Predsodki

Predsodki so posebna duševna dejavnost in nastanejo iz začasnih sodb.

»Začasne sodbe postanejo predsodki le tedaj, ko jih navkljub vplivu novega spoznanja ne moremo opustiti« (Allport, 1954, citirano po Nastran Ule, 1999: 13).

Po svoji fenomenologiji naj bi predsodki spadali med najbolj trdovratne tvorbe v človeški zgodovini. Posamezniki namreč s sprejetjem in prevzemom nekega predsodka v sebi vzpostavijo nekakšen teroristični sistem, vendar se tega ne

27 Povezovanje homoseksualnosti in pedofilije je v družbi stalna praksa. Tovrstni primer je na primer odločitev Rimskokatoliške cerkve, ki je na pedofilsko afero znotraj duhovniških krogov odgovorila z odločitvijo, da tako imenovani aktivni homoseksualci ne smejo več opravljati duhovniškega poklica. Vodja slovenskega škofijskega odbora za mladino Andrej M. Poznič pa je v časopisu Nedelo zatrdil, da je: » od homoseksualnosti do pedofilije […] le kratek korak, otroke pa je treba nujno zavarovati« (Hočevar, 2005, Zupančič, 2006, povzeto po Kuhar, 2006: 542).

28 Časopisna hiša Delo je julija leta 2011 izvedla telefonsko anketo, v kateri je sodelovalo 405 vprašanih (Kuhar, 2006: 542).

zavedajo. Tako podležejo tvorbam, ki so pomešane z njihovimi fantazijami in realnimi izkušnjami (Nastran Ule, 1999: 14–15).

Mirjam Nastran Ule piše, da se predsodki razvijajo in delujejo v vsakdanjem življenju ljudi, z vsakodnevnimi interakcijami z drugimi in drugačnimi, vendar segajo na vsa področja družabnega življenja. Izražajo se skozi govor, fraze, šale in dvoumnosti. Pojavljajo se tako v javnem govoru, kot so mediji, popularna kultura, pravni in politični diskurz ter državne institucije, kot tudi v znanosti in visoki kulturi. Kažejo se v nespoštljivem, netolerantnem oziroma prezirljivem odnosu do drugačnih, torej do pripadnikov drugih narodov, etničnih skupin, ras, kultur, do ljudi z drugačnim načinom življenja, verskimi in ne nazadnje tudi spolnimi usmeritvami.

»Dokler gre za vsakdanje situacije, za odzive posameznikov na mimobežna srečanja z drugimi in drugačnimi ljudmi, se zdijo predsodki nenevarni, nedolžni.

Tedaj jih skorajda ne opazimo […]« (Nastran Ule, 1999: 299). Vendar lahko kaj hitro postanejo družbeno vezivo množic, pri čemer se spremenijo v agresijo, napovedujejo javno linčanje drugačnih in postanejo opravičilo diskriminacije, preganjanja ali celo izganjanja (Nastran Ule, 1999: 299–300).

Allport pa je bil prepričan, da obstaja pet stopenj izražanja predsodkov. Na prvi stopnji se tako predsodki po njegovem mnenju izražajo z opravljanjem drugih skupin, vendar je to opravljanje prikrito s humorjem. Na drugi stopnji se predsodki izražajo z izogibanjem oziroma z vzpostavljanjem socialne distance do skupin, ki so predmet predsodkov, na tretji stopnji pa z diskriminacijo, to je z izražanjem predsodkov, ki so usmerjeni neposredno proti skupinam, katerim se preprečuje enakopravnost do na primer določenih dobrin. Četrta stopnja je po Allportovem prepričanju nasilje, pri čemer je nakazoval predvsem na fizično nasilje, medtem ko je zadnja in najbolj ekstremna stopnja izražanja stereotipov genocid skupine, ki jo predsodki zadevajo (Kuhar, 2009: 39).

Kljub temu pa Nastran Ule opozarja, da so predsodki redko organizirani v koherentne celote stališč in prepričanj, saj se najpogosteje opirajo na določene institucije. »Delujejo vzporedno z mikrostrukturo delitve moči v vsakdanjem svetu na robu zavesti posameznikov. Neredko so “zadnja opora” naših dejanj in opravičil za ta dejanja. Predsodki so posebna oblika ideologij – so najtrdovratnejše mikroideologije vsakdanjega sveta« (Nastran Ule, 1999: 300). Ko pride do njihove

posplošitve ali organiziranja v večje ideološke sisteme, postanejo pripomoček določene politike in ideologije, nekakšen propagandni sistem. Kadar pa želimo predsodke prekriti z vsakdanjostjo, se njihova moč in vpliv povečujeta. Na ta način se namreč nezavedno naselijo v jezik, predstave, želje in fantazme posameznikov ter s tem vplivajo na njihovo samopodobo. Tako postanejo podlaga osebni in socialni identiteti posameznikov ter kolektivnih praks skupin, vendar ne le pri tistih, ki posedujejo predsodke, pač pa tudi pri tistih, v katere so predsodki in diskriminacije usmerjeni. Ravno tu se nato pokaže največja tragičnost predsodkov, in sicer da se njihove žrtve poistovetijo z njihovo vsebino. Ta postane del njihove samopodobe in vsakdanjih praks. »Tako pride do znane “samoizpolnjujoče se napovedi”, ko žrtve predsodkov same s svojim obnašanjem legitimirajo predsodke.

Krog se zaključi« (Nastran Ule, 1999: 300). Tisti posamezniki, skupine ali celo družba, ki izražajo predsodke, dobijo potrditve za svoja dejanja prav od posameznikov, ki jih zadevajo. Predsodke pa lahko delegitimizira le kritična javnost z odvzemom motivacijske moči, vendar pa je za njihovo dokončno izničenje potrebno še veliko več, saj so mikroideologije vsakdanjega sveta navadno trdno vpete v družbene mehanizme moči. Prav razlike v spolu in spolni usmerjenosti sprožajo ene največjih in najmočnejših predsodkov v družbi (Nastran Ule, 1999: 300–301).

Herek je prepričan, da se negativni stereotipi oblikujejo skozi zgodovinske kulturne ideologije, ki so navzoče v vsakdanjem diskurzu, na primer prek množičnih medijev, s čimer se posamezni stereotipi nenehno krepijo. Nekateri tako odražajo ideologije, ki so značilne za out skupine. Tu kot primer lahko omenimo prepričanje, ki vlada v kulturi, da lastnosti homoseksualcev niso skladne s kulturno predpisanimi značilnostmi posameznega spola. Tako za geje velja, da so poženščeni, medtem ko naj bi bile lezbijke možače. Posamezniki, ki kažejo tovrstne lastnosti, so tako v kulturi prej označeni za homoseksualce kot drugi (Herek, 1991: 5). Adam pa je ugotovil, da obstajajo celo določene skupne kulturne podobe homoseksualcev, črncev in židov, saj so vsi označeni kot živalski, hiperseksualni, preveč izpostavljeni, krivoverski in zarotniški (Adam, 1987, povzeto po Herek, 1991: 7).

Roman Kuhar pri tem opozarja, da je za nastanek in ohranjanje predsodkov na osebni ravni pomembna primarna socializacija. V tem obdobju namreč

posamezniki pridobimo prve posplošene sodbe o svetu. Medsebojna odvisnost predsodkov, ki jih gojijo starši, in predsodkov, ki jih posedujejo njihovi otroci, je namreč zelo velika. Pomembno vlogo pa ima tudi sekundarna socializacija, kjer učenci prek skritega učnega kurikuluma pridobivajo vrsto stereotipnih informacij, v katerih kar mrgoli predsodkov (Kuhar, 2009: 40). Analiza šolskih beril je pokazala, da so moški in ženske v njih predstavljani v izključno stereotipnih podobah (Hrženjak, 1999, povzeto po Kuhar, 2009: 40) Pri nastanku in ohranjanju stereotipov pa so pomembne tudi osebne krize in nezadovoljstvo. Velja namreč, da več ko ima posameznik frustracij in bolj ko je nezadovoljen s svojim življenjem, hitreje in v večji meri pristaja na predsodke, za katere ni nujno, da se jih sploh zaveda. Britanski znanstveniki²⁹ so pokazali, da pri ljudeh, ki gojijo predsodke do katere koli etnične skupine, obstaja dvakrat večja verjetnost, da gojijo tudi predsodke do gejev in lezbijk, in celo štirikrat večja verjetnost, da imajo predsodke tudi do hendikepiranih posameznikov. To povezovanje predsodkov pa Gay Moon imenuje kot intersekcija predsodkov (Moon, 2006, povzeto po Kuhar, 2009: 40).