Prepoznavanje in razumevanje
iz okolja, od stiske ki jo doživlja in od čustev, ki jih pri tem doživlja;- otrok ne želi komunicirati, težje
vzpostavlja komunikacijo, je zadržan, se ne odziva, se odmakne, je agresiven, kriči, se upira, išče konflikte situacije, posredno išče pozornost;
- vzroki lahko izhajajo iz družine, vrtca ali so fizične narave.
Odzivi in pristopi na stiske otrok
- Zaznavanje, opazovanje in spremljanje otroka;
- nudenje pomoči in dodatne pozornosti;
- pogovor in sodelovanje s starši;
- krepitev občutka varnosti, sprejetosti, zaupanja;
- iskanje vzroka za stisko (v skupnosti, v skupini);
- empatično spodbujanje k ubeseditvi stiske;
- pomoč pri ubeseditvi njegovega vedenja in odzivov;
- vključevanje sovrstnikov in medijev (lutka) pri soočanju otroka s stisko;
- izobraževanja za starše in strokovne delavce;
- sodelovanje s strokovnimi delavci v vrtcu.
Najbolj čustveno in vedenjsko izstopajoča vedenja
Vednja, ki so moteča za celo skupino.
46
3.5.6. Povzetek intervjuja: vzgojiteljica 6
Vzgojiteljica 6 izstopajoče vedenje razume kot vedenje, ki odstopa od običajnega vedenja otrok. V njeni, prvi starostni skupini se najpogosteje pojavlja intenziven, dolgo trajajoč jok.
Od vsakega posameznega otroka, predvsem od njegovega temperamenta je odvisno, kako, s katerim izstopajočim vedenjem bo izrazil svojo stisko. Otroci stisko najpogosteje izražajo z jokom, strahom, zaprtostjo vase, ne želijo vzpostavljati stikov in nočejo komunicirati.
Občasno, vendar v prvem starostnem obdobju zelo redko, stisko izražajo tudi z besom.
Vzrok, ki ga vzgojiteljica zaznava kot najpogostejšega se pojavlja predvsem nezadosten občutek varnosti, ki se pojavlja ob spremembah okolja (prehod otroka v vrtec, sprememba vzgojiteljice). Otrok lahko stisko doživlja tudi zaradi same skupine (medsebojnih odnosov v skupini, sprejetosti v skupini), otrokovih individualnih značilnosti (»Kakšen tip človeka si, eni smo bolj odprti, eni smo bolj zaprti, tisti ki so bolj zaprti se jih kakšne stvari tudi bolj dotaknejo in hitreje občutijo stisko«), družine (težave, ločitve, nezaupanje v vrtec – prenese se na otroka) ali strahu pred zapustitvijo (separacijski strah).
Najbolj izstopajoče vedenje ji predstavlja izrazit, neustavljiv jok in odmaknjenosti.
Vzgojiteljica se vsakemu otroku približa z empatičnim in razumevajočim individualnim pristopom (»Vzameš si čas za vsakega otroka, eni se ti stisnejo, te držijo, nekateri pa ne prenesejo, hočejo mir tudi pred vzgojiteljico, pa opazujejo, pa gledajo, ko pa pride tisti čas, ko so pripravljeni, da se mu približaš«) in poskusom postaviti se v njegovo kožo. Otroku da čas, je v njegovi bližini in ga poskuša pomiriti na različne načine (»Rečeš mu umiri se, dihaj, na tak način. Vdih, izdih, objameš ga, stisneš, da občuti tvojo bližino.«) ali ga zamotiti s čim drugim, kot je na primer »ninika«. Otroku zagotavlja občutek varnosti in sprejetosti, mu nudi oporo in uporablja tudi posebne prilagoditve, ki otroku nudijo več občutka varnosti (»Včasih pomaga, da ga daš samo na višje ali na primer v posteljico in se notri varnega počuti.«). K sodelovanju pri razrešitvi in zmanjšanju otrokove stiske pa povabi tudi njegove starše.
Vzgojiteljica 6 svojo najpomembnejšo vlogo doživlja v zagotavljanju občutka varnosti otrokom (»Vsekakor v prvem starostnem obdobju, je občutek varnosti izredno pomemben, to je temeljna stvar, ki je treba delati, da to pridobi. Ko ima osvojen ta občutek varnosti, dejansko lahko napreduje«). Poleg varnosti otrokom zagotavlja še sprejetost in ljubezen.
Pomembno vlogo vidi tudi v natančnem poznavanju otroka in njegovih značilnosti. Z nenehno pozornostjo in opazovanjem je možnost za preprečevanje in zgodnje odzive na morebitne zaznane stiske večja. Otroku prav tako ob zaznani stiski nudi pomoč in podporo. Pomembno vlogo pa vidi tudi v sodelovanju z drugimi strokovnimi delavkami in vodstvom vrtca ter starši, s katerimi vzpostavlja sodelovalne in zaupljive odnose.
Vzgojiteljica 6 pravi, da je preventiva nekakšen dvorezen meč. Preventivno podpro pri vstopu otroka v vrtec vidi v postopnem uvajanju otroka, da se otrok začne počasi navajati na prostor in postopno vzpostavlja interakcijo z vzgojiteljico in drugimi otroki. Vzgojiteljica se prav tako trudi, da otroka čimprej dobro pozna, da s tem hitreje prepoznava, kdaj lahko otrok doživi stisko. Pomembno ji je izkazovanje ljubezni, empatije in s tem zagotavljanje občutka sprejetosti in varnosti. Občutek varnosti spodbuja tudi z dnevno rutino, saj na ta način »otrok ve, kaj sledi«. Krepi otrokove pozitive stvari in se trudi, da se izogiba strogostim in
47
prepovedim. V sklopu dejavnosti večkrat izbere dejavnosti za sproščanje in pomiritev otrok, dejavnosti za čustveno opismenjevanje (učenje primernega izražanja čustev), socialne igre (predvsem dejavnosti za spodbujanje prijaznosti, občutka za druge in za preseganje individualne naravnanosti). Pomembno ji je tudi, da se otroci učijo razreševanja stisk in težav iz svojih lastnih izkušenj, saj s tem pridobijo pomembno izkušnjo. Preventivno oblikovan je tudi prostor. Veliko je mehkih površin, da ne pride do udarcev. Otroci pa imajo tudi možnost počitka v kotičku za umiritev (»Imamo blazinice na kupu, in tako da otroci zdaj nimajo nekega občutka da si ga dal nekam posebej, to more biti vse v prostoru, ga samo toliko odmakneš da drugi niso toliko znervirani, še vedno je tu zraven. Zelo radi se grejo poctralt s temi svojimi ninikami, mal poajajo in ker so tudi utrujeni prej, tako da se mal odpočijejo in pomirijo.«). S starši poskuša vzpostavljati sodelovalne odnose, saj ji predstavljajo pomembnega partnerja pri vzgojnem procesu. S starši poskuša vsakodnevno vzpostaviti komunikacijo ob prihodu v vrtec in jim v primeru, da potrebujejo oporo ali pomoč, to tudi ponudi ali jih napoti v svetovalno službo.
48