DOMINIKA PAJNIK
PEDAGOŠKI DELAVCI OSNOVNE ŠOLE O LOČITVAH STARŠEV IN PRILAGAJANJU DELA Z
OTROKI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2016
Študijski program: SOCIALNA PEDAGOGIKA
DOMINIKA PAJNIK
Mentorica: doc. dr. JANA RAPUŠ PAVEL
PEDAGOŠKI DELAVCI OSNOVNE ŠOLE O LOČITVAH STARŠEV IN PRILAGAJANJU DELA Z
OTROKI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2016
POVZETEK
Namen diplomskega dela je predstaviti, kako pedagoški delavci zaznavajo problematiko ločitev pri delu z otroki ločenih staršev v osnovnih šolah, na kakšen način do otrok ločenih staršev pristopajo in kakšni so pri tem njihovi zadržki. V teoretičnem delu navedem sodobne spremembe v družinskem življenju, s katerimi pojasnim razširjenost pojava ločitev, in povzamem statistiko razvez v Sloveniji. V nadaljevanju opišem vlogo šole pri pomoči otrokom ob ločitvi staršev in načine pomoči pedagoških delavcev otrokom v stiski. Pozornost namenim tudi pogledom pedagoških delavcev do otrok, ki prihajajo iz ločenih družin. V empiričnem delu izvedem kvantitativno raziskavo, katere cilj je prepoznati izzive pedagoških delavcev pri delu z otroki, ki se spopadajo z ločitvijo staršev. Na podlagi analize rezultatov ugotavljam, da pedagoški delavci otrokom v stiski nudijo pomoč predvsem na šolskem, čustvenem in vedenjskem področju. Pri delu z otroki ločenih staršev se srečujejo z ovirami pri sodelovanju s starši in otroki, ter pomanjkanjem strokovne usposobljenosti na tem področju.
Ključne besede: ločitev, osnovna šola, pedagoški delavci, delo z otroki ločenih staršev
ABSTRACT
The purpose of the thesis is to present how pedagogical staff perceives the problems of divorce when it comes to working with children of divorced parents in grammar schools, in what manner they approach such children and what their reservations are. In the theoretical part of the thesis, I explain the modern changes in family life and explain the spread of this phenomenon, divorce, and I summarise divorce statistics in Slovenia. Following, I describe the role of schools in helping children at the event of their parents’ divorce, and the ways pedagogical workers help children in need. The attention in the thesis is also given to teachers' perspectives on children coming from separated families. The empirical part of the thesis consists of a quantitative research, the aim of which was to recognise the challenges pedagogical staff faces while working with children, who deal with their parents' divorce. On the basis of an analysis of the results, I have established that pedagogical staff offers children help when it comes to school, emotional and behaviour issues. While working with children of divorced parents, pedagogical workers face obstacles while cooperating with parents and children. They also deal with the lack of professional qualification in this field.
Keywords: divorce, grammar school, pedagogical staff, working with children of divorced parents
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
I. TEORETIČNI DEL ... 2
1 OD MODERNOSTI K POSTMODERNOSTI ... 3
1.1 Spremembe življenjskih potekov ... 3
1.2 Spremembe družinskega življenja ... 4
2 ZAKONSKE ZVEZE IN LOČITVE ... 6
2.1 Statistika sklenitev in razvez zakonskih zvez v Sloveniji ... 7
2.2 Razveza zakonske zveze ... 8
2.3 Otrokovo doživljanje ločitve ... 9
3 ZAZNAVA LOČITEV V ŠOLSKEM KONTEKSTU ... 11
3.1 Delo z otroki ločenih staršev ... 12
3.1.1 Čustvena podpora... 13
3.1.2 Podpora na šolskem področju ... 13
3.1.3 Podpora na vedenjskem področju ... 14
3.1.4 Varovalni dejavniki ... 15
3.2 Stališča učiteljev pri delu z otroki ločenih staršev ... 16
II. EMPIRIČNI DEL ... 17
1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 17
2 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE ... 18
3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 18
4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ... 19
4.1 Vzorec in postopek izbire ... 19
4.2 Raziskovalni instrument in postopek zbiranja podatkov ... 21
4.3 Postopek obdelave podatkov ... 22
5 ANALIZA REZULTATOV ... 23
5.1 Zaznave pedagoških delavcev glede učencev ločenih staršev v primerjavi z drugimi učenci ... 24
5.1.1.1 Razlike, zaznane pri pedagoških delavcih med otroki ločenih staršev in drugimi v vedenjih, povezanih z učenjem (npr. otrok ne kaže zanimanja za šolo) ... 25
5.1.1.2 Razlike, zaznane pri pedagoških delavcih med otroki ločenih staršev in drugimi v vedenjih, ki se nanašajo na otrokove socialne spretnosti v šoli
(npr. otrok se pogosteje prepira z drugimi) ... 27
5.1.1.3 Razlike, zaznane pri pedagoških delavcih med otroki ločenih staršev in drugimi v vedenjih, povezanih s psihološkimi dejavniki (npr. otrok zboli, je odsoten od pouka) ... 29
5.1.2 Zaznave ločitev in odzivi s strani pedagoških delavcev ... 32
5.1.2.1 Zaznane reakcije pri otrocih in starših ... 32
5.1.2.2 Načini seznanjanja pedagoških delavcev z ločitvijo ... 35
5.1.2.3 Izkušnje pedagoških delavcev pri spremljanju otroka ob ločitvi staršev ... 37
5.1.3 Ali pomoč otrokom ločenih staršev pomeni pedagoško obvezo? ... 39
5.1.4 Sodelovanje in delo z otroki ločenih staršev... 43
5.1.4.1 Načini nudenja pomoči otrokom ločenih staršev ... 43
5.1.4.2 Ovire pri nudenju pomoči otrokom ločenih staršev ... 47
5.1.4.3 Udeležba na strokovnih izobraževanjih na temo ločitev ... 51
5.1.4.4 Predlogi pedagoških delavcev za delo z otroki in starši ... 52
5.2 Ugotovitve glede na zastavljena raziskovalna vprašanja ... 56
5.2.1 Kako pedagoški delavci opisujejo fenomen ločitev, kot ga zaznavajo v šolah? .. ... 56
5.2.2 Pristopi pedagoških delavcev k delu z otroki ločenih staršev... 57
5.2.3 Ovire pri delu z otroki ločenih staršev ... 59
III. ZAKLJUČEK ... 60
IV. INDIVIDUALNA REFLEKSIJA ... 62
V. LITERATURA ... 64
VI. PRILOGE ... 67
1 ANKETNI VPRAŠALNIK ... 67
2 ZGLED KODIRANJA ... 71
KAZALO SHEM
Shema 1: Reakcije otrok in staršev, zaznane pri šolskem delu ... 32
Shema 2: Načini seznanjanja pedagoških delavcev z ločitvijo ... 35
Shema 3: Načini nudenja pomoči otrokom ločenih staršev ... 43
Shema 4: Ovire pri nudenju pomoči otrokom ločenih staršev ... 47
Shema 5: Predlogi pedagoških delavcev za delo z otroki in starši ... 52
KAZALO TABEL Tabela 1: Sklenitve in razveze zakonskih zvez v Sloveniji ... 8
Tabela 2: Osnovna šola in spol anketirancev ... 19
Tabela 3: Osnovna šola in starost anketirancev... 20
Tabela 4: Osnovna šola in trajanje zaposlitve ... 20
Tabela 5: Osnovna šola in delovno mesto anketirancev... 21
Tabela 6: Frekvenčna distribucija, deleži in povprečne vrednosti za dimenzijo, ki se nanaša na vedenje, povezano z učenjem v šoli, (N = 108) ... 25
Tabela 7: Frekvenčna distribucija, deleži in povprečne vrednosti za dimenzijo, ki se nanaša na otrokove socialne spretnosti v šoli, (N= 108) ... 27
Tabela 8: Frekvenčna distribucija, deleži in povprečne vrednosti za dimenzijo, ki se nanaša na otrokove psihološke dejavnike, N = 108 ... 29
Tabela 9: Prikaz deležev in frekvenčna delitev zaznav pedagoških delavcev o ločitvah v družinah otrok ... 33
Tabela 10: Prikaz deležev in frekvenčna delitev dejavnikov seznanjanja pedagoških delavcev z ločitvijo v družini otroka... 36
Tabela 11: Prikaz deležev in frekvenčna delitev izkušenj pedagoških delavcev pri spremljanju otrok ločenih staršev ... 37
Tabela 12: Prikaz deležev in frekvenčna delitev odgovorov o tem, ali pomoč otrokom ločenih staršev pedagoškim delavcem predstavlja pedagoško obvezo ... 39
Tabela 13: Prikaz deležev in frekvenčna delitev načinov pomoči pedagoških delavcev otrokom v času ločitve staršev... 44
Tabela 14: Prikaz deležev in frekvenčna delitev ovir, s katerimi se srečujejo pedagoški delavci pri nudenju pomoči otrokom ob ločitvi staršev ... 48
Tabela 15: Prikaz deležev in frekvenčna delitev udeleženih na izobraževanjih ... 51
Tabela 16: Prikaz deležev in frekvenčna delitev predlogov pedagoških delavcev za delo s starši in otroki ... 53
Tabela 17: Kako se ločitev v družini zaznava v različnih šolskih kontekstih? ... 71
UVOD
Družinsko življenje je bilo v preteklih desetletjih podvrženo številnim spremembam. Včasih je skupaj živelo več generacij družine. Oče je v družini sprejemal pomembne odločitve, mati in otroci pa so bili finančno odvisni od njega. Spremembe v družinskem življenju so opazne predvsem v spremenjeni delitvi dela in vzorcih vzgoje ter spremenjenih vlogah matere in očeta.
Družinske oblike so se pričele razkrajati, poleg klasične jedrne družine so se uveljavile številne nove oblike družin. Ena izmed teh so enostarševske družine, ki se najpogosteje oblikujejo prav zaradi ločitev partnerjev.
V primeru ločitve partnerjev nihče od družinskih članov ne ostane neprizadet. Bolečino, ki jo običajno spremljajo občutki krivde za dogajanje, občutijo predvsem otroci, ki imajo pomanjkljivo predstavo o vzrokih za ločitev. Skozi proces ločitve otroci potrebujejo posebno pozornost, ki zajema odkritost in iskrenost staršev. Ker je ločitev za partnerja običajno preveč boleča, se starša z otrokom nista sposobna odkrito pogovoriti o dogajanju in mu zagotoviti primerne pomoči. Zato je v takšnih trenutkih pomembno, da ima otrok podporo vzgojne in izobraževalne institucije, ki jo obiskuje. Otroci namreč več kot polovico svojega časa preživijo v šoli, kjer jim pedagoški delavci lahko nudijo potrebno oporo in pomoč v težkih trenutkih, kot je ločitev staršev.
Med študijem literature sem ugotovila, da obstaja mnogo nasvetov o tem, kako naj starši ravnajo v primeru ločitve, kakšni so vplivi ločitve na otroka in o pomenu vzgojnih in izobraževalnih institucij pri nudenju pomoči otrokom in staršem. Glede na to, da pri tem nisem zasledila napotkov, ki bi bili namenjeni pedagoškim delavcem, so se mi postavila naslednja vprašanja:
»Ali pedagoški delavci v osnovnih šolah namenjajo posebno pozornost otrokom ločenih staršev? Kako se ločitev staršev odraža na vedenju in šolskem delovanju otroka?« in »Ali so pedagoški delavci dovolj usposobljeni za pomoč staršem in otrokom v procesu ločitve?«
Našteta vprašanja so me pritegnila k pisanju na temo ločitev in vloge pedagoških delavcev pri delu z otroki ločenih staršev. Cilj mojega diplomskega dela je opozoriti na otroke, ki prihajajo iz ločenih družin, raziskati pristope, ki se jih pedagoški delavci pri delu z njimi poslužujejo, in identificirati ovire, ki se pri tem pojavljajo.
I. TEORETIČNI DEL
Spreminjanje tradicionalnih življenjskih in družinskih vzorcev, odlašanje starševstva in prehoda v odraslost so dejavniki, ki vse bolj vznemirjajo družbene institucije v Sloveniji. S tem tudi zaključek šolanja, prva zaposlitev in ekonomska neodvisnost nastopijo v poznih dvajsetih letih življenja. Velikih sprememb in krize ne doživlja le mladost, temveč tudi klasične institucije, kot sta delo in družina (M. Ule, 2003).
V zadnjih časih smo priča pluralizaciji družinskih oblik in naraščajočemu številu ločitev partnerjev, katerih del so tudi njihovi otroci. Zaradi časa, ki ga otroci preživijo v šoli, šola postaja pomembno mesto za prepoznavanje in identifikacijo problemov, ki lahko nastanejo zaradi starševske ločitve.
1 OD MODERNOSTI K POSTMODERNOSTI
1.1 Spremembe življenjskih potekov
V tradicionalnem poteku klasične družine so v vsakem obdobju veljala ustaljena pravila in navade, ki so bile obvezujoče za celotno generacijo. Ljudje so bili seznanjeni s težavami in tveganji, ki jih je določeno obdobje prinašalo, kdaj se bo določeno obdobje končalo in kaj prinaša prehod v naslednje obdobje. Ta stabilnost in varnost je omogočala konstruktivno načrtovanje prihodnosti (M. Ule, 2003).
Heinz (1997, v M. Ule, 2003) navaja, da v zadnjih desetletjih beležimo tudi ključne spremembe v prehodih. Prehodi med življenjskimi obdobji so postali nepredvidljivi in pluralistični.
Odmikajo se od tradicionalnih vzorcev in posledično ljudem več ne omogočajo varnosti in stabilnosti. Tako se vedno več ljudi odmika od tradicionalnih predstav o življenjskih potekih.
Spremenili so se vzorci družinskega življenja, ki vse manj sledijo tradicionalnim vzorcem in vse bolj usklajevanju pričakovanj med partnerji. Pri tem se vedno bolj upoštevata načrtovanje karier partnerjev, kar predstavlja vse bolj povezane sfere življenja (prav tam). Elder (1995, v M.
Ule, 2003) meni, da poplava odločitev ponuja veliko možnosti začrtovanja poti. Način urejanja življenjske poti pa je odvisen od potrošniškega trga, izobraževalne in zaposlitvene politike, medijev ter možnosti, ki jih ima posameznik pri svobodi izbire. Vse te spremembe zadevajo jedro vsakdanjega življenja, načina življenja, načrtovanja kariere, usklajevanja družine in usklajevanja življenja z drugimi. Vse to vsekakor vpliva na življenjski potek, ki vse bolj postaja lasten projekt. S tem, ko so življenjski poteki postali vse bolj odvisni od posameznikov samih, se zvišuje različnost individualnih življenjskih načrtov in tudi njihova tveganost. Za navidezno trdnimi koncepti družine, starševstva, poroke in materinstva, se skriva ogromno razlik v situacijah posameznikov npr. odsotni očetje, samski oz. ločeni očetje, očetje za konec tedna itd.
Družine postajajo nekakšna mreža očimskih/mačehovskih ali pastorskih družin. Z vsemi temi spremembami se oblikujejo tudi nove oblike gospodinjstva (M. Ule, 2003).
1.2 Spremembe družinskega življenja
Med vsemi spremembami, ki vplivajo na naše življenje, so najpomembnejše tiste v vsakdanjem življenju: v družini, partnerstvu, odnosih in starševstvu. Za predindustrijsko družino je bila značilna patriarhalna skupnost. Neenakopravnost med spoloma se zazna tudi v zgodnjih fazah razvoja moderne jedrne družine. Moška vloga je bila izpostavljena, saj je bil moški tisti, ki je preživljal družino; ženska pa je imela zapostavljeno vlogo gospodinje (M. Ule, 2003).
Giddens (2000) opozarja, da je v zadnjih desetletjih prišlo do pojava seksualne revolucije, ki je močno vplivala na spremembe družinskega življenja. Danes se ženske ne podrejajo več moški nadvladi in oba spola se morata spoprijeti s posledicami tega pojava. Pojavlja se nova oblika intimnosti, ki prinaša nove konflikte in zahteve v odnosih med spoloma.
V 19. stoletju je velik prelom doživela tudi zakonska zveza, ki je začela temeljiti na drugih dejavnikih, ne le na ekonomski koristi. V večino družbe se je razširil pojem romantične ljubezni, s katero so poskušali zakonski zvezi dati poseben pomen. Oblikoval se je »dom« kot posebno okolje, ločeno od delovnega mesta in kraj, kjer so lahko ljudje pričakovali čustveno podporo. Ženske prvič v zgodovini zahtevajo enakost z moškimi in s tem vplivajo na velike in pomembne spremembe. Na zakonce se je začelo gledati kot na sodelavce v čustveni zvezi, ki je imela prednost pred njihovimi starševskimi obveznostmi. Pritiske po velikih družinah je omilila težnja po strogih omejitvah družine. Zaradi pojava modernih metod kontracepcije se je za množice žensk spolnost ločila od nepretrganega cikla porodov in nosečnosti. Za ženske in deloma tudi moške je seksualnost postala prilagodljiva. S tem je povezan tudi prvi pogoj za seksualno revolucijo, in sicer plastična seksualnost, ki se je razvila v 18. stoletju in je razbremenjena potreb po reprodukciji (prav tam).
Spremenil se je tudi odnos med starši in otroki, saj je patriarhalna moč v drugi polovici 19. stoletja močno pojemala. Vladavina očeta je postopoma pojemala s pojavom ločitve doma in delovnega okolja. Mož svoje moči pogosteje ni uporabil do konca, saj so se v odnosih med starši in otroki vedno bolj poudarjali toplina in čustva.
Zaradi zmanjševanja števila družinskih članov so ženske imele vedno večji nadzor nad vzgojo otrok. Na otroke se je začelo gledati kot na čustveno ranljiva bitja (Mary Ryan, 1981, v Giddens, 2000).
Zaradi opisanih sprememb je danes težko govoriti o družini v klasičnem smislu. Družinske oblike so se pluralizirale, poleg klasične jedrne družine se uveljavljajo mnoge nove oblike; kot so enostarševske, istospolne, združene, reorganizirane družine oz. oblike socialnega starševstva. Spolnost se je ločila od reprodukcije in s tem so ženske pridobile številne nove pravice, tako na izobrazbenem, političnem kot na zaposlitvenem področju. Podatki kažejo tudi, da pojmovanja družine izgubljajo jasne definicije. Pri enostarševski družini se govori o odsotnosti enega izmed staršev, pri tem pa ni izključena možnost prisotnosti druge pomembne osebe npr. sorodnikov, babic in dedkov, prijateljev, ki lahko prevzamejo vlogo socialnega starševstva (M. Ule, 2003).
A. Švab (2006) navaja, da se proces pluralizacije družinskih potekov kaže v povečanju števila razvez, zmanjšanem številu porok in povečanem številu ponovnih porok. Pluralizirajo se tudi posamezna obdobja med seboj. Nekatera obdobja se podaljšujejo (podaljšana mladost), druga krajšajo (obdobje aktivnega starševstva) in se med seboj tudi mešajo (starševstvo pred poroko) ali podvajajo (vzpostavljanje reorganizirane družine).
Družinski odnosi so se spremenili v prid žensk. Ameriška avtorica Naomi Wolf temu pravi
»spolni potres«, ki pomeni premik moči od moških k ženskam (E. Beck - Gernsheim, 1994, v M. Ule, 2003). Ti premiki so posledica ekonomskih sprememb, ki so v zvezah pripeljale do novih konfliktov in povečane stopnje ločitev (prav tam). Razvezo zakona zahtevajo predvsem ženske, ko ugotovijo, da so izčrpale vse možnosti za vzpostavljanje sporazuma s partnerjem.
Ekonomska neodvisnost ženske je glavni dejavnik in pogoj, ki ženkam omogoča izhod iz neuspešnega zakona (M. Ule, 2003).
Formalni zakon s tem izgublja na veljavi. Včasih so se ljudje spoznali, poročili in imeli otroke, danes le živijo skupaj (E. Beck in Beck - Gernsheim, 1990, v M. Ule, 2003). M. Ule (2003) dodaja, da zakon in starševstvo nista več tesno povezana in prepletena med seboj. Zakon danes ni več nujen ob odločitvi za starševstvo.
2 ZAKONSKE ZVEZE IN LOČITVE
A. Švab (2006) meni, da so trendi spreminjanja družinskega življenja pri nas v vseh segmentih podobni ali enaki tistim v zahodnih družbah. Družinsko življenje v Sloveniji postaja vedno bolj raznoliko.
Spremembe družinskih oblik zajemajo pluralizacijo družinskih oblik in zmanjševanje števila članov družine. Pluralizacija družinskih oblik pa zajema naraščanje enostarševskih, istospolnih in reorganiziranih družin ter zmanjševanje števila nuklearnih družin. Hkrati smo priča procesu zmanjševanja števila družinskih članov, ki je povezan s trendom upadanja rodnosti (A. Švab, 2001). Povečuje se tudi število reorganiziranih oz. združenih družin in enostarševskih družin.
Večanje deleža enostarševskih družin je bila do osemdesetih let posledica ločitev, od takrat naprej pa se veča število nikoli poročenih mater (Women and Men in the European Union, 1995, v A. Švab, 2001).
V zadnjih desetletjih Slovenijo zaznamuje pojav zmanjševanja zakonske zveze in naraščanje števila razvez. Uradni statistični podatki kažejo nižji delež kohabitacij. Glavni razlog je lahko ta, da mladi pogosto živijo pri starših in hkrati kje drugje, njihovo uradno bivališče pa je v gospodinjstvih staršev (A. Švab, 2006). Neskladnost se opazi tudi pri podatkih o deležu neporočenih parov z otroki in podatkih o številu otrok, ki so rojeni zunaj sklenjene zakonske zveze. Slednjih je po podatkih več. Delež otrok, rojenih neporočenim parom je leta 2005 dosegel že skoraj 47%. Ta podatek tudi dokazuje, da je postala kohabitacija v Sloveniji legitimen način družinskega življenja. Razlog lahko tiči v pravni izenačenosti zakonske zveze in kohabitacije. Povsem pravno izenačeni pa so tudi otroci, ne glede na maritalni status njihovih staršev (SURS, v A. Švab, 2006).
A. Švab (2001) opozarja, da je spremembe družinskega življenja prva začela zaznavati demografska statistika. Največ podatkov je zbranih preko uradne statistike, za katero avtorica meni, da je pomanjkljiva, saj se podatki zbirajo le po gospodinjstvih, in selektivna, saj zbira le določene vrste podatkov, ki so v državnem interesu. Tako se podatki zbirajo na podlagi strukturnih značilnosti družine (spol, starost) in glede na ekonomski vidik (dohodek družine).
Zaradi tega spremembe v družini predstavljajo velik problem demografske statistike.
2.1 Statistika sklenitev in razvez zakonskih zvez v Sloveniji
Naraščanje števila razvez zakonskih zvez vpliva na več področij spreminjanja življenjskih potekov. Razveza je postala običajen del življenjskega poteka. Največ razvez naj bi beležili med mlajšimi pari z otroki, ki se razvežejo že v prvih petih letih zakonske zveze. Razvezam pogosto sledi reorganiziranje družin in velik del otrok doživi ponovno poroko enega izmed staršev ali obeh. Statistični podatki za Slovenijo kažejo naraščanje razvez. V prvi polovici devetdesetih let je bilo možno opaziti manjši upad razvez, kar lahko pojasnimo s socialno negotovostjo. V drugi polovici devetdesetih pa se je število razvez nekoliko povečalo. Avtorica opozarja, da z deformacijo partnerskih zvez in z upadanjem pomena partnerske zveze podatki o razvezah ne bodo več objektiven pokazatelj poročnega vedenja (A. Švab, 2006).
Spodnja tabela kaže statistiko sklenjenih zakonskih zvez in razvez v letih 2013 in 2014.
Po podatkih Statističnega urada RS je bilo v letu 2014 sklenjenih 6.571 zakonskih zvez, kar je za 5,1 % več kot v letu 2013. V 2014 je prvo zakonsko zvezo sklenilo 5.874 (89,4 %) ženinov in 5.937 (90,4 %) nevest. Pri 5.539 parih (84,3 %) je bila to za oba prva zakonska zveza. Ženini, ki so se v 2014 poročali prvič, so bili stari povprečno 31,6 leta, neveste pa so bile v povprečju dve leti mlajše (29,4 leta) (Statistični urad RS).
Od 6.517 sklenjenih zakonskih zvez se jih je razvezalo 2.469. Deleža zakonskih zvez in razvez sta bila v primerjavi z letom 2013 višja za 5 %. Povprečno trajanje zakonske zveze do razveze je bilo 14,1 leta. Od tega se je 17 zakonskih zvez razvezalo že v prvem letu zakona. V letu 2014 je bilo 1.231 (49,9 %) takih, v katerih ob razvezi ni bilo vzdrževanih otrok. V preostalih 1.238 pa je bilo ob razvezi 1.909 vzdrževanih otrok. Od tega je bilo največ vzdrževanih otrok dodeljenih materam, in sicer 38,4 %, 3,3 % jih je bilo dodeljenih očetom; 7,6 % pa obema staršema. V letu 2014 je bilo v Sloveniji registriranih največ istospolnih partnerskih skupnosti, in sicer 27 (prav tam).
Tabela 1: Sklenitve in razveze zakonskih zvez v Sloveniji
2.2 Razveza zakonske zveze
Poleg smrti staršev je ločitev eden izmed najbolj tragičnih dogodkov v otrokovem življenju.
Ločitev ni enkraten dogodek, ki bi se ga dalo rešiti, temveč traja in traja. Začne se z napetostjo doma, ki jo spremljajo prepiri staršev, nadaljuje z ločitvijo in morebitnimi bitkami za skrbništvo, prilagajanjem, stiskami v času obiskov, prepiri z drugimi družinskimi člani, zmenki in porokami staršev z novimi partnerji (K. Miler, 2000). Mnogi pari se zanjo odločijo, ker jim predstavlja edini izhod iz nesrečnega življenja. Za nekatere ločitev postane način preživetja.
Mnogi mislijo, da bodo našli srečo v novem zakonu, vendar je pogosto novi zakon ponavljajoča se predstava prvega (Chapman, 2002).
Za vse družinske člane ločitev predstavlja stresno dogajanje, ob katerem nihče ne ostane neprizadet. A. Štadler idr. (2009) kot najpogostejše razloge za ločitve navajajo:
Novi partner: v primeru, da ima eden izmed partnerjev potrebe, ki so v zakonu redko zadovoljene, se zaljubi v drugo osebo, ki je njegove potrebe sposobna zadovoljiti.
Občutek praznine: v tem primeru partnerja ugotovita, da nimata več skupnih vsebin, o katerih se bi lahko pogovarjala in ju posledično nič več ne povezuje. Tako njuno življenje postane pusto in dolgočasno.
Različen osebnostni razvoj: kljub začetni podobnosti med partnerjema se dostikrat zgodi, da ubereta vsak svojo pot. Imata različno zastavljene poti, nazore, cilje in se ne podpirata več v niti najosnovnejših vprašanjih.
Nasilje in odvisnost: proces ločitve vedno poteka v povezavi z drugimi življenjskimi okoliščinami. Ponekod se pojavijo težave z odvisnostjo (npr. alkohol) ali pomanjkanje samoobvladovanja enega izmed partnerjev. To se odraža v neuspeli medsebojni komunikaciji. Spori lahko privedejo do nepremišljenega ravnanja ali celo nasilja.
Tveganja za ločitev povečujejo poroke, kjer se pari poročijo pred 20. letom starosti, socialno- ekonomski status (kombinacija izobrazbe, poklica in dohodkov – stopnja ločitev je višja pri parih z nižjo izobrazbo in nižjim dohodkom), socialno-emocionalna stopnja razvitosti partnerjev (sposobnost pozitivne/negativne emocionalnosti povečuje tveganje za ločitve) in ločitev v izvirnih družinah (Newman, 2003, v Simonič in Poljanec, 2008). Problemi dostikrat nastanejo tudi zaradi psihičnih obramb posameznika. Teh obramb se posameznik ne zaveda in jih nezavedno vnaša v odnose. Nastanek obrambnih procesov sega v najzgodnejša obdobja človekovega življenja, ko je človekova struktura še popolnoma odvisna od staršev (Kompan Erzar, 2003, v Simonič, B. in Poljanec, A., 2012).
2.3 Otrokovo doživljanje ločitve
Ne glede na to, kako nesrečna je bila partnerska zveza, je njen razpad za otroka pretresljiv dogodek. Otrok je ob ločitvi staršev čustveno prizadet in jo doživlja boleče. Prizadetost otrok ob ločitvi staršev je povezana s konfliktnostjo med staršema, tako pred kot tudi po ločitvi.
Ob ločitvi staršev otroci doživljajo močna negativna čustva in občutke strahu, jeze, krivde, žalosti, sramu, obupa, apatije, osamljenosti itd. Doživljajo pa lahko tudi olajšanje, veselje itd.
Otroci svoja čustva lažje izražajo z vedenjem, kot z besedami. So čustveno odmaknjeni, sanjarijo pri belem dnevu, izgubijo motivacijo za stvari, ki so jih radi počeli, izražajo potrebo po bližini odraslih oseb (A. Štadler idr., 2009).
Otroci ne razumejo, da je ljubezen med partnerjema drugačna kot ljubezen, ki jo starši čutijo do otrok, zato se lahko otrok prestraši, da starša tudi njega ne bosta imela rada. Otroci pogosto zanikajo obstoj problema in se pretvarjajo, da ga ne razumejo. Mlajši otroci zaradi egocentričnega mišljenja dostikrat mislijo, da se to dogaja njim ali zaradi njih. V času ločitve se lahko pojavijo tudi problemi pri vzgoji, saj starši zaradi preobremenjenosti in prezaposlenosti zapostavijo svoje starševske dolžnosti. Situacija se še poslabša, če mora otrok preživeti večer z najeto varuško, ki je prišla k njemu nepričakovano in brez pojasnila. Otroci v konfliktnih situacijah posnemajo vedenje osebe okoli sebe. Ker otroci v domišljiji gojijo upanje, da se bodo starši pobotali, partnerjev novi zakon onemogoča vsa takšna otrokova pričakovanja (K. Miller, 2000).
Otroci ob ločitvi staršev potrebujejo odgovore na mnoga vprašanja, ki pa jih ne zastavijo, saj se bojijo, da so oni krivci za nastalo situacijo. Navadno otroci ne dobijo ustreznih odgovorov, saj je pri starših prisotne preveč bolečine, da bi se zmogli o nastali situaciji z njimi odkrito pogovoriti. Od odgovorov na temeljna vprašanja je odvisno kvalitetno življenje obeh razvezanih partnerjev v prihodnje, od tega pa je odvisno tudi, kako se bo otrok po začetni stiski počutil v prihodnje (A. Štadler idr., 2009).
Connolly in Green (2009) v študiji navajata, da se pri otrocih ločenih staršev podvoji tveganje za pojav eksternaliziranega (zunanjega) in internaliziranega (notranjega) izstopajočega vedenja.
Največkrat navedene vedenjske težave so tiste, ki jih spremlja razvoj asocialnega vedenja. V primerjavi z otroki poročenih staršev, otroci ločenih staršev izražajo povečano stopnjo agresije, neupoštevanja pravil, neposlušnosti, neustreznega vedenja v razredu in nizko raven samoregulacije.
Pri otrocih ločenih staršev se zaznava tudi višja stopnja depresije, anksioznosti, ogroženo samospoštovanje ter nizka samopodoba (Bynum in Durm, 1996;. Hoyt et al, 1990; Pedro- Carroll, Cowen, Hightower-Guare, 1986, v Connolly in Green, 2009).
K. Miller (2000) opozarja, da je pomoč svetovalne službe v vrtcu ali šoli ključnega pomena za otroka, saj lahko učitelji in drugi strokovni delavci šole v času ločitve predstavljajo edini trden steber za otroka. Vzgojiteljica ali učiteljica lahko prav tako zelo močno vplivata na otrokovo pozitivno prilagajanje novim razmeram v družini.
3 ZAZNAVA LOČITEV V ŠOLSKEM KONTEKSTU
Otrokom se ob ločitvi staršev spremeni narava kontakta z enim izmed staršev, priča so konfliktom med staršema, občutijo pa tudi finančni upad (Amato, 2000, v L. Mahoni, Walsh, J. Lunn in A. Petriwskyj, 2014). Nekateri starši, ki se razvežejo, otrokom ne morejo zagotoviti primerne pomoči, ki jo otroci nujno potrebujejo, zato pomoč poiščejo v šolah ali drugih zunanjih virih zagotavljanja pomoči (C. Myers Cottongim, 2002).
C. Myers Cottongim (2002) opozarja na pomembno vlogo šole pri prilagajanju otroka na ločitev. V študiji ugotavlja, da so učitelji s pozornostjo, strpnostjo in sočutjem zagotovili podporo otrokom, ki so bili doma čustveno podhranjeni.
Tako so nekateri učitelji predstavljali osrednjo stabilno osebnost v življenju otrok v mesecih po starševski ločitvi. Tudi Pinta (2003, v L. Mahoni idr., 2014) navaja, da na otrokovo učenje in počutje v času ločitve staršev lahko vplivajo učitelji, ki so do otroka empatični in mu omogočajo senzibilno okolje.
Učitelji so ključni pri pomoči in nudenju podpore otroku v primeru ločitve staršev. Študije so pokazale, da je ključno, da učitelji pri delu z otrokom ločenih staršev upoštevajo komunikacijo in odnos s starši ter drugimi učitelji. Pri tem je pomembno, da učitelji dobro spoznajo posameznega otroka in družinske dejavnike (C. Myers Cottongim, 2002; Ellington 2003; King 2007, v L. Mahoni idr., 2014).
Connolly in Green (2009) dodajata, da morajo biti šolski svetovalni delavci in učitelji obveščeni o potrebnih prilagoditvah otrok med ločitvijo staršev in po njej. Zavedati se morajo tudi učinkov, ki jih prinaša ločitev za otroke.
K. Miller, P. A., Ryan, P., & Morrison, W. (1999, v C. Myers Cottongim, 2002) združijo nekaj splošnih smernic za delo učiteljev z otroki ločenih staršev:
Učitelji naj se osredotočijo na dejavnike, povezane z razpadom zakonske zveze, ki vplivajo na vedenje in učno uspešnost otrok v razredu.
Osredotočijo naj se na splošne težave otrok, povezane z razpadom zakonske zveze in se o njih posvetujejo s šolsko svetovalno službo. Delo nato nadaljujejo na podlagi poročil te osebe.
Učitelji se s starši pogovorijo o otrokovih težavah zaradi razpada zakonske zveze le v okvirih otrokovega vedenja v razredu in njegove učne uspešnosti.
Učitelji naj se izogibajo konfliktom s starši ali zagovarjanjem ene ali druge strani.
Učitelji morajo biti do otrok sočutni in jim biti v podporo.
Učitelji morajo staršem in otrokom olajšati dostop do ustreznih virov in informacij za reševanje težav, ki so povezane z razvezo zakonske zveze. Učiteljem pri tem ni dovoljeno vpletanje osebnih percepcij v reševanje težav.
Rose (2005) poudarja pomen skupinskega dela v šolah z otroki ločenih staršev. Izpostavil je nekaj značilnosti skupinskega dela za pomoč otrokom ob ločitvi staršev. Kot prvo je večina šol preobremenjena z velikim številom otrok, ki jim lahko pomoč koristi. Delo z otroki v skupinah je učinkovit način za raziskave, saj skupinsko delo normalizira izkušnjo ločitve in nudi podporo otrokom, ki jo potrebujejo. Pri tem dodaja, da ločitev staršev pri otrocih sproža tudi številna neprijetna vprašanja, na katera lahko v skupini najdejo odgovor ali rešitev. Strokovni delavci morajo imeti znanje o učinkovitosti pomembnejših obstoječih delovnih programov v skupini z otroki. Znanje si pridobivajo tako, da sami sodelujejo v tovrstnih programih in delavnicah ter se učijo z uporabo gradiv nastalih na podlagi dobrih praks.
3.1 Delo z otroki ločenih staršev
Študije, izvedene na Norveškem, so ključnega pomena za ugotavljanje pedagoških praks pri delu z otroki ločenih staršev in hkrati zagotavljanju varnosti in dobrega počutja. Z osvetlitvijo učiteljevih prepričanj, čustev, njihovega obvladovanja dnevne oskrbe ter raziskovanjem njihovih stališč pri delu z otroki ločenih staršev, so raziskovalci identificirali pomembne podporne akcije učiteljev in asistentov na tem področju. Njihove študije upoštevajo tudi zasebnost družin, ohranjanje odprte komunikacije s starši in razumevanje njihovega dogovora nad skrbništvom. Študije so pokazale, da so učitelji nudili otrokom največ podpore pri prilagajanju na spremembe na čustvenem, šolskem in vedenjskem področju (L. Mahoni idr., 2014).
3.1.1 Čustvena podpora
Pomemben dejavnik pri delu z otroki ločenih staršev predstavlja gradnja čustvene podpore za otroke, ki vključuje svetovanje, zagotavljanje podpornega okolja, spodbujanje samozavesti in socialne vključenosti. Mnogo učiteljev je poudarilo pomen ustvarjanja spodbudnega učnega okolja, v katerem otroci nimajo strahu in se ne bojijo povedati tudi kaj zasebnega. Šole so opisali kot mesta, kjer se otroci počutijo varne in se lahko učiteljem zaupajo. Učitelji zagotavljajo varnost in zaščito tudi z oblikovanjem pozitivnega odnosa s starši, vzdrževanja skladnosti rutine, pravil in pričakovanj. Nekaj učiteljev je spregovorilo tudi o spodbujanju otrokovega samozaupanja in samospoštovanja kot oblike čustvene podpore. Drug ukrep učiteljev pri gradnji čustvene podpore pa je spodbujanje socialne vključenosti (L. Mahoni idr., 2014).
3.1.2 Podpora na šolskem področju
Pri otrocih ločenih staršev obstaja možnost poslabšanja učnega uspeha in slabših učnih dosežkov v primerjavi z otroki poročenih staršev (Hetherington in Elmore, 2003; McLanahan, 1999; Mulholland, Watt, Philpott, in Sarlin, 1994, v Connolly in Green, 2009). Connolly in Green (2009) navajata, da so otroci ločenih staršev pogosteje odsotni od pouka, slabše opravljajo šolske obveznosti, imajo manjši starševski nadzor nad njihovim šolskim delom in več časa preživijo ob gledanju televizije.
L. Mahoni idr. (2014) so v svoji raziskavi prikazali mnenja pedagoških delavcev o pomoči otrokom in izpostavili razlikovanje med šolskimi nalogami, pričakovanji ter dostopu učencev do virov. Pri tem ima večina različna pričakovanja do otrok. Ena izmed učiteljic je navedla, da otroke z izkušnjo ločitve staršev zadolži z namenom, da v razredu do vseh ohranja enako prioriteto pričakovanj. Učiteljem se zdi pomemben tudi dostop do virov, da otroci zaradi družinske situacije niso izključeni iz izobraževalne dejavnosti. Šola lahko družino podpre tudi finančno, in sicer s financiranjem malice, kosila za otroka, tabornikov, šole v naravi itd. Učitelji so poudarili tudi učenje doma. Nekateri so omenili, da otroci, ki živijo pri starših ločeno, ne berejo dovolj.
Tako je ena izmed učiteljic za otroka pripravila individualno aktivnost, kjer je otrok lahko v miru bral v šoli; drug učitelj pa je učenki pri branju in učenju pomagal pred začetkom pouka.
Connolly in Green (2009) dodajata, da so otrokovi šolski dosežki boljši, če so v otrokovo šolsko delo po ločitvi vključeni tudi očetje.
3.1.3 Podpora na vedenjskem področju
Pri otrocih, ki doživljajo ločitev staršev, so opazne tudi spremembe v vedenju. Otroci z vedenjskimi težavami kažejo neprimerno vedenje, kot je boj z drugimi otroki na igrišču, neposlušnost, izgovarjanje itd. Po mnenju nekaterih učiteljev bi morala biti vedenjska podpora individualizirana, da bi lahko izboljšala osebne značilnosti otrok in prilagoditev na njihov družinski položaj. Učitelji izpostavljajo, da se je potrebno pogovoriti o otrokovem vedenju in spodbujati pri otroku njegove spretnosti, da bo lahko tako sam nadzoroval svoje vedenje.
Otroku je potrebno zagotoviti »manevrski prostor« vedenjskih pričakovanj in mu zagotavljati možnosti, med katerimi bo lahko izbiral (L. Mahoni idr., 2014).
Pomemben dejavnik pri delu z otroki ločenih staršev je tudi navezovanje dobrih odnosov s starši, drugimi sodelavci in okoljem. Tip in oblika odnosa je odvisna od individualnih značilnosti otroka in okoliščin posamezne družine. Nekateri učitelji oblikujejo odnose s starši tudi zaradi tega, da se z njimi posvetujejo glede svojih pedagoških odločitev in jim jih predstavijo (prav tam).
Učitelji so navezovali stike tudi z drugimi učitelji in delavci šole, da bi otroci imeli tudi pri jih čustveno, vedenjsko in šolsko podporo. Možna pomoč na šolskem področju je tudi pridobivanje mentorstva za otroke ali zagotovitev vedenjske terapije v sodelovanju s sodelavci. Pomembna je tudi podpora šolske svetovalne službe. Ideja enega izmed učiteljev so bili tudi prostovoljci, ki bi otroku lažje zagotovili individualno obravnavo. Prostovoljci bi lahko organizirali skupno branje, z namenom spodbujanja učnih dosežkov (prav tam).
3.1.4 Varovalni dejavniki
Rutter (1987, v Connolly in Green, 2009) opozarja na pomen varovalnih dejavnikov, ki delujejo kot amortizerji in slabijo pozitivno korelacijo med dogodki, povezanimi z razvezo zakonske zveze in ravnjo stresa pri otroku. Ti dejavniki običajno zmanjšajo negativne psihološke ali vedenjske odzive otrok, ki jih sproži razveza staršev (Hetherington in Elmore, 2003, v Connolly in Green, 2009).
Eden izmed varovalnih dejavnikov, ki je bil odkrit v raziskavah, je aktiven slog spoprijemanja (angl. active coping style). Otrokom pripomore pri učinkovitejšem reševanju problemov, kise pojavijo pri ločitvi staršev ter hitrejšem obvladovanju in prilagajanju na ločitev staršev (Sandler, Tein, Mehta, Wolchik, & Ayers, 2000, Sandler, Tein, & West, 1994, v Connolly in Green, 2009). Drug zaščitni faktor je realna ocena nadzora (angl. realistic appraisal of control). Ena izmed študij je pokazala, da otroška nezmožnost za nadzor nad ločitvijo staršev povzroča, da otroci ne zmorejo kontrolirati stresa in nanj vplivati (Sandler, Kim-Bae, in MacKinnon, 2000, v Connolly in Green, 2009). Kot enega izmed načinov, da šolski svetovalni delavci gradijo varovalne dejavnike pri otrocih, se navaja, da otrokom pomagajo pri spoznavanju in obvladovanju primernih slogov spoprijemanja, povezanih z večjo prilagodljivostjo na ločitev staršev (Connolly in Green, 2009).
Velik pomen pri delu in pomoči otrokom, ki se spoprijemajo z ločitvijo staršev, ima šolska svetovalna služba. Connolly in Green (2009) navajata dva pomembna varovalna dejavnika za šolske svetovalne službe, in sicer starševska praksa in dostop do terapevtskih posegov.
Šolski svetovalni delavci bi morali pri svojem delu upoštevati empirične dokaze o varovalnih dejavnikih in predvidene načine, kako lahko oblikujejo način dela s to populacijo otrok v šolah in njihovimi starši.
3.2 Stališča učiteljev pri delu z otroki ločenih staršev
Guttman, Lazar in Karni (2008, v Amato, 1990, 1991; Guttmann, Geva in Gefen, 1988;
Hoffman in Avila, 1998) v svoji študiji navajajo, da je sprejemljivost ločitev danes večja kot v preteklosti, čeprav stigmatizacija ločenih oseb in otrok ločenih staršev še vedno ni odpravljena.
Ugotovili so, da učitelji otroke iz ločenih družin na šolskem, socialnem in čustvenem področju vrednotijo bolj negativno, kot otroke neokrnjenih družin. Učitelji so bolje ocenjevali otrokovo šolsko in socialno področje, kot otrokovo čustveno stanje. To je po njihovem mnenju lahko posledica tega, da interes učiteljev bolj leži v šolskem in socialnem vedenju.
Njihova študija je tudi pokazala, da ima stigma, ki jo prinaša ločitev, škodljiv učinek na otroke ločenih staršev. Negativni stereotipi in njihovi učinki izhajajo iz dojemanja, da je tradicionalna družina najboljše okolje za vzgajanje otroka. V nasprotju s tem se enostarševska družina dojema kot primanjkljaj, saj slabo vpliva na otrokovo čustveno, socialno in kognitivno delovanje (prav tam).
Tudi Ammann (2012) navaja, da imajo lahko osnovnošolski učitelji globoke učinke na učence, s katerimi se povezujejo na dnevni osnovi. Čeprav imajo običajne informacije o otrocih v svojih razredih, pogosto ne poznajo natančne strukture in značaja posamezne družine. Poznavanje otrokove družine pa močno vpliva na interakcijo med učitelji in učenci. Pri tem lahko lastna osebna razmerja učiteljev in osebna izkušnja z ločitvijo vplivajo na zaznave ločitev pri njihovem delu.
II. EMPIRIČNI DEL
1 OPREDELITEV PROBLEMA
A. Štadler idr. (2009) opozarjajo, da se je v zadnjih desetletjih oblika družine močno spremenila. Včasih je večina otrok odraščala v tradicionalnih družinah z biološkima staršema, danes pa je čedalje več enostarševskih družin, družin s posvojenimi otroki, istospolnih družin ali družin, ki jih vodijo stari starši. V zadnjih desetletjih zaradi pluralizacije družinskih oblik in sprememb v družinskem življenju močno narašča tudi fenomen ločitev. V Sloveniji naj bi beležili razpad vsakega tretjega zakona.
Med študijem literature na temo ločitev sem ugotovila, da obstaja veliko raziskav in napotkov, kako naj v času ločitve ravnajo starši, da bi bile posledice ločitve za otroka čim bolj kratkoročne.
Manj je raziskanega o tem, na kakšen način naj do otrok ločenih staršev pristopajo učitelji in kako se spremembe v družini, ki vplivajo na otroka, prenašajo v šolski prostor, zato je cilj moje raziskave tudi zapolniti to vrzel. Podobno ugotavljajo tudi L. Mahony idr. (2014), ki navajajo, da je veliko raziskav o učinkih ločitve in razveze na otroke ter le malo tistih, ki se nanašajo na njihove zgodnje šolske izkušnje in dejanja učiteljev, ki z njimi delajo.
Otroci ločenih staršev predstavljajo vedno večji del šolske populacije. Ker otroci večino časa preživijo v šoli, šola postaja pomembno mesto za prepoznavanje in identifikacijo morebitnih težav, ki nastanejo pri otrocih zaradi ločitve staršev.
Z izvedeno raziskavo sem poskušala ugotoviti, kakšna so stališča strokovnih delavcev v osnovnih šolah glede otrok ločenih staršev, na kakšne načine do njih pristopajo in kako se spremembe v družinski strukturi in vedenju otroka zaznavajo v šolskem polju. Rose (2009) navaja, da je večina šol in organizacij preobremenjena z velikim številom otrok, ki bi jim pomoč ob ločitvi staršev koristila.
2 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE
Z raziskavo želim med učitelji in strokovnimi delavci osvetliti temo in problematiko starševskih ločitev, ki se pri delu z otroki zaznavajo v šolskem kontekstu.
Namen raziskave je ugotoviti, kako pedagoški delavci v osnovnih šolah pristopajo do otrok iz ločenih družin in kakšni so pri tem njihovi zadržki.
Cilji raziskave so raziskati:
odnos pedagoških delavcev do fenomena ločitev v družbenem smislu,
stališča pedagoških delavcev do otrok ločenih staršev,
smernice pristopa pedagoških delavcev pri delu z otroki, ki prihajajo iz ločenih družin.
3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Raziskovalna vprašanja:
RV 1: ugotoviti, kako pedagoški delavci opisujejo fenomen ločitev v šolah,
RV2: ugotoviti, kakšnega pristopa se poslužujejo pedagoški delavci pri delu z otroki, ki prihajajo iz ločenih družin.
RV3: ugotoviti, s kakšnimi ovirami se pedagoški delavci srečujejo pri delu z otroki ločenih staršev.
RV4: v kolikšni meri pedagoški delavci prepoznavajo razlike v vedenju med učenci ločenih staršev in učenci neločenih staršev v:
- vedenjih, povezanih z učenjem (npr. otrok ne kaže zanimanja za šolo),
- vedenjih, ki se nanašajo na otrokove socialne spretnosti v šoli (npr. otrok se pogosteje prepira z drugimi) in
- vedenjih, povezanih s psihološkimi dejavniki (npr. otrok zboli, je odsoten od pouka).
4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA
Za raziskavo sem uporabila kvantitativni pristop, odgovore odprtega tipa pa sem obdelala z metodo vsebinske analize. Vogrinc (2008) navaja, da je cilj kvantitativnega raziskovanja priti do zanesljivih, preverljivih in točnih spoznanj. Za zbiranje podatkov se uporabljajo zanesljivi in objektivni instrumenti, ki omogočajo čim natančnejše merjenje podatkov. Metodo vsebinske analize pa opredeljuje kot obliko analiziranja pisnih gradiv, ki se uporabljajo v kvantitativnem raziskovanju. Takšna analiza se konča z oblikovanjem frekvenčne tabele ali s pripovednim opisom ugotovitev.
4.1 Vzorec in postopek izbire
Za enoto raziskovanja sem si izbrala 108 pedagoških delavcev iz osmih osnovnih šol po Sloveniji. Podatke za analizo sem pridobila z anketiranjem pedagoških delavcev iz Prve osnovne šole Slovenj Gradec, Druge osnovne šole Slovenj Gradec, Osnovne šole Franja Goloba Prevalje, Osnovne šole Prežihovega Voranca Ravne na Koroškem, Osnovne šole Mežica, Osnovne šole Miška Kranjca, Osnovne šole Trnovo in Osnovne šole Danile Kumar.
Sledi kratek prikaz značilnosti anketiranih pedagoških delavcev glede na šolo, spol, starost, trajanje zaposlitve in delovno mesto.
Tabela 2: Osnovna šola in spol anketirancev
OSNOVNA ŠOLA MOŠKI % ŽENSKE % N %
Prva OŠ Slovenj Gradec 1 8 12 13 13 12
Druga OŠ Slovenj Gradec 1 8 7 7 8 7,4
OŠ Franja Goloba Prevalje 3 25,5 11 12 14 13
OŠ Prežihovega Voranca Ravne na
Koroškem 1 8 11 12 12 11
OŠ Mežica 0 0 10 10 10 9
OŠ Trnovo 2 17 21 21 23 22
OŠ Miška Kranjca Ljubljana 3 25 16 17 19 17,6
OŠ Danile Kumar 1 8 8 8 9 8
SKUPAJ 12 11 96 89 108 100
Največ anket (22 %) so rešili pedagoški delavci Osnovne šole Trnovo. Večinski del (89 %) anketiranih pedagoških delavcev predstavljajo ženske.
Tabela 3: Osnovna šola in starost anketirancev OSNOVNA
ŠOLA
20–30
let % 31–40
let % 41–50
let % nad
50 let % N %
Prva OŠ Slovenj
Gradec 1 8,3 1 4 7 16,3 4 15,4 13 12
Druga OŠ Slovenj
Gradec 1 8,3 3 11 4 9,3 0 0 8 7,4
OŠ Franja Goloba
Prevalje 0 0 5 18 7 16,3 2 7,7 14 13
OŠ Prežihovega Voranca Ravne na
Koroškem 0 0 3 11 4 9,3 5 19,23 12 11
OŠ Mežica 0 0 1 4 7 16,3 2 7,7 10 9
OŠ Trnovo 1 8,3 7 26 7 16,3 8 30,72 23 22
OŠ Miška Kranjca
Ljubljana 3 25,1 6 22 6 14 4 15,4 19 17,6
OŠ Danile Kumar 6 50 1 4 1 2,2 1 3,85 9 8
SKUPAJ 12 11 27 25 43 39,8 26 24,2 108 100
Največji delež anketiranih pedagoških delavcev (43 %) je starih med 41 in 50 let, medtem ko najmanjši delež anketiranih (11 %) predstavljajo pedagoški delavci stari od 20 do 30 let.
Največji delež anketiranih pedagoških delavcev, starih od 20 do 30 let, prihaja iz Osnovne šole Danile Kumar.
Tabela 4: Osnovna šola in trajanje zaposlitve
OSNOVNA ŠOLA do 5
let % 6–10 let %
11–
20 let
% 21–
30 let
% nad
30 let
% N %
Prva OŠ
Slovenj Gradec 2 17 0 0 4 12 3 12,5 4 17 13 12
Druga OŠ
Slovenj Gradec 1 8 1 7 5 15 1 4 0 0 8 7,4
OŠ Franja Goloba Prevalje 0 0 3 22 3 8 6 25 2 8 14 13 OŠ Prežihovega Voranca
Ravne na Koroškem 0 0 2 14 2 6 3 12,5 5 21 12 11
OŠ Mežica 0 0 1 7 5 15 1 4 3 13 10 9
OŠ Trnovo 2 17 1 7 8 23 4 17 8 33 23 22
OŠ Miška Kranjca
Ljubljana 2 17 5 36 5 15 5 21 2 8 19 17,6
OŠ Danile Kumar 5 41 1 7 2 6 1 4 0 9 8
SKUPAJ 12 11 14 13 34 31,5 24 22,2 24 22,2 108 100
Med anketiranimi pedagoškimi delavci predstavljajo največji delež (34 %) tisti, s trajanjem zaposlitve od 11 do 20 let, medtem ko je najmanjši delež (12 %) tistih, s trajanjem zaposlitve do 5 let.
Tabela 5: Osnovna šola in delovno mesto anketirancev
OSNOVNA ŠOLA UČITELJI %
ŠOL.
SVET.
SLUŽBA % N %
Prva OŠ Slovenj Gradec 11 12 2 13 13 12
Druga OŠ Slovenj Gradec 7 8 1 7 8 7,4
OŠ Franja Goloba Prevalje 13 14 1 7 14 13
OŠ Prežihovega Voranca Ravne
na Koroškem 10 11 2 13 12 11
OŠ Mežica 9 10 1 7 10 9
OŠ Trnovo 22 23 1 7 23 22
OŠ Miška Kranjca Ljubljana 15 16 4 26 19 17,6
OŠ Danile Kumar 6 6 3 20 9 8
SKUPAJ 93 86 15 14 108 100
Med anketiranimi pedagoškimi delavci je 86 % učiteljev, preostalih 14 % pa so svetovalni delavci v šolski svetovalni službi. V nadaljevanju raziskave anketirancev ne delim na učitelje in svetovalne delavce, temveč zanje uporabljam enoten izraz pedagoški delavci.
4.2 Raziskovalni instrument in postopek zbiranja podatkov
Podatke za analizo sem pridobila s pomočjo anketnega vprašalnika (PRILOGA 1), ki sem ga najprej obdelala na osnovi pregleda teoretične literature in prirejenih ocenjevalnih lestvic s področja raziskovanja. Vprašalnik je sestavljen iz vprašanj odprtega in zaprtega tipa.
Demografski podatki vključujejo vprašanja o spolu, starosti, trajanju zaposlitve, nazivu šole in vrsti delovnega mesta.
Prvi del anketnega vprašalnika sestavljajo vprašanja o odnosu pedagoških delavcev do fenomena ločitev, ki so odprtega tipa. V drugem delu sem uporabila ocenjevalno lestvico
»Pupil Behavior Rating Scale« (Xatzixristou & Hopf, 1991, v Babalis T. idr., 2014).
Lestvica meri tri dimenzije, in sicer: vedenja, ki so povezana z učenjem in ga podpirajo (npr.
otrok ne kaže več zanimanja za šolo), vedenja, ki se nanašajo na otrokove socialne spretnosti v šoli (npr. otrok se pogosteje prepira z drugimi), in vedenja, ki so povezana s psihološkimi dejavniki (npr. otrok zboli ali je odsoten od pouka, ko se sooča s težavami) (Babalis T. idr., 2014).
V tretjem delu pa sem pri raziskovanju smernic pristopa pedagoških delavcev do otrok ločenih staršev uporabila vprašanja odprtega tipa.
Podatke sem zbirala v obdobju od meseca aprila do junija 2016 v sodelovanju z osnovnimi šolami iz Občine Prevalje, Mestne občine Slovenj Gradec, Občine Ravne na Koroškem, Občine Mežica in Mestne občine Ljubljana. Najprej sem stopila v stik z ravnatelji osnovnih šol, nato pa tudi s pedagoškimi delavci. Vprašalnike sem razmnožila in jih nesla na posamezno osnovno šolo ali pa jih poslala preko spletne pošte. Vključitev pedagoških delavcev v raziskavo je bila prostovoljna. Zbrane podatke sem obdelala v mesecu juniju in juliju 2016.
4.3 Postopek obdelave podatkov
Podatke, ki sem jih zbrala s pomočjo vprašanj odprtega tipa, sem analizirala z metodo vsebinske analize in jih kvantificirala.
Podatke, ki sem jih zbrala s pomočjo vprašanj zaprtega tipa, pa sem vnesla v tabelo in jih kvantitativno obdelala s statističnim programom SPSS.
5 ANALIZA REZULTATOV
V tem poglavju bom prikazala rezultate empiričnega dela.
Najprej bom s frekvenčnim prikazom, prikazom deleža in izračunom povprečne vrednosti analizirala stališča in zaznave pedagoških delavcev do otrok ločenih staršev v primerjavi z drugimi.
Drugi del empiričnega dela obsega vsebinsko analizo, s katero sem obdelala vprašanja odprtega tipa. Vsebinska analiza bo razdeljena na tri dele, in sicer:
zaznave ločitev s strani pedagoških delavcev v šolskem kontekstu,
ali pomoč otrokom ločenih staršev za pedagoške delavce predstavlja pedagoško obvezo ter
(so)delovanje in delo z otroki ločenih staršev.
5.1
Zaznave pedagoških delavcev glede učencev ločenih staršev v primerjavi z drugimi učenci
V tem poglavju sledi analiza podatkov, s katerimi sem preverjala zaznave pedagoških delavcev glede otrok ločenih staršev v primerjavi z drugimi otroki. Zastavila sem si naslednje raziskovalno vprašanje:
V kolikšni meri pedagoški delavci prepoznavajo razlike v vedenju med učenci ločenih staršev in učenci neločenih staršev v:
vedenjih, povezanih z učenjem (npr. otrok ne kaže zanimanja za šolo),
vedenjih, ki se nanašajo na otrokove socialne spretnosti v šoli (npr. otrok se pogosteje prepira z drugimi) in
vedenjih, povezanih s psihološkimi dejavniki (npr. otrok zboli, je odsoten od pouka).
Za ugotavljanje zaznav pedagoških delavcev sem uporabila ocenjevalno lestvico »Pupil Behavior Rating Scale« (Babalis T. idr., 2014), ki je sestavljena iz enajstih spremenljivk, na 4-stopenjski lestvici. Pedagoški delavci so lahko izbirali med naslednjimi odgovori:
nikoli,
včasih,
občasno,
pogosto.
Za odgovor na zastavljeno raziskovalno vprašanje sem uporabila naslednje statistične metode:
frekvenčni prikaz, prikaz deleža in izračun povprečne vrednosti. Raziskovalno vprašanje obsega tri dimenzije, med katere sem razporedila spremenljivke.
5.1.1.1 Razlike, zaznane pri pedagoških delavcih med otroki ločenih staršev in drugimi v vedenjih, povezanih z učenjem (npr. otrok ne kaže zanimanja za šolo)
Tabela 6 prikazuje frekvenčno distribucijo, deleže in povprečne vrednosti za dimenzijo, ki se nanaša na vedenje, povezano z vedenjem v šoli.
Tabela 6: Frekvenčna distribucija, deleži in povprečne vrednosti za dimenzijo, ki se nanaša na vedenje, povezano z učenjem v šoli, (N = 108)
SPREMENLJIVKE N M SD »nik.1« »vča. 2« »ob. 3« »po. 4«
f % f % f % f %
Imajo težave pri upoštevanju učiteljevih navodil
108 2,60 0,760 1 9 58 53,7 32 29,6 17 15,7 Ne kažejo
interesa za šolske obveznosti
108 2,77 0,849 3 2,8 45 41,7 34 31,5 26 24,1 Imajo težave pri
učenju 108 2,85 0,863 2 1,9 43 39,8 32 29,6 31 28,7
Predpostavka »otroci ločenih staršev imajo v primerjavi z drugimi težave pri upoštevanju učiteljevih navodil« glede na aritmetično sredino (M = 2,60) kaže, da pedagoški delavci v šolah zaznavajo razlike med otroki ločenih staršev in drugimi. Največji delež pedagoških delavcev, in sicer 53,7 % meni, da imajo otroci ločenih staršev težave pri upoštevanju učiteljevih navodil včasih, 29,6 % pa, da občasno, kar pomeni, da težave zaznavajo malo pogosteje. 15,7 % pedagoških delavcev je navedlo, da težave pri upoštevanju učiteljevih navodil pri otrocih ločenih staršev zaznavajo pogosto in 9 %, da nikoli.
Predpostavka »otroci ločenih staršev v primerjavi z drugimi otroki ne kažejo interesa za šolske aktivnosti« glede na aritmetično sredino (M = 2,77) kaže, da pedagoški delavci v šolah pogosteje zaznavajo razlike med otroki ločenih staršev in drugimi. Največji delež pedagoških delavcev, in sicer 41,7 % je odgovoril, da nezainteresiranost otrok za šolske aktivnost opažajo včasih in 31,5 % občasno 24,1 % pedagoških delavcev nezainteresiranost za šolske aktivnosti pri otrocih ločenih staršev opaža pogosto in 2,8 % nikoli.
Predpostavka »otroci ločenih staršev imajo v primerjavi z drugimi otroki učne težave«, glede na aritmetično sredino (M = 2,85) kaže, da so pri tej spremenljivki pedagoški delavci zaznali največje razlike med otroki ločenih staršev in drugimi. Največji delež pedagoških delavcev, in sicer 39,8 % opaža, da imajo otroci učne težave včasih, medtem ko jih 28,7 % učne težave pri otrocih ločenih staršev opaža pogosto. 1,9 % pedagoških delavcev je navedlo, da učnih težav pri otrocih ločenih staršev ne opaža.
Pri dimenziji, ki se nanaša na vedenje otrok ločenih staršev v primerjavi z drugimi v šoli so pedagoški delavci glede na aritmetično sredino največje razlike zaznali pri težavah, vezanih na učenje otrok ločenih staršev v primerjavi z drugimi.
L. Mahoni idr. (2014) so v raziskavi prav tako ugotovili statistično pomembne razlike pri dimenziji, ki se nanaša na vedenje v šoli. Glede na aritmetično sredino (M=2,76) imajo otroci ločenih staršev v primerjavi z drugimi (M = 2,3) težave pri upoštevanju in sledenju učiteljevim navodilom. Glede na aritmetično sredino (M = 2,43) imajo otroci ločenih staršev več težav pri učenju, kot drugi otroci (M = 2,12) in kažejo manj interesa za šolske aktivnosti (M = 2,3) v primerjavi z drugimi otroki (M = 1,78).
5.1.1.2 Razlike, zaznane pri pedagoških delavcih med otroki ločenih staršev in drugimi v vedenjih, ki se nanašajo na otrokove socialne spretnosti v šoli (npr. otrok se pogosteje prepira z drugimi)
Tabela 7 prikazuje frekvenčni prikaz deležev in izračun aritmetične sredine za dimenzijo, ki se nanaša na otrokove socialne spretnosti v šoli.
Tabela 7: Frekvenčna distribucija, deleži in povprečne vrednosti za dimenzijo, ki se nanaša na otrokove socialne spretnosti v šoli, (N= 108)
SPREMENLJIVKE N M SD
»nik. 1« »vča. 2« »obč. 3« »pog. 4«
f % f % f % f %
So v šoli konfliktni 108 2,54 0,779 3 2,8 60 55,6 29 26,9 16 14,8 Se v šoli ne
obnašajo primerno svoji starosti
108 2,41 0,762 8 7,4 58 53,7 32 29,6 10 9,3 Se v razredu
vedejo nevarno do sebe in drugih
108 2,15 0,818 22 20,4 55 50,9 24 22,2 7 6,5 So neposlušni in
rušijo učiteljevo avtoriteto
108 2,27 0,744 12 11,1 62 57,4 27 25,0 7 6,5
Predpostavka »otroci ločenih staršev so v primerjavi z drugimi otroki v šoli konfliktni«, glede na aritmetično sredino (M = 2,54) kaže, da pedagoški delavci v šolah zaznavajo manjše razlike med otroki ločenih staršev in drugimi. Največji delež pedagoških delavcev, in sicer 55,6 % je odgovorilo, da so otroci ločenih staršev včasih v šoli konfliktni, medtem ko jih 26,6 % trdi, da to v šolah opažajo občasno. 14,8 % jih navaja, da konfliktnost opažajo pogosto in 2,8 %, da nikoli.
Predpostavka »otroci ločenih staršev se v primerjavi z drugimi otroki v šoli ne obnašajo primerno svoji starosti«, glede na aritmetično sredino (M = 2,41) kaže, da pedagoški delavci v šolah ne zaznavajo večjih razlik med otroki ločenih staršev in drugimi.
