Travišča zajemajo zelo velik del sveta in so bistvenega okoljskega pomena, zato je interes za trajnostno gospodarjenje z njimi zelo velik in se ne omejuje na tiste, ki jih potrebujejo za svoje preživetje. Njihova površina je ocenjena na 52,5 milijonov km2 oziroma 40,5 % Zemljine kopenske površine, ne upoštevaje Grenlandijo in Antarktiko (Suttie in sod., 2005). Ljudje imajo od travišč številne koristi. Poleg kmetijske rabe travišča predstavljajo pokrajino za prosto živeče živali, lahko so pomembna za turizem, ohranjanje biotske raznovrstnosti, rekreacijo in lov. Vendar stroški upravljanja padejo na živinorejce.
Komercialna živinoreja na ekstenzivnem travinju je na mnogih območjih v gospodarskih težavah in ljudje, ki vzdržujejo te tradicionalne sisteme, so večinoma revni (Suttie in sod., 2005).
Batič in sod. (2002) poudarjajo, da kmetijska dejavnost po eni strani spreminja naravne ekosisteme in s tem zmanjšuje biotsko raznovrstnost, vendar hkrati ustvarja nove habitate in na takšen način lahko povečuje raznovrstnost.
Ostanki polnaravnih travišč v Evropi so danes naravovarstveno visoko ovrednoteni, njihovo ohranjanje pa postaja prioritetna naloga v varstvu narave in okoljevarstvenih shemah pomoči (Södeström in sod., 2001).
V Sloveniji se naravna travišča (Pregled stanja …, 2001) kot končna stopnja vegetacijskega razvoja pojavljajo na območjih nad gozdno mejo in nekaterih močvirnih predelih. Kot prehodna stopnja vegetacijskega razvoja se travišča naravno pojavljajo tudi na gozdnih območjih, na primer po požarih ter snego- in vetrolomih. Med vsemi traviščnimi habitatnimi tipi prevladujejo travišča, ki so nastala zaradi človekove dejavnosti (košnje, paše), ali so posledica naravnega obnavljanja po opuščanju rabe. S stališča biotske raznovrstnosti so najbolj zanimiva alpska travišča, ekstenzivno gospodarjena (brez gnojenja, košnja 1-krat do 2-krat na leto) suha in polsuha travišča na apnencu ter mokrotni in vlažni travniki.
Travišča (Pregled stanja …, 2001) v Sloveniji, tako kot drugod po svetu, ogrožajo predvsem sprememba rabe tal kot posledica urbanizacije, gradnje infrastrukture, spremembe vodnega režima (regulacije, melioracije, komasacije), intenzifikacija kmetijstva (preoravanje travnikov, porast uporabe mineralnih gnojil in sortnega semena) in opuščanje kmetijske rabe (zaraščanje).
Vrsta študij je pokazala, da je bil na območjih, kjer je bilo tradicionalno ekstenzivno kmetijstvo nadomeščeno z intenzivnejšimi kmetijskimi praksami, zabeležen padec biotske
raznovrstnosti (Nösberger in Rodriguez, 1996; Nösberger in sod., 1994; Bignal in McCracken, 1996; Nielsen in Debosz, 1994; Zechmeister in sod., 2002; Miles, 1981).
Znanstveniki čedalje intenzivneje iščejo rešitve, ki bi omogočale primerne zaslužke od kmetijstva, hkrati pa zagotavljale ohranjanje vrstne rastlinske in živalske raznolikosti na traviščih oziroma njeno povečanje na intenziviranih traviščih (restavracija). Isselstein (2007) ugotavlja, da ima uvajanje tržnih elementov v kmetijsko-okoljske sheme velik potencial povečanja učinkovitosti javne porabe v prid ohranjanja biotske raznolikosti.
Bardgett in sod. (2007) so v okviru projekta DIGFOR potrdili, da vrstno bogata travišča lahko povežemo z večjo biomaso gliv glede na bakterije v tleh, ter ovrednotili potencialne indikatorje, ki bi se lahko uporabljali v kmetijsko-okoljskih shemah za dosego ciljev pri restavraciji oziroma ohranjanju travišč. Na podlagi ugotovitev, da ima mleko krav, ki se prehranjujejo s svežo zeleno krmo, še posebej tisto pasočih se živali, mnogo večje razmerje med nenasičenimi in nasičenimi maščobnimi kislinami, z več polinenasičenimi maščobnimi kislinami in več konjugirane linolne kisline kot mleko krav, krmljenih s silažo, so na Nizozemskem uvedli dodatne premije za kmetovalce, ki svojim kravam omogočajo pašo (Elgersma, 2007). Izzvani s tradicionalnim pogledom, da je meso prežvekovalcev zaradi velike koncentracije nasičenih maščobnih kislin nezdravo, so raziskovalci dokazali, da se sestava mesa lahko spremeni z različnimi tipi paše, še posebej na vrstno bogatih pašnikih. Način prehrane živali oziroma paše vpliva na nekaj komponent mesa, še posebej na vsebnost antioksidantov in maščobnih kislin, kar lahko razloži učinek vpliva okolja pri mesnih proizvodih, ki povezuje lokalno proizvedeno hrano z določeno geografsko lokacijo (Wood in sod., 2007). Griffit in Tallowin (2007) ugotavljata, da ni signifikantnih razlik med dnevnim prirastom živali na vrstno revnih, kmetijsko izboljšanih ali vrstno bogatih, neizboljšanih pašnikih, kar postavlja pod vprašaj funkcionalno vlogo zelo razširjenih delno izboljšanih travišč v Veliki Britaniji. Sendžikaite in sod. (2007) dokazujejo, da za restavracijo travišč niso potrebne velike investicije, saj ekstenzivne kmetijske prakse ne vključujejo uporabe mineralnih gnojil (ali vključujejo njihovo minimalno uporabo), košnja in paša enkrat letno pa zadoščata za učinkovito ohranjanje rastlinske raznolikosti na traviščih.
Če želimo učinkoviteje ohranjati biotsko raznolikost, moramo naravovarstvene ukrepe izvajati širše, zunaj meja zavarovanih območij (Lucas, 1992). V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je razvil koncept kmetijskih območij HNV (angl.High nature value;
območja velike naravne vrednosti) kot posledica spoznanja, da je ohranjanje biotske raznovrstnosti v Evropi odvisno od obstoja kmetijskih sistemov z majhno intenzivnostjo znotraj velikega dela podeželja (Beaufoy in sod., 1994; Bignal in McCracken, 1996).
Istočasno je tudi SKP (skupna kmetijska politika) doživela spremembo in začela premik od podpiranja prekomerne proizvodnje proti tržno usmerjeni, okolju prijazni SKP, z namenom spodbujanja učinkovitega in trajnostnega kmetovanja. Med ostalimi neposrednimi plačili se pojavila tudi shema ekstenzifikacijskih plačil, da bi se ohranila oziroma spodbujala
ekstenzivna živinoreja, ki ugodno vpliva na ohranjanje biotske raznolikosti v kmetijski kulturni krajini.
Ekstenzifikacijska plačila so se izplačevala kmetovalcem v RS (Republika Slovenija) od leta 2003. V okviru teh plačil so kmetovalci v letih 2004–2006 uveljavljali ekstenzifikacijsko plačilo in ekstenzifikacijsko plačilo za krave molznice. V letu 2007 so se ta plačila z reformo SKP ukinila, vendar se je na podlagi 69. člena Uredbe Sveta (ES) št.
1782 (2003) uvedel nov ukrep pod nazivom ERG (dodatno plačilo za ekstenzivno rejo ženskih govedi), ki sodi v sklop posebnih podpor.
Ukrepi KOP (kmetijsko-okoljskega programa) so namenjeni izvajanju okolju prijaznih načinov kmetovanja. Odražajo večnamenskost kmetijske pridelave, ki se kaže v javni funkciji vzdrževanja krajine, biotske raznovrstnosti in ohranjanja poseljenosti slovenskega podeželja ob upoštevanju ekoloških, socialnih in prostorsko-poselitvenih vidikov podeželja (Program razvoja podeželja …, 2007). Za ohranjanje travišč so še posebej pomembni ukrepi, ki sodijo v II. skupino druge osi PRP (Program razvoja podeželja) in so namenjeni ohranjanju naravnih danosti, biotske raznovrstnosti, rodovitnosti tal in tradicionalne kulturne krajine, ter III. skupino, kjer so ukrepi namenjeni varovanju zavarovanih območij.
V nalogi se bomo ukvarjali predvsem z ukrepom ERG, ki ni v neposredni zvezi s PRP, vendar je nastal z namenom podpiranja ekstenzivnih kmetijskih praks, ki imajo pozitiven vpliv na ohranjanje biotske raznovrstnosti. Vendar bomo ravno tako ocenili učinkovitost ukrepov KOP na območju KPRP (Krajinski park Radensko polje).
Vsem omenjenim ukrepom je skupen pogoj ohranjanje travišč, kar lahko pozitivno vpliva na ohranjanje trajnega travinja na zavarovanih območjih. Vendar je študija pod naslovom
»Ocena ekstenzifikacijskih plačil«, ki sta jo leta 2007 pripravila Ernst in Young v sodelovanju z AND International in Francoskim inštitutom za živinorejo, izvedena v petnajstih državah članicah EU v letih 2006 in 2007, pokazala, da je shema ekstenzifikacijskih plačil v smislu doseganja cilja ekstenzifikacije kmetij relativno neučinkovita. Ravno tako je samo omejeno učinkovita v smislu ohranjanja ekstenzivnega kmetijstva. Program upravljanja območij Natura 2000 kot primerno orodje za doseganje naravovarstvenih ciljev na kmetijskih zemljiščih znotraj območij Natura 2000 določa ukrepe KOP (Bibič, 2007). Žvikart (2010) je v svoji raziskavi, kjer je proučevala uresničevanje varstvenih ciljev iz Programa upravljanja območij Natura 2000 v kmetijski kulturni krajini, ugotovila, da z doseganjem ciljev ne moremo biti zadovoljni, saj je vključenost v naravovarstvene ukrepe KOP premajhna.