V 1. členu Zakona o Pedagoški akademiji, ki je bil izdan leta 1964, je bilo določeno, da se Višja pedagoška šola v Ljubljani preoblikuje v Pedagoško akademijo v Ljubljani. Opredeljena je bila kot institucija, ki »… vzgaja in izobražuje učitelje z višjo izobrazbo za razredni in predmetni
17
pouk na osnovnih in posebnih šolah ter za pouk na drugih vzgojnih in izobraževalnih zavodih«. Pouk je bil organiziran na prvi stopnji visokošolskega študija in je trajal štiri semestre (Objave republiškega sekretariata za šolstvo SRS, 1964, str. 89).
Ivan Justinek (1988) je v svojem prispevku odločitev za prehod z učiteljišč na pedagoške gimnazije in nadaljevanje študija za poklic učitelja na pedagoški akademiji označil kot nadvse pomembno, »… saj je izhajala iz dobro spoznane resnice, da lahko višja izobrazba učiteljev omogoči kakovostnejše izobraževanje in vzgojo, ki je tako nujno potrebna ljudem za najboljšo izbiro poti razvoja« (str. 327).
Primorska je z ukinitvijo učiteljišč ostala brez ustrezne izobraževalne institucije za učiteljski poklic. Študij za izobraževanje učiteljev sta omogočali dve pedagoški akademiji, ena v Ljubljani19 in druga v Mariboru,20 ki sta se preoblikovali iz predhodnih višjih pedagoških šol in sta izobraževali učitelje za predmetni pouk v višjih razredih (Cencič, 2005).
Oddaljenost kraja študija in drugi bolj ali manj osebni razlogi so za marsikoga predstavljali oviro. Posledično se je to odražalo v pomanjkanju osnovnošolskih razrednih učiteljev. Stanje je narekovalo odpiranje dislociranih oddelkov Pedagoške akademije, ki so uresničevali zamisel o krajevnem približevanju študija kandidatom in tesnejšem sodelovanju z občinami.
19 Vlada LR Slovenije je z odločbo julija 1947 ustanovila Višjo pedagoško šolo (Uradni list, št. 27-160/47) z namenom usposabljanja kvalificiranih učiteljev za poučevanje v višjih osnovnih šolah in nižjih gimnazijah ter na posebnih osnovnih šolah in v vzgojnih zavodih. Ob ustanovitvi Višje pedagoške šole (v nadaljevanju VPŠ) je bil možen študij na naslednjih smereh: matematika – fizika, biologija – kemija, slovenščina – srbohrvaščina, ruščina – slovenščina, zgodovina – geografija in defektologija. Do leta 1959 so se postopoma odprle še druge smeri:
nemščina, angleščina, glasbena in likovna vzgoja, ročne spretnosti, iz česar je kasneje nastala tehnična vzgoja.
Nekatere študijske smeri so obstajale le krajši čas, npr. telesna vzgoja, predvojaška vzgoja, družbenoekonomske vede. Na začetku je bila večina predavateljev zaposlena honorarno, redno zaposlenih jih je bilo manj kot deset.
Prvi direktor VPŠ je bil Jože Hainz, profesor zgodovine. Leta 1964 se je VPŠ preimenovala v PA (Objave republiškega sekretariata za šolstvo SRS, 1964, str. 89). Tega istega leta je bil znotraj PA uveden tudi enopredmetni študij razrednega pouka, ki je glede na vpis študentov postal največja študijska skupina (Janša Zorn, 1997).
20 V Mariboru so februarja 1961 zaradi pomanjkanja učiteljev v severovzhodni Sloveniji na predlog Sveta za prosveto pri Okrajnem ljudskem odboru Maribor ustanovili »Center za izredni študij na VPŠ v Ljubljani«. Kmalu zatem (26. 6. 1961) je Ljudska skupščina LRS na svoji seji sprejela »Zakon o ustanovitvi Pedagoške akademije v Ljubljani. V šolskem letu 1961/62 je potekal vpis v 1. letnik naslednjih študijskih smeri: razredni pouk, slovenščina – srbohrvaščina, nemščina – slovenščina, angleščina – slovenščina, matematika – fizika, tehniška vzgoja – fizika, likovna vzgoja, glasba. Tekom let so se tem študijskim smerem pridružile še nove: dvopredmetne biologija, kemija, geografija, zgodovina, madžarščina, ruščina, družbenomoralna vzgoja in enopredmetna telesna vzgoja (Kramar idr., 1981).
18
Tako je na Primorskem leta 1972 odprl svoja vrata dislocirani oddelek v Novi Gorici, leto pozneje pa še v Kopru (Cencič, 2004, Božič (ur.), 1973).
2.4.1 DISLOCIRANI ODDELEK PEDAGOŠKE AKADEMIJE V NOVI GORICI
Študij na Pedagoški akademiji v Novi Gorici je bil vzpostavljen s šolskim letom 1972/73 v osnovni šoli v Šempetru. Oddelek za razredni pouk v Novi Gorici ni imel svojih prostorov, zato se je v naslednjih letih njegova lokacija nenehno spreminjala, to pa zagotovo ni pozitivno vplivalo na njegov razvoj.
Vodenje oddelka je na začetku prevzel Miroslav Nakrst, pedagoški svetovalec na Zavodu za šolstvo v Novi Gorici in zunanji sodelavec Pedagoške akademije. Leto zatem je oddelek vodil Tine Orel z ljubljanske pedagoške akademije, od leta 1974 do konca pa Vojka Stepančič (Janša Zorn, 1997, Cencič, 2005).
Študenti, ki so se vpisovali na oddelek za razredni pouk v Novi Gorici, so bili Primorci. Večina jih je končala gimnazijo v Novi Gorici ali pedagoško gimnazijo v Tolminu, nekaj pa se jih je izšolalo na učiteljišču. Po letu 1974, ko so se spremenili vpisni pogoji, je oddelek v Novi Gorici sprejemal tudi kandidate, ki so končali strokovne in poklicne šole, ter celo takšne, ki niso imeli srednješolske izobrazbe in so morali, preden so se lahko vpisali, uspešno opraviti sprejemni izpit.
Študij, ki je trajal pet semestrov, je bil »izrecno poklicno naravnan«. Prvo leto je bilo namenjeno predvsem študiju pedagoško-psiholoških in splošnih predmetov, drugo pa didaktikam predmetov, ki so se poučevale na razredni stopnji osnovne šole, ter hospitacijam in nastopom. Opravljali so tudi strnjeno pedagoško prakso (Cencič, 2005).
Vzporedno z rednim študijem je na oddelku na razredni pouk v Novi Gorici potekal tudi študij ob delu, namenjen večinoma učiteljem, ki so imeli končano učiteljišče (Janša Zorn, 1997).
Srednješolski učitelji strokovnih predmetov so na novogoriški dislocirani enoti lahko pridobili pedagoško-andragoško izobrazbo (Cencič, 2004).
19
Področje glasbe je obsegalo vokalno-instrumentalni pouk in metodiko glasbenega pouka oziroma glasbene vzgoje. Za metodiko je iz Kopra prihajal Miran Hasl,21 instrumente pa sta poučevala Ivan Mignozzi, učitelj na goriški glasbeni šoli (kljunasta flavta), in Mitja Žnidaršič, ravnatelj novogoriške glasbene šole (klavir). Pri metodiki so za osnovo uporabljali Priročnik za glasbeno vzgojo na nižji stopnji osnovnih šol, katerega avtorica je Breda Oblak. Spoznali so priporočeni nabor pesmi, ki naj bi se poučevale v 1., 2. ali 3. razredu. Pesmi so prepevali, jih spoznavali po ritmični in melodični plati (Štrukelj, 2016).
Oddelek za razredni pouk na novogoriški pedagoški akademiji je nehal delovati leta 1986.
Njegovo zaprtje – istega leta so ukinili tudi novomeški oddelek – so opravičevali s tem, da so stroški šolanja prihodnjih učiteljev zunaj Ljubljane in Maribora previsoki (Janša Zorn, 1997).
Koprski oddelek se je ohranil, za kar so imele velike zasluge lokalne oblasti (Cencič, 2005).
2.4.2 DISLOCIRANI ODDELEK PEDAGOŠKE AKADEMIJE V KOPRU
Oddelek za razredni pouk v Kopru je začel delovati leta 1974. K temu so pripomogle obalne občine, ki so želele, da se v Kopru nadaljuje z izobraževanjem za učiteljski poklic. Ob tem so izpostavili specifiko obalnega dvojezičnega in narodnostno mešanega okolja (Čok, 1988).
Tudi ta oddelek enako kot novogoriški sprva ni imel svojih prostorov. Predavanja in druge oblike pedagoškega dela so tako najprej potekali na Osnovni šoli Pinka Tomažiča, štiri leta pozneje pa je dislocirana enota v Kopru že dobila svoje prostore v domu učencev na Cankarjevi 5 (Janša Zorn, 1997).
Od samega začetka je bila vodja oddelka v Kopru Olga Bertok, ki je bila edina redno zaposlena. Ostali predavatelji z obalnega območja so bili zunanji sodelavci. Svoje pedagoško delo so na koprski enoti dopolnjevali tudi profesorji iz Ljubljane in Nove Gorice. Širjenje programov na koprski enoti je v osemdesetih in devetdesetih letih minulega stoletja omogočilo nove zaposlitve. Prvo dolgoletno vodjo oddelka so pozneje nasledili Lucija Čok, Mirko Slosar in Rado Pišot.
21 Miran Hasl (1924–2013), glasbeni pedagog in zborovodja. Poučeval je na koprskem učiteljišču in pozneje na novogoriškem in koprskem dislociranem oddelku PA v Ljubljani. Bil je dolgoletni ravnatelj glasbene šole Koper, ki se je pod njegovim vodstvom združila v Center za glasbeno vzgojo treh obalnih šol. Leta 2004 je prejel Gerbičevo nagrado za življenjsko delo na področju glasbenega šolstva, ki jo podeljuje Zveza glasbenih šol Slovenije (http://www.primorske.si/Kultura/Umrl-je-Miran-Hasl.aspx, pridobljeno 19. 2. 2016).
20
Pogoji za vpis so bili enaki kot na novogoriški enoti (Cencič, 2004). Določili so jih na Pedagoški akademiji v Ljubljani in so veljali za celotno mrežo dislociranih oddelkov. Pri pogojih za vpis ni imela nobene vloge posebnost dvojezičnega narodnostno mešanega okolja.
Študenti so štiri semestre poslušali predavanja, nekaj je bilo seminarjev. Peti semester je bil namenjen izdelavi diplomske naloge. Hospitacije in nastope so imeli na treh šolah: OŠ Pinka Tomažiča, OŠ Janka Premrla Vojka in OŠ Oskarja Kovačiča, ki je bila celodnevna.
Po končanem študiju in uspešno opravljeni diplomi so študenti pridobili naziv učitelj razrednega pouka (prav tam).