Pravičnost in enakost pri zaposlovanju invalidov

Zaposlitev je najboljši način za preprečevanje socialne izključenosti posameznika in za doseganje dobrega ekonomskega in premoženjskega položaja v družbi. Žal pa možnosti zaposlitve niso vedno pravične in enakopravne. Invalidi so na področju zaposlovanja zaradi različnih vzrokov pogosto izločeni.

»Položaj invalidov v smislu pridobitve dela je zaradi manjših zmožnosti za delo, mobilnostnih težav, težje prilagodljivosti mnogo slabši od kategorije neinvalidov« (Uršič in Drobnič, 1995, str. 31).

18

Proti izločitvi s trga dela govori tudi Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov. V 27. členu, ki se nanaša na zaposlovanje invalidov, piše, da države pogodbenice priznavajo invalidom pravico do dela enako kot drugim. Poleg tega morajo države varovati in spodbujati uresničevanje pravice do dela tudi pri tistih, pri katerih je invalidnost nastala med trajanjem zaposlitve.

To počnejo z ustreznimi ukrepi:

1. prepovedujejo diskriminacijo zaradi invalidnosti

2. varujejo pravico invalidov do pravičnih in ugodnih delovnih razmer enako kot za druge 3. invalidom zagotavljajo uresničevanje svojih delavskih in sindikalnih pravic enako kot drugim

4. invalidom omogočajo dostop do splošnih tehničnih programov in programov za poklicno usmerjanje

5. spodbujajo zaposlovanje invalidov in napredovanje na delovnem mestu ter ponujajo pomoč pri iskanju, pridobivanju in ohranjanju zaposlitve

6. invalide spodbujajo k samozaposlitvi in ustanavljanju lastnih podjetij

7. zaposlujejo invalide v javnem sektorju in spodbujajo zaposlovanje invalidov v zasebnem sektorju

8. zagotavljajo primerne prilagoditve na delovnem mestu 9. invalidom omogočajo pridobivanje delovnih izkušenj

10. spodbujajo programe poklicne in strokovne rehabilitacije invalidov ter programe za ohranjanje zaposlitve in vrnitev invalidov na delo

Hkrati pa države preprečujejo suženjstvo ali služenje invalidov in zagotavljajo, da so invalidi enako kot drugi varovani pred prisilnim ali obveznim delom (Konvencija ZN o pravicah invalidov, 2008).

V državah, kjer je veljala taka politika, je kmalu prišlo do marginalizacije določenih skupin.

Del tega so bili tudi invalidi, ki se pri potegovanju za delo niso mogli primerjati z neinvalidi.

19

Posledično so bili odrinjeni na rob, zato je bil delež invalidov med brezposelnimi večji kot pri neinvalidih. Večina evropskih držav je uvedla politiko demarginalizacije najbolj ogroženih skupin. Politika enakosti (z enakimi možnostmi) omogoča neoviran razvoj vseh potencialov posameznika. Takšna politika zagotavlja enake možnosti pri šolanju, zdravljenju in večjo izenačenost ljudi na področju zaposlovanja (Uršič in Drobnič, 1995).

Slovenija je leta 1991 s sprejetjem Koncepcije razvojne strategije invalidskega varstva postavila načelo enakih možnosti. V njej je prvič napisana sodobna definicija invalidnosti, ki na invalidnost ne gleda le z vidika medicine, ampak temelji na človekovih pravicah. V Koncepciji je izrecno poudarjeno, da imajo invalidi pravico do neodvisnega življenja. Do leta 2006 je bila sprejeta še vrsta drugih predpisov s področja izobraževanja, zdravstvenega varstva, zaposlovanja, odpravljanja ovir v okolju in zagotavljanja denarne pomoči invalidom.

Posebej pomembna je bila dopolnitev 14. člena Ustave, na podlagi katere sta zagotovljena ustavnopravno varstvo pred diskriminacijo in uvedba velike večine zakonov, ki so pomembni za življenje invalidov (Akcijski program za invalide 2014–2021, 2014).

Če želimo dobiti enake končne rezultate dela, moramo uveljaviti določene kompenzacijske mehanizme. Pomembnejši mehanizmi zajemajo dodatna sredstva za usposabljanje invalidov (pripomočki, didaktična oprema, metode poučevanja … ), prednost pri zaposlitvi, poklicno rehabilitacijo, neoviran dostop do delovnega mesta (odprava transportnih ovir za gibalno ovirane osebe), varovalne mehanizme pred izgubo zaposlitve, kompenzacijo izplačil in zagotovitev nege in pomoči. S pomočjo teh mehanizmov lahko sicer izenačimo možnosti za zaposlitev, ne izenačimo pa tudi statusa zaposlenih. Invalidi bodo, kompenzacijskim mehanizmom navkljub, prišli do manj zanimivih, manj cenjenih in slabše plačanih delovnih mest (Uršič in Drobnič, 1995).

Prednost za invalide je, da lahko sklene delovno razmerje v podjetju brez objave razpisa, saj Zavod za zaposlovanje še pred javno objavo pošlje brezposelnega invalida k delodajalcu. Ti namreč Zavodu pošljejo število prostih delovnih mest in pogoje, potrebne za določeno delovno mesto. Nezaposlen invalid ima pri zaposlovanju prednost pred drugimi, če izpolnjuje vse pogoje za opravljanje dela oziroma je za to delo usposobljen (Tabaj in Davidovič Primožič, 1997).

20

Za invalide velja, da niso zmožni opravljati istega dela kot drugi zaposleni. Delodajalci morajo invalidu prilagoditi delovno mesto in ga dalj časa uvajati, kar za delodajalca pomeni dodatne stroške in organizacijske težave. Ker delodajalec potrebuje zaposlenega, ki bo opravil največ dela z najmanj stroški in organizacijskimi težavami, se izogibajo zaposlovanju invalidov na pomembnih položajih. Zato so invalidom na voljo delovna mesta, ki so slabše plačana in pri katerih se težko napreduje. Dela, ki jih opravljajo invalidi, so preprosta, nezahtevna in se jih invalidi lahko hitro priučijo; to so klasična invalidska dela (vratar, čistilka), dela v skladiščih (pomočnik, skladiščnik) in pomožna dela (asistent stroja). Poleg slabe plače sta posledici omenjenih del še slaba motivacija in osebnostno nazadovanje (Uršič in Drobnič, 1995).

Merjenje položaja invalidov na trgu dela je izjemno pomembno, saj nam dobljeni rezultati povedo, kakšna je učinkovitost ukrepov pospeševanja zaposlovanja. Preverjanje uspešnosti politike enakih možnosti lahko ugotavljamo na več načinov. Večina držav primerja stopnje brezposelnih invalidov s stopnjo vseh brezposelnih. Ta kvantitativna primerjava je namenjena tudi ugotavljanju uspešnosti politike pri drugih marginalnih skupinah. Za kvalitativno preverjanje pa bi morali upoštevati višino zaslužka ali ugled poklica, ki ga opravljajo invalidi.

Če bi upoštevali vse spremenljivke, bi videli, da je položaj invalidov izjemno neugoden, saj so invalidi večinoma zaposleni na preprostih delih. Majhen delež oseb, zaposlenih na višjih, zahtevnejših položajih, pa so invalidi z visoko izobrazbo, ki so si jo pridobili še pred invalidnostjo. V Sloveniji je bil leta 1994 delež brezposelnih invalidov manjši od deleža vseh brezposelnih v državi, kar nas je v Evropi naredilo edinstvene. Leta 2007 so bile številke ugodne, saj je bilo zaposlenih kar 33.210 invalidov, brezposelnih invalidov je bilo 10.145, leta 2011 pa je bilo zaposlenih okrog 30.400 invalidov, brezposelnih pa je bilo okrog 16.400 (kar je pomenilo 15 odstotkov vseh brezposelnih oseb v državi) (Statistični urad Republike Slovenije, 2007).