PREJELI SMO
zaleže, začnete groziti, da ga boste kaznovali, da ga boste vrgli iz hiše, se pritožujete, da garate zanj, morda ga skušate podkupiti z obljubami, da mu boste nekaj kupili, če bo on storil to in ono, če vas bo ubogal … Vsi poskusi pa so bob ob steno.
Z otrokom oziroma najstnikom, ki ni takšen, kot si vi želite, razvijte boljši odnos. To pogosto ni lahko, ni pa nemogoče. Pokažite zanimanje za njegove interese in ga skušajte razumeti.
Če boste naredili, vse kar veste in zmorete za to, da bi imeli s problematičnim otrokom dober odnos, mu boste omogočili veliko več možnosti, da se bo odloči za tisto, kar bo zanj, na podlagi vaših izkušenj in znanja, bolj primerno.
Edina rešitev je iskanje več naklonjenosti v več poslušanju, dogovarjanju, pogajanju, spodbujanju, sklepanju kompromisov, v skupni zabavi in smehu. Takoj pa bi morali prenehati s kritiziranjem, pritoževanjem, kaznovanjem, muljenjem, vzbujanjem občutkov krivde in raznimi grožnjami …
Pri svojem svetovalnem delu se pogosto srečujem s starši, ki pogosto pretirano skrbijo za svojega otroka. V tem smislu, da starši skušajo rešiti vse njegove težave, da mu načrtujejo življenje v podrobnosti, ga ščitijo pred napori … in ga tako vzgajajo v osebnost, ki bo še kot »odrasla« odvisna od svojih staršev in ne bo zmožna vzpostavljati zdravih odnosov z drugimi. Od staršev, ki imajo več otrok, pa pogosto slišim: »Verjemite, oba sem enako vzgajala. S prvim nobenih težav, tega drugega pa poglejte …!« Drugačen otrok, drugačna situacija, drugačen proces, a kot starš vedno enaka naloga: skrbeti za dober odnos in odnos ves čas varovati, ker če bomo odnos dokončno izgubili, bomo izgubili tudi otroka. Starši smo vsak dan znova postavljeni pred izziv, kako ostati z otrokom v stiku, kako ga slišati, razumeti in mu hkrati postavljati meje in skrbeti za njegovo prevzemanje odgovornosti.
Otroci so pogosto naši največji učitelji, ker se nam nemalokrat ob njih zbudijo številne stare čustvene rane. V starševski odnos mnogokrat prinesemo svoja pričakovanja in neizpolnjena hrepenenja, ki na podzavestni ravni močno
oblikujejo naš odnos z otrokom. Tudi tistim staršem, ki so odraščali v »dobrih« družinah, v varnem in skrbnem okolju, se v duše pogosto zarišejo »nevidne brazgotine«. Ker odličnih staršev preprosto ni! So le dovolj dobri starši, ki pa še vedno niso zmožni v celoti zadovoljiti vedno novih in novih potreb razvijajočega se otroka. Zato se, ko sami postanejo starši, pogosto zgodi, da skušajo otroku s pretirano vnemo dati tisto, česar niso dobili od svojih staršev, spet drugič pa ponavljajo negativne vzorce iz lastne preteklosti. Zato je pomembno, da razumemo, kje smo bili ranjeni v lastnem duševnem razvoju in kako lahko svoje rane zacelimo. Zato moramo starši pogosto ob »težavnem otroku«
pogledati vase, razumeti in »pozdraviti« sebe, šele tako bomo lahko celostno podprli svojega otroka v njegovem lastnem razvoju.
Otroka bi lahko primerjali z mlado rastlino, ki ima v semenu zapisan svoj potencial. Če staršem uspe prepoznati, katero rastlino so dobili, morajo poskrbeti le za ustrezne pogoje, da se ta rastlina lahko najlepše razvije. Kljub trudu pa rastlina včasih ne uspeva. Takrat morajo starši preveriti svoje delo, svoje »vrtnarjenje«, svojo skrb za rastlino. Kar z drugimi besedami pomeni, da kadar otrok »ne uspeva«, se »neprimerno obnaša«, s tem sporoča, da je odnos staršev do otroka in komunikacija z njim zanj neustrezna.
Naloga vrtnarja je, da odkrije, kaj neka rastlina zares potrebuje, da bo lahko cvetela in naloga staršev je, da odkrijejo, kaj njihov otrok zares potrebuje. Zato je dolžnost staršev, da se naučijo otroka zares poslušati, ga zares slišati in zares razumeti. To pa je brez dobrega odnosa nemogoče! In če sami ne rastemo in ne celimo svojih čustvenih ran, tudi otroku ne moremo uspešno pomagati skozi tista obdobja razvoja, ki jih v otroštvu nismo sami uspešno prebrodili.
Če ves čas govorimo o dobrem odnosu, je nujno, da izpostavimo še vprašanje postavljanja meja pri vzgoji. Pozitiven ni tisti odziv, ki je otroku nujno všeč, ampak tisti, ki upošteva temeljne potrebe otroka, a hkrati omogoča pogajanja za meje in pozicije. Seveda na pogajanje za meje in pozicije bistveno vpliva starost otroka. V obdobju zgodnjega otroštva (od 3 do 6 let) otrok že ima
kognitivne kapacitete za ustrezne razmejitve. Po 11. letu starosti pa ima mladostnik popolnoma razvito sposobnost operativnega mišljenja in lahko razume vse omejitve, ki jih mora razumeti kot odrasel človek. Torej otroku najverjetneje ne bo všeč, če mu prepovemo predolgo gledati risanke, vendar potrebuje vodenje in postavljanje meja, ker je to temelj za ustrezen razvoj osebnostne strukture ter posledično pogoj za zadovoljujoče medsebojne odnose. Z mladostnikom pa naj bi pri vzgoji delali kot s partnerjem, (enakovrednim partnerjem)! Gre torej bolj ali manj za odnose med odraslimi, za vzgojo pa je prepozno!
Otroci se ne morejo ničesar naučiti, če počnemo stvari namesto njih. Veliko pa se lahko naučijo, ko počnejo stvari skupaj s starši in jih starši pri tem spodbujajo, da so čim bolj samostojni. Kasneje namreč učinkoviti starši uživajo v dosežkih svojih otrok, ki jih ti dosegajo samostojno. Neučinkoviti starši pa
»depresirajo« in se jezijo, ko ugotovijo, kaj vse še morajo početi za svoje odrasle otroke, ker se ti niso naučili biti samostojni.
Pri postavljanju meja skušajte slediti štirim stopnjam:
1. Preverite pri sebi, kaj zares želite in ali je to, kar otrok želi, kolikor toliko sprejemljivo.
Zagotovite, da bo pravilo primerno in bi ga sami bili pripravljeni spoštovati, če bi bili še otrok.
2. Če otrok krši dogovore, se najprej pomirite!
Nato pa čim bolj umirjeno vprašajte otroka, ali je zadovoljen s tem in ali razume, da je kršil dogovor.
3. Če otrok ni zadovoljen ali pa prizna, da je prekršil pravilo, se pogajajte, dogovarjajte se za boljši način, če je ta možen in naj bo zadovoljujoč za oba.
4. Če pa je otrok zadovoljen s tem, ko je prekršil pravilo in se »noče« spremeniti, potem uporabite ukrep. Ukrep naj zajame določeno izgubo svobode (pojdi v svojo sobo) ali odpravo določenih privilegijev (danes boš brez telefona), dokler se težava ne reši. Ob tem se prepričajte, da se je otrok sposoben spremeniti (da morda ne
pričakujete oziroma zahtevate preveč) in pazite, da izguba svobode ali privilegijev ne bo predolga. Če je omejitev predolga, se namreč otrok lahko »preda« in sploh ne bo hotel popraviti položaja, ker se mu zdi cilj nedosegljiv.
Otrokom mora biti ves čas jasno (staršem že je), da jih imajo starši radi, ne glede na to, kaj počnejo. Najboljši način sporočanja otrokom, da jih imajo starši radi pa je, da so se vedno pripravljeni z njimi pogovoriti, jim prisluhniti in jih skušajo razumeti. Pri tem jim je treba povedati, da se z nečim ne strinjate, a ne opozarjajte znova in znova. Temelj dobrega odnosa je tudi vzpostavljeno zaupanje. Zaupajte v svojega otroka! Če pa v odnosih z otrokom naredite napako, morate to takoj priznati in se opravičiti! Priznanje, da so napake možne, gradi in obnavlja zaupanje. Na starše, ki so pripravljeni priznati svoje napake, gledajo njihovi otroci kot na veliko bolj zaupanja vredne, kot na starše, ki imajo »vedno prav« in le s težavo priznajo svoje napake. Otroci potrebujejo zaupanje v svoje starše.
Težava je, da ljudje zlepa ne odstopimo od svojih prepričanj in načel. Tako tudi ne od prepričanja, kako je pravilno vzgajati otroke. Cilj vzgoje je vzgojen človek. Vzgojenost pa pomeni imeti sposobnost ustvarjati čim boljše odnose z ljudmi, s katerimi živimo in jih srečujemo. Če drži, da so ljudje zmožni sodelovati le takrat, kadar se počutijo enakovredne, se moramo kot vzgojitelji truditi, da mladi ob nas lahko razvijajo človeško dostojanstvo oziroma občutek lastne vrednosti, kljub velikim razlikam. To pa žal pogosto ni možno brez korenitih sprememb, v lastnih glavah! Svoje poslanstvo vidim v tem, da na tej poti pomagam tistim, ki si to želijo. Več lahko preberete na www.hipnoterapija.net.