UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO
Hana Kodela
Ločnica med motnjami hranjenja in zdravim načinom prehranjevanja: primer ortoreksije
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO
Hana Kodela
Ločnica med motnjami hranjenja in zdravim načinom prehranjevanja: primer ortoreksije
Diplomsko delo
Mentorica: doc. dr. Liljana Rihter
Ljubljana, 2021
Zahvala pri izdelavi mojega diplomskega dela gre vsem intervjuvankam in intervjuvancem, ki so bili pripravljeni z menoj deliti osebne zgodbe in mi pomagali pri ustvarjanju moje lastne!
Za podporo, pomoč in spodbudne besede se želim zahvaliti vsem v družini, ki so mi na moji poti stali ob strani!
Predvsem pa gre zahvala moji mentorici, doc. dr. Liljani Rihter, ki mi je ob pisanju bila vedno na voljo in mi pomagala pri izdelavi. Brez njenih usmeritev, spodbud in podpore ter velike odzivnosti ne bi zmogla!
Hvala vam!
An arrow can only be shot by pulling it backward. So when life is dragging you back with difficulties, it means that it’s going to launch you into something great. So just focus, and keep aiming.
– Paulo Coelho
PODATKI O DIPLOMSKEM DELU Ime in priimek: Hana Kodela
Naslov diplomske naloge: Ločnica med motnjami hranjenja in zdravim načinom prehranjevanja: primer ortoreksije
Kraj: Godovič Leto: 2021
Število strani: 129 Število prilog: 5
Mentorica: doc. dr. Liljana Rihter
Ključne besede: motnje hranjenja, ortoreksija, zdrav način prehranjevanja, strokovno delo na področju motenj hranjenja, podpora, socialno delo, proces zdravljenja
Povzetek: V svojem diplomskem delu sem raziskovala ločnico med motnjami hranjenja – konkretneje ortoreksijo in zdravim načinom prehranjevanja. V teoretičnem uvodu sem opisala zasvojenosti (motnje hranjenja spadajo mednje), nato sem na splošno opisala motnje
hranjenja, opredelila vzroke za nastanek, nato pa opisala različne vrste motenj hranjenja.
Izpostavila sem tudi, kako promoviran zdrav način življenja vpliva na posameznikovo samopodobo, nazadnje pa sem opredelila, kako je socialno delo povezano s sodelovanjem z osebami z motnjami hranjenja. V empiričnem delu sem analizirala in predstavila ugotovitve, do katerih sem prišla z intervjuvanjem ljudi na neslučajnostnih priložnostnih vzorcih iz štirih različnih populacij. Izbrala sem dvanajst ljudi. Tri posameznice izmed njih so prebolele ortoreksijo, tri posameznice so prebolele druge vrste motenj hranjenja, tri so bile socialne delavke (dve od njih zaposleni na področju motenj hranjenja) in trije drugi strokovnjaki, ki so zaposleni ali so bili zaposleni na področju motenj hranjenja. Z vprašanji, ki sem jih
zastavljala, sem raziskovala, kakšne so razlike v dojemanju motenj hranjenja (prvo
zaznavanje znakov motenj hranjenja, ločnica, kje se začnejo motnje hranjenja, potrebe, izzivi) vseh štirih skupin (osebe, ki so prebolele ortoreksijo, osebe, ki so prebolele druge vrste motenj hranjenja, socialne delavke s področja motenj hranjenja in drugi strokovnjaki s področja motenj hranjenja). Ugotovila sem, da se prve znake motenj zaznava zelo pozno, praktično tam, kjer je ločnica. Pomembno je, da smo pozorni že prej, saj na ta način lahko delamo na preventivi. Prav tako je potrebno, da kot strokovni delavci bolj poslušamo in s posamezniki sodelujemo, saj so se pokazale razlike v dojemanju izzivov in potreb posameznic, ki so prebolele motnje hranjenja, ter strokovnjakov na tem področju. Poznavanje izzivov je nujno potrebno za ustrezno podporo osebam z motnjami hranjenja. Potrebe oseb z ortoreksijo v primerjavi z osebami z ostalimi vrstami motenj hranjenja se ne razlikujejo bistveno, ostaja pa ortoreksija tudi med strokovnjaki še nepoznana, zato je pomembno ozaveščanje o tej motnji.
Pokazalo se je tudi veliko pomanjkanje organizacij za podporo osebam z motnjami hranjenja,
kar je povezano s tem, da še vedno veliko posameznikov ne išče pomoči. Za uspešno podporo
je bolj kot sama izobrazba strokovnjaka pomemben njegov pristop, to, da se oseba počuti
sprejeta, slišana in varna. Motnje hranjenja so zelo kompleksno področje, zato je do
posameznika potrebno imeti celosten pristop, se osredotočati na vsa področja njegovega
življenja, ne le na enega samega. Rezultati raziskave so zame koristni, prav tako pa bodo
prišli prav tudi ostalim strokovnjakom, ki delajo na področju motenj hranjenja.
Title: Line between eating disorders and healthy eating habits: case of orthorexia
Descriptors: eating disorders, orthorexia, healthy eating habits, expertise in eating disorder field, support, social work, treatment process
Abstract: In my thesis I explored the boundary between eating disorders - specifically orthorexia and healthy eating habits. In the theoretical part, I first described addictions (eating disorders are one of them). Secondly, I described eating disorders in general, defined their causes and origins, and described the characteristics of each eating disorder individually.
Furthermore, I emphasised how promoting a healthy lifestyle affects an individual's self-image.
Finally, I ended my theoretical part by describing the relationship between working with individuals who have recovered from eating disorders and social work. In my empirical part, I analysed and presented what findings I came to during my research. I interviewed twelve individuals. Three of them are individuals who have recovered from orthorexia, three of them have recovered from another type of eating disorder, three of them are social workers (two of them work with individuals who struggle with eating disorders), and three of them are other professionals who work (or have worked) with individuals who struggle with eating disorders.
I explored the differences in perceptions of eating disorders (recognising the first signs of eating
disorders, where to draw the line, where an eating disorder begins, its necessity, challenges)
between all four groups (individuals recovering from orthorexia, individuals recovering from
another type of eating disorder, social workers, and other professionals). I have found that the
first signs of an eating disorder are recognised very late, practically where the line between
eating disorder and healthy eating habits runs. It's important to stay alert, because that's how we
can work on prevention. I also want to emphasise that we as experts need to listen more and
work together with users. Research has shown that there are differences in perceptions of needs
and challenges between individuals who have recovered from an eating disorder and experts in
the field. The needs of individuals struggling with orthorexia are not significantly different from
the needs of individuals struggling with other types of eating disorders. In addition, research
has shown that orthorexia is not well known even among experts, so it is important to promote
awareness of this disorder. I have also found that in Slovenia there is a lack of organisations
working with people struggling with eating disorders and there are still many people who do
not seek help. In addition, research has shown that what approach the expert has when working
with people (that the individual feels accepted, safe and heard) is more important than their
profession. Eating disorders are a very complex area, so we need to take a holistic approach
when working with individuals struggling with eating disorders, focusing on all aspects of their
lives, not just one. The results of the research are useful to me and I think they will also be
useful to professionals working in this field.
1
Vsebina
1
TEORETIČNI UVOD ... 11.1 Zasvojenosti ... 1
1.2 Motnje hranjenja ... 2
1.3 Vzroki in posledice motenj hranjenja ... 4
1.4 Vrste motenj hranjenja ... 5
1.4.1 Ortoreksija ... 8
1.5
Zdrav način življenja in samopodoba ... 121.6 Socialno delo in motnje hranjenja ... 13
2 FORMULACIJA PROBLEMA ... 17
2.1
Raziskovalna vprašanja ... 183 METODOLOGIJA ... 19
3.1 Vrsta raziskave ... 19
3.2 Merski instrument in viri podatkov ... 19
3.3 Populacija in vzorec ... 20
3.4 Zbiranje podatkov ... 21
3.5 Analiza podatkov ... 21
4 REZULTATI ... 22
5 RAZPRAVA IN SKLEPI ... 34
6 PREDLOGI ... 39
7 LITERATURA ... 41
8 PRILOGE ... 46
8.1 Smernice za intervju ... 46
8.2 Intervjuji ... 46
8.2.1 Osebe, ki so prebolele motnje hranjenja ... 46
8.2.2
Strokovnjaki s področja motenj hranjenja ... 548.3 Odprto kodiranje ... 61
8.4 Osno kodiranje ... 95
8.5 Odnosno kodiranje ... 108
1
1 Teoretični uvod 1.1 Zasvojenosti
Zasvojenost je definirana kot kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki se povezujejo s spominom in motivacijo. Poleg telesne odvisnosti pri zasvojenosti gre tudi za vedenje oziroma ravnanje, za katerega se posameznik zaveda, da je škodljivo, vendar zaradi nekih dejavnikov in okoliščin s tem ravnanjem ne zmore prenehati (Kaj je zasvojenost?, b.d.).
Vito Flaker (2002, str. 16) v svojem delu opisuje, da je zasvojenost artikulirana in zatrta odvisnost, ki jo spremljata izmenjevanje hrepenenja po substanci in abstinenčna kriza. Na drugi strani pa odvisnost ne pozna povezave med neko substanco in hrepenenjem po njej ter abstinenčno krizo. Človek po Flakerju (1999, str. 212) postane zasvojen, ko doživi abstinenčne težave, jih kot take konceptualno prepozna in se tako nauči hlepeti po drogi ter s ponavljanjem te izkušnje pridobi stališča in vedenje zasvojenca.
Giddens (2000) definira zasvojenost kot prisilno vedenje, ki posamezniku zavzame večji del življenja. Opisuje jo kot neko navado z vzorcem, ki jo pa ponavljamo; v primeru, da poskušamo z navado odnehati, pa v nas povzroča tesnobo (Giddens, 2000, str. 77).
Ramovš in Ramovš (2000) pravita, da se podobe vseh zasvojenosti kažejo v duševnem zdravju, in sicer kot spremenjeno vedenje in doživljanje sveta zasvojenega in tistih, ki so mu blizu.
Veliko ljudi se s posledicami zasvojenosti spopada celo življenje, tisti, ki pa se z njimi spopadejo uspešno, potrebujejo ogromno osebnega truda in veliko družbene pomoči (Ramovš in Ramovš, 2010, str. 42). Zasvojenost je torej neka škodljiva potreba po škodljivi omamni snovi, škodljivem vedenju ali doživljanju (Ramovš, 2010, str. 44).
Zasvojeni so ljudje, ki prihajajo iz zelo različnih socialnih kontekstov. Splošno znano je, da so velikokrat zasvojeni ljudje, ki so medijsko prepoznani, kot npr. rock zvezde, igralci itd., seveda pa lahko postanejo zasvojeni povsem ''navadni'' ljudje. Razlika je v tem, da se o zasvojenostih znanih ljudi govori veliko več. Večkrat postanejo zasvojeni tudi posamezniki iz različnih profesij (npr. zdravniki, odvetniki in drugi) z drogami, kot so npr. predpisana
zdravila ali alkohol. Prav tako so dovzetni za zasvojenosti tako imenovani ''mladi odrasli''.
Gwinell in Adamec (2006, str. 11) opisujeta, da je največ posameznikov, ki so zasvojeni, starih med 18 in 25 let. Zasvojenosti lahko razvijejo posamezniki iz vseh ras ali etničnosti, prav tako pa ljudje različnih stopenj izobrazbe. Vse vrste zasvojenosti (kemične ali
nekemične) imajo skupne značilnosti. Prva je hrepenenje po substanci ali vedenju, ki
2
povzroča zasvojenost. Ob tem, ko substanco ali vedenje konzumirajo ali izvajajo, občutijo zadovoljstvo. Če zadovoljstva ne občutijo več, lahko pride do odtegnitvenega sindroma, kar je za ljudi, ki so zasvojeni, lahko zelo boleče. Zato to pogosto vodi v stopnjevanje zasvojenosti.
Druga značilnost je, da je celoten potek življenja posameznika, ki je zasvojen, podrejen zasvojenosti. Center življenja zasvojenega človeka je zasvojenost sama, pa naj bo to telovadba 60 ur tedensko, ali zasvojenost s heroinom. Zasvojenemu človeku se lahko ''normalno življenje'' zdi motnja za njegovo zasvojenost. Družinski člani lahko zahtevajo določene spremembe, ki se ne skladajo z zmožnostmi in koraki, ki jih lahko naredijo
posamezniki. Osebe, ki so zasvojene, prav tako trpijo zdravstvene in/ali čustvene probleme in stiske. Zasvojen človek lahko zanemarja potrebe zdravja in lastnega telesa, saj mu življenje vodi odvisnost. (Gwinell in Adamec, 2006, str. 11).
1.2 Motnje hranjenja
Motnja hranjenja je definirana kot nenormalne prehranjevalne navade, ki negativno vplivajo na človekovo psihofizično stanje (Eating disorder, b.d.).
Motnje hranjenja zajemajo težave, ko posamezniki jedo premalo ali jedo preveč. Kljub temu da motnje hranjenja pogosto vključujejo težave s težo (podhranjenost zaradi stradanja ali pa prekomerna teža zaradi prenajedanja), veliko ljudi, ki trpi za motnjami hranjenja, ne izgleda nujno podhranjeno ali ima prekomerno težo. Poleg tega nimajo vsi, ki so videti podhranjeni ali pa imajo prekomerno težo, motnje hranjenja. Skorajda vsak se kdaj prenajeda in skoraj vsako dekle se je kdaj v življenju posluževalo diete, ki je vključevala premajhne količine hrane, ampak to ne velja nujno za motnjo hranjenja. Vendar pa je to lahko povezano s tveganjem za razvoj motnje hranjenja. Dandanes so motnje hranjenja tudi tesno povezane z družbenimi ideali ženske lepote (Keel, 2006, str. 14).
Pri osebah z motnjami hranjenja je vse njihovo početje skoncentrirano na hrano. Problem se na
prvi pogled mogoče zdi enostavno rešljiv, vendar je v resnici veliko bolj kompleksen, saj je
hrana pri osebah z motnjami hranjenja le simptom neke globlje duševne stiske in bolečine. Tako
je prekomerno hranjenje ali pa stradanje le način, s katerim osebe z motnjami hranjenja
vzpostavijo navidezno kontrolo, v ozadju pa se skrivajo težke zgodbe, stiske, nizka samopodoba
in nesprejemanje samega sebe (Hafner in Torkar, 2011, str. 3). V osnovi torej ni glavna težava
hrana, temveč motnje v doživljanju samega sebe. Posameznik doživlja stiske in čustvene
motnje, ki se tako kažejo v spremenjenem odnosu do hrane. Vzorci, ki vključujejo spremenjeno
prehranjevanje in moteno psihično doživljanje, so močno prepleteni, zato se tu še toliko bolj
3
pokaže kompleksnost težave. Hrana je tako le navidezno žarišče motenj, glavni izvor pa je po navadi povsem nekje drugje (Reljič Prinčič, 2004, str. 183).
Motnje hranjenja so največkrat povezane z izkušnjami in čustvi. Hrana postane središče človekovega sveta, posameznik pa občuti slabo vest in duševne boje. Motnje hranjenja se dandanes šteje za tipično civilizacijsko bolezen. Nastale so kot posledica nezdravega načina življenja, naše družbeno življenje in običaji pa so pogosto povezani s hrano, kar posledično vpliva na to, kdaj, koliko in kaj jemo in kakšen je naš odnos do hrane (Šimenc, 2004, kot navedeno v Berčnik, 2012).
Tako je bistvo razumevanja motenj hranjenja in njihovega nastanka dobro razumevanje vlog zelo različnih in številnih dejavnikov, ki se med seboj tesno prepletajo, pri tem pa imajo enako pomembne deleže, hkrati pa različno mesto delovanja. To lahko primerjamo s sestavljanjem mozaika, kjer ima vsak košček pomembno vlogo, a drugačno mesto (Reljič Prinčič, 2004, str.
184).
Motnje hranjenja so prav tako eden izmed primerov obsesivno-kompulzivne motnje, pri katerih posameznik doživlja obsesivne misli v povezavi s hrano (ne glede na to, ali je to restrikcija določene vrste hrane, kaj lahko jemo, kdaj in kako) za nadzor telesne teže, ki vodijo v kompulzivna dejanja (na primer bruhanje, tehtanje hrane, stradanje, štetje kalorij itd). Pogosto so vključena tudi kompulzivna dejanja, kot je pretiran šport (Štesl, 2019). Prav značilnosti obsesivno-kompulzivne motnje so razlog, da imajo osebe z motnjami hranjenja še veliko več težav pri prebolevanju.
Obsesivna kompulzivna motnja (OKM) je kronična in izčrpavajoča motnja, pri kateri gre za obsesije in kompulzije, ki povzročajo stres; ovira nas pri vsakdanjem funkcioniranju in posamezniku vzame ogromno časa. Sprva je bila OKM obravnavana kot anksiozna motnja, vendar so nedavne raziskave pokazale, da anksioznost ni nujno primaren čustveni proces, ki povzroča OKM (Bhikram, Abi-Jaoude in Sandor, 2017, str. 300).
Pri OKM gre za to, da posameznik doživlja obsesivne misli, ki so zelo intenzivne, kar povzroči, da ga te misli vodijo v kompulzivna dejanja. Med obsesivne misli štejemo podobe in misli, ki jih posameznik doživlja kot neprimerne in neželene, ne zmore pa se jim upreti. Tako ob teh obsesijah doživlja hudo tesnobo in se ji poskuša izogniti z določenim ravnanjem ali dejanjem.
Tako se pogosto osebam, ki trpijo za obsesivno-kompulzivno motnjo, dogaja, da se vrtijo v
začaranem krogu obsesivnih misli in kompulzivnih dejanj, iz katerega ne morejo. Pogosto se
4
motnja pojavi v najstniških letih ali zgodnji odraslosti, izraža pa se lahko tudi različno intenzivno glede na stopnjo stresa, ki ga oseba doživlja.
1.3 Vzroki in posledice motenj hranjenja
Razumevanje vzrokov motenj hranjenja je pomembno za razumevanje otrokovih ali mladostnikovih psiholoških procesov. Zavedati se moramo, da so srednja in pozna najstniška leta izredno ranljiva leta in tako tudi najbolj tvegana za razvoj motnje hranjenja in njenih simptomov. Približno 13 % mladostnikov ima izkušnjo z vsaj eno obliko motnje hranjenja do 20. leta starosti in kar precejšnji del populacije (15 % - 47 %) ima vsaj kakšno značilnost motnje hranjenja, ki se kaže v vedenju ali spoznavnih procesih. To so precej zaskrbljujoči podatki, ki nas morajo spodbuditi k identifikaciji dejavnikov, ki prispevajo k tveganju za razvoj motenj hranjenja. Potrebna je tudi zgodnja prevencija in intervencija (Culbert, Racine in Klump, 2015, str. 1141).
Vzroki motenj hranjenja so lahko psihološki, sociokulturni, družinski ter genetsko pogojeni dejavniki. Med psihološke dejavnike štejemo individualne dejavnike vsakega posameznika, kot so na primer spoznavni procesi (obsesivne misli, pretiran perfekcionizem…), pretekle osebne izkušnje (ki vključujejo travmo, zlorabe in zbadanje na račun teže ter oblike telesa), čustva (posameznik izkusi neprijetno čustvo, ki mu povzroča stisko, kontrola nad hrano pa je način spoprijemanja z negativnimi občutki, ki jih posameznik doživlja) in stopnja nezadovoljstva s svojim telesom (ta naj bi bila povezana z vsemi ostalimi psihološkimi dejavniki). Sociokulturni dejavniki, ki vplivajo na razvoj motnje hranjenja, so, kako neka družba sprejema različne tipe teles. Če je v družbi hrane v izobilju, po navadi velja za idealen tip telesa vitka ženska. Zahodne družbe igrajo pomembno vlogo in imajo pomemben vpliv na razvoj družbene konstrukcije ideala ženskega telesa. Pomemben dejavnik, ki prispeva k razvoju motenj hranjenja, predstavljajo tudi mediji. Reel (2013, str. 103-107) navaja, da številne raziskave prikazujejo vpliv različnih medijev na samospoštovanje in samozavest posameznika, na njihove želje, da bi dosegli ideale. Pogosto mediji prikazujejo nerealne slike tako moških kot tudi ženskih teles.
Vpliv na razvoj motnje hranjenja imajo lahko tudi posameznikovi sovrstniki. Lahko si delijo
podobno mnenje in prepričanje o tem, kako doseči določen tip telesa. Družinski dejavniki prav
tako igrajo pomembno vlogo v razvoju motenj hranjenja. Med te spadajo dejavniki, ki
neposredno vključujejo ukvarjanje članov družine s telesom drugega, kot npr. spodbujanje k
hujšanju, promoviranje vitkega telesa ali to, da ima starš sam težave s samopodobo. Na razvoj
pa lahko vpliva tudi dinamika med družinskimi člani, npr. visoka kritičnost staršev, da so preveč
5
vsiljivi ali pa omalovažujoči. Med družinske dejavnike štejemo tudi disfunkcionalno komunikacijo, ni pa pogoj, da se motnja hranjenja razvije. Dandanes so raziskave tudi pokazale, da imajo družinski dejavniki lahko vpliv na razvoj motnje hranjenja, lahko pa s tem nimajo nikakršne zveze. Zadnji dejavniki, ki so lahko vzrok za razvoj motnje hranjenja, so genetski dejavniki. Raziskave so pokazale, da so motnje hranjenja bolj prisotne v družinah, kjer so se tudi drugi družinski člani spopadali z njimi. V dedni zasnovi imamo namreč tudi zapisane specifične osebnostne lastnosti, ki lahko vplivajo na razvoj motnje hranjenja (Reel, 2013, str.
103-107).
Posledice motenj hranjenja se lahko kažejo na različnih področjih: na fizičnem, čustvenem, socialnem in zdravstvenem področju. Na začetku fizični izgled predstavlja največjo stisko, zato se tudi fizične posledice nanašajo na izgled telesa. Med fizične posledice štejemo pomanjkanje zagona in energije, doživljajsko otopelost, nihanje telesne teže in nerealno zaznavanje telesa.
Naslednje področje, na katerega vplivajo motnje hranjenja, je čustvovanje. Kaže se kot otopelost, črnogledost, depresija, zatiranje lastnih potreb in čustev, pomanjkanje volje, težave pri opravljanju vsakdanjih obveznosti. Osebe z motnjami hranjenja se začnejo zapirati vase in spremenijo odnos do okolja, v katerem živijo, saj doživljajo veliko stisko. Tako se pojavijo socialne posledice, kot so nekomunikativnost, pasivnost na vseh področjih življenja, nezmožnost imeti partnerja ali pa oseba težko poskrbi za otroke in družino (Švab idr., 1998).
Raziskave so tudi pokazale, da so intervjuvanke doživljale številne zdravstvene težave, kot so anemija, amenoreja (izostanek menstruacije), osteoporoza, poraščenost, nevarnost krvavitev zaradi bruhanja, slabši vid, izpadanje las, motnje pomnjenja in motnje zbranosti, neplodnost, pešanje srca, težave s presnovo, nekaj jih je omenjalo tudi tuberkulozo zaradi padle imunske odpornosti (Pandel Mikuš, 2003, str. 117-124).
1.4 Vrste motenj hranjenja
V literaturi se največkrat omenjajo naslednje vrste motenj hranjenja:
- Anoreksija nervoza
O anoreksiji govorimo takrat, ko je posameznik pretirano usmerjen v svoje telo in njegovo težo ter se pretirano obremenjuje z zaužito hrano, medtem ko je njegova teža občutno prenizka (Anoreksija nervosa, b.d.).
Po APA (American Psychiatric Associaton, v Grilo in Mitchell, 2010, str. 3) kriterij za
anoreksijo nervozo vključuje:
6
- Posameznik noče obdržati minimalne teže, ki je primerna za njegovo starost in višino.
- Intenziven strah, da bo oseba pridobila težo, da bo postala debela, kljub temu da je drugače podhranjena in ne dosega minimalne potrebne telesne teže.
- Zgrešena oziroma napačna predstava o tem, kako naj bi telo izgledalo (njihov standard so pretirano suha telesa), in to, da oseba sebe ocenjuje na podlagi izgleda telesa.
- Prepričanje, da je prenizka teža posameznika zanj neškodljiva (Grilo in Mitchell, 2010, str. 3).
- Bulimija nervoza
Bulimijo nervozo uvrščamo med motnje hranjenja, pri čemer se posameznik poglobljeno ukvarja s svojim izgledom. Svojo telesno težo uravnava z restrikcijo, bruhanjem ali diuretiki.
Pogosto se izmenjujejo obdobje restrikcije in telesne aktivnosti, temu pa sledi obdobje prekomernega hranjenja (Bulimija, b.d.).
Diagnostični kriterij, ki je vključen v četrti ediciji Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (American Psychiatric Association, v Grilo in Mitchell, 2010), vključuje:
- Ponavljajoče epizode prenajedanja. Epizodo prenajedanja označujemo s sledečima alineama:
• Hranjenje v določenem časovnem obdobju (v času 2 ur) s količino hrane, ki je znatno večja od količine hrane, ki bi jo večina ljudi zaužila v enakem časovnem obdobju pod podobnimi okoliščinami.
• Občutek pomanjkanja nadzora nad hranjenjem med epizodo (občutek, da se posameznik ne zmore ustaviti pri hranjenju in da nima kontrole nad tem, kaj in koliko poje).
- Ponavljajoče neprimerne kompenzacije prekomernega hranjenja za preprečitev pridobivanja teže, kot so na primer izzivanje bruhanja, zloraba diuretikov, klistirja in drugih zdravil, prekomerna telovadba.
- Epizode prenajedanja in kompenzacijsko vedenje se povprečno pojavljata vsaj dvakrat tedensko v časovnem obdobju najmanj treh mesecev.
- Samovrednotenje temelji na obliki telesa in na telesni teži.
Poznamo dva tipa bulimije:
7
- Purgativni tip: med epizodo bulimije, ki po navadi sledi prenajedanju, posameznik poskuša uravnati telesno težo s tem, da namerno izzove bruhanje, ali pa vzame diuretike, klistir ali druga zdravila.
- Nepurgativni tip: oseba med epizodo bulimije uporablja druga kompenzacijska vedenja za uravnavanje telesne teže, kot so na primer prekomerna telesna aktivnost, restrikcija hrane, vendar pri tem ne zlorablja zdravil ali namernega bruhanja. (Grilo in Mitchell, 2010, str. 28).
- Kompulzivno prenajedanje
Kompulzivno prenajedanje je motnja hranjenja, kjer se posameznik prenajeda in uživa prekomerne količine hrane, včasih celo do telesne slabosti. Lahko se prenajeda čez cel dan ali pa v ekscesnih epizodah (Kompulzivno prenajedanje, b.d.).
Kompulzivno prenajedanje je pogosto povezano s stresom in z vsaj tremi ali več sledečimi značilnostmi:
- Uživanje hrane veliko hitreje kot običajno.
- Uživanje hrane do te mere, da je posameznik tako sit, da mu je neprijetno ali celo slabo.
- Uživanje hrane na samem zaradi sramu, ki ga posameznik doživlja zaradi količine zaužite hrane.
- Občutki krivde, sramu ali gnusa po prenajedanju.
- Oseba se prenajeda povprečno dvakrat na teden v obdobju vsaj pol leta (Grilo in Mitchell, 2010, str. 44).
- Bigoreksija ali mišična dismorfija
Bigoreksija ali mišična dismorfija je relativno novejša oblika motnje hranjenja, ki prizadene predvsem moško populacijo. Gre za pretirano skrb, da posameznik ni dovolj definiran, da ima premalo mišične mase (Bigoreksija ali mišična dismorfija, b.d.).
Bigoreksija oziroma mišična dismorfija je stanje, ki v večini prizadene moške ''bodybuilderje''.
Kot že omenjeno zgoraj, imajo posamezniki obsesivne misli glede izgleda svojega telesa, da
niso dovolj mišičasti in da so prelahki. Tako preživijo ure in ure v fitnesih, potrošijo ogromne
vsote denarja za prehranska in športna dopolnila, nimajo normalnega prehranjevalnega vzorca,
včasih zlorabijo tudi različne substance, uživajo prekomerne količine le določenega tipa hrane
(npr. beljakovine) (Molsey, 2009, str. 191-198).
8
- Ortoreksija
Ortoreksija nervoza je novejša oblika motenj hranjenja, ki zaenkrat še ni opredeljena kot duševna motnja, vendar se številne študije in prispevki ukvarjajo s teoretsko osnovo. Pri ortoreksiji nervozi gre za patološko obsedenost z zdravo ter ''čisto'' hrano in odločno odklanjanje hrane, ki naj bi bila nezdrava. To vodi do izrazitih prehranskih omejevanj (Ortoreksija nervoza, b.d.).
Ker se bom z ortoreksijo posebej ukvarjala v raziskovalnem delu, jo podrobneje opisujem v naslednjem poglavju.
1.4.1 Ortoreksija
Ortoreksijo nervozo je kot motnjo hranjenja opredelil Steven Bratman v letu 1997 v članku Yoga Journal. Opisoval je, kaj je videl kot patološko obsesijo z zdravim prehranjevanjem. Tako je opredelil pojem ''orthorexia nervosa''; v grškem jeziku ''ortho'' pomeni ''ravno'' ali ''pravilno'', ''orexi'' pa pomeni apetit. Kot opisujeta Bratman in Dunn (2016, str. 11-17), so predlagani diagnostični kriterij za ortoreksijo nevrozo naslednji:
- Kriterij A:
Obsesiven fokus na ''zdravo'' prehranjevanje, ki ga definira dietetična teorija ali sklop prepričanj, kjer so specifike različne; preokupacija in čustvene stiske v odnosu do izbire hrane, ki je po posameznikovih standardih nezdrava. Izguba telesne teže je lahko posledica izbire prehrane, ni pa nujno primarni cilj. To lahko potrdimo, če ima človek naslednje oblike vedenja:
• Kompulzivno vedenje in/ali mentalna preokupacija, ki vključuje restriktivne prehranjevalne prakse, kjer posameznik čuti potrebo po promoviranju zdravja.
• Kršitev meril prehranjevanja, ki si jih postavi posameznik, v njem povzroči velik strah, da bo zbolel, ima občutek ''nečistosti'' in/ali negativne telesne občutke, kot na primer tesnoba in sram.
• Prehranjevalne restrikcije čez določeno obdobje še dodatno eskalirajo, se zaostrujejo in včasih pripeljejo do izključevanja celotnih skupin živil. Pogosteje si posamezniki tudi ''čistijo'' telo z raznimi detoxi. To po navadi pripelje do izgube telesne teže, a je pri posameznikih želja po izgubi teže odsotna, skrita ali podrejena ideji o zdravi prehrani.
- Kriterij B:
9
Kompulzivno vedenje in preokupacija postane klinična ovira s prisotnostjo katere od sledečih značilnosti:
• Podhranjenost, velika izguba telesne teže ali drugi zdravstveni zapleti zaradi pretirano restriktivne diete.
• Čustven stres in oviranje socialnega, akademskega in poklicnega funkcioniranja zaradi prepričanj in vedenj, ki jih povzroča zdrava prehrana.
• Pozitivna telesna samopodoba, samospoštovanje in identiteta temeljita na doseganju standardov, ki jih je posameznik določil za zdrave.
V literaturi so z ortoreksijo nervozo pogosto povezane tudi druge značilnosti. Zgoraj naštete niso bistvene za postavljanje diagnoze, lahko pa jo pomagajo potrditi. Druge značilnosti vključujejo obsesivne misli glede izbire hrane, planiranje jedilnikov, nakup hrane, priprava hrane vnaprej in zaužitje hrane. Hrana je torej primarno izvor zdravja in ne izvor užitka.
Posameznik čuti do sebe gnus in sram, če poseže po hrani, ki je po njegovih standardih prepovedana. Osebe z ortoreksijo pogosto verjamejo, da je vključevanje ali izključevanje določene hrane koristno in da lahko prepreči ali celo pozdravi bolezen in ima velik vpliv na vsakdanje dobro počutje. Pogosto tudi obsojajo druge ljudi na podlagi njihove izbire hrane (Bratman in Dunn, 2016, str. 11-17).
V strokovnem članku Orthorexia nervosa: A review of psychosocial risk factors sta McComb in Mills (2019, str. 50-75) povzela številne raziskave, ki prikazujejo dejavnike tveganja za razvoj ortoreksije. Raziskave so pokazale naslednje:
Med demografskimi dejavniki tveganja so naslednji:
- Starost: glede starosti kot dejavnika tveganja so se pojavile različne raziskave. V grobem so pokazale, da se ortoreksija najpogosteje izrazi pri posameznikih v starosti 16-29 let. Nekatere raziskave so pokazale, da so bolj dovzetni posamezniki pred 21.
letom starosti, spet druge, da so dovzetnejši kasneje.
- Spol: rezultati raziskav glede vpliva spola na razvoj ortoreksije so precej inkonsistentni.
Večina raziskav, sploh tistih boljše kakovosti, je pokazala, da dovzetnost za razvoj ortoreksije in spol posameznika nista medsebojno povezana.
- Izobrazba staršev: tudi tu so se pojavili mešani rezultati. Če povzamemo, pa obstaja
možnost, da je s tveganjem za razvoj ortoreksije povezana izobrazba staršev. Če ima
starš ali skrbnik višjo izobrazbo, ima boljšo plačo, kar mu omogoča nakup bolj
kakovostne hrane, ki pa je tudi karakteristika, pomembna za razvoj ortoreksije.
10
Med osebnostne dejavnike tveganja uvrščamo:
- Samozavest: le dve raziskavi sta bili izvedeni v povezavi s samozavestjo oseb z ortoreksijo in sta pokazali, da samozavest ne vpliva na razvoj ortoreksije.
- Narcisizem: na tem področju je bila izvedena le ena raziskava. Pokazala je pozitivno korelacijo med narcisizmom in ortoreksijo.
- Perfekcionizem: več raziskav je bilo izvedenih na področju perfekcionizma v povezavi z ortoreksijo. Večina raziskav je pokazala, da igra perfekcionizem veliko, če ne celo ključno vlogo pri tveganju za razvoj ortoreksije.
- Obsesivno kompulzivna nagnjenja: tudi tu je velika večina raziskav pokazala, da se obsesivno kompulzivna nagnjenja povezujejo z razvojem ortoreksije. Rezultati so pokazali, da imajo osebe z ortoreksijo večjo težnjo po ritualih in preokupaciji, ki vključuje hrano, kot osebe z ostalimi vrstami motenj hranjenja. Pokazala se je potreba po tem, da sledijo ritualom in pravilom, ki vključujejo obsesijo s kalorično vrednostjo hrane, strah pred prehranjevanjem v družbi in pripravo obrokov.
Psihopatologija je lahko še eden od dejavnikov, ki vplivajo na razvoj ortoreksije.
Raziskave so pokazale, da so ljudje s preteklimi težavami v duševnem zdravju bolj nagnjeni k razvoju ortoreksije, posebno tisti, ki trpijo za posledicami depresije, anksioznosti, samomorilnih misli ali telesne dismorfije.
Dejavniki tveganja, povezani z načinom prehranjevanja, so:
- Vegetarijanstvo in veganstvo: veliko študij je pokazalo, da sta veganstvo in vegetarijanstvo povezana z razvojem ortoreksije. Pokazale so, da so vegetarijanci in vegani bolj nagnjeni k razvoju ortoreksije, saj stremijo k temu, da je hrana ''čista''.
- Prehranjevalne navade: veliko različnih vrst prehranjevalnih navad se je identificiralo kot tveganje za razvoj ortoreksije. Študija, ki je zajela italijanske atlete, je pokazala, da so se izogibali določenim vrstam hrane in sledili strogemu prehranjevalnemu urniku, zato se je pri večini razvila ortoreksija. Raziskave so tudi pokazale, da je restrikcija določene hrane (nasičene maščobe, maščobe živalskega izvora) v pozitivni korelaciji z razvojem ortoreksije. Intoleranca naj ne bi bila povezana z razvojem ortoreksije.
- Diete: literatura govori o tem, da je pretirano posvečanje pozornosti dietam v pozitivni
korelaciji z razvojem ortoreksije. Raziskave so potrdile teorijo in pokazale, da so
shujševalne diete lahko tveganje za razvoj ortoreksije.
11
- Zgodovina spopadanja z motnjami hranjenja: pretekla izkušnja s kakšno drugo obliko motnje hranjenja se je pokazala za največje tveganje za razvoj ortoreksije. Torej tisti, ki so se v preteklosti že spopadali z motnjami hranjenja, so bolj nagnjeni k temu, da razvijejo ortoreksijo.
Dejavniki tveganja, povezani s telesno težo in izgledom:
- Telesna samopodoba: glede telesne samopodobe kot dejavnika tveganja se pojavljajo nejasna dognanja. Veliko raziskav je pokazalo, da sta strah pred debelostjo in tesnoba povezana z ortoreksijo, vendar so osebe z ortoreksijo pogosteje zadovoljne s svojim telesom kot ostale osebe z motnjami hranjenja.
- Nezadovoljstvo s svojim telesom: raziskave glede povezave nezadovoljstva s telesom in ortoreksije so razdvojene. Nekatere so pokazale, da so osebe z ortoreksijo bolj nezadovoljne s svojim telesom kot tiste, ki nimajo ortoreksije. Spet druge raziskave so pokazale, da med njima ni povezave.
- Močna želja po tem, da si suh: sicer ni bilo izvedenih veliko raziskav, vendar dosedanje raziskave kažejo, da sta želja po tem, da si suh, in ortoreksija med seboj povezani vsaj do te mere kot pri osebah, ki se borijo z anoreksijo. Enako velja za idealiziranje suhega telesa. Z ortoreksijo je to tesno povezano.
- ITM (indeks telesne mase): kljub temu da so raziskave na tem področju med sabo inkonsistentne, so raziskave boljše kvalitete pokazale, da ITM ni povezan s tveganjem za razvoj ortoreksije.
Dejavniki tveganja, povezani z življenjskim slogom:
- Uporaba socialnih omrežij: raziskave so pokazale, da ima največjo vlogo pri tveganju za razvoj ortoreksije instagram. Posamezniki lahko selektivno sledijo profilom, na katerih promovirajo zdravo prehrano in zdrav način življenja, kar lahko vodi do tega, da posameznik verjame, da je ekstremno zdravo prehranjevanje nekaj neškodljivega.
- Programi, namenjeni zdravju: sem štejemo tudi šolanje na tem področju ali drugo vključevanje v izobraževalne programe. Tu ostaja vprašanje še precej odprto, saj nekatere raziskave kažejo, da je povezava med tem področjem in ortoreksijo tesna, spet druge, da te povezave ni.
- Izvajanje telesne aktivnosti: številne raziskave so pokazale, da je stopnja telesne
aktivnosti tesno povezana s tveganjem za razvoj ortoreksije. Večje tveganje za razvoj
12
naj bi imele osebe, ki redno in intenzivno trenirajo tako kardio vadbo kot tudi vadbo z utežmi.
-
Uporaba alkohola, tobaka in drog: intuicija bi nam rekla, da alkohol, tobak in droge nimajo povezave z razvojem ortoreksije, vendar to področje ostaja še precej neraziskano. Kljub temu so vzorci raziskav pokazali, da alkohol, tobak in droge naj ne bi bili povezani z razvojem ortoreksije (McComb in Mills, 2019, str. 50-75).
1.5 Zdrav način življenja in samopodoba
Živimo v svetu, v katerem je zunanji videz cenjena vrednota, ki pogosto usmerja naše življenje.
Zahtevo po vitkosti spremlja obilje in preokupiranost s hrano ob sočasnem ponujanju različnih diet in napotkov za hujšanje. Žensko telo je postavljeno v pozicijo objekta za gledanje. Skozi zgodovino je bilo depersonalizirano žensko telo predmet občudovanja. Ta aspekt ženskosti zasledimo v doživljanju sebe pri vseh ženskah. Tudi otroci in mladostniki niso pri tem izvzeti.
Že 6 do 9 - letne deklice skrbijo za telesno težo in obliko svojega telesa. Otrokom se ponujajo igrače, ki odsevajo zahteve sveta, v katerem živimo. Dobro dokumentiran pritisk družbe glede teh zahtev je vsem nam znana, čez vse popularna barbika s svojo nenaravno, nedosegljivo postavo in spremljajočimi roza gospodinjskimi pripomočki. Otroci se zelo zgodaj soočajo z dvojnimi nasprotujočimi si zahtevami družbe, ki se zrcalijo v vzgojnih zahtevah (velja predvsem za deklice) – izpolnjevati potrebe drugih (prehranjevalne, čustvene, seksualne…) in biti sočasno avtonomen oblikovalec lastnega življenja (Reljič Prinčič, 2004, str. 184).
Dandanes je oblikovanje ''fit'' telesa dobilo povsem nov pomen. Zaradi preokupacije z lastnim izgledom telesa je dobil pomen biti zdrav in v formi povsem nove razsežnosti. Prehrambni lobiji in korporacije so s poplavami izdelkov, s katerimi naredijo več škode kot koristi, izkoristili nevednost posameznikov, ki so želeli ustrezati idealom, in zaslužili ogromne vsote denarja.
Poleg tega je dandanes promoviranje zdravja doseglo vrhunec, zato lahko posamezniki, ki so bolj občutljivi, precej hitro zapadejo v destruktivne vzorce prehranjevanja (Božeglav, 2016).
Tako lahko postaneta ''zdrav'' način življenja in samopodoba ter samospoštovanje tesno
povezana. Ker je predstava o lastnem telesu postala sestavni del celotne samopodobe, je zato
tesno povezana z oceno lastne vrednosti in samospoštovanjem. Zatorej, če se bo posameznik
sam sebe sramoval, se bo sramoval tudi svojega telesa in obratno. Če se bo imel rad in se cenil,
bo imel rad tudi svoje telo (Sernec, 2010, str. 116). Tako ima tudi promoviranje zdrave prehrane
in zdravega načina življenja lahko velik vpliv na samovrednotenje posameznika. Če se ne
13
prehranjuje in ne živi življenjskega stila, ki je danes ideal in standard v naši družbi, se lahko počuti manjvrednega in izločenega.
Tako se kaj hitro lahko na videz nedolžno zdravo prehranjevanje spreobrne v obsesivna vedenja, povezana z zdravim načinom življenja in prehranjevanja, ki psihično in fizično škodujejo zdravju. Ortoreksija je tako novejša vrsta motenj hranjenja, ki pa se tesno povezuje s promoviranjem zdravega načina življenja. Najpogosteje se opaža pri obiskovalcih fitnesa in fitnes trenerjih (Božeglav, 2016).
1.6 Socialno delo in motnje hranjenja
Menim, da igramo socialni delavci izredno pomembno vlogo pri okrevanju oseb z motnjami hranjenja. Posamezniki, ki se soočajo s temi težavami, so naši uporabniki, sogovorniki, soustvarjalci.
Socialno delo je že v samem temelju usmerjeno k rešitvi. S sogovorniki soustvarjamo najmanjše možne korake, želene razplete, cilje. Je pogovor, kjer smo socialni delavci spoštljivi in odgovorni zavezniki, osebe z motnjami hranjenja pa so eksperti iz izkušenj. Jezik je pozitivno naravnan, osredotoča se na rešitve, ne na probleme (Čačinovič Vogrinčič, Kobal, Mešl in Možina, 2005).
Eno temeljnih orodij za uspešen pogovor je poznavanje poti k rešitvi, to so kratke usmerjene družinske terapije KimBerga in Shazerja (2002 v Mešl, 2007). Terapija vsebuje tudi elemente sistemske, vedenjske, ekološke teorije ter konstruktivizma (Mešl, 2007). Osrednja filozofija pristopa ima tri pravila. Če ni zlomljeno, ne popravljaj (sogovornik določi cilje svetovanja); ko veš, kaj deluje, počni tega še več (aktivna drža svetovalca) ter če se nekaj ne obnese, tega ne ponavljaj, naredi nekaj drugega (podpora za spremembe drugega reda) (Sklare, 2005, str. 9-10).
K rešitvi usmerjen pristop se tesno povezuje s temeljnimi vrednotami sodobnega socialnega dela. To so spoštovanje dostojanstva človeka, graditev moči uporabnika, individualizirana pomoč, spodbujanje udeleženosti uporabnika, krepitev moči in varovanje zaupnosti uporabnika, maksimiziranje odločanja (De Jong in KimBerg, 2002).
V rešitev usmerjeni terapiji v sodelovanju z osebami z motnjami hranjenja ne rešujemo
problemov, temveč soustvarjamo rešitve, a se tudi v te ne usmerjamo konkretno. Poskušamo
ustvariti takšno okolje, da se bodo med pogovorom rešitve lahko pojavile. Model ni usmerjen
v preteklost, temveč v sedanjost in prihodnost. Edina relevantna preteklost za naš pogovor je
tista, kjer so sogovorniki težavo lažje obvladovali ali je niso imeli, torej so ravnali drugače
14
(Mešl, 2018). Velik preobrat se zgodi, ko fokus preusmerimo od reševanja problema k ustvarjanju rešitev. Socialna delavka pri reševanju problema z aktivnim zbiranjem pridobi informacije od uporabnika in tako oceni naravo in resnost problema, da lahko oblikuje intervencijo, ki bi rešila problem. Pri oblikovanju rešitev gre za drugačen pristop - temelji na raziskovanju virov v sedanjosti in v prihodnosti. Ne usmerja se v pretekle težave in probleme v sedanjosti. Proces po navadi sestavlja tri do pet srečanj (Iveson, 2002, str. 149).
Poznamo nekaj temeljnih izhodišč, ki nam lahko pomagajo pri delu. To so, da ljudje že imajo vire v sebi, lahko rešijo svoje probleme in so odporni. Problemi prav tako niso nekaj nespremenljivega, temveč jih lahko s skupnim iskanjem rešimo. Vloga svetovalca v delu je, da poda kontekst za spremembo, in ne, da svetuje. Imeti mora pristop ''ne vedeti'', torej da se ne postavlja v vlogo strokovnjaka, ki bolje ve od uporabnika. Prav tako so spremembe v jeziku ključnega pomena za spreminjanje pojmovanj in dejanj. Pogovor med terapijo mora biti usmerjen v sedanjost in prihodnost in ne v preteklost (Mešl, 2018). Kar je tu pomembno izpostaviti, je, da to nikakor ne pomeni, da probleme zanemarimo in ne poslušamo zgodb o njih. V več primerih so uporabniki poročali o nezadovoljstvu in neuspehu, če so jih socialne delavke usmerjale stran od zgodb o problemu. Počutili so se namreč, kakor da jih socialna delavka ne jemlje resno in da poskuša zmanjšati pomen problema (Mešl, 2018, kot navedeno v Walsh, 2012, str. 18). Zato je aktivno poslušanje izredno pomembno, da se sogovornik počuti, da so njegova čustva in njegova realnost upoštevani in slišani. Vseeno pa moramo v k rešitvi usmerjenemu pogovoru poslušati s tako imenovanim ''tretjim ušesom''. To pomeni, da poslušamo o dogodkih, na katere se oseba z motnjami hranjenja ne osredotoča - torej na tiste, kjer je njegovo življenje teklo lepo in ni imel problema. Pozorni smo na njegove vire in moči, ki jih sam pri sebi ni opazil. Na ta način lahko pogovor začnemo usmerjati k močem in rešitvam (Conroy Moore in Franklin, 1999, str. 108).
V rešitev usmerjena terapija vključuje osnovne korake. Prvi je opis problema, kjer prisluhnemo
človeku z motnjami hranjenja in njegovi zgodbi ter opisu. Drugi je razvijanje dobro
opredeljenih ciljev, kjer je pomembno, da so le-ti dosegljivi ter dovolj specifični, da imajo
pozitiven predznak, so določni in konkretni ter izraženi v jeziku sogovornika. Tretji korak je
raziskovanje izjem, torej se vrnemo v preteklost, kjer je sogovornik zmogel in znal obvladovati
problem. Četrti korak je feedback, oz. povratna informacija, kjer se povzame ključne točke
pogovora, poda komplimente, predloge in naloge. Zadnji korak je evalvacija napredka osebe z
motnjami hranjenja in bližanja k spremembi. Metode terapije zajemajo niz faz. Jedro so uporaba
lestvice, vprašanje čudeža in komplimenti in naloge na koncu. Tehnike in orodja, ki nam
15
pomagajo k uspešnejšemu reševanju problema, so raziskovanje življenjskega sveta uporabnika (uvodno spoznavanje, zbiranje informacij), zbiranje kratkega opisa problema (spodbujanje uporabnika z vprašanji, da uporabnik sam pride do odgovora), postavljanje odnosnih vprašanj (uporabnik pogleda s perspektive udeleženih v problemu, odnos do problema), raziskovanje izjem (kdaj v preteklosti je bilo drugače). Pomaga si lahko tudi z lestvico, kjer vidi, kje stoji in kam ter kako bi rad prišel, ter z raziskovanjem čudeža, ki omogoča vizualizacijo novih oblik vedenja in ravnanja. Pomagamo si lahko tudi z vprašanji, ki spodbujajo ravnanja obvladovanja in motivacije. Skozi proces se z uporabnikom pogajamo o spremembi in tako soustvarimo točen cilj in na cilj vezan načrt. Na koncu je za dvigovanje samozavesti uporabniku pomembno podeljevanje komplimentov in seveda podeljevanje nalog do naslednjič (Čačinovič Vogrinčič, 2020). Ta pristop se je v številnih raziskavah pokazal za zelo uspešnega in nam lahko koristi prav na vseh področjih svetovalnega dela, tudi pri osebah, ki se spopadajo z motnjami hranjenja.
Uspešnost je povezana z vzpostavljanjem delovnega odnosa, z vključevanjem uporabnikov v proces dela, s pozornim poslušanjem ekspertov iz izkušenj in spoštovanjem njihovih odločitev ter z delom na ciljih, ki si jih sami zastavijo (De Jong in Kimberg, 2002).
Če se oseba bori z motnjami hranjenja že dolgo, je priporočljivo, da si poišče strokovno pomoč, saj so njeni bližnji preveč čustveno vpleteni v situacijo, da bi ji učinkovito pomagali. Za učinkovito pomoč je izredno pomemben vzpostavljen odnos, v katerem se posameznik lahko sprosti do te mere, da ima sodelovanje pozitivne učinke, kar je tudi veliko pomembneje za učinkovito pomoč kakor sam pristop. Pomembna sta tudi osredotočenost na posameznika in individualen pristop, saj to omogoča celovito obravnavo doživljanja posameznika in mu omogoči, da sodeluje v skladu s svojimi zmožnostmi. Vedno je potrebno govoriti o stvareh, za katere človek misli in čuti, da bodo doprinesle k pozitivnim učinkom (Rožman, 2014, str. 39).
Kot svetovalni delavci moramo ustvariti kontekst, v katerem se lahko posameznik odcepi od ustaljenih, nekonstruktivnih vzorcev, in vpeljati spremembo k novim, konstruktivnim vzorcem.
Ko se sprememba zgodi, se lahko zelo ''zamaje'', saj posameznik stremi k vračanju k starim vzorcem, ki so mu znani. Tako je to spremembo potrebno tudi stabilizirati (Šugman Bohinc, 2000). To je še posebno pomembno pri osebah z motnjami hranjenja, saj jih obsesivne misli ves čas silijo k vračanju nazaj, v ustaljene vzorce.
Za svetovalne delavce je izredno pomembno, da so z motnjami hranjenja zelo dobro seznanjeni,
saj jih tako lažje prepoznavajo in v skladu s tem tudi ravnajo. Raziskava (Berčnik, 2012) je
pokazala, da so svetovalni delavci v srednjih šolah bolje seznanjeni z značilnostmi motenj
hranjenja kot v osnovnih šolah, vendar se je izkazalo, da pogosto ne prepoznavajo razlik med
16
dietami in motnjami hranjenja. Poleg tega so bile omenjene le tri najbolj poznane oblike motenj
hranjenja (anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje), o novejših oblikah motenj pa ni
bilo govora. Tudi v magistrskem delu Štesl (2019) je bilo ugotovljeno, da imajo študentke in
študentje Fakultete za socialno delo sicer nekaj znanja o motnjah hranjenja, vendar jih velika
večina meni, da v teku študija niso dobili zadosti informacij na področju motenj hranjenja in da
bi o tej temi želeli izvedeti več. Nekoliko več so vedeli o anoreksiji in bulimiji, nekoliko manj
pa o kompulzivnem prenajedanju, ortoreksiji in bigoreksiji.
17
2 Formulacija problema
Za izbiro takšne tematike sem se odločila, ker sem se sama v preteklosti spopadala z motnjami hranjenja – konkretneje, z anoreksijo in ortoreksijo. Menim, da je dandanes pritisk socialnih omrežij in družbe vse večji. Iz svojih lastnih izkušenj sem opazila, da vse več ljudi ocenjuje druge na podlagi njihovega videza, kar se mi zdi sporno in nekorektno, saj ne moremo sklepati, kakšen je nekdo kot osebnost le na podlagi njihovega izgleda. V želji, da bi ustrezali okolju in družbi, opažam, da je vse več posameznikov in posameznic, ki se spopadajo z motnjami hranjenja. Anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje so tri najbolj poznane in najpogosteje omenjene motnje hranjenja, ljudje pa se ne zavedajo, da obstajajo tudi številne druge motnje (hranjenja), ki so zaradi skritih namenov korporacij lahko še toliko bolj nevarne.
Pomembno se mi zdi, da družba prepozna tudi druge oblike motenj hranjenja in se temu primerno odzove.
Med drugim je v družbi še zelo nepoznana oblika motnje hranjenja ortoreksija. Ortoreksija je motnja hranjenja, kjer je posameznik obseden s ''pravilnim'' in zdravim načinom prehranjevanja do te mere, da to začne ovirati njegovo življenje in vsakdan. V iskanju pravega načina prehranjevanja posamezniki začnejo razvijati lastna zelo stroga pravila prehranjevanja (kot npr.
izločanje celotnih skupin živil, s čimer povzročijo svojemu zdravju hudo škodo; (Ortoreksija nervoza, b.d.). Prehranska industrija in posamezniki, fitnes 'influencerji', ki delajo v njihovem imenu, izkoriščajo nevednost in šibkost posameznikov za lasten zaslužek. Promovira se zdrav način prehranjevanja, zdrav način življenja, telesna aktivnost, kar je seveda lahko koristno, vendar pa je treba tu biti zelo pozoren, saj je meja med uravnoteženim načinom življenja in obsesijo z zdravim načinom prehranjevanja lahko zelo tanka. Pomembno se mi zdi ravnovesje;
še tako zdrava hrana lahko škoduje, če gremo v ekstreme. Kljub vsemu temu pa se mi zdi, da socialna omrežja in mediji danes to spodbujajo. Štetje kalorij, vnašanje v aplikacije za spremljanje vnosa hrane, preokupacija z vnosom makrohranil, izogibanje določeni vrsti hrane, tehtanje hrane in še in še je samo nekaj primerov, ki niso neodobravani, temveč nasprotno – takšne vzorce vedenja se celo spodbuja in promovira. Tako je splet postal preplavljen z informacijami o tem, kaj posameznik sme početi in kaj ne, kar povzroča vse več posameznikom velike stiske.
Z raziskavo bi rada dokazala in ozavestila posameznike, da motnji hranjenja nista le anoreksija
in bulimija, temveč da obstajajo tudi druge vrste teh motenj. Želela bi raziskati, kje je tista meja
oz. ločnica, ko lahko rečemo, da živimo uravnoteženo, zdravo življenje, kje pa se motnja
18
hranjenja začne in kako se s tem soočati. Zanima me tudi razlika med dojemanjem motenj hranjenja pri populaciji, ki jih je že prebolela in kako na to gledajo strokovnjaki s področja motenj hranjenja. Primerjala bom tudi pristope različnih strokovnjakov k osebam z motnjami hranjenja s pristopom socialnih delavcev.
2.1 Raziskovalna vprašanja
1.) Kje so razlike v postavljanju ločnice med ortoreksijo in zdravim načinom prehranjevanja med osebami, ki so prebolele motnje hranjenja, in strokovnjaki s področja motenj hranjenja?
2.) V čem imajo osebe z ortoreksijo drugačne potrebe in izzive kot osebe z drugimi vrstami motenj hranjenja?
3.) Kaj osebe, ki so prebolele motnje hranjenja, ocenjujejo kot ustrezno pomoč, kaj drugega bi še potrebovale?
4.) Kako se razlikuje pristop drugih strokovnjakov od pristopa socialnih delavcev pri
delu z osebami z motnjami hranjenja?
19
3 Metodologija 3.1 Vrsta raziskave
Za kvalitativno raziskavo gre, ko besedne pripovedi in opisi sestavljajo osnovno izkustveno gradivo. V teh primerih se tudi gradivo analizira in obdela na beseden način (Mesec, 2019, str.
11). Za poizvedovalne ali eksplorativne raziskave je značilno, da se osredotočajo na manjše število primerov, pri raziskavi gre za to, da je uvod v spoznavanje problematike, ki še ni tako raziskana (Mesec, Rape in Rihter, 2009, str. 80).
Raziskava, ki jo bom izvedla, bo torej kvalitativne narave. V raziskovalni nalogi bom zbirala besedne opise, ki se bodo nanašali na raziskovalni pojav. Neposredno izkustveno gradivo bom zbirala z intervjuji (s spraševanjem). Pridobljeno gradivo bom analizirala in obdelala kvalitativno. Raziskava bo poizvedovalna ali eksplorativna. Osredotočala se bom na manjše število oseb, ki so prebolele motnje hranjenja, in na manjše število strokovnjakov, saj bom na ta način lahko pridobila bolj poglobljene podatke.
Teme, ki jih bom v raziskovalni nalogi raziskovala, so:
- Zaznavanje prvih znakov motenj hranjenja pri strokovnjakih in pri osebah z motnjami hranjenja
- Dojemanje ločnice med motnjami hranjenja in običajnim hranjenjem pri strokovnjakih in pri osebah, ki so prebolele motnje hranjenja
- Razlike v potrebah med osebami, ki so prebolele ortoreksijo, v primerjavi z osebami, ki so prebolele ostale vrste motenj hranjenja
- Največji izzivi, s katerimi se soočajo osebe z motnjami hranjenja - Izzivi, s katerimi se soočajo strokovnjaki
- Dojemanje ustrezne pomoči za osebe z motnjami hranjenja tako strokovnjakov kot oseb, ki so prebolele motnje hranjenja
- Nezadovoljene potrebe posameznikov v času prebolevanja motenj hranjenja - Vrste pomoči, ki so jih prejemale osebe, ki so prebolele motnje hranjena - Pristopi, ki jih uporabljajo strokovnjaki pri delu
3.2 Merski instrument in viri podatkov
V svoji raziskavi sem intervjuje izvedla z merskim instrumentom, ki so v mojem primeru
vprašalniki in so delno standardizirani. Vprašanja so odprtega tipa, smernice sem imela
20
pripravljene vnaprej. Vprašanja sem sestavila sama na podlagi teme, ki sem jo želela raziskati.
Vprašanja sem razdelila po sklopih, glede na to, pod katero temo spadajo. Če se mi je zdelo pomembno kaj dodatno raziskati in poglobiti, sem zastavljala dodatna vprašanja, odvisno, kako izčrpno so mi odgovarjali moji sogovorniki. Vprašalniki so delno standardizirani, zato sem v grobem uporabila podobna vprašanja tako za osebe z motnjami hranjenja kot tudi za strokovnjake s področja motenj hranjenja.
3.3 Populacija in vzorec
Populacija je celotno število v neki skupini, ki jo z našo raziskavo preučujemo, ki pa lahko glede na področje raziskovanja vključuje različne entitete. Vzorec neposredno izberemo iz preučevane populacije, vzorčenje pa je izbor nekega števila primerov iz populacije, ki jo preučujemo (Flaker idr. 2019, str. 113).
V raziskavi sem imela vključene štiri različne populacije: 1. vse osebe, ki so dne 30.3.2021 na območju Republike Slovenije že prebolele ortoreksijo, 2. vse osebe, ki so dne 30.3.2021 na območju Republike Slovenije že prebolele druge vrste motenj hranjenja (anoreksija, bulimija, prenajedanje), 3. vse socialne delavce, ki 30.3.2021 na območju Republike Slovenije delajo z osebami z motnjami hranjenja že najmanj eno leto, 4. vse druge strokovnjake (psihiatri, psihologi, zdravstveni delavci…), ki 25.2.2021 na območju Republike Slovenije delajo z osebami z motnjami hranjenja že najmanj eno leto.
Raziskovalec mora s posamezniki, ki so vključeni v vzorec, najprej vzpostaviti stik. Z njimi
opravi intervju in jih opazuje (Flaker idr., 2019, str. 118). Vzorec, ki sem ga izbrala, je
neslučajnostni priročni. Tako vzorec strokovnjakov kot tudi ostale vzorce sem pridobila s
pomočjo osebnih poznanstev in s spraševanjem, če bi bili pripravljeni sodelovati. Kontaktirala
sem več različnih neprofitnih organizacij, kjer nudijo podporo in pomoč osebam z motnjami
hranjenja, kontaktirala sem tudi nekaj bolj medicinsko usmerjenih organizacij. Pri
strokovnjakih sem se omejila, da morajo delati na tem področju vsaj eno leto, ker sicer podatki
ne bi bili tako točni, saj bi imeli le malo izkušenj. Večina ljudi iz vzorca tistih, ki so preboleli
motnje hranjenja, so moje prijateljice ali znanke, zato mi jih ni bilo težko najti. Omejila sem se
na osebe, ki jih poznam, ker se mi zdi, da so bile tako bolj sproščene in sem tako uspela pridobiti
bolj poglobljene podatke. Iz vsake populacije sem vzela tri enote – torej vsega skupaj 12 enot.
21
3.4 Zbiranje podatkov
Podatke sem zbirala z metodo ustnega spraševanja – delno strukturiran intervju. Vsak pogovor je potekal individualno. Nekaj intervjujev je bilo izvedenih v živo, torej z osebnim kontaktom, nekaj pa sem jih zaradi situacije s korona virusom morala opraviti preko aplikacije ZOOM. Na začetku vsakega pogovora sem jim na kratko predstavila, kaj raziskujem in kakšen je moj namen. Želela sem si ustvariti prijetno in sproščeno vzdušje ter varen prostor za pogovor. Večjih težav in motenj pri samih pogovorih ni bilo, manjša težava je bila le pri psihiatrinji, saj je med pogovorom imela izpad internetne povezave. Pri drugih ni bilo motečih faktorjev in so pogovori potekali nemoteno. Na večjo težavo sem naletela pri pridobivanju socialnih delavk, ki delajo na področju motenj hranjenja. Pisala sem na vse organizacije, ki sem jih na področju motenj hranjenja uspela pridobiti. Konkretno sem s tega področja uspela dobiti le dve socialni delavki, tretja dela v mladinskem zdravilišču, kjer le občasno dobijo na obravnavo kakšnega mladostnika ali mladostnico s težavami motenj hranjenja. Pogovori so trajali med 30 minut in 1 uro, izvajala pa sem jih v
časovnem obdobju od marca 2021 do maja 2021.
3.5 Analiza podatkov
Ker so mi vsi intervjuvanci dovolili, da naš pogovor posnamem, sem to tudi storila. Prej sem se pozanimala, če jim to res ustreza in jim zagotovila, da v nasprotnem primeru ne bom snemala.
Moja raziskava je kvalitativna. V analizi sem tako izjave in besedne zveze, ki so za mojo temo
relevantne, oštevilčila in označila, jih razdelila po temah, nato pa za vsako izjavo določila
pojem, kategorijo in nadkategorijo. Z odprtim kodiranjem si pomagamo, da je zapis pri osnem
kodiranju bolj sistematičen. Pri osnem kodiranju sem združila pojme, kategorije in
nadkategorije iz vseh intervjujev. Nato pa sem še odnosno kodirala, torej poiskala povezave
med odgovori.
22
4 Rezultati
Osnovni demografski podatki intervjuvanih
Osebe, ki so prebolele ortoreksijo, so stare 22, 23 in 24 let. Vse so ženskega spola, ena izmed njih je diplomirana medicinska sestra, drugi dve zaenkrat še študentki socialnega dela. Osebe, ki so prebolele ostale vrste motenj hranjenja, so stare 18, 23 in 24 let. Vse so ženskega spola.
Po izobrazbi je ena izmed njih dijakinja srednje zdravstvene šole, druga je diplomirana inženirka fizike, tretja pa diplomirana babica. Socialne delavke, ki sem jih intervjuvala, so stare 24, 50 in 41 let in so vse ženskega spola. Vse imajo uradni naziv diplomirane socialne delavke.
Delavka, ki ima 24 let, dela na področju motenj hranjenja 2 leti, delavka, ki ima 50 let, dela na področju motenj hranjenja 25 let, delavka, ki ima 41 let, pa neposredno ne dela le z osebami z motnjami hranjenja. Ostali strokovnjaki s področja motenj hranjenja imajo 44 let, 54 let in 55 let. Strokovnjakinja, ki ima 44 let, je ženskega spola in po izobrazbi je diplomirana medicinska sestra. V preteklosti je na področju motenj hranjenja delala 7 let. Strokovnjak, ki je star 54 let, je moškega spola in je po izobrazbi specializiran klinični psiholog. Na področju motenj hranjenja dela približno 15 let. Strokovnjakinja, ki ima 55 let, je ženskega spola in po izobrazbi doktorica psihiatrije in licencirana psihoterapevtka. Na področju motenj hranjenja dela približno 22 let.
Zaznavanje prvih znakov motenj hranjenja pri strokovnjakih in pri osebah z motnjami hranjenja
Rezultati so pokazali precejšnje ujemanje med zaznavanjem prvih znakov motenj hranjenja med strokovnjaki in osebami, ki so prebolele motnje hranjenja. Tako strokovnjaki kot tudi osebe, ki so prebolele motnje hranjenja, imajo podobne kriterije za opažanje motenj hranjenja.
Več strokovnjakov in ena izmed oseb, ki so prebolele ortoreksijo, so kot zaznane znake navajali
izolacijo (zapiranje vase, odmikanje od drugih, da je oseba brez želje po druženju). Zelo
pogosto se je pojavil nezdrav odnos do hrane. Osebe z ortoreksijo in z drugimi vrstami motenj
hranjenja so omenjale bojazen pred slabim vplivom ''nezdrave prehrane'' (''Kljub temu da sem
jedla zdravo hrano že nekaj mesecev, sem se dobesedno bala, da bo ta piškot slabo vplival na
moje telo, ker ni zdrav'' (B3)), beleženje zaužite hrane in diete, nihanje med odrekanjem in
prenajedanjem, napade volčje lakote. Tehtanje so omenjale samo osebe, ki so prebolele motnje
hranjenja, medtem ko strokovnjaki tega niso omenjali. Ena posameznica, ki je prebolela
motnje hranjenja, je pri nezdravem odnosu s hrano omenila slabo vest po hranjenju, ena pa
uživanje hrane s čim nižjo kalorično vrednostjo in občutek pomanjkanja nadzora nad vnosom
23
hrane. Posameznica z ortoreksijo je omenila tudi stradanje, saj je pred ortoreksijo imela težave z anoreksijo. Strokovnjaki so pri prepoznavanju prvih znakov motenj hranjenja prav tako omenili nezdrav odnos s hrano, in sicer zavračanje hrane in izpuščanje obrokov. Medicinska sestra je omenila tudi kompliciranje pri pripravi jedi, dve socialni delavki sta omenili prenajedanje, ena izmed njiju pa je kot znak motnje hranjenja navedla, da je vsa energija posvečena hrani. Veliko jih je omenjalo tudi obsesivne misli. Dve izmed deklet, ki sta preboleli ortoreksijo, sta omenili velik strah pred tem, da bi se zredili, tretja z ortoreksijo pa nočne more in toksične misli (toksične misli, kot je: Blagor puncam, ki imajo anoreksijo, za njih je hujšanje veliko lažje (C8)). Strokovnjaki tega niso omenjali. En strokovnjak in ena od deklet, ki je prebolela motnje hranjenja, sta omenila strah pred skupnimi obroki in strah pred obroki v restavracijah. Tako strokovnjaki kot tudi osebe, ki so prebolele motnje hranjenja, so kot znak označili hujšanje. Strokovnjaki so govorili o velikem upadu telesne teže (med različnimi profesijami ni razlik), osebe z motnjami hranjenja pa o podhranjenosti, o tem, da so se tehtale in merile, da so jim bila oblačila prevelika, na tehtnici pa so zagledale grozno nizko številko.
Ena posameznica, ki je prebolela anoreksijo, je imela močno željo po vitki postavi (''Pred vsemi
temi slabimi občutki sem si zakrivala oči in si govorila, da je to popolnoma normalno. Da
moram to prestajati, če želim biti suha'' (F6)), zdravstvene posledice (izpadanje las, izguba
menstruacije) ter spremembe v življenjskem stilu - spalne, prehranjevalne in socialne navade
(''Karkoli od tega se pri otroku ali mladostniku spremeni, mora svetiti rdeča luč. Ta tri področja
pomenijo, da se z našim bližnjim, ali pač s komerkoli nekaj dogaja (J1e)''). Kot prve znake so
osebe, ki so prebolele motnje hranjenja, definirale tudi prekomerno telesno aktivnost
(kaznovanje sebe s treniranjem in to, da je treniranje namenjeno kurjenju kalorij), medtem ko
strokovnjaki tega niso omenjali. Obe skupini deklet (dekleta, ki so prebolela ortoreksijo, in
dekleta, ki so prebolela anoreksijo) sta govorili o bulimiji, in sicer , da ti kljub strahu postane
vseeno, ko bruhaš, medtem ko strokovnjaki kot znake, ki kažejo sum na bulimijo, opredeljujejo
hojo na stranišče po obrokih. Ena izmed deklet je kot znak navedla, da se je zelo zanimala za
temo motenj hranjenja (branje knjig in gledanje filmov na to tematiko, ki jih je vzela kot
inspiracijo). Socialna delavka je povedala, da je znak tudi to, da ima posameznik težave na
drugih področjih, in sicer, da ne zmore več opravljati drugih obveznosti. Strokovnjaki so tudi
opozorili, da je pomembno zavedanje, da prvi znaki motnje hranjenja niso nujno opazni
navzven. Starostna meja oseb, ki zbolijo za motnjami hranjenja, se je po strokovnjakovemu
mnenju zelo spustila. Še vedno je večina populacije, ki se bori z motnjami hranjenja, mladih
odraslih in adolescentov, vse več pa je tudi otrok. Za bulimijo in anoreksijo sem to opazila tudi
24
