Pomen dela in nevarnost socialne izključenosti

»Zaposlitev predstavlja v sodobni družbi osrednji del vsakdanjega življenja in ključni vir finančne neodvisnosti, statusa, prestiža, identitete ter socialne participacije« (Rapuš Pavel, 2005, str.12).

Mladi imajo danes čedalje več težav z zaposlovanjem, saj je boj za delovna mesta izjemno krut. Nekoč so se ustvarjala nova delovna mesta, zdaj pa gospodarstvo ne omogoča polne zaposlenosti in zviševanja plač, kar pripelje do problemov ohranjanja zaposlitve. Zaradi naravnanosti družbenega sistema, ki vse prevečkrat poudarja delo kot vrednoto, se počasi izgublja občutek uživanja v delu ali pa se to popolnoma prezre. Čeprav naj bi delo predvsem prinašalo kapital, ki bi posameznikom omogočil možnost ustvarjanja družine in samostojnega življenja, stran od staršev, si želijo mladi ob delu tudi uživati, ne pa na delo gledati izključno kot na nujno zlo. (Rapuš Pavel, 2005)

12 3.1.1 Delo

Začetki pojmovanja dela segajo v pozni srednji vek, kjer je zaradi demografske krize prišlo do velike revščine in stigmatizacije klošarjev. Delo in pridnost sta takrat postala sinonima za srečo in lagodno življenje. Danes se delo pojmuje veliko širše, saj ga ločujemo na plačano delo in neplačane dejavnosti. Plačano delo se je začelo v času industrijske revolucije sredi 18.

stoletja in še danes velja za pojem normalnosti; z delom se lahko ustvari normaliziran človek, ki ga družba potrebuje. Plačano delo namreč prinaša življenjska sredstva in varnost ter se izraža v samopodobi posameznika in njegovi socialni integraciji. Zaradi individualizacije in globalizacije, ki sta poskrbeli, da ima posameznik več možnosti za odločanje, pa se danes na področju dela izgublja varnost. Nekoč so bili vsi polno zaposleni in tveganja za izgubo možnosti dela skoraj ni bilo, zdaj, ko je fleksibilnega dela čedalje več (zaposlitev za določen čas ali krajši delavnik), pa je večje tudi tveganje za izgubo dela. To pa posredno vpliva na državo in njeno politiko (Zorc-Maver, 2007).

Delo je eden najpomembnejših dejavnikov za vključevanje invalidov v širšo družbo. Ne samo, da prinese sredstva, nujna za preživetje, hkrati daje občutek socialne in psihološke vrednosti in pomeni velik del lastne identitete. Tako so ljudje, ki niso zaposleni, velikokrat predmet posmeha in obrekovanja v družbi, ne spadajo vanjo in so stigmatizirani kot manj pomembni. Vse prevečkrat se delo ocenjuje zelo storilnostno usmerjeno, kar pa povzroči nezaposlenost ali nezaželenost invalidov na delovnih mestih. Invalidi namreč počasneje dosegajo rezultate kot drugi zaposleni, to pa ni v skladu z zahtevami družbe. Iz teh in še nekaterih drugih razlogov so invalidi ena najbolj marginaliziranih skupin delavcev, ki v trenutnih zaostrenih gospodarskih razmerah najbolj trpijo. Pripadnost družbi in biti socialno vključen pa sta temeljni vrednoti in temeljna pravica vsakega državljana (Uršič, 2004, Kožuh, 2011).

Invalidi morajo imeti, tako kot vsi drugi državljani, pravico do dostojanstva, neodvisnosti, polne udeležbe v družbi, možnosti sodelovanja pri odločitvah o svojem bivanjskem okolju in kulturnem udejstvovanju ter do možnosti zaposlovanja. Invalid, ki dela na kakovostnem delovnem mestu, ima zagotovljeno ekonomsko neodvisnost, pospešuje se njegov osebnostni razvoj in je dolgoročno zaščiten pred padcem pod prag revščine. Država si z različnimi zakoni prizadeva izboljšati stanje zaposlovanja invalidov. Pri izboljševanju zaposlovanja pomaga tudi Evropska komisija, ta posebno pozornost namenja mladim invalidom, ki iščejo

13

zaposlitev, ukrepa pri urejanju dostopa do delovnega mesta, podpira usposabljanje na delovnem mestu … Komisija podpira tudi zdravje in varnost pri delu, saj si želijo zmanjšati tveganje za nesreče na delovnem mestu in invalidom pomagati pri vrnitvi na trg dela (Invalidi imajo enake pravice, 2010).

3.1.2 Socialna izključenost

Socialna izključenost zajema zelo široko dimenzijo človekove stiske in se odraža z negativnimi odzivi družbe do posameznika. Po navadi se začne zaradi revščine, nato pa se razširi še na druga področja človekovega življenja. Pomanjkanju materialnih dobrin se nato pridružita še pomanjkanje socialnih stikov in občutek nemoči v vsakdanjiku posameznika.

Obstajajo štirje tipi izključenosti: brezposelnost, revščina, osamljenost in kulturna marginalizacija. Poleg izključenosti zaradi brezposelnosti pa so lahko vzrok za socialno izključenost tudi rasa, vera, spol, jezik, kultura ali zdravstveno stanje (Cvahte, 2004).

Brezposelnost ima na posameznika in njegovo življenje velik vpliv. Posledice brezposelnosti, ki je navadno poglavitni vzrok za poznejšo socialno izključenost, so:

1. revščina kot posledica nesposobnosti pridobivanja življenjskih sredstev

2. osamljenost in izključenost zaradi zmanjšanja socialnih odnosov zaradi slabše vključenosti v družbo

3. občutek nemoči, izguba nadzora nad življenjem in povečana apatija zaradi nezmožnosti oblikovanja družbenega in individualnega življenja (Zorc-Maver, 2007).

Da bi se izognili socialni izključenosti, je treba invalidom poleg zaposlitve zagotoviti tudi dostop do blaga, storitev in medicinskih pripomočkov, dostop do kakovostnega izobraževanja in vseživljenjskega učenja, boriti se proti diskriminaciji in revščini invalidov, zagotoviti dostojne razmere za življenje (ponuditi pomoč pri iskanju socialnih stanovanj), izboljševati ozaveščenost v povezavi z invalidnostjo in podpirati pravice invalidov s pomočjo programov Evropske unije in mednarodnega sodelovanja. Vse omenjeno so tudi cilji Evropske strategije za invalide 2010–2020 (Invalidi imajo enake pravice, 2010).

Podpisniki Madridske deklaracije so leta 2003 zapisali, da je zaposlovanje ključ za socialno vključenost. Po njihovem mnenju se je treba posebej potruditi, da se poveča možnost za zaposlovanje invalidov na odprtem trgu dela. Tako se lahko borimo proti izključevanju

14

invalidov iz družbe ter jim omogočimo neodvisno življenje in več dostojanstva (Madridska deklaracija, 2003).

Vse družbe na svetu imajo še vedno ovire, ki invalidom preprečujejo uveljavljati svoje pravice in zato niso polno vključeni v aktivnosti družb. Žalostne resnice se zavedajo tudi odgovorni za sprejemanje ukrepov in politik v zvezi z zaposlovanjem invalidov v državi, zato je za to področje napisanih kar nekaj predpisov in ukrepov, s katerimi odstranjujemo različne ovire (Uršič, 2004, Statistični urad Republike Slovenije, 2007).

»Za uveljavljanje pravice do enakih možnosti in enake obravnave so potrebni različni ukrepi:

prednost pri sklenitvi zaposlitve, pomoč pri iskanju zaposlitve, varovanje pred odpuščanjem, kritje stroškov poklicne rehabilitacije pred nastopom zaposlitve, dolžnost (pomoč pri) prilagoditve delovnih mest in opreme, zagotovitev pripomočkov, prevoza, mentorja ali inštruktorja, zagotovitev posebne asistence zaradi težje invalidnosti, obvezno zaposlovanje invalidov, nadomestitev dela plače invalidom oziroma delodajalcu, ki zaposli invalida, oprostitev davkov in prispevkov ter uveljavitev drugih olajšav, pomoč pri ustanavljanju in delovanju posebnih organizacij za zaposlovanje invalidov« (Uršič, 2003, str. 52).