Osebnost skozi razvoj

Raziskovalci (Bumpass, 2009) so v študijah o osebnosti raziskovali stabilnost osebnosti skozi čas. V longitudinalnih študijah so skušali ugotoviti, ali je osebnost mlajših otrok prediktor osebnosti v odraslosti.

Hart in drugi (1998) so raziskovali stabilnost osebnosti z ugotavljanjem odnosov med osebnostjo otroka in socialno-kognitivnim razvojem skozi čas. Opravili so intervjuje s sto sedmimi otroki, starimi sedem let, in sicer v treh različnih okoliščinah. Merili so osebnostne lastnosti, inteligenčni količnik, opravili Piagetove kognitivne naloge, prav tako so merili socialno razumevanje in

101

prijateljstvo. Ko so bili otroci stari 9 in 12 let, so njihovi učitelji ocenili njihovo vedenje v razredu. V starosti 9, 12 in 15 let so z njimi opravili intervju o razumevanju prijateljstva. Ko so bili stari 12 in 15 let, so preverjali njihove odzive na moralne dileme, pri devetnajstih pa so jih spraševali o njihovem življenju, področju sociale in prijateljstvu, prav tako pa o moralnih dilemah. Raziskovalci so ugotovili, da ego-prožnost napoveduje socialni in kognitivni razvoj v adolescenci.

To pa nakazuje, da osebnost v zgodnjem otroštvu lahko napove komponente osebnosti v adolescenci (Bumpass, 2009).

Deal in drugi (2005) so raziskovali odnos med temperamentom v zgodnjem in srednjem otroštvu in petfaktorski model osebnosti v pozni adolescenci oz. v zgodnji odraslosti. Za ocenjevanje temperamenta predšolskih otrok, starih od 3 do 6 let, so uporabili vprašalnike, ki so jih izpolnili starši in učitelji. Za adolescente in mlajše odrasle, katerih povprečna starost je bila 17,98 leta, so vprašalnike izpolnili njihovi starši. Ugotovili so, da temperament v zgodnjem otroštvu predstavlja v povprečju 32 % variance osebnosti v pozni adolescenci in mlajši odrasli dobi.

Ta raziskava nakazuje, da je temperament v zgodnjem in srednjem otroštvu v nekaterih lastnostih drugačen od osebnosti v kasnejših letih. Rezultati pa kažejo tudi na to, da so nekateri dejavniki, ki prispevajo k razvoju osebnosti skozi čas.

Veljavnost tipov osebnosti in dimenzij osebnosti od zgodnjega otroštva do odraslosti sta raziskovala tudi Asendorpf in Denissen (2006). Vzgojitelji 154 otrok v starosti od 4 do 6 let so z uporabo postopka California Child Q-sort zapisovali opise otrok skozi tri leta. Ko so bili udeleženci stari 17 in 22 let, so izpolnili vprašalnike o socialnih odnosih, prav tako so rešili test inteligentnosti. Njihovi starši pa so izpolnili vprašalnik, ki se je nanašal na petfaktorski model osebnosti, na tip osebnosti. Asendorpf in Denissen (2006) sta ugotovila, da so tip osebnosti in dimenzije osebnosti (petfaktorski model) dolgoročni prediktorji socialnih odnosov. Tipi osebnosti so prav tako napovedovali sramežljivost, agresivnost, inteligenčni količnik, sprejemljivost in vestnost v odraslosti. Prav tako so agresivnost, inteligenčni količnik in nevroticizem v odraslosti napovedale dimenzije osebnosti.

102

Osebnost v zgodnjem otroštvu je napovedovala osebnost v odrasli dobi, tudi kadar so bili uporabljeni drugi modeli (Bumpass, 2009). To nakazuje, da je osebnost relativno stabilen faktor, ki se počasi spreminja skozi čas.

Tudi Hampson in Goldberg (2006) sta raziskovala stabilnost osebnostnih značilnosti skozi čas. V osnovni šoli so učitelji učence ocenili glede na več osebnostnih lastnosti. Udeležence, ki so jih učitelji ocenili, so 40 let kasneje prosili, da izpolnijo vprašalnike, ki so ocenjevali osebnostne značilnosti.

Hampson in Goldberg (2006) sta ugotovila, da sta ekstravertnost in vestnost osebnostna faktorja, ki sta najbolj stabilna skozi čas. Dimenziji odprtost izkušnji in sprejemljivost sta bili srednje stabilni. Nevroticizem pa skozi čas ni bil stabilen.

Rezultati kažejo, da določeni aspekti osebnosti ostanejo stabilni skozi čas, medtem ko so drugi bolj spremenljivi. Kljub vsemu pa morajo biti poleg zgodnje osebnosti še drugi dejavniki, ki prispevajo k razvoju osebnosti v odraslosti.

Chaung in drugi (2006) so proučevali osebnost tako, da so ugotavljali stabilnost ego-kontrole in ego-prožnosti skozi čas. Mame so svoje otroke opisovale skozi postopek California Child Q-Sort, ko so bili otroci v povprečju stari 2,3 leta, 3,3 leta, 6,7 leta, 8,4 leta in 15,2 leta. Ugotovili so, da ego-kontrola skozi čas postaja stabilnejša, nekateri njeni deli pa ostanejo stabilni. Ego-prožnost pri otrocih narašča od 2 do 3 let in upada, ko so stari 7 in 8 let. Dečki v puberteti postanejo manj prožni, dekleta pa bolj. Ego-kontrola je bila skozi čas torej stabilna, pri ego-prožnosti pa je bilo več variabilnosti skozi čas. Ugotovili so, da so nekateri faktorji osebnosti boljši prediktorji osebnosti v kasnejših letih.

Odnos med inhibicijo in agresijo pri mlajših otrocih in v zgodnji odraslosti so raziskovali Asendorpf in drugi (2008). Vzgojitelji so v vrtcu opazovali in opisali 206 predšolskih otrok, ocenjevali so jih tudi starši. Ko so bili otroci stari 23 let, so se na področju inhibicije in agresivnosti ocenili sami, ponovno so ji ocenili tudi starši, ocenjeni so bili tudi s petfaktorskim modelom osebnosti. Udeleženci so ocenili tudi svojo samopodobo, izpolnili vprašalnike o svoji socialni mreži in svojem življenju. Ugotovili so, da so se tisti, ki so jih starši kot zadržane opisali že v predšolskem obdobju, kot taki opisali tudi pri 23 letih. Agresivni otroci so tudi v odrasli dobi kazali takšne zunanje osebnostne vzorce. Vse značilnosti so se

103

izkazale za stabilne skozi čas. Inhibicija in agresivnost v zgodnjem obdobju sta lahko prediktorja inhibicije in agresivnosti v kasnejših letih.

Zgoraj prikazane raziskave kažejo na to, da obstaja stabilnost v osebnosti skozi čas. Osebnost v zgodnjem otroštvu kaže neko napoved razvoja osebnosti v adolescenci in odraslosti. Osebnost v zgodnjem otroštvu napoveduje določeno vedenje, socialne odnose in kognitivne sposobnosti v adolescenci in odraslosti.

Nekatere osebnostne značilnosti so manj stabilne. Odprtost za izkušnje, sprejemljivost, nevroticizem in ego-prožnost se skozi čas bolj spreminjajo.

Čeprav se stabilnost faktorjev osebnosti razlikuje, pa so študije osebnosti v zgodnjem obdobju izjemno pomembne, dajejo nam trenutne informacije o posamezniku in napovedujejo interakcije posameznika z okoljem v prihodnosti (Bumpass, 2009). Vse te informacije pa so koristne tudi za pravilno izbiro logopedske terapije in predvsem za njeno uspešnost.