Prepoznavanje in razumevanje
loči od staršev, je agresiven, endureza, hitri nenadni odzivi;- vzroki izvirajo iz družine: družinske spremembe, smrt, nasilje v družini, slaba izkušnja, vzgoja;
- vzroki izvirajo iz skupine v vrtcu:
nesporazumi, neprijetna komunikacija,
- umirjen in empatičen pristop, iskanje nove rešitve;
- pogovor z otrokom, iskanje vzroka za stisko;
- spodbujanje k razmišljanju o svoji stiski in verbaliziranju stiske;
- vključevanje manjše skupine otrok;
- sodelovanje s starši.
Opredelitev vloge vzgojiteljice
- Oblikovanje dobrega, zaupnega odnosa;
- hitro prepoznavanje in reagiranje ob stiski otroka;
- nudenje opore;
- iskanje pristopov za soočanje otrok s stiskami in opolnomočenje;
- sodelovanje s starši;
- iskanje pomoči pri drugih strokovnih delavcih.
Vloga in pomen preventivnega delovanja ter primeri dobrih praks pri soočanju s stiskami
- Hitro prepoznavanje stiske;
- oblikovanje dobrega, zaupnega odnosa z otroki;
- učenje reševanja težav in konfliktov / iskanje rešitev;
- ubeseditev dejanj;
- učenje socialnih veščin skozi socialne igre;
- spodbujanje in učenje empatije;
Najbolj čustveno in vedenjsko izstopajoča vedenja
Otrok je umaknjen, zadržan, ne komunicira in je agresiven.
41
3.5.4. Povzetek intervjuja: vzgojiteljica 4
Vzgojiteljici 4 izstopajoče vedenje predstavlja neobičajno vedenje otroka, ki s takšnim vedenjem izraža, da je v stiski in pri tem potrebuje pomoč, vendar je ne zna oziroma je ni sposoben izraziti na drugačen način. Z izstopajočim vedenjem pa pridobi potrebno pozornost.
Otrok izraža stisko, tako da se zapre vase (»Se umika, je zadržan, da je slabo razpoložen, da je žalosten, je neodziven, njegovo razpoloženje niha.«), jo izraža navzven (»Joka, je agresiven, različne oblike agresije, kričanje, vzbuja pozornost z neprimernim vedenjem.«) ali jo izraža posredno v pomanjkanju zanimanja in energije (»Težje sledi navodilom, je odsoten, primanjkuje motivacije, razigranosti, vedoželjnosti, je manj strpen.«). Najpogostejše so stiske v obdobju uvajanja. Vzgojiteljica 4 vzroke za stiske večinoma pripisuje spremembi okolja, kamor prišteva tako nesprejemanje skupine ob vstopu v vrtec (»Skupina ga ne sprejme, ga izloči.«), kot tudi prilagajanje na nova pravila in meje (»Tu so ena pravila in meje in dokler jih ne osvoji je zbegan.«) ter drugačen način komunikacije. Vzroke v primarnem okolju vidi predvsem v družinskih težavah, vzgoji in namenjanju premalo pozornosti otroku. Pravi, da stiska lahko izvira tudi iz sprememb v biološkem ravnovesju in razvojnih sprememb.
Vzgojiteljici 4 najbolj izstopajoče vedenje predstavlja, kadar otrok veliko joka, je agresiven in se umika. Se ne želi vključiti v skupino in se asocialno vede.
Vzgojiteljica 4 se na izstopajoče vedenje najprej odzove z individualnim spremljanjem in natančnim opazovanjem otroka ter beleženjem njegovih neobičajnih odzivov in reakcij. Ob zaznani stiski otroka, ga poskuša najprej pomiriti in mu dodatno zagotoviti občutek varnosti in sprejetosti. K sodelovanju in pomoči povabi tudi starše, s katerimi raziščejo morebitne ogrožajoče dejavnike in rešitve. V primeru, da je potrebno, pa k sodelovanju povabi tudi druge strokovne delavke. Najpogosteje stisko razrešujejo z različnimi prilagoditvami potrebam otroka, med katerimi navaja možno izbiro druge dejavnosti z dosego podobnih ciljev in prilagoditev prostora (otrok ima možnost, da se umakne, da dejavnosti izvaja samostojno, če le to želi). Pomembno ji je, da k pomoči in razreševanju stisk otroka vključi celo skupino in jo spodbuja k empatični pomoči sovrstniku. Pomemben del pa prav tako predstavlja krepitev otrokovega občutka vrednosti in pomembnosti.
Svojo vlogo zaznava kot pomembno pri zagotavljanju in vzpostavljanju spodbudnega okolja, (v katerem lahko otrok razvije vse svoje potenciale), spodbujanju sodelovalnih in empatičnih odnosov v skupini, učenju in uporabi socialnih veščin, čustvenemu opismenjevanju in posredovanju ob konfliktih. Pomemben del ji predstavlja tudi vzpostavitev sodelovalnih odnosov s starši, ki posledično omogočajo izmenjavo informacij in participacijo staršev v vsakdan vrtca. Veliko vlogo pripisuje tudi svojemu dobremu vzgledu, ki ga predstavlja otrokom.
Vzgojiteljica 4 preventivno podporo v prvi vrsti zagotavlja z dobrim poznavanjem otrokovih značilnosti in odzivov. Pomembno vlogo pripisuje tudi oblikovanju podpornega okolja, ki ga otroci zaznavajo kot spodbudno, neogrožajoče, prijetno in varno (»Da se je on dobro počutil ter da ostali otroci niso njega doživljal kot nekoga, ki jim ves čas grozi ter jih ima pod fizičnim pritiskom.«). Otrokom z različnimi tehnikami tudi dodatno spodbuja občutek
42
varnosti (zavijanje v preprogo, blazine, plišaste igrače) in sprejetosti. Med vzgojnim procesom uporablja številne metode, med katere spadajo socialne igre za razvoj socialnih veščin (spodbujanje sodelovalnih odnosov v skupini, razvijanje empatije, simpatije in tolerance, učenje reševanja konfliktov) (»Recimo kar se tiče iz teh socialne itegracije in tega lahko otroku zelo pomagamo kasneje v življenju. Zato, ker le razvija te socialne kompetence komuniciranja, odnosa, dobrega počutja v skupini, sprejemanja drugačnosti, različnih vrednot, različnih mišljenj, načinov kako nekaj naredit in lažje potem tekom šolanja odraste. Tudi potem ko je odrasel je bolj toleranten, strpen.«), metode za čustveno opismenjevanje, kjer je poudarek predvsem na učenju o čustvih, izražanju čustev in raziskovanju svojih lastnih čustev in občutkov. Otroke pri tem dodatno spodbuja k verbalni komunikaciji tako z otroki, kot tudi z vzgojiteljico in izražanju svojega počutja ter morebitnih skrbi. Pomemben del preventive pa po njenem mnenju predstavlja tudi participacija otrok pri soodločanju o dogovorih v skupini, postavljanju jasnih, konkretnih pravil, vnaprej določenih posledicah in strukturi ter rutini dnevnega reda.
43