32). Pomoč nekaterih prijateljic (A33). Meni v pomoč pa je bilo tudi precej menjava okolja (A34) in začetek nečesa novega (A35).
9. Sama lahko rečem, da sem imela podporo in pomoč 100% (A36) in da sem sama sebi postala tudi v pomoč, ter prenehala uničevati svoje telo. Včasih sem si želela, da bi o svojih problemih spregovorila s kakšno osebo, ki se je borila prav tako z motnjami hranjenja (A37).
Intervju B
1. Sem ženska (B1a), stara 22 let (B1b). Moja dokončana izobrazba je gimnazijska maturantka (B1c), trenutno pa študiram na FSD (B1d).
2. Prve znake ortoreksije sem zaznala v prvem letniku faksa (B1) zato, ker sem se v avtu zjokala, ker sem bila ''prisiljena'' pri babici pojesti en piškot (B2). Kljub temu, da sem jedla zdravo hrano že nekaj mesecev sem se dobesedno bala, da bo ta piškot slabo vplival na moje telo, ker ni zdrav (B3). Predvsem sem se pa bala, da se bom zredila (B4).
3. Šlo je za ortoreksijo (B5).
48
4. Ločnice pri motnji hranjenja se mi zelo težko določiti (B6). Sploh pri ortoreksiji. Na zunaj namreč izgleda kot, da pač živiš zdravo, s čimer ni nič narobe (B7). V bistvu nasprotno. Še zelo promovirano je zdravo življenje (B8). Če bi morala določiti ločnico se mi zdi, da je to takrat, ko postaneš obseden s hrano (B9).
Ko misliš na vsak grižljaj (B10). Ko mora biti vse zdravo, brez izjem (B11). Ko ti hrana zasede cel dan, ker nanjo stalno razmišljaš (B12).
5. Takrat sem imela potrebo po sprejetosti (B13). Imela sem potrebo po tem, da končno sprejmem sama sebe (B14). Hkrati pa, da me nehajo ''gnjavit'' s tem, da je z menoj nekaj narobe (B15) in sprejmejo, da jem ''zdravo'' (B16).
6. Kot izziv bi izpostavila izgubo prijateljev oziroma tesnega stika z njimi (B17), saj sem se izogibala zabavam in dogodkom, kamor so me vabili. V bistvu sem si želela družiti in kam iti, a hkrati me je bilo strah hoditi na dogodke (B18), ker se tam pije in nisem želela vnašati dodatnih in nezdravih kalorij vase (B19). Izgubila sem tudi menstruacijo in začelo me je skrbeti, da ne bom mogla nikoli imeti otrok (B20), katerih si nekoč želim. Izziv je bil zame celo prepričati sama sebe, da je to bolezen in da ni zdravo tako kot mislim (B21).
7. Nisem iskala nobene pomoči (B22). Vso pomoč sem dobila od družine in prijateljice (B23), ki je sama doživljala podobno izkušnjo.
8. V pomoč mi je bil predvsem pogovor s prijateljico, ki je imela isto izkušnjo (B24), ker sem dobila občutek, da me nekdo razume (B25). Poskusila sem tudi s prakticiranjem joge in meditacije (B26), kar bi lahko označila kot vrsto samopomoči. To mi je poleg pogovora zares ogromno pomagalo. Nekako sem se umirila in spet prišla v stik sama s sabo (B27).
9. Mogoče kakšno skupinsko samopomoč (B28). Potrebovala bi nekoga, ki ima podobne izkušnje (B29).
Prav zaradi tega se mi zdi, da so strokovne delavke, ki so imele izkušnjo s katero od motenj zelo primerne pri delu z osebami z motnjami hranjenja. Lahko povem tudi, da se strokovne delavke ponekod preveč osredotočajo na otroštvo iz katerega naj bi izhajale motnje hranjenja. (B30) Res je, da je veliko primerov, kjer je izvor motnje v otroštvu, ampak menim, da ponekod ni problem v tem. Mislim, da je izvor v današnjih časih predvsem v medijih, ki nam prikazujejo idealno prehrano, telo ipd. (B31)
Intervju C
1. Imam 23 let (C1a), sem ženska (C1b), in sem študentka na FSD-ju (C1c) (opravljena gimnazijska matura) (C1d).
2. Zdaj, ko gledam za nazaj, vidim znake že zelo zgodaj. Začelo se je že v osnovni šoli, že z mojimi 12 leti (C1) ko sem dietirala s kratkimi in zelo restriktivnimi dietami (C2). Vedenje, kot se ga spomnim, so bilo stalno tehtanje in merjenje obsega trebuha (C3), telovadba kot kazen za zaužite kalorije (C4), štetje/beleženje zaužite prehrane (C5), prav tako pa sem najraje in najpogosteje brala knjige na tematiko motenj prehranjevanja (C6) (kot so Mirijam ima anoreksijo, Debeluška, Do zadnjega diha) in gledala filme, žal pa teh nisem jemala za izobraževanje, temveč sem jih uporabljala kot vir motivacije in navdih (C7). Spomnim se toksične misli, kot je: Blagor puncam, ki imajo anoreksijo, za njih je hujšanje veliko lažje (C8). Vseeno pa menim, da sem resnično zbolela leta kasneje, t.j. prvi letnik faksa (C9), ko so se pojavile prave težave.
Takrat pa sem prepoznala, da imam težavo, ko je bilo že zelo hudo, in to je, ko mi niso bila prav več nobena
49 oblačila (C10) (ker sem bila tako izčrpana), ko sem imela nočne more (C11), napade volčje lakote (C12) in ko sem se stehtala in zagledala strašno nizko številko (C13).
3. Predvsem anoreksija , ob tem pa tudi ortoreksija (C14).
4. Trdila bi, da široko rečeno, motnje hranjenja označuje obsesivna preokupiranost s hrano (hujšanjem, telesno podobo) (C15) in razmišljanjem o njej. Zgodi se, ko hrana postane orodje za predelovanje in pridelovanje stresa (C16) (težav) in ne osnovna biološka potreba ter preokupiranost s telesnim izgledom z mislimi o tem postane (C17) resna ovira v posameznikovem življenju.
5. Ko gledam nazaj, sem resnično imela potrebo po sprejemanju (C18), saj sem takrat mislila, da bom sprejeta in vrednotena le, če bom resnično popolna (in popolno suha), prav tako bi mi pomagal občutek varnosti, saj se sama v svetu nisem počutila varne (C19). Sicer pa sem imela potrebe po validaciji, po tem, da sem opažena (C20). Čutila pa sem tudi potrebo po kontroliranju vnosu hrane sebe in tudi drugih (C21), po kontroliranju kuhe drugih ljudi (C22), potrebo po beleženju zaužite hrane (C23) (zapisovala v beležke in slikala, kako zgleda), potrebo po tehtanju, merjenju hrane (C24) in potrebo po tehtanju in merjenju svojega telesa (C25), prav tako sem stalno morala/želela, ustvarjati v kuhinji in obiskovati trgovine s hrano (C26).
Imela sem potrebo po stalni fizični telesni aktivnosti (C27). Hkrati pa sem hrepenela po pomoči in sočutju (C28), spomnim se, da sem upala, da me bo nekdo vprašal, koliko tehtam in koliko premalo pojem (C29), saj bi mi po mojem odgovoru verjetno želel pomagati, četudi le s sočutno mislijo in objemom. Čeprav sem se bližine otepala, sem po njej hlastala (C30).
6. Oh, teh izzivov je bilo resnično veliko, če se pošalim, lahko rečem, da je bilo celo tisto obdobje mojega življenja izziv (C31). Na primer lahko rečem izogibanje obrokom z družino (C32), velik val anksioznosti na socialnih dogodkih ali druženju s prijatelji/družino (C33) (saj je bila možnost, da bomo na eni točki obkroženi s hrano), vsiljive misli o računanju kalorijske sestave živila (C34), velik strah pred določenimi živili (C35), želja po izbljuvanju hrane (in včasih sem to tudi naredila) (C36), težave pri izbiri jedi v restavracijah (C37) (saj nič ni zgledalo dovolj zdravo in lahko), velik stres (C38), slaba koncentracija (C39), utrujenost (C40), izguba menstruacije (C41), komentarji drugih ljudi in pritisk s strani družine (C42) 7. Strokovne pomoči nisem prejemala (C43) - od začetka do konca sem bila tu sama. Kar pa lahko trdim, je,
da so mi pomagali nekateri Youtube ustvarjalci (C44) (ki so ustvarjali videe na temo ozaveščanja nevarnosti motenj prehranjevanja, ki so govorili o polnovredni uravnoteženi prehrani, ki so govorili o svojih izkušnjah z motnjo prehranjevanja in o svoji ozdravitvi). Prav tako so mi pomagali umetnost (C45) (skozi katero sem prepoznala težo lastnih težav), joga (C46) (spoznala druge prelepe lastnosti mojega telesa) in čuječnost (C47).
8. Pogovor z ljudmi (C48), podpora pri kuhi in prehranjevanju (C49), uravnavanje stresa (kot joga, meditacija, sprehodi v naravi) (C50), psihoedukacija (C51) (sama sem prebirala članke, gledala filme, brala knjige).
9. Kljub temu, da sem vselej zmogla sama, bi gotovo prav prišla pomoč strokovnega sogovornika (C52), večja podpora družine, podpora prijateljev (C53), pogovor z nekom, ki je ob bolezni okreval (C54) – ki me resnično razume, morda podporna skupina (C55).
Intervju D
1. Stara sem 24 (D1a), sem ženska (D1b) in sem diplomirana inženirka fizike (D1c).
2. V prvem letiku srednje šole (D1). Na začetku dobivaš pozitivne komentarje v smislu: ´si shujšala?´ česar si vesel in ponosen nase, da premoreš toliko discipline. Zato v mojem primeru, nisem opazila prvih
50
znakov (D2), saj se ti v tistem stadiju motnje zdi vse pod kontrolo in si prepričan, da lahko s tem prekiniš, ko dosežeš svoj cilj. Lahko pa rečem, da sem se težave začela zavedati, ko enostavno nočeš več jesti oz.
ekstremno zmanjšaš obroke (D3) in še po temu kar poješ občutiš slabo vest (D4).
3. Šlo je za anoreksijo (D5).
4. Po mojem mnenju se težava začne, ko napačno mišljenje, ki strmi k idealni teži začne nadzirati količino in vrsto obrokov (D6), čemur se ne upremo, ker hkrati s takim načinom dosežemo manj kilogramov na tehtnici. Rekla bi, da takrat, ko moraš do potankosti nadzorovati vsak grižljaj (D7), ko se vse misli v dnevu vrtijo okoli hrane (D8) in ne glede na to, da si svojo primarno ciljno težo že dosegel nadaljuješ s tem (D9).
5. Nadzor nad pripravo svojih obrokov (D10), potrebo po čim manjšem vnosu hrane (D11) in veliko teka (D12).
6. Neprestana lakota (D13), utrujenost (D14). Ne glede na to, sem izzive v šoli in krožkih opravljala zelo dobro (D15), saj z nadzorovanjem hrane dobiš nekakšno samopotrditev in disciplino, ki jo izkoriščaš tudi na drugih področjih in stremiš k perfekcionizmu (D16).
7. Nisem prejemala nobene pomoči (D17). Skozi proces so mi pomagali starši, prijatelji in takratni partner (D18).
8. Odvisno od posameznika. Na prvem mestu je po mojem mnenju potreben človek, ki te posluša in razume ali vsaj poskuša razumeti (D19). Nekdo, ki ti lahko predstavi drugačen način razmišljanja in ti pomaga nazaj vzpostaviti drugačne prioritete (D20) in ti seveda pomaga pri samozavesti in sprejemnanju samega sebe (D21).
9. Glede na to, da nisem prejemala nobene pomoči, bi potrebovala strokovnjaka za pogovor (D22) in nekoga, ki je imel enako izkušnjo (D23).
Intervju E
1. Stara sem 24 let (E1a), ženskega spola (E1b) in sem diplomirana medicinska sestra (E1c).
2. Če zdaj pogledam za nazaj, opažam prve znake že konec osnovne šole, torej pri približno 14. letih (E1).
Skozi celo srednjo šolo sem nihala med odrekanjem, nato pa prenajedanjem (E2). To vse je trajalo do 2.
letnika faksa, kjer se je začel največji padec (E3). Pri sebi sem zaznala prve znake torej v 2. letniku faksa, ko sem imela za svojo velikost že prenizko težo, sama seboj pa še vseeno nisem bila zadovoljna (E4).
Zaznala sem tudi na ta način, ko mi je večina dneva vzelo razmišljanje o prehrani, priprava in tehtanje hrane ter ukvarjanje s športom (E5). Opazila sem tudi, da nimam želje po druženju (E6), strah me je bilo jesti zunaj (E7), pred ostalimi sem skrivala, da hujšam (E8) itd.
3. Mislim, da je šlo za neko mešanico anoreksije (E9) in ortoreksije (E10). Sprva sem imela tako nizek energijski vnos, da je praktično šlo za stradanje (E10a), ko pa sem ugotovila, da ne gre več, sem se odločila, da bom postopoma začela dvigovati energijski vnos, saj je bil v meni prisoten ogromen strah pred tem, da bi se spet zredila (E10b). Tako sem začela obsesivno planirati obroke več dni vnaprej, preštela vsak gram zaužite hrane, vsak dan trenirala (E10c). Kljub temu, da sem počasi višala kalorije, se je moja teža še vedno drastično nižala in tako sem postala zelo podhranjena (E10d).
4. Neko ločnico je težko postaviti (E11), saj mogoče tudi oseba, ki na zunaj ni videti, kakor da ima motnje hranjenja ima lahko v bistvu zelo destruktiven odnos s hrano (E11a). Prvi znaki mislim, da se lahko
51 opazijo že precej zgodaj (E12). Mislim, da je znak lahko že to, da oseba razmišlja o tem, koliko in kaj lahko poje (E13), ni pa še to motnja hranjenja. Lahko je le nek povod. Mislim, da se motnja začne, ko se celo življenje osebe vrti okoli hrane (E14). Da neprestano razmišlja o njej (E15). Da ima ogromne restrikcije ali pa poje vse kar ji pride pod roke (E16). Da ima pretirano nizek vnos, ali pa poje veliko preveč (E17). Da je vadba namenjena kurjenju kalorij in ne dobremu počutju (E18). Da hrana postane sredstvo, ki ga zlorabljamo za manipulacijo s svojim telesom (E19). Da pri vsakem izdelku, ki ga kupimo preverimo hranilne vrednosti in sestavine (E20). Da se tehtamo vsak dan, ali celo večkrat na dan (E21).
Da vedno znova postavljamo standarde, kako naj bi izgledali in vedno bolj nižamo številke na tehtnici, kje naj bi bila naša idealna teža (E22). Da postaneš brez energije, nimaš želje po čem drugem razen po tem, da se ukvarjaš s hrano (E23). Vse to se mi zdijo neki alarmi, na katere moramo biti izredno pozorni.
5. Hmm.. imela sem zelo različne potrebe. Najprej bi izpostavila potrebe, ki so me silile v to, da nadaljujem s svojim ravnanjem (E24). To so potreba po nadzoru in disciplini (E25), po tehtanju hrane (E26), potreba po štetju kalorij (E27), po treniranju vsak dan (E28), po natančnem odmerjanju makrohranil (E29), potreba po tem, da je bila hrana čim bolj nizkokalorična, s čim manj sladkorja in maščob (E30). Vse to so bile moje potrebe, kljub temu, da so bile zelo škodljive za moje zdravje. Potrebo pa sem imela tudi po tem, da bi bila sprejeta, da bi bila všeč drugim in sebi (E31). Želela sem biti vsem všeč in jim ugajati, kljub temu, da je to utopično in nemogoče (E32). Želela sem validacijo, potrditev, da sem dovolj lepa (E33), če pa sem jo dobila, ji nisem verjela. Potrebo po tem, da ostali opazijo, da mi rečejo, da sem suha (E34). Potrebo sem imela tudi po tem, da bi imela ob sebi več prijateljev, ki so se takrat po večini od mene oddaljili (E35).
6. Izzivov je bilo ogromno, sploh ko sem se odločila, da želim okrevati. Najtežje mi je bilo definitivno spustiti to kontrolo nad hrano, nad tem, da ne beležim kalorij in tehtam hrane (E36). Kar je bila tudi ena izmed hujših stisk in doživljanj med okrevanjem, je bilo definitivno soočenje s tem, da sem začela pridobivati na teži (E37). Ves čas sem tehtala med tem, ali želim ostati suha, ali želim nazaj dobiti svoje zdravje, ki sem ga v tem času izgubila (E38). Bila sem ves čas lačna in utrujena (E39). Nisem imela energije, vso energijo, ki pa mi je ostala, pa sem usmerjala v šport in prehrano (E40). Izziv mi je bil definitivno tudi to, da sem se oddaljila od večine prijateljev (E41) in ko bi jih najbolj rabila, da se ''socializiram'', nisem imela nikogar. Težko mi je bilo tudi gledati partnerja in starše, ker sem vedela, da zaradi mene trpijo (E42), tega pa nisem privoščila, niti nisem delala nalašč. Velik izziv so mi bila praznovanja ali pa obroki v restavracijah (E43), težavo sem imela tudi na izletih in potovanjih (E44), saj nisem imela nadzora nad tem, kdaj, kaj in koliko bom pojedla. Imela sem tudi velike občutke krivde, ko sem pojedla kaj, kar ni bilo na ''mojem seznamu dovoljenih živil'' (E45).
7. V prvi vrsti so mi bili v oporo starši in partner, kasneje tudi nekaj prijateljev (E46). Brez njih, se ne bi pobrala in si priznala, da potrebujem pomoč. Kasneje sem se vključila v obravnavo k psihologinji in psihiatrinji na področju motenj hranjenja (E47). Psihologinja je imela pristop, pri katerem mi je postavljala vprašanja, s katerimi sem sama prišla do ugotovitev, da moje početje ni v redu (E48) in da pravzaprav nimam tehtnih razlogov, da se tako obnašam do svojega telesa. Imela sem občutek, da lahko zaupam (E49), vendar me je velikokrat postavila na realna tla in točno to sem v tistem trenutku potrebovala. Kljub temu, da je včasih imela nekoliko ''trši'' pristop (E50), nisem imela občutka, da ji ne
52
gre zaupati ali da to ne bi bil varen prostor. Pri psihiatrinji so se srečanja bolj vrtela okoli zdravil (E51) in tega, kako mi ustrezajo, zato tudi najinega odnosa nisva dosti poglobili.
8. Kot sem že prej rekla, je v prvi vrsti pomembno, da ti ob strani stojijo najbližji, torej tvoja družina (E52).
Menim, da je z njihovo podporo lažje delati korake v pravo smer. Vseeno pa mislim, da če je oseba preveč globoko zabredla, da ji je v veliko oporo lahko strokovna pomoč psihologa ali psihiatra (E53). Ne pravim, da brez ni mogoče okrevati, vendar mislim, da je pot veliko težja in daljša. Vseeno mislim, da ti zna bolje pomagati nekdo, ki ni tako čustveno vpleten in ima s tega področja ogromno znanja.
9. Mogoče večjo podporo prijateljev (E54), da bi videla, da poleg družine nisem sama. Vsekakor bi prišel prav tudi kakšen pogovor z osebo, ki je imela podobno izkušnjo (E55). Vselej se je lažje pogovarjati z nekom, ki razume, kaj mu govoriš, ker je sam prestal kaj podobnega. Lepo bi se bilo vključiti tudi v kakšno skupino za samopomoč (E56).
Intervju F
1. Stara sem 23 let (F1a), sem ženska (F1b) in sem dokončala visokošolsko izobraževanje z nazivom diplomirana babica (F1c).
2. Svoje prve znake motenj hranjenja sem začela opažati približno 10 let nazaj – torej pri 12. letih (F1).
Sprva sem želela samo izgubiti par kilogramov, torej shujšati, nato pa je ta želja po vitki postavi začela kontrolirati moje življenje (F2). Kar naenkrat je moja prehrana začela bazirati na živilih z zelo nizko kalorično vsebnostjo (sadje, zelenjava) (F3), poleg tega telovadba ni bila več namenjena sprostitvi in dobremu počutju, pač pa je postala neka 'nujnost' (F4). Nisem se dobro počutila, če nisem imela možnosti nadzora nad tem, kaj in koliko pojem (F5). Pred vsemi temi slabimi občutki sem si zakrivala oči in si govorila, da je to popolnoma normalno. Da moram to prestajati, če želim biti suha (F6) in tako pač je, s tem sem se sprijaznila.
3. Sprva sem zapadla v anoreksijo nervozo (F7), ki sem se jo po približno 4 letih strokovne pomoči vsaj približno naučila obvladovati. Ves ta čas se je sicer v meni kopičila jeza nad tem, da nimam kontrole, da se moram zrediti, ker si to želijo drugi, v meni je še vedno prevladovala želja, da bi bila suha (F7a). V tej situaciji, kjer sem bila popolnoma nemočna, sem se morala znajti po svoje, zato sem začela bruhati (F8).
Ko sem to storila prvič, me je bilo zelo strah, saj sem slišala veliko groznih zgodb o tem, kako je bulimija nervoza lahko nevarna in ni mi bilo vseeno (F8a). Potem to v svojem afektu nemoči nekajkrat ponoviš.
In kmalu obvladaš – sliši se grozno. S tem je izginil tudi strah pred bruhanjem, postalo mi je vseeno (F8b).
Več mi je pomenil ta občutek praznine, ko sem lahko svojo napetost na tak način odstranila s telesa (F8c).
4. Menim, da je za postavljanje točnih diagnoz še vedno najbolj odgovorna stroka, ki se s tem ukvarja.
Vseeno je prav, da vsak posameznik, ki se mu zdi, da ima motnje hranjenja, opazuje svoje telo in posluša svoje občutke (F9). Preprosti dejavniki so že lahko dokaz, da naše razmišljanje ni zdravo naravnano, pač pa nam lahko škoduje. Vsakodnevno tehtanje ali celo tehtanje večkrat na dan (F10), pri čemer se tehtamo do grama natančno – prvi alarm. Prekomerna telovadba, izvajanje točno določenih telesnih aktivnosti (F11) s točno določenim številom ponovitev, telovadba ob nenavadnih urah (zelo zgodaj zjutraj ali ponoči), izvajanje telovadbe na skrivaj, da nas drugi ne vidijo (F12) – drugi alarm. Ozek izbor živil, ki pridejo v poštev pri naši prehrani, ortoreksična prehrana, preverjanje sestavin in kalorij na embalaži, izogibanje nezdravi prehrani, pri pripravi hrane zaupamo samo sebi in ne dovolimo drugim, da bi jo
53 pripravili za nas (F13) – tretji alarm. Izpuščanje obrokov, stradanje, stalno razmišljanje o hrani in telesni aktivnosti do te mere, da nas to ovira pri našem vsakdanjem življenju (F14) – četrti alarm. Običajno se nam zdijo vse druge aktivnosti, ki niso povezane s hrano in telovadbo, dolgočasne in brez pomena (F15).
Postopoma se ne vključujemo več v družbo in na družabne dogodke, ker bo tam verjetno hrana (F16), ker
Postopoma se ne vključujemo več v družbo in na družabne dogodke, ker bo tam verjetno hrana (F16), ker