Zgodovina raziskovanja osebnosti

Pojem psihologije osebnosti lahko zasledimo v poznem devetnajstem stoletju.

Zgodnji poskusi razumevanja zgodovine osebnosti so temeljili na analizi jezika.

Galston je prvi je za sestavo kazalcev osebnosti uporabil slovar. Da je najbolj pomemben kazalec za razumevanje individualnih razlik med ljudmi prav jezik, je bil prepričan tudi Klages, 1926 (v Bumpass, 2009). Temu so sledili nemški znanstveniki s F. Baumgarten, ki so odkrili 941 pridevnikov in 688 samostalnikov, povezanih z osebnostjo. Kasneje so jim sledili Angleži, Allport in Odbert v letu 1930 (v Bumpass, 2009), ki so odkrili 18000 terminov, ki razlikujejo vedenje med sabo. Razdelili so jih v štiri kategorije, prva so bile splošne tendence

95

posameznika, da se prilagodi na okolje, druga skupina so bila trenutna razpoloženja posameznika, tretja kategorija so bili termini, ki opisujejo socialno prilagodljivost, karakter in vpliv na druge. Četrta kategorija je vsebovala termine, ki opisujejo fizične kvalitete, talente in druge vidike osebnosti.

V 40-tih letih dvajsetega stoletja je na temelju te raziskave nadaljeval Cattell (v Bumpass, 2009). Razvil je multidimenzionalen model osebnosti. Odkril je 171 klastrov osebnostnih lastnosti, ki jih je kasneje zmanjšal na 12 do 16 pomembnih dejavnikov osebnosti (Bumpass, 2009).

Digman (1990), ki je naredil pregled literature zgodovine psihologije osebnosti, ugotavlja, da je leta 1947 Eysenck (v Digman, 1990) raziskoval osebnost z uporabo faktorske analize. Odkril je dva pomembna dejavnika osebnosti – nevroticizem in ekstravertnost. Leta 1970 je k temu dodal še tretji faktor – psihoticizem.

Leta 1949 je Fiske (v Digman, 1990) v raziskavi našel pet faktorjev osebnosti, to so socialna prilagodljivost, ustreznost, volja za dosego, čustvena kontrola in zvedavost. Tudi drugi raziskovalci (Tupes, Christal, v Digman, 1990) so sledili Fiskejevemu delu in našli pet pomembnih faktorjev osebnosti; vzburjenje, sprejemljivost, odvisnost, čustvena stabilnost in kultura. Tem poskusom so sledili še leta 1967 Borgatta, Smith in Norman (v Digman, 1990), ki so vsi našli po pet pomembnih faktorjev; ti so se razlikovali med seboj po imenih, kar lahko vidimo v Tabeli 8.

Da bi pojasnila, kako posameznik reagira z okoljem, sta Block in Block (1980) oblikovala drugačen model. Ustvarila sta ego-kontrolo in ego-prožnost, s katerima pojasnita posameznikovo interakcijo. Ego-kontrola je stopnja, s katero posameznik upravlja impulze v različnih okoliščinah, ego-prožnost pa pomeni stopnjo, do katere posameznik lahko prilagodi svoje vedenje in čustva okolju in različnim okoliščinam (Block in Block, 1980).

Goldberg je v 80-ih nadaljeval Normanovo delo (v Digman, 1990). Odkril je pet faktorjev osebnosti: vzburjenost, sprejemljivost, vestnost, čustveno stabilnost in intelekt. Predlagal je, da bi teh pet faktorjev predstavljalo osnovo za osebnostne teorije. Digman in Takemoto - Chock (1981, v Digman, 1990) sta v šestih

96

raziskavah, ki so temeljile na tem petfaktorskem modelu osebnosti, ugotovila, da je teh pet faktorjev močnih in da predstavljajo močno teoretično strukturo.

McCrae in Costa sta leta 1985 ustvarila instrument za oceno petih faktorjev osebnosti (v Digman, 1990). Pet faktorjev osebnosti sta poimenovala nevroticizem, ekstravertnost, odprtost, sprejemljivost, vestnost.

Nevroticizem meri anksioznost, samozavestnost in čustveno labilnost (Abe, 2005;

Costa in McCrae, 1995; McCrae in Costa, 1987; McCrae in John, 1992). K tej dimenziji osebnosti spadajo anksioznost, sovražnost, depresija, samozavedanje, impulzivnost in ranljivost. Osebe, ki imajo veliko število točk v dimenziji nevroticizem, so anksiozne, smilijo se same sebi, so napete, nestabilne in zaskrbljene.

Ekstravertnost je osebnostna dimenzija, ki meri socialnost, entuziazem in prijetna vzburjenja (Abe, 2005; Costa in McCrae, 1995; Hagekull in Bohlin, 1998;

McCrae, in Costa, 1987; McCrae in John, 1992). K dimenziji ekstravertnosti spadajo toplina, družabnost, aktivnost, asertivnost, iskanje vznemirjenja in pozitivnih čustev. Osebe, ki imajo tu veliko število točk, so zelo aktivne, družabne, asertivne, energične, entuziastične in zgovorne (Bumpass, 2009).

Dimenzija odprtosti za izkušnje meri zvedavost, domišljijo in kreativnost (Abe, 2005; Costa in McCrae, 1995; McCrae, 1994; McCrae in Costa, 1987; McCrae in John, 1992). K tej dimenziji spadajo fantazija, estetika, čustva, akcije, ideje, vrednosti. Posamezniki, ki dosežejo v tej dimenziji veliko število točk, so zvedavi, umetniški, imajo domišljijo, so izbirni, imajo veliko različnih interesov.

Prijaznosti, sodelovanje in strinjanje meri dimenzija sprejemljivosti (Abe, 2005;

Costa in McCrae, 1995; McCrae in Costa, 1987; McCrae in John, 1992). Sem spada zaupanje, altruizem, skromnost, direktnost, spoštovanje, prijaznost.

Osebe, ki tukaj dosežejo veliko število točk, so radodarne, prijazne, simpatične, zaupanja vredne in tolerantne.

Raziskovalci (Abe, 2005; Costa in McCrae, 1995; McCrae in Costa, 1987;

McCrae in John, 1992) ugotavljajo, da je vestnost dimenzija osebnosti, ki meri sposobnosti planiranja, vztrajanja in vedenja, usmerjenega proti cilju. Pod to dimenzijo spadajo kompetentnost, red, dolžnosti, samodisciplina, prizadevanje za dosežek in premislek. Posamezniki, ki v tej dimenziji dosežejo večje število točk, so učinkoviti, organizirani, odgovorni in temeljiti (Bumpass, 2009).

97

Petfaktorski model osebnosti McCraeja in Johna je bil prvič predstavljen leta 1992. Postal je eden najpopularnejših pogledov na osebnostno psihologijo. Nudi boljši pogled na osebnost, predvsem zaradi njegove veljavnosti (Digman, 1990;

McCrae in John, 1992). Uporabljen je bil v različnih poročilih, ocenah, vprašalniki in različnih jezikih. Prav tako je bil uporabljen pri različnih skupinah ljudi, od otrok, adolescentov do odraslih, različnih narodnosti, ras in ver.

Teh pet faktorjev je osnova večini instrumentov, ki merijo osebnost in njene lastnosti, in je veljavnih pri številnih instrumentih in raziskovalcih (Costa in McCrae, 1995; McCrae in Costa, 1987; McCrae in John, 1992). Kombinacija različnega števila točk na različnih dimenzijah ustvarja edinstven profil vsakega posameznika. Ta profil pa nam ponuja široko paleto informacij o posameznikovi interakciji z drugimi, o njegovem vedenju v različnih okoliščinah (Bumpass, 2009).

Tabela 8: Pet dimenzij osebnosti (Bumpass, 2009, str. 13).

Teoretiki: I II III IV V

Eysenck (1947)

ekstravertnost psihoticizem psihoticizem nevroticizem

Fiske (1949) socialna

vzburjenost sprejemljivost odvisnost čustvena stabilnost

kultura

Borgatta (1967)

asertivnost prijetnost odgovornost čustvenost inteligentnost

Smith (1967) ekstravertnost sprejemljivost moč karakterja

čustvenost uglajenost

Norman (1963, 1967)

vzburjenost sprejemljivost vestnost čustvenost kultura

Goldberg (1981, 1982 )

vzburjenost sprejemljivost vestnost čustvena stabilnost

intelekt

McCrae &

Costa (1985)

ekstravertnost sprejemljivost vestnost nevroticizem odprtost

98