»Sistemska diskriminacija se nanaša na situacije, v katerih je celotna skupina ljudi na temelju neke skupne lastnosti prikrajšana za določene možnosti, pravice in zaščito v primerjavi s preostalimi pripadnicami_ki družbe« (Koletnik in drugi, 2016a: 120). Osebna diskriminacija označuje transfobno obnašanje posameznikov do transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb. Anja Koletnik in njeni sodelavci ob tem opozarjajo, da je osebna diskriminacija tudi sistemska oziroma da gre za njen produkt. Izraža se v občutkih strahu ali zgražanju nad transspolnimi osebami.
Tako so tovrstni posamezniki osebne diskriminacije mnogokrat deležni, ko jim na primer stanodajalci ne želijo oddati stanovanje ali ko jih delodajalci ne želijo zaposliti (Koletnik in drugi, 2016a: 121, 123). Rezultati raziskave o transspolnih osebah v ZDA35 so tako pokazali, da je brezposelnost transspolnih oseb v primerjavi s splošno populacijo dvakrat večja, 97 % vprašanih je doživelo nadlegovanje ali diskriminacijo na delovnem mestu, 47 % vprašanih pa je bilo odpuščenih, niso dobili zaposlitve oziroma jim je bilo onemogočeno napredovanje na delovnem mest zaradi svoje spolne identitete (Koletnik in drugi, 2016a: 124–
125).
Najbolj reprezentativen primer sistemske oziroma institucionalne diskriminacije transspolnih oseb je, da večina držav ne priznava oziroma ne daje možnosti spremembe pravnega priznanja spola. (Koletnik in drugi, 2016a: 120). »Pravno priznanje spola je postopek spremembe imena ter uradnih osebnih podatkov o spolu v uradnih dokumentih in registrih z namenom priznanja spolne identitete posameznice_ka. Pravno priznanje spola bi moralo temeljiti na enem samem izhodišču: samoidentifikaciji osebe in posamezničini_kovi osebni odločitvi za
35 Raziskavo o transspolnih osebah sta Nacionalni center za enakost transspolnih oseb in Nacionalna skupina za LBTQ izvedla v vseh zveznih državah ZDA. V njej je sodelovalo 6.450 transspolnih oseb (Koletnik in drugi, 2016a: 124).
pravno priznanje spola« (Koletnik in drugi, 2016b: 7). Osebni dokumenti posameznika, ki dokazujejo njegovo istovetnost niso pomembni le za transspolne osebe, temveč za vsakega posameznika. Posedovati osebne dokumente, ki niso skladni z dejstvi, kdo oseba je in kot kdo se predstavlja, je za transspolne osebe zelo nelagodno, povzroča pa jim številne stiske in težave. Ko se mora namreč transspolna oseba legitimirati z dokumentom, ki ne vsebuje podadka o njenem dejanskem spolu, ampak le o pripisanem spolu, je prisiljena v razkritje lastne spolne identitete. »S tem se zgodi nedovoljen poseg v človekovo pravico do zasebnosti, kar velikokrat nadalje vodi do nerazumevanja, zasmehovanja in diskriminacije« (Koletnik in drugi, 2016b: 7).
Tudi v Sloveniji nimamo posebnega zakona, ki bi urejal pravno priznanje spola in druge pravice ter potrebe transspolnih oseb. Trenutno slovensko pravo niti ne pozna dikcije pravno priznanje spola, temveč uporablja navedbo sprememba spola36, kar ureja podzakonski akt v Pravilniku o izvrševanju zakona o matičnem registru. Ta določa, da mora oseba na upravni enoti predložiti potrdilo predstojnega zdravnika, iz katerega je razvidno, da je spremenil spol, pri tem pa ne določa, kdo je pristojni zdravnik in kaj sprememba spola v resnici sploh pomeni oziroma kaj točno je prepoznano kot sprememba spola. V praksi takšna potrdila navadno izdajajo psihiatri, pri katerem morajo osebe pridobiti tudi diagnozo transseksualizma. Tako morajo transspolne osebe za uradno spremembo spola pridobiti diagnozo motnje spolne identitete, ki je, kot smo že povedali, klasificirana kot duševna motnja. Koletnik zatrjuje, da so transspolnim osebam v Sloveniji pri tem kršene vsaj tri človekove pravice, to je pravica do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, do osebnega dostojanstva in varnosti, pravica do zdravja in pravica do spoštovanja zasebnosti. Res pa je, da trenutna ureditev zagotavlja vsaj en vidik zasebnosti posameznika, ki je opravil spremembo spola v osebnih dokumentih, in sicer da ta ni nikjer vidna, da torej ne obstaja zaznamka, ki bi “opozarjal”, da je oseba spremenila spol (Koletnik in drugi, 2016b: 9).
36 Sprememba spola je termin, ki se mu v diskurzih, v katerih želimo biti spoštljivi do transspolnih oseb, izogibamo. Ta termin namreč nakazuje na konotacijo, da oseba lahko spremeni svoj spol le z operativnim posegom (Koletnik in drugi, 2016b: 9).
Indeks pravic transspolnih oseb je pregled zakonskega stanja s področja enakopravnosti in diskriminacije, povezane s spolno identiteto ter spolnim izrazom posameznikov in izpostavlja predvsem zakonske zahteve pri postopkih priznanja spolnih identitet. Slika 1 tako prikazuje zemljevid ureditve pravic transspolnih oseb v Evropi iz leta 2015. Z rdečo barvo so označene države, ki v svojih pravnih aktih za pravno priznanje spola zahtevajo sterilizacijo, z rjavo barvo so označene države, kjer pravna priznanje spola sploh ni mogoče, in z modro države, v katerih sterilizacija za pravno priznanje spola ni potrebna. Z zemljevida je tako razvidno, da v kar osmih evropskih državah pravno priznanje spola sploh ni možno, medtem ko je v 23 državah za to potrebna sterilizacija. V Sloveniji sicer ne obstaja eksplicitna zakonska zahteva, ki bi določala, da morajo transspolne osebe za spremembo spola v pravnih dokumentih biti sterilizirane (TransAkcija, Pravni položaj transspolnih oseb). Koletnik pa pri tem opozarja, da je bila v praksi večina transspolnih oseb deležna vsaj hormonske terapije (Koletnik in drugi, 2016b: 9).
Slika 1: Zemljevid ureditve pravic transspolnih oseb v Evropi za leto 2015 (Vir: TransAkcija)
Kot primer dobre prakse pravnega priznanja se mnogokrat navajajo države, kot so Danska, Malta, Irska ter Argentina, saj njihova zakonodaja omogoča pravno priznanje spola izključno na podlagi samoidentifikacije posameznika. Tako
transspolne osebe v teh državah ne potrebujejo nikakršnega tretjega mnenja, potrdila ali diagnoze s področja duševnega in telesnega zdravja. Argentina in Malta pa sta sprejeli celo ureditev, ki vključuje tudi pravno urejanje spola za mladoletne osebe. Te so tako pridobile povsem enake pravice kot odrasle transspolne osebe (Koletnik in drugi, 2016b: 13, 15). Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je aprila 2015 sprejela resolucijo 2048, s katero podaja smernice za ureditev pravic transspolnih oseb za države članice Evropske unije. Te smernice tako vključujejo prepoved prisilne sterilizacije, vključevanje osebnih okoliščin spolne identitete in spolnega izraza, oblikovanje pravnega priznanja tretjega spola, dostopnost vseh zdravstvenih storitev za transspolne osebe in podobno (Koletnik in drugi, 2016b: 8).
Razširjenost diskriminacije, s katero se vsakodnevno srečujejo transspolne osebe, je torej zelo velika. Diskriminacija na podlagi spolne identitete je, kot smo lahko ugotovili, vseprisotna in le redko prepoznana kot nepravična obravnava. Večina transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb se med odraščanjem spopada s stalnim občutkom drugačnosti, odrinjenosti in celo zavrženosti, kar na njih pušča težke posledice. Neprestano negativno obravnavanje s strani družbe namreč lahko privede tudi do ponotranjene transfobije in občutkov sramu, celo sovraštva do samih sebe (Koletnik in drugi, 2016a: 124).