Ovire pri nudenju pomoči otrokom ločenih staršev

Pedagoške delavce sem vprašala tudi, s kakšnimi ovirami, ki jim otežujejo pedagoško delo, se soočajo pri nudenju pomoči otrokom in staršem, ki se soočajo z ločitvijo.

Na podlagi njihovih odgovorov sem oblikovala naslednje kategorije: ovire pri delu s starši, ovire pri delu z otroki in strokovna usposobljenost pedagoških delavcev za delo z otroki ločenih staršev.

Shema 4: Ovire pri nudenju pomoči otrokom ločenih staršev

OVIRE

Tabela 14: Prikaz deležev in frekvenčna delitev ovir, s katerimi se srečujejo pedagoški delavci pri nudenju pomoči otrokom ob ločitvi staršev

ODGOVORI f %

Nesodelovanje staršev ali enega izmed njih. 16 15

Zaprtost otroka vase. 10 9

Pogosto na pogovor pride le starš, ki ima skrbništvo,

prelaganje odgovornosti na drugega starša. 8 7

Nezaupljivost in zaščitništvo staršev. 7 6

Občutek nestrokovnosti, nekompetentnosti. 5 5

Zavračanje pomoči s strani staršev ali otroka. 5 5

Prenehanje prihajanja staršev na govorilne ure. 4 4

Otroci ne znajo izpovedati svojih čustev. 3 3

Starši ne želijo govoriti o ločitvi. 3 3

Starša se kregata pred otrokom ali na sestanku pred

drugimi starši. 3 3

Pomanjkanje ustrezne izobrazbe. 3 3

Starši učiteljem ne povedo za stanje v družini. 2 2

Nepopolne informacije. 2 2

Z osebnim – koliko pravic imam, da posegam v

njihovo zasebnost. 2 2

Razdvojenost otroka med staršema. 2 2

Nezainteresiranost za rešitev problema. 2 2

Pojav psihičnih težav pri otrocih. 2 2

Največ težav imajo otroci, ki se počutijo »krive« za

starševski razvezo. 2 2

Slabo opravljene domače naloge. 2 2

Težave z vzpostavljanjem odnosov v razredu med

učenci. 1 1

Zvračanje krivde (pogosto na očeta). 1 1

Objektivnost pri pogovoru s starši. 1 1

Nezadostno poznavanje problema. 1 1

Starša, ki želi povedati svojo zgodbo poslušam z

distanco. 1 1

Se nisem. 20 18

 Ovire pri delu s starši

Najpogostejše ovire, ki so jih anketirani pedagoški delavci navajali glede pomoči otrokom ločenih staršev, so se nanašale na delo s starši. Pedagoški delavci so v 16 % navajali, da starši zavračajo sodelovanje ali pomoč (»Nesodelovanje staršev ali enega izmed njih.«;

»Nezainteresiranost za rešitev problema.«). Med anketiranimi jih je 7 % kot oviro navajalo nezaupljivost staršev so pedagoških delavcev (»Nezaupljivost in zaščitništvo staršev.«).

3 % pedagoških delavcev je navajalo, da se na govorilnih urah soočajo z neprimernim vedenjem staršev, podkupovanjem otrok (»Podkupovanje otroka s strani staršev.«), medtem ko 1 % pedagoških delavcev izpostavlja zvračanje krivde za spremembe v vedenju, čustvovanju in šolskem delovanju otroka na drugega partnerja (»Zvračanje krivde – pogosto na očeta.«), sovražno nastrojenost med partnerji (»Starša sta se tako sovražila, da je mama prepovedala oddati otroka možu, ki je prišel po otroka. A ker ni bilo uradno, je otrok šel z očetom domov.«) in prepire med starši na govorilnih urah (»Starša se kregata pred otrokom ali na sestanku pred drugimi starši.«). 4 % pedagoških delavcev je kot oviro navedlo neodzivnost staršev (»Prenehanje prihajanja staršev na govorilne ure.«). Dva odstotka pedagoških delavcev pa se srečujeta z zamolčanjem dogajanja v družini (»Starši učiteljem ne povedo za stanje v družini«) ter z nepopolnimi ali dvoumnimi informacijami s strani posameznega starša (»Včasih ne veš, kdo govori resnico in kdo ne.«).

 Ovire pri delu z otroki

Anketirani pedagoški delavci so navajali, da najpomembnejšo oviro pri delu z otroki predstavljajo reakcije otrok na dogajanje v družini, med katerimi je 10 % pedagoških delavcev navedlo pogosto zaprtost otroka vase (»Zaprtost otroka vase. Potreben je čas, da se otrok odpre in zaupa.«). Dva odstotka anketiranih sta izpostavljala, da imajo otroci občutek krivde za ločitev in so med starši razdvojeni. (»Največ težav imajo otroci, ki se počutijo „krive“ za starševsko razvezo.«). 1 % pedagoških delavcev se srečuje tudi s težavami vključevanja otroka v razred (»Imela sem tudi težave z vzpostavljanjem odnosov v razredu med učenci, ravno zaradi občutljivosti tega otroka.«) ter 2 % z neizpolnjevanjem ali pomanjkljivim izpolnjevanjem šolskih obveznosti (»Slabo opravljene domače naloge – pogosto so otroci malo pri enem in malo pri drugem staršu in kvaliteta domačin nalog pri obeh starših ni enaka.«).

Lamden in Sandoval (2013) se strinjata, da se otroci zaradi slabega poznavanja pojava ločitve čutijo krive za ločitev staršev, pri čemer prelagajo odgovornost nase, fantazirajo o spravi med staršema in v ločitvenem dogajanju trpijo.

 Strokovna usposobljenost pedagoških delavcev za delo z otroki ločenih staršev

3 % anketiranih pedagoških delavcev so kot pogosto oviro pri pomoči otrokom ločenih staršev omenjali strokovno neusposobljenost in pomanjkanje izkušenj na tem področju (»Občutek nestrokovnosti, nekompetentnosti.«; »Pomanjkanje ustrezne izobrazbe.«; »Strokovna nepodkovanost in dejstvo, da sama nimam otrok. In kot že rečeno zadržki zaradi nejasnih meja – do kod lahko kot učiteljica posredujem, koliko in kaj lahko rečem v tolažbo.«). En odstotek pedagoških delavcev je kot oviro navajal spoštovanje zasebnosti družine in dva odstotka objektivnost pedagoških delavcev, saj so pravice poseganja pedagoških delavcev v družinsko zasebnost omejene (»Z osebnim – koliko pravic imam, da posegam v njihovo zasebnost.«;

»Včasih ti starši rečejo, da se v njihove družinske zadeve ne smeš vmešavati. Nekateri so pa ob pomoči zelo hvaležni.«; »Paziti moramo, da smo pri pogovoru s starši objektivni.«). Ena izmed pedagoških delavk je kot oviro navajala tudi lastno nepripravljenost za pogovor (»Mogoče bi potrebovala več znanja, kako voditi tak pogovor – če ga sploh!«; »Sram, nepripravljenost na pogovor.«) in distanco do staršev med pogovorom o težavah (»Da starša, ki želi povedati svojo zgodbo poslušam z distanco.«). Ena izmed anketiranih je tudi izpostavila, da je lahko ovira tudi empatija ter vzpostavljanje bližine in distance med otrokom in pedagoškim delavcem (»Da je otrok tako žalosten, da sem žalostna tudi sama.«).

Øverland idr. (2012b, v Mahony idr., 2014) v študiji dela z otroki ločenih staršev ugotavlja, da so se nekateri pedagoški delavci dnevno počutili negotove v svoji delovni uspešnosti. Večina od teh ni imela primernega strokovnega izobraževanja. To je zaskrbljujoče, ker se osebje običajno umakne iz situacij, kjer starši in otroci izražajo svoja čustva ali pa se starši z otroki prepirajo. Navedeno je pokazatelj, da zaposleni potrebujejo več izobraževanja in smernic pri svojem delu. Te študije kažejo tudi na to, da so pedagoški delavci delovali na nesistematičen način, s sklicevanjem na osebne izkušnje, ne pa profesionalne in preverjene raziskave.

Med anketiranimi pedagoškimi delavci jih je 13 navedlo, da se še ni srečalo z ovirami pri delu z otroki ločenih staršev. Slednje potrjuje Amato (1994, 2001 v Connolly in Green, 2009), ki navaja, da se večina otrok iz razvezanih družin dobro prilagodi na ločitev staršev, čeprav obstajajo razlike v psihičnem počutju in blaginji otrok med otroki ločenih in poročenih staršev.

Med vsemi anketiranimi pedagoškimi delavci jih 18 % navaja, da se z ovirami pri pomoči otrokom ob ločitvenem dogajanju ni srečala.