Stanje, v katerem se ne počutimo dobro, imenujemo bolezen. Otroci običajno zbolevajo za akutnimi boleznimi, kot sta prehlad in driska, ki so običajno kratkotrajne, in za kroničnimi boleznimi. Vzroki so lahko različni, prav tako pogostost pojavljanja (nekatere se pojavijo občasno, druge so prisotne ves čas). Otrok je v bolnišnico sprejet, kadar zdravljenje doma ni mogoče. Lahko gre za kakšne preiskave ali druge razloge, ki jih je treba opraviti v bolnišnici.
Na otroških oddelkih so zdravniki, medicinske sestre, vzgojitelji in drugi zdravstveni delavci, ki otrokom v sodelovanju s starši skušajo pomagati in poskrbeti za hitro okrevanje. Pri otroku se lahko zaradi bolezni (ki je lahko povezana tudi z bolečino) in bivanja v bolnišnici pojavijo stiske. Bivanje v bolnišnici pa je lahko tudi pozitivna izkušnja; če je na bolnišničnem oddelku dobro vzdušje, si lahko otrok tam okrepi samozavest in ponos, nauči pa se premagati tesnobo in strah (Pleterski-Riger, 2009).
Otroci v različnih stopnjah spoznavnega razvoja različno razumejo bolezen. Stopnji, v katerih je otrok v predšolskem obdobju, sta senzomotorična (do drugega leta) in predoperativna (od drugega do sedmega leta). V prvi se boji bolečine, poškodb, neznancev, medicinskih postopkov in ločitve od staršev – to pa se izraža tudi pri pogostem joku in izmikanju. Če v senzomotorični stopnji še ne razume bolezni, pa v predoperativni bolezen že povezuje z zunanjimi vplivi in dogodki – zato razume, da lahko tudi ozdravi, vendar strah pred ločitvijo od staršev in telesnimi poškodbami ostaja. Da se bo otrok počutil čim bolj varnega in da se bo anksioznost zmanjšala, mora biti otrok o svoji bolezni oz. stanju informiran na način, ki je primeren njegovi razvojni stopnji (Cugmas in Smeh, 2018).
Koronavirusno bolezen 19, poznano pod imenom covid-19, povzroča virus SARS-CoV-2, katerega so prvič zaznali in o njem poročali v mestu Wuhan na Kitajskem decembra 2019.
Zaradi pogostih migracij se je virus razširil po vsem svetu, v Sloveniji pa smo ga prvič zaznali 4. marca 2020. Pandemijo je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila 11. marca 2020, dan za tem pa je epidemijo razglasila Slovenija. Virus se širi s telesnimi stiki in respiratornimi kapljicami, ki vsebujejo virus; najpogostejše okužbe pa so med družinskimi člani,
4
zdravstvenimi delavci in vsemi bližnjimi stiki. Širjenje virusa je hitro in težko nadzorljivo, saj je oseba najbolj kužna pred pojavom vidnih znakov bolezni (težko dihanje, boleče grlo, kašelj, vročina, bolečine v mišicah idr.) (Teršek in Fortuna, 2020).
2.2.2 Otrokovo bivanje v bolnišnici
Otrok v predšolskem obdobju (do šestega leta starosti) je najbolj odvisen od družinskega okolja in posledično najbolj dovzeten za hospitalizacijo – grobo in hitro ločevanje otroka iz okolja, ki ga pozna. Otrok gre iz domačega okolja v tuje okolje, še slabše pa je, če je tam brez poznane osebe. Hospitalizem ali adaptacijski sindrom opisujejo tri faze: faza protesta (nemi, kričanje, jok), faza obupa (žalost, neaktivnost, brezvoljnost) in faza navidezne prilagoditve (po več mesecih v bolnišnici, želja po materi in domačih potisnjena v podzavest, lahko se kažejo motnje in čustvena osiromašenost). Med fazami običajno ni mogoče razločiti jasnih mej, obdobja med sabo prehajajo neopazno in v različnih časovnih obdobjih (Koncept dela v bolnišničnih oddelkih vrtca, 2015).
Kadar se vnaprej ve, da bo otrok hospitaliziran, lahko na to otroka pripravimo. Nekatere bolnišnice pred sprejemom otroka v bolnišnico pripravijo pripravljalni program (otroci npr.
predhodno obiščejo bolnišnico, dobijo odgovore na vprašanja, spoznajo osebje, spoznavanje bolnišnice s pomočjo lutkovne predstave ali slikanice idr.). Otroški oddelki v bolnišnicah naj bi otrokom nudili sprostitev in zabavo; če imajo igralnico, jo lahko otroci obiskujejo (če mu to omogoča bolezensko stanje), sicer pa vzgojitelj otroka obišče v sobi – interakcije z drugimi otroki in osebjem so zaželene. Otrokove neprijetne občutke lahko zmanjša tudi prisotnost živali in igrač (Cugmas in Smeh, 2018).
Priporočljivo torej je, da se otroci z bolnišnico seznanijo, preden je otrok vanjo sprejet – posebno, če vemo, da se bo to zgodilo. Za seznanjanje so primerne različne slikanice, igre in igralni kompleti, ki jih uspešno uvajajo tudi številni vrtci. Pomembno je, da otroka z ustanovo seznanimo na zabaven način (prek igre) in da bolnišnica nikoli ne predstavlja kazni ali grožnje (Ness-Delaval, 2000). Otroku, ki mora v bolnišnico, s primernimi besedami razložimo, zakaj mora biti v tej ustanovi (posebno če gre le za opazovanje in se ne počuti zares bolnega). Med stvarmi, ki jih otrok vzame v bolnišnico, je priporočljivo vzeti otrokovo najljubšo igračo oz. »ninico«, ki otroku daje občutek varnosti in tolažbe. Otroku nikoli ne vzbujamo lažnega upanja in obljubljamo stvari, ki jih ne moremo izpolniti; npr. da ne bo nič bolelo. Kako bo otrok doživljal bivanje v bolnišnici, je v veliki meri odvisno od staršev;
navzočnost staršev otroka pomiri, zato je priporočljivo, da starši oz. spremljevalci v bolnišnici
5
bivajo z otrokom ali pa ga čim bolj pogosto obiskujejo. Če starš ostane z otrokom v bolnišnici, to zagotavlja boljše možnosti za hitrejšo ozdravitev in zmanjša nevarnost doživljanja čustvenih stresov. V primeru, da staršev ni zraven, pa se lahko pri majhnem otroku strah, negotovost in čustveni šok kažejo na več načinov; lahko se upirajo vsem oblikam približevanja, kričijo, zavračajo hrano ali pa se v sebi obupani vdajo. Po prihodu iz bolnišnice takrat večkrat nastopijo težave; otrok nazaduje, težave mu delajo spretnosti, ki jih je že obvladal, pojavijo se lahko motnje spanja, spremembe vedenja, zavračanje staršev (Ness-Delaval, 2000).
Po trenutni zakonodaji (Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), 23. člen; Pravice do zdravstvenih storitev, 2022) lahko eden od staršev, skrbnikov, rejnikov, zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev z otrokom brezplačno biva do otrokovega vključno štirinajstega leta starosti, če so osebe zavarovane z obveznim zavarovanjem. Ta sprememba je začela veljati 17. 4. 2021, pred tem pa je bilo brezplačno s sobivanje z otrokom le do dopolnjenega šestega leta starosti. V primeru težje okvare (poškodbe možganov ali hrbtenjače) in težjega zdravljenja je sobivanje brezplačno do otrokovega osemnajstega leta starosti oz. dokler traja roditeljska pravica.
Bolnišnica otroku predstavlja novo okolje z nepoznanimi ljudmi, v primeru neprijetne izkušnje pa celo neprijetno okolje – kako bo bolnišnično okolje doživljal, pa je odvisno tudi od njega samega, saj prihaja do individualnih razlik. Otrok z novim okoljem doživi veliko sprememb; spremenjena je dnevna rutina, omejen je pri gibanju, običajno pa ga spremlja še slabo počutje zaradi bolezni in bolečega zdravljenja (Cugmas in Smeh, 2018).
2.2.3 Pravice otrok v bolnišnicah
Koncept dela v bolnišničnih oddelkih (2015) vključuje tudi EACH – listino Evropskega združenja za pravice otrok v bolnišnicah, ki jo je leta 1996 sprejela tudi Pediatrična sekcija Slovenskega zdravstvenega društva. Koncept upošteva vse člene oz. pravice bolnih otrok v bolnišnici. EACH se trudi v smeri, da bi bolni otroci dobili najboljšo mogočo oskrbo.
Organizacija je bila ustanovljena, ker so raziskave pedagogov in pediatrov pokazale, da oskrba in med drugim popolna ločitev od staršev (ki je bila v petdesetih letih običajna) slabo vplivata na otroka, posledice pa so lahko dolgoročne. Listina EACH vključuje deset členov; v šestem lahko najdemo pravico, da je otrok oskrbovan skupaj z otroki, ki imajo enake razvojne potrebe; v sedmem pa, da naj imajo otroci priložnost za igro, rekreacijo in izobraževanje – za
6
to je treba zagotoviti usposobljeno osebje, ki razume potrebo otrok po igri in relaksaciji.
Otroci naj imajo dovolj časa za igro in gradivo za igro naj jim bo na razpolago (EACH, 2002).