Povedkovnik pri Bredi Pogorelec

Tudi Breda Pogorelec besednovrstnost povedkovnika izrecno zavrača, kar lahko razberemo iz njenegaPovzetka slovenske skladnje, v katerem obravnava stavčne vzorce⁷. Po 1. delitvi se stavki glede na merilo (ne)osebnosti, tj. prisotnosti osebka, delijo na (1) dvodelne (N1 – VFpers) in (2) enodelne (VFnon pers). Oboji se po 2. delitvi glede na to, ali je glagol v povedku polnopomenski ali pomožni/splošnega pomena (vez ali kopula), delijo na kopulativne in nekopulativne. Tako dobimo 4 stavčne vzorce: (1) N1– VFpers non cop (dvodelni nekopulativni: otrok spi), (2) N1– VFpers cop + N/ADJ/ADV (dvodelni kopulativni: otrok je zaspan), (3) VFnon pers non cop(enodelni nekopulativni:dežuje) in (4) VFnon pers cop+ ADV/ADJ (enodelni kopulativni: dolgčas mi je). Že iz teh stavčnih vzorcev je moč razbrati njeno pojmovanje povedkovnika, saj kot dopolnilo kopulativnega glagola predvideva le samostalnik, pridevnik in prislov. Po 3. delitvi se nekopulativni stavki glede na to, ali je osebni (tj. osebkov) vršilec dejanja izražen ali ne (ali ga sploh ni), delijo na agentne in deagentne: (1) N1 – VFpers non cop ag (agentni, vedno dvodelni), (2) N1 – VFpers non cop deag

(dvodelni deagentni: hiša se je gradila/je bila zgrajena) in (3) VFnon pers non cop deag(enodelni deagentni: o zakonu se je sklepalo/je bilo sklenjeno v parlamentu). Deagentni in agentni stavek sta v pretvorbenem razmerju.

Predikacijo Pogorelec definira kot naklonsko in časovno določen izraz odnosa med sporočeno lastnostjo, izraženo s pridevnikom in glagolom, ki pomeni lastnost dejanja, stanja (je rdeča), in nosilcem (vršilcem, povzročiteljem) lastnosti dejanja, stanja (obleka) (4).

Kategorija predikacije je osnovna prvina stavka, časovno-modalna uvrstitev je stavkotvorno dejanje. Oblikovni (formalni) izraz predikacije so osebne (ali določne) glagolske oblike (VF),

7Legenda stavčnih vzorcev: N₁– samostalnik v imenovalniku, N₃– samostalnik v dajalniku, VF – določna glagolska oblika, pers/non pers – (ne)osebnostni, cop/non cop – (ne)kopulativni, ag/deag – (de)agentni, N –

ki edine morejo kategorialno izražati čas in naklon. Povedek je lahko podrejen osebku ali ne.

Kadar povedek stavka je podrejen osebku, je izraženemu nosilcu predikacijskih kategorij pripisana lastnost s členom, ki nastopa kot gramatični povedek. Povedek je lahko glagolski (otrok spi) ali glagolsko-imenski (obrazi so nasmejani), izraža pa predikacijski kategoriji časa in naklona ter subordinacijske (ali determinacijske) kategorije osebe, števila, spola in sklona.

Kadar povedek stavka ni podrejen osebku, posredno ali neposredno pripisovanje lastnosti ne poteka preko N1, saj je nosilec pripisanih lastnosti govorcu neznan ali pa ga noče imenovati.

Lastnost, ki jo izražamo s predikativom, tvori glavni (enotni) stavčni člen. Tudi povedek, ki ni podrejen osebku, izraža predikacijski kategoriji časa in naklona. Lahko je glagolski (dežuje) ali glagolsko-imenski (bilo je mraz). Glagolsko-imenski je v kopulativnih stavkih in je sestavljen iz dveh jeder: polnopomenskega (povedkovega) določila, ki je nosilec predmetnega pomena, in vezi ali kopule, ki nima lastnega polnega pomena glagolskega dejanja ali stanja, ampak je le izraz predikacijskih kategorij.

Za nas najbolj zanimiva je njena obravnava stavkov z imensko-glagolskim povedkom.

Dvodelni stavki z imensko-glagolskim povedkom imajo stavčni vzorec N1 – VFpers cop + N/ADJ/ADV. Pogorelec ločuje med samostalnikom in samostalniškim predikativom v povedkovem določilu (biti čevljar : biti reva), enako tudi med pridevnikom in pridevniškim predikativom (biti lep:biti všeč) ter prislovom (vse je dober kup) in prislovnim predikativom.

Zanjo so namreč predikativi „podskupina samostalnikov, pridevnikov (navadno s končnico -o), adverbov, ki se pojavljajo samo (ali pretežno) v povedku kot povedkovo določilo (ali dopolnilnik)“ (6). Izrecno poudarja, da samostojne besedne vrste ne tvorijo. Kopulativne enodelne stavke tako zapiše s stavčnim vzorec VFnon pers cop + Pred. (+N3). Pred. označuje predikativ, ki je imenski del povedka. Zanj pravi, da ga je v opisu slovenskega jezika treba razumeti stavčnočlensko, predikativ je torej tisto, kar je v povedkovem določilu. Tako so v predikativu (povedkovem določilu) enodelnih stavkov lahko pridevniki (bilo je deževno, blatno, sončno, hládno, lépo), prislovi (zunaj je hladnó, lepó) ter členki, druge prislovno rabljene zveze in nekateri samostalniki (žal mi je bilo,bilo je mraz,bilo je škoda). Zanimivo je, da Pogorelec loči med bilo je lépo in bilo je lepó. Ob primeru bilo bi škoda, ki ima tudi varianto bila bi škoda, opozarja, da v stavkih kot tema je bila in mrak je bil prihaja do nasprotja med formalno analizo, ki uvršča samostalnik v N1med osebke, še posebej zaradi formalnega prehoda v rodilnik ob zanikanem biti (ni bilo teme), in pomensko analizo, saj glagol ne pomeni eksistenčnega biti. Ti stavki so še vedno enodelni, kar kaže možna pretvorba tema je bila → temno je bilo. Kadar je v predikativu modalni izraz (pridevniški

prislov, členek), ima nedoločniško dopolnilo: VFnon pers cop+ PREDmod+ INF (kar naprej se je treba učiti, možno/mogoče je potovati z vlakom, lahko je govoriti). Podobna zveza z nedoločnikom je pri nekaterih drugih izrazih, ki so blizu naklonskim: VFnon pers cop+ N (pred.) + inf. (čas je diplomirati→čas je za diplomo,ukaz je poslušati→ukaz je,naj se posluša→ ukazano je poslušati). Pri nekaterih glagolih čutnega dojemanja se naklonski predikativ izpušča:videti je bilo gore←mogoče je bilo videti gore.

Slovensko jezikoslovje tradicionalno razlikuje le med povedkovim določilom in povedkovim prilastkom (npr. Toporišičeve slovnice), Pogorelec pa prevzema teorijo češkega jezikoslovja, ki razlikuje med povedkovim določilom, določevalnim dopolnilnikom in dopolnjevalnim dopolnilnikom, in tako sama razlikuje med povedkovim določilom, povedkovim prilastkom in dopolnilnikom. Dopolnilnik določa samostalnik preko polnopomenskega glagola v povedku in je neobvezen. V najširšem smislu izraža stanje ali razpoloženje osebka ali predmeta. Od prislovnega določila se pridevniški dopolnilnik loči po ujemanju s skladenjskim samostalnikom v stavku (reka teče motna/potok teče moten : reka/potok teče motno), pri vseh ostalih tipih je ujemanje razvidno šele na podlagi analitičnega postopka pretvorbe (skladniški stavek, osnovni stavek). Povedkovo določilo in povedkov prilastek pa določata nepolnopomenski glagol v povedku in sta obvezna, pri čemer je povedkovo določilo vezano na glagol biti, povedkov prilastek pa na ostale nepolnopomenske glagole (postati, zdeti se, videti je, imenovati za, izvoliti za,imeti,čutiti se, kazati se/prijaviti se kot). Kar je pri Toporišiču povedkov prilastek, je torej pri Pogorelec dopolnilnik, in kar je pri Toporišiču povedkovo določilo, je pri njej zaradi izločitve glagola bitiod ostalih nepolnopomenskih glagolov povedkovo določilo ali povedkov prilastek. Tudi v tej delitvi povedkovniki opravljajo vlogo povedkovega določila, deloma povedkovega prilastka.

Če povzamemo, tako zagovornikom kot nasprotnikom besedno(pod)vrstnega statusa povedkovnika je skupno pojmovanje predmetnopomenskega dela povedka, kadar je v njem nepolnopomenski biti, ki je nosilec zgolj slovničnih predikacijskih kategorij, kot posebne kategorije. Pri vseh se izraz povedkovnik uporablja za označevanje povedkovodoločilno rabljenih besed (v smislu povedkovniške besede). Toporišič in Vidovič Muha v tem oziru govorita o prehodu samostalnikov, pridevnikov in prislovov med konverzne povedkovnike, za katerega trdimo, da ga je treba razumeti v smislu povedkovodoločilne rabe oz. prehoda med povedkovniške besede (povedkovniško rabljeni samostalniki, pridevniki, prislovi), ki ga

Toporišiču in Vidovič Muhi je povedkovnik tudi besedna podvrsta, v katero sodijo tiste besede, ki se rabijo samo v povedkovem določilu oz. za katere je povedkovodoločilna raba prvotna oz. vsaj prevladujoča (pravi povedkovniki ali samo povedkovniki), pri čemer je treba poudariti, da so pravi povedkovniki lahko tudi konverznega izvora. Žele in Pogorelec pa te besede besednovrstno pojmujeta kot samostalnike, pridevnike, prislove itd., pri njiju povedkovnik tako ostaja na stavčnočlenski oz. pomenskoskladenjski ravni in ne prerašča v besedno (pod)vrsto.