Ko odtis postavimo na ogled, ga hkrati tudi izpostavimo različnim okoljskim dejavnikom, ki ga lahko poškodujejo. Ti dejavniki so običajno temperatura, vlaga, svetloba, kisik in razni polutanti (25). Dejavnike, ki vplivajo na slabšanje odtisov, moramo poznati, da lahko razvijemo učinkovite strategije za zaščito odtisov in nadzor nad okoljskimi vplivi (25). Pri sami zaščiti odtisov pa je cilj čim manjše poseganje v strukturo samega materiala (26). Za zaščito odtisov lahko uporabimo stekla za okvirjanje ali različna sredstva za obdelavo površine odtisov, kot so spreji laki in premazi za laminacijo (6, 27–28). Na trgu je veliko različnih vrst stekel, kot tudi razpršilcev in lakov, ki za razliko od stekel lahko vsebujejo tudi biocidna sredstva (6). Takšni premazi lahko odtise zaščitijo pred fotodegradacijo, mehanskimi poškodbami in sledovi prstnih odtisov (28). Kombinacija UV absorberjev (UVA) in svetlobnih stabilizatorjev (HALS – hindered amine light stabilizers) v polimerih premazih se je izkazala za izredno učinkovito v preprečevanju fotodegradacije (28).
Preizkušena je bila tudi uporaba spojin na osnovi karboksilat-alumoksanov za izdelavo premazov za zaščito papirja, ki se je izkazala za enostavno in do papirja nedestruktivno metodo (26).
Vsi odtisi, namenjeni dolgotrajni razstavi, morajo biti zastekljeni s steklom (6). S tem jih obvarujemo pred madeži, umazanijo, razbarvanjem in drugimi poškodbami, do katerih lahko pride zaradi izpostavljenosti cigaretnemu dimu, prahu itd. (6, 25).
Za izboljšanje obstojnosti odtisov je priporočljiva uporaba naslednjih možnosti:
Okvirjanje s steklom zmanjša vpliv ozračja, vlage, umazanij in filtrira UV svetlobo.
Običajna in akrilna stekla zmanjšajo količino UV sevanja tako, da absorbirajo ali reflektirajo nekaj svetlobe. Že običajno okensko steklo zmanjša vpliv svetlobe na odtise in papir, stekla z UV zaščito pa so pri tem še učinkovitejša, vendar kljub
8 temu ne preprečijo razpada optičnih belilnih sredstev in njihovega vpliva na odtis (22).
Uporaba sprejev, filmov ali premazov za laminacijo (27). Steklo je lahko moteče zaradi odsevnosti (29). V teh primerih lahko na odtis nanesemo zaščitni material v obliki spreja ali premaza. Odtise lahko tudi laminiramo z obeh strani (6).
Zmanjšanje prisotnost UV sevanja s primerno osvetlitvijo. Za to lahko uporabimo LED luči ali posebna stekla in folije, ki absorbirajo 99 % UV sevanja (20).
Henry Wilhelm, strokovnjak na področju ohranjanja tiskovin, priporoča kombinirano uporabo stekel in sprejev ali lakov. Raziskave Wilhelma (1993) kažejo, da bo odtis trajal dlje, če je zaščiten s steklom, še dlje pod UV-zaščitnim steklom in najdlje, ko je tako zastekljen kot tudi zaščiten z laki ali spreji (6, 29).
Za učinkovito metodo zaščite pred fotodegradacijo pa se je izkazal tudi nanos grafena na površino materiala ali odtisa, saj s svojo 2D geometrijo in kemijskimi lastnostmi izboljša odpornost polimernih materialov na fotodegradacijo (30). Grafen odtis zavaruje pred fotodegradacijo tako, da prepreči vpliv UV svetlobe, prostih radikalov, kisika in vlage (30–
31). Odtis lahko zaščitimo z enim ali več transparentnimi sloji grafena, ki zagotavlja zaščito odtisa pred fotodegradacijo do 70 % (31). Poleg tega pa je tovrstna zaščita lahko nanešena tudi na zaščitna stekla, ko zaščita na sam odtis ali umetniško delo ni optimalna ali izvedljiva (31). Sloj zaščitnega grafena pa se z gumijasto radirko tudi zlahka odstrani, ko ga na odtisu ne želimo več, kar pomeni, da trajno ne posega v odtis (31).
9 3 EKSPERIMENTALNI DEL
Potek eksperimentalnega dela diplomske naloge, ki je bil v celoti izveden v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete, Oddelka za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje je prikazan na sliki 1.
Slika 1: Faze delovnega procesa 3.1 MATERIALI
3.1.1 Papir
Za izvedbo eksperimentalnega dela diplomske naloge smo izbrali dve vrsti papirja. Za prvi papir smo izbrali navadni pisarniški papir (PP), podjetja Officeline, z imenom Super Quality Paper in gramaturo 80 g/m2, saj je cenovno ugoden in prisoten v praktično vsaki pisarni in domu. Za drug papir pa smo izbrali papir višje kakovosti – fotopapir podjetja Epson z imenom Premium Semigloss Photo Paper (FP) in gramaturo 251 g/m2. Proizvajalec fotopapirja zagotavlja, da ponuja maksimalno prekrivnost s črnilom in visoko nasičene odtise razstavne kvalitete (32). Na ta način smo omogočili primerjavo razlik v obstojnosti odtisov, ob upoštevanju kvalitete substrata z gledišča povprečnega domačega uporabnika.
3.1.2 Tiskalniki in črnila
Za tisk vzorcev smo uporabili cenovno ugoden kapljični tiskalnik Epson L3160, ki deluje po principu prekinjenega toka kapljic (DOD-drop on demand) z MicroPiezo® tehnologijo (33).
10 Izbran tiskalnik za tisk uporablja črnila s štirimi primarnimi tiskarskimi barvami (cian (C), magenta (M), rumena (Y) in črna (K)) na osnovi barvil, z nazivom 103 EcoTank™. Oznake uporabljenih črnil so:
C13T00S24A za cian,
C13T00S34A za magento,
C13T00S44A za rumeno,
C13T00S14A za črno (33).
3.1.3 Zaščitna stekla
Za zasteklitev vzorcev smo uporabili dve vrsti stekel; navadno okensko steklo ter steklo z UV zaščito, saj smo želeli primerjati različne možnosti zaščite in tako ugotoviti, v kolikšni meri določena vrsta zaščite varuje odtis pred fotodegradacijo, oziroma katero steklo bi izbrali, da bi bil pojav fotodegradacije na našem odtisu čim manjši. Za potrebe eksperimenta smo izbrali:
Navadno okensko steklo.
UltraVue UV70 Glass (proizvajalec Tru Vue) s 70 % UV zaščito.
Navadno okensko steklo je cenovno najbolj ugodno in posledično tudi pogosto uporabljeno za uokvirjanje. Nekoliko slabša plat tega stekla pa je njegova odsevnost, zaradi katere se ob gledanju zastekljene umetnine lahko vidijo moteči odsevi (34).
Izbrano UV steklo ta problem odpravi, saj je stopnja odsevnosti manjša od 1 %, pri čemer je prepustnost svetlobe tega stekla 98,5 %. Poleg manjše odsevnosti pa UltraVue UV steklo blokira do 70 % UV žarkov valovnih dolžin od 300 do 380 nm (35–36).
3.2 PRIPOMOČKI IN METODE
3.2.1 Kreiranje datoteke za tisk in izdelava odtisov
Datoteko za tisk vzorcev smo pripravili v programu Adobe Illustrator. Pri kreiranju vzorcev smo upoštevali dimenzije nosilcev naprave Xenotest Alpha. Pri načrtovanju dimenzij barvnih polj smo upoštevali velikosti merilne odprtine refleksijskega spektrofotometra (5 mm). Med posamezna barvna polja pa smo vključili tudi 2,5 mm visok prazen prostor.
Barvna polja smo tiskali s 100 % pokritostjo. Na dnu vzorca pa je tudi nepotiskan del, ki je
11 bil uporabljen za analizo sprememb samega substrata. Shemo vzorca z njegovimi merami prikazuje slika 2.
Slika 2: Shema in dimenzije vzorca.
Vzorce smo natisnili s tiskalnikom Epson L3160 in štirimi črnili 103 EcoTank™, v barvah ciana (C), magente (M), rumene (Y) in črne (K). Nastavitve za tisk smo določali v gonilniku programa Adobe Illustrator. Nastavitve za tisk na PP in FP prikazuje preglednica 1.
Preglednica 1: Nastavitve za tisk na papirju PP in FP
Naziv nastavitve
Izbrana nastavitev papirja
PP FP
Color Color Color
Media Type Plain Paper Semi-Gloss
Print Quality Best Best
Rendering Intent Saturation Saturation
Preset High Resolution High Resolution
12 Natisnili smo devet vzorcev za vsak tip papirja, saj smo imeli na voljo devet obojestranskih stojal, na katere smo lahko v naslednji fazi pritrdili 18 vzorcev. Po tisku smo vzorce shranili v temnem prostoru s konstantnimi klimatskimi pogoji za nekaj dni.
3.2.2 Označevanje vzorcev
Zaradi velike količine vzorcev in preglednosti ter lažje sledljivosti, smo vzorce primerno označili. Poleg oznak za papir (PP in FP) smo vzorce, ki niso bili zaščiteni s steklom, označili z besedo Brez, vzorce zaščitene z navadnim steklom smo označili z oznako N, vzorce zaščitene z UV steklom pa z oznako UV. Časovne intervale osvetljevanja smo označili s števili, ki prikazujejo čas osvetljevanja v urah (24, 48, 72). Označevanje vzorcev prikazuje slika 3.
Slika 3: Shema označevanja vzorcev.
Tako pripravljene vzorce smo namestili v nosilce, ki omogočajo vpenjanje v aparat Xenotest Alpha.
3.2.3 Osvetljevanje vzorcev
Vzorce smo nato osvetljevali z napravo Xenotest Alpha (Atlas, ZDA), ki s ksenonovo sijalko simulira vpliv dnevne svetlobe (5, 12, 37). Čas osvetljevanja vzorcev smo omejili na 24, 48 in 72 ur.
V procesu osvetljevanja smo uporabili filter Xenochrome 320 (X320), ki simulira svetlobo valovnih dolžin nad 320 nm in s tem ponazori dnevno svetlobo v zaprtem prostoru (za
13 okenskim steklom). Na ta način smo simulirali pogoje, v kakršnih bi se nahajal uokvirjen odtis v prostorih povprečnega uporabnika.
Po zaključenem posameznam časovnem intervalu smo del vzorcev odstranili iz aparata in jih shranili v temnem prostoru s konstantnimi klimatskimi pogoji.
3.2.4 Merjenje barve odtisov z refleksijskim spektrofotometrom
Spremembo odtisov in papirjev pod vplivom delovanja svetlobe smo spremljali na podlagi merjenja barv. To smo izvedli s pomočjo refleksijskega spektrofotometra iOne Pro (X-Rite, ZDA), po standardu ISO 13655, na beli podlagi, s svetlobnim virom D50, 10° opazovalcem in geometrijo merjenja 45/0 (38). Merili smo vrednosti refleksije (R [%]) pri valovnih dolžinah od 380 do 730 nm s korakom meritev po 10 nm, standardizirane barvne vrednosti (X, Y, Z), koordinate CIELAB barvnega prostora in kromo (C*ab) ter barvni ton (hab). Vse meritve smo izvedli za standard (vzorec pred osvetljevanjem) in za vzorce po zaključenem časovnem intervalu osvetljevanja. Rezultati predstavljajo povprečje treh meritev. Vse izračune smo izvedli s pomočjo programa Microsoft Excel.
3.2.5 Računanje barvnih razlik
Za numerično vrednotenje barvnih razlik, nastalih na odtisih in papirju po osvetljevanju, smo uporabili enačbo CIEDE2000 (enačba (1)), ki omogoča izračun barvnih razlik ob upoštevanju razlik v svetlosti (ΔL'), kromi (ΔC') in barvnem tonu (ΔH') in vsebuje korekcije orientacije elips v modrem delu spektra (RT). Enačba poleg naštetega vključuje tudi
14 4 REZUTATI Z RAZPRAVO
4.1 VPLIV SVETLOBE NA FOTODEGRADACIJO PAPIRJA
Poleg osvetljevanja odtisov, narejenih s kapljičnim tiskalnikom, smo v eksperimentalni del vključili tudi osvetljevanje uporabljenega papirja, saj je papir eden od ključnih dejavnikov v procesu fotodegradacije odtisov. Številne predhodne raziskave izpostavljajo predvsem vlogo optičnih belilnih sredstev v tem procesu, saj naj bi ti, zaradi razpadanja pod vplivom UV svetlobe, povzročali največje spremembe v barvi po osvetljevanju (5, 22).
Na sliki 4 sta prikazani refleksijski krivulji papirjev PP in FP pred osvetljevanjem. Iz njiju lahko sklepamo, da PP vsebuje optična belilna sredstva, saj v modrem delu spektra pri PP opazimo dvig spektralne krivulje (5). FP optičnih belilnih sredstev ne vsebuje.
Slika 4: Vrednosti refleksije pisarniškega (PP) in fotpapirja (FP) pred osvetljevanjem.
Preglednica 2 prikazuje meritve CIELAB koordinat, izračunane razlike med koordinatami vzorca in standarda (ΔL*, Δa*, Δb*) ter celotno barvno razliko E*00 za posamezne vzorce papirja po določenem času osvetljevanja.
Glede na koordinato b* lahko razberemo, da sta oba papirja bolj modrega, kot rumenega odtenka, saj je vrednost b* pri obeh papirjih manjša od vrednosti nič. Z medsebojno primerjavo vrednosti koordinate b* obeh papirjev, pa lahko sklepamo tudi, da je PP precej bolj modrikast od FP, saj b* pri pisarniškem papirju znaša –10,5, pri fotopapirju pa –3,15.
0.00 20.00 40.00 60.00 80.00 100.00 120.00
380 400 420 440 460 480 500 520 540 560 580 600 620 640 660 680 700 720
R [%]
λ [nm]
PP FP
15 Preglednica 2: Koordinate CIELAB in barvne razlike E*00 po osvetljevanju papirjev PP in FP z uporabo različnih zaščitnih stekel. Standard: papir PP oziroma FP pred
osvetljevanjem.
Čas osvetljevanja *h+
24 48 72
Standard Brez N UV Brez N UV Brez N UV
PP
L* 92,94 92,49 92,65 92,44 92,25 92,46 92,45 92,63 92,33 92,70
a* 1,08 0,84 1,04 1,12 0,64 0,86 0,96 0,70 0,77 0,92
b* –10,05 –6,11 –6,80 –6,89 –4,95 –6,28 –6,29 –4,25 –5,96 –6,17
ΔL* –0,45 –0,29 –0,50 –0,69 –0,48 –0,49 –0,31 –0,61 –0,24
Δa* –0,24 –0,04 0,05 –0,44 –0,22 –0,11 –0,38 –0,31 –0,16
Δb* 3,94 3,25 3,17 5,10 3,77 3,76 5,80 4,10 3,88
E*00 2,91 2,39 2,35 3,86 2,79 2,79 4,41 3,05 2,86
FP
L* 94,99 94,94 94,87 94,99 94,97 94,94 94,89 95,06 95,06 95,01 a* –0,63 –0,28 –0,30 –0,27 –0,29 –0,28 –0,29 –0,24 –0,25 –0,29 b* –3,15 –3,15 –3,20 –3,17 –3,00 –3,01 –3,12 –2,83 –2,83 –2,98
ΔL* –0,05 –0,12 0,00 –0,02 –0,05 –0,10 0,07 0,07 0,02
Δa* 0,35 0,33 0,36 0,34 0,34 0,34 0,39 0,37 0,34
Δb* –0,01 –0,05 –0,03 0,14 0,13 0,02 0,32 0,32 0,16
E*00 0,50 0,47 0,51 0,49 0,50 0,49 0,61 0,59 0,50
Pri PP lahko, ob opazovanju spreminjanja vrednosti koordinate L*, sklepamo, da je papir pod vplivom osvetljevanja temnel, saj se vrednosti koordinate L* z daljšanjem časa osvetljevanja manjšajo. To postane bolj razvidno ob izračunu ΔL*, ki zavzema negativne vrednosti, kar pomeni, da so vzorci papirja po osvetljevanju temnejši od papirja pred osvetljevanjem (standarda). Pri PP opazimo tudi, da se vrednosti koordinate b* povečajo, kar pomeni, da je vzorec po osvetljevanju bolj rumen in manj moder od vzorca pred osvetljevanjem (standarda). To pomeni, da PP zaradi osvetljevanja rumeni. Iz izračunanih
16 razlik koordinat b* vzorca in standarda pa lahko razberemo tudi, da obe stekli zaščitita papir pred rumenenjem, saj so razlike pri obeh manjše kot pri nezaščitenih vzorcih. Steklo s 70 % UV zaščito pa je pri tem še nekoliko, a ne znatno, uspešnejše od navadnega stekla.
Barvne razlike, nastale po 24 urnem osvetljevanju PP so majhne, a večje od 1, kar pomeni, da jih že zaznamo s prostim očesom. Po 24 urnem osvetljevanju se največja barvna razlika pojavi pri nezaščitenih vzorcih, pri vzorcih, zaščitenih z navadnim steklom je za 0,53 manjša, najmanjša pa je pri vzorcih, zaščitenih z UV steklom. Razlika v vplivu različnih stekel na nastalo barvno razliko je v tem primeru minimalna, saj se barvna razlika vzorcev zaščitenih z UV steklom, od barvne razlike vzorcev zaščitenih z navadnim steklom razlikuje zgolj za 0,03. Barvne razlike vseh vzorcev papirja PP se večajo z daljšanjem časa osvetljevanja, kar lahko vidimo na sliki 5. Pri nezaščitenih vzorcih presežejo vrednost 3 že po 48 urah osvetljevanja, pri vzorcih, zaščitenih z navadnim steklom pa šele po 72 urah.
Takrat govorimo o zmernih barvnih razlikah. Barvne razlike vzorcev, zaščitenih z UV steklom pa vrednosti 3 ne presežejo, zato v tem primeru, tudi po 72 urah osvetljevanja, govorimo o majhnih barvnih razlikah, ki pa so vidne s prostim očesom. Največje barvne razlike PP smo torej zabeležili pri nezaščitenih vzorcih, najmanjše pa pri vzorcih zaščitenih z UV steklom.
Slika 5: Barvne razlike E*00, v odvisnosti od časa osvetljevanja za vzorce PP brez zaščite in z različnimi zaščitnimi stekli.
17 Iz rezultatov v preglednici 2 je razvidno, da se primeru FP vrednosti koordinate L* spreminjajo minimalno. Tudi pri koordinati b* so razlike med standardom in vzorci zelo majhne. Največje razlike se pojavijo pri nezaščitenih vzorcih in vzorcih, zaščitenih z navadnim steklom, po 72 urah osvetljevanja, ko je Δb* = 0,32. To pomeni, da je papir nekoliko porumenel, a je ta sprememba s prostim očesom neopazna.
Barvne razlike, nastale po osvetljevanju FP, so precej manjše od barvnih razlik, nastalih po osvetljevanju PP in so na vseh vzorcih manjše od vrednosti 1, kar pomeni, da niso opazne s prostim očesom. Z daljšanjem časa osvetljevanja nezaščitenih vzorcev in vzorcev, zaščitenih z navadnim steklom barvne razlike rastejo, vendar vrednosti 1 ne presežejo niti po 72 urah osvetljevanja. To lahko vidimo na sliki 6. Barvne razlike vzorcev, zaščitenih z UV steklom pa kljub daljšanju časa osvetljevanja ostajajo relativno konstantne. Največje barvne razlike tudi pri FP zabeležimo pri nezaščitenih vzorcih, najmanjše pa pri vzorcih zaščitenih z UV steklom.
Slika 6: Barvne razlike E*00, v odvisnosti od časa osvetljevanja za vzorce FP brez zaščite in z različnimi zaščitnimi stekli.
Ob primerjavi refleksijske krivulje za PP slike 4 s (priloga B, slika B1), opazimo spremembo refleksijske krivulje predvsem v modrem delu spektra, kjer se pod vplivom 24-urnega osvetljevanja refleksijski maksimum zmanjša. Podoben pojav je opazen tudi po 48 In 72 urah osvetljevanja (priloga B, slika B2 in slika B3). Na sliki B1 lahko opazujemo tudi vpliv zaščitnih stekel na spremembo refleksijske krivulje. Krivulja se namreč najbolj spremeni
0
18 pri vzorcu, ki ni bil zaščiten z nobenim steklom. Do opaznih razlik med učinkovitostjo različnih tipov stekel pride šele po 72 urah osvetljevanja, pred tem sta krivulji relativno enaki. Po 72 urah osvetljevanja pa se pokaže, da se refleksijska krivulja bolj spremeni pri vzorcu zaščitenim z navadnim steklom kot pri vzorcu, zaščitenim z UV steklom.
Ob primerjavi refleksijske krivulje za FP slike 4 s (priloga B, slika B4, slika B5 in slika B6), pa je sprememba refleksijske krivulje po vseh treh časih osvetljevanja prisotna predvsem v modrem delu spektra, vendar je minimalna. Ker se krivulje različno zaščitenih vzorcev večinoma prekrivajo, lahko sklepamo, da zaščitna stekla niso imela znatnega dodatnega vpliva na spremembo refleksijske krivulje. Na podlagi teh rezultatov lahko sklepamo, da ima na spremembo refleksijske krivulje zaradi osvetljevanja večji vpliv izbira papirja kot izbira zaščitnega stekla.
4.2 VPLIV SVETLOBE NA FOTODEGRADACIJO CIAN ODTISOV
Iz refleksijske krivulje na sliki 7 vidimo, da gre za cian odtis, saj so najvišje vrednosti refleksije v modrem in zelenem območju spektra, kar pomeni, da vzorec tam svetlobo odbija v največji meri in ga posledično vidimo v temu primerni barvi. Dvig krivulj v rdečem delu spektra pa namiguje na delno prisotnost magente. Iz vrednosti refleksije, ki jih prikazuje slika 7, pa je razvidno tudi, da je cian odtis na FP temnejši od cian odtisa na PP, saj je refleksijski maksimum manjši, kar pomeni, da je bil asorbiran večji del svetlobe in reflektiran manjši del kot pri PP.
Slika 7: Vrednosti refleksije za cian odtise na obeh papirjih pred osvetljevanjem.
0
380 400 420 440 460 480 500 520 540 560 580 600 620 640 660 680 700 720
R [%]
λ [nm]
Cian (PP) Cian (FP)
19 Preglednica 3 prikazuje meritve CIELAB koordinat, izračunane razlike med koordinatami vzorca in standarda (ΔL*, Δa*, Δb*) in celotno barvno razliko E*00 za posamezne cian vzorce po določenem času osvetljevanja.
Preglednica 3: Koordinate CIELAB in barvne razlike E*00 po osvetljevanju cian odtisov na papirjih PP in FP z uporabo različnih zaščitnih stekel. Standard: cian odtis pred
osvetljevanjem.
Čas osvetljevanja *h+
24 48 72
Standard Brez N UV Brez N UV Brez N UV
Cian (PP)
L* 66,77 67,07 66,42 66,40 67,13 66,70 66,30 67,32 66,54 66,62
a* –28,17 –27,44 –28,83 –28,99 –27,09 –28,63 –29,11 –27,12 –29,15 –28,79 b* –36,81 –33,05 –34,41 –34,48 –31,69 –34,03 –34,33 –31,24 –34,04 –33,88
ΔL* 0,30 –0,35 –0,37 0,36 –0,07 –0,47 0,55 –0,23 –0,15
Δa* 0,73 –0,66 –0,82 1,08 –0,46 –0,94 1,06 –0,98 –0,62
Δb* 3,76 2,40 2,33 5,12 2,78 2,48 5,57 2,77 2,93
E*00 1,48 1,14 1,16 2,02 1,22 1,27 2,23 1,35 1,32
Cian (FP)
L* 49,80 51,24 50,81 50,72 52,45 51,05 50,94 53,46 51,38 51,32
a* –34,62 –33,25 –33,25 –34,03 –33,86 –33,29 –33,75 –34,98 –33,64 –33,58 b* –30,58 –32,80 –32,99 –32,21 –32,14 –33,06 –33,05 –31,98 –33,15 –33,14
ΔL* 1,44 1,02 0,93 2,66 1,26 1,14 3,66 1,58 1,52
Δa* 1,37 1,37 0,58 0,76 1,33 0,87 –0,36 0,98 1,03
Δb* –2,22 –2,41 –1,63 –1,56 –2,48 –2,47 –1,40 –2,57 –2,56
E*00 1,92 1,68 1,23 2,78 1,85 1,68 3,67 2,04 2,00
Pri cian odtisih na PP lahko iz vrednosti koordinate L* sklepamo, da je nezaščiten vzorec bledel, saj je nekoliko svetlejši od standarda, zaščiteni vzorci pa so za razliko od nezaščitenih temneli, saj so vrednosti ΔL* zaščitenih vzorcev negativne (preglednica 3).
20 Kljub temu pa so razlike v svetlosti za cian odtise na PP zelo majhne, manjše od vrednosti 1. Pri cian odtisih na PP opazimo tudi, da so razlike Δb* pozitivne, kar pomeni, da so vzorci po osvetljevanju postali bolj rumeni oziroma manj modri od standarda. Z daljšanjem časa osvetljevanja so razlike Δb* večje, kar pomeni, da je postajal vzorec vedno manj moder. Te vrednosti pa se najbolj spremenijo v obdobju med 24 in 48 urah osvetljevanja, po 72 urah pa so spremembe manjše. Do največjih sprememb ponovno pride v primeru nezaščitenih vzorcev, manjše spremembe zabeležimo pri vzorcih zaščitenih z navadnim steklom, najmanjše pa pri vzorcih zaščitenih z UV steklom.
Barvne razlike cian odtisov na PP (slika 8) so po vseh treh obdobjih osvetljevanja majhne, a večje od 1, kar pomeni, da jih že zaznamo s prostim očesom. Po 24-urnem osvetljevanju se največja barvna razlika pojavi pri nezaščitenih vzorcih, pri vzorcih, zaščitenih z navadnim in UV steklom pa je za 0,33 oziroma za 0,32 manjša. Barvne razlike vseh cian odtisov na PP se večajo z daljšanjem časa osvetljevanja, pri čemer ostajajo največje pri nezaščitenih vzorcih, saj presežejo vrednost 2 že po 48 urah osvetljevanja. Pri zaščitenih vzorcih barvne razlike ne presežejo vrednosti 2 niti po 72 urah. Po 24- in 48-urnem osvetljevanju je barvna razlika vzorcev zaščitenih z navadnim steklom nekoliko manjša od barvne razlike vzorcev zaščitenih z UV steklom, po 72 urah osvetljevanja pa manjšo barvno razliko zabeležimo pri vzorcih z UV steklom.
Slika 8: Barvne razlike E*00, v odvisnosti od časa osvetljevanja za cian odtise na PP brez zaščite in z različnimi zaščitnimi stekli.
0
21 V primeru FP pa so razlike v svetlosti (ΔL*) pri vseh vzorcih pozitivne, kar pomeni, da so vzorci po osvetljevanju svetlejši od standarda. Do največjih razlik v svetlosti pride pri nezaščitenih vzorcih, do najmanjših pa pri vzorcih zaščitenih z UV steklom. Vrednosti Δb* za cian odtise na FP po osvetljevanju so negativne, kar pomeni, da so vzorci bolj modri od standarda. V tem primeru zabeležimo večje razlike pri zaščitenih kot pri nezaščitenih vzorcih. Barvne razlike cian vzorcev na FP so po 24 urah osvetljevanja majhne, a večje od 1, kar pomeni, da jih že zaznamo s prostim očesom. Po vseh treh časih osvetljevanja zabeležimo največje barvne razlike pri nezaščitenih vzorcih in najmanjše pri vzorcih, zaščitenih z UV steklom (slika 9). Barvne razlike nezaščitenih vzorcev po 48 urah osvetljevanja presežejo vrednost 2, po 72 urah osvetljevanja pa vrednost 3, kar jih uvrsti med zmerne in ne več majhne barvne razlike. Zaščiteni vzorci presežejo vrednost 2 šele po 72 urah osvetljevanja, vrednosti 3 pa ne dosežejo, zaradi česar lahko še vedno govorimo o majhnih barvnih razlikah, ki pa so vidne s prostim očesom.
Slika 9: Barvne razlike E*00, v odvisnosti od časa osvetljevanja za cian odtise na FP brez zaščite in z različnimi zaščitnimi stekli.
Iz refleksijskih spektrov cian odtisov na PP (priloga C, slika C1), lahko po 24 urah opazimo spremembo predvsem v modrem delu spektra. Refleksijski maksimum v območju med 420 nm in 500 nm je po osvetljevanju nižji, kar pomeni, da je vzorec nekoliko potemnel.
Največje razlike v vrednostih refleksije pa se pojavijo pri nezaščitenih vzorcih.
0
22 Kot je razvidno iz priloge C (slika C2 in slika C3), se spremembe v refleksijski krivulji, nastale po 24-urnem osvetljevanju, z daljšanjem časa osvetljevanja še dodatno povečajo.
Še vedno drži, da do največjih razlik pride pri nezaščitenih vzorcih, obe zaščitni stekli pa vzorce zaščitita enako kakovostno, saj se refleksijski krivulji vzorcev zaščitenih odtisov z N
Še vedno drži, da do največjih razlik pride pri nezaščitenih vzorcih, obe zaščitni stekli pa vzorce zaščitita enako kakovostno, saj se refleksijski krivulji vzorcev zaščitenih odtisov z N