Iz Grafa 4 je razvidno, da je več kot polovica učiteljev (52 %) poučevala razred z 20‒
25 učenci, ostali učitelji pa so poučevali razred s 15‒20 učenci (16 %), razred z 10‒15 učenci (15 %), razred z več kot 25 učenci (13 %) in razred z manj kot 10 učenci (4 %).
3.2 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV
Zbiranje podatkov je potekalo preko spletnega anketnega vprašalnika. Pred posredovanjem anketnega vprašalnika na šole smo kontaktirali ravnatelje šol in jih prosili za sodelovanje. Nato smo šolam, ki so soglašale z vključenostjo v raziskavo, posredovali povezavo do spletnega mesta, kjer so učitelji lahko izpolnili anketni vprašalnik. Podatke smo zbirali maja 2019.
3.3 MERSKI PRIPOMOČKI
Pri zbiranju podatkov smo si pomagali s spletnim anketnim vprašalnikom (Priloga 1).
Spletni vprašalnik smo oblikovali s pomočjo vprašalnika, namenjenega učiteljem, ki poučujejo v programu z nižjim izobrazbenim standardom (Sorić, 2016).
0,04
0,15 0,16
0,52
0,13
Manj kot 10 učencev 10-15 učencev 15-20 učencev 20-25 učencev Več kot 25 učencev 0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
31
Anketni vprašalnik, ki smo ga oblikovali za namen magistrske raziskave, je bil sestavljen iz demografskih podatkov anketiranih (spol in število let poučevanja) in iz podatkov o poučevanem razredu (razred, ki ga učitelj poučuje, in število učencev v razredu).
Sledile so trditve, s katerimi smo ugotavljali, kakšna so učiteljeva prepričanja o pomenu gibanja v vsakdanjem življenju, in trditve, s katerimi smo ugotavljali prepričanja o vključevanju gibanja v poučevanje. Učitelji so izbrali odgovor na 4-stopenjski ocenjevalni lestvici (»Se strinjam«, »Delno se strinjam«, »Ne strinjam se«, »Ne morem se odločiti«).
Sledila so vprašanja o tem, ali anketirani učitelji vključujejo gibalne aktivnosti v pouk in zakaj se jim to zdi/ne zdi pomembno. Učiteljem, ki so odgovorili, da gibalnih dejavnosti ne vključujejo v pouk, smo se zahvalili za sodelovanje (s tem pa so prenehali z izpolnjevanjem vprašalnika), ostali pa so nadaljevali z odgovori na vprašanja. Zanimalo nas je, na kakšen način in kako pogosto učitelji vključujejo gibalne dejavnosti v poučevanje in kolikšen del učne ure namenijo tem dejavnostim. Na 5-stopenjski lestvici (»Nikoli«, »Občasno«, »Pogosto«, »Vsak dan«, »Predmeta ne poučujem«) so anketirani učitelji označili pogostost uporabe gibanja pri posameznem predmetu in v posamezni didaktični etapi ure. Učitelji so ocenili še učinke gibalnih dejavnosti na različna področja učenčevega delovanja: počutje, motivacijo, pozornost, sodelovanje, socialne odnose in motorične spretnosti ter sposobnosti.
Na koncu vprašalnika so imeli učitelji možnost zapisati, s katerimi težavami se soočajo pri uporabi gibalnih dejavnosti pri poučevanju.
3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV
Podatke, ki smo jih pridobili s spletnim vprašalnikom, smo analizirali s programom SPSS 22. Za analizo rezultatov smo uporabili osnovno deskriptivno statistiko:
frekvenčno in strukturno porazdelitev ter aritmetično sredino. Povezanost med vključevanjem gibanja v pouk in leti poučevanja ter med vključevanjem gibanja v pouk in starostjo otrok (razredom, ki ga otroci obiskujejo) smo ugotavljali s hi-kvadrat preizkusom. Pri odprtih vprašanjih smo odgovore kategorizirali v skupine podobnih odgovorov in jih vsebinsko analizirali.
32
4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA
4.1 Prepričanja učiteljev razrednega pouka o pomenu gibanja v vsakdanjem življenju
V raziskavi so nas zanimala prepričanja učiteljev razrednega pouka o pomenu gibanja v vsakdanjem življenju (RV1). V anketni vprašalnik smo vključili trditve o pomenu gibanja za različna področja delovanja in o značilnostih gibanja, učitelji pa so na 4-stopenjski lestvici označili stopnjo strinjanja z njimi: »Se strinjam« (1), »Delno se
33 gibanje izboljša cirkulacijo krvi in zviša vsebnost kisika v krvi, da zmanjšuje negativne vplive sedenja, da vpliva na celoten razvoj človeka, da vzdržuje ravnovesje med duševnimi in telesnimi procesi ter da vpliva na naše razpoloženje (deleži popolnega strinjanja so bili 96 % ali več). Le nekoliko manjši delež strinjanja smo pri vključenih učiteljih ugotovili pri trditvah o pomenu gibanja za delo in motivacijo ter tem, da gibanje med zahtevnim intelektualnim delom spodbudi miselne procese, vendar je bila stopnja popolnega strinjanja še vedno razmeroma visoka (91 % se je s trditvijo popolnoma strinjalo).
Prepričanja učiteljev, vključenih v raziskavo, se skladajo s spoznanji različnih raziskovalcev o pomenu gibanja za zdravje in počutje ljudi (npr. Shephard, 1997, v Zurc, 2008; Tolfrey, Jones, Campbell, 2000, v Škof, 2010). Omenjeni avtorji ugotavljajo, da večja aerobna vadba vpliva na povečano vsebnost kisika v krvi, izboljša cirkulacijo krvi in s tem pripomore k ugodnejšemu maščobnemu profilu v krvi, ki je povezan z manjšim tveganjem za razvoj različnih bolezni srca in ožilja. M. Tomori
34
(2010) je izpostavila, da se »med telesno dejavnostjo v osrednjem živčevju sproščajo endorfini« (str. 122), ti pa poskrbijo za posameznikovo prijetno počutje. Škof (2010) je poudaril, da telesna dejavnost v vseh razvojnih obdobjih pomembno prispeva k telesnemu, miselnemu in socialnemu razvoju ter je pomembno povezana s posameznikovim psihosocialnim in telesnim zdravjem.
Najmanjši delež učiteljev, vključenih v našo raziskavo, se je strinjal s trditvijo, da se danes ljudje dovolj gibamo, vsi učitelji pa v stopnji strinjanja niso bili povsem enotni:
67 % se jih s trditvijo ni strinjalo, 28 % se jih je s trditvijo delno strinjalo, 5 % se jih je s trditvijo popolnoma strinjalo, 1 % pa se jih ni moglo odločiti, ali se s trditvijo strinjajo ali ne. Različni avtorji (npr. Frostig, 1989; Škof, 2010) zaključujejo, da se ljudje danes premalo gibamo, kar je posledica prevelike avtomatizacije sodobnega življenja, kar se sklada s prepričanji približno dveh tretjin učiteljev, vključenih v našo raziskavo.
Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization, 2010) navaja, da naj bi se ljudje gibali vsaj eno uro dnevno, količina našega gibanja pa omenjenemu priporočilu v povprečju ne zadosti.
4.2 Prepričanja učiteljev razrednega pouka o pomenu gibanja za delovanje učencev v razredu
Zanimalo nas je tudi, kakšna so prepričanja učiteljev razrednega pouka o pomenu gibanja za delovanje učencev v razredu (RV2). Učitelji so na 4-stopenjski lestvici označili svoje strinjanje s trditvami: »Se strinjam« (1), »Delno se strinjam« (2), »Se ne strinjam« (3) in »Ne morem se odločiti« (4).
Trditve, ki so se nanašale na pomen gibanja za delovanje učencev v razredu, smo zaradi večje preglednosti razvrstili v dva tematska sklopa. Prvi je vključeval trditve o vplivu gibanja na učenje in delovanje učencev (rezultati so prikazani v Tabeli 3), drugi pa trditve o vplivu gibanja na poučevanje (rezultati so prikazani v Tabeli 4).
35
Tabela 3: Prepričanja učiteljev razrednega pouka o pomenu gibanja za učence.
Trditve
36
Rezultati kažejo, da so se skoraj vsi vključeni učitelji strinjali, da gibanje pozitivno vpliva na učenje, da so med učenjem koristni odmori z gibanjem in da gibanje med poukom pomaga učencem, da sprostijo svojo energijo na ustrezen način (deleži popolnega strinjanja so bili 94 % ali več). Prav tako se večina učiteljev (95 %) ni strinjala s trditvijo, da učenci med poukom ne potrebujejo gibanja.
Skladno s predhodno navedenimi rezultati naše raziskave tudi strokovnjaki poudarjajo, da je gibanje otrokova naravna potreba in ga potrebujejo še posebej med šolskih delom (Tomori, 2010). Različni raziskovalci (npr. Krpač, 2002; Novak, 1995; Štemberger, 2011) opozarjajo na pomembnost aktivnega (gibalnega) odmora za učence, npr.
»minute za zdravje«, ki otrokom omogoča sprostitev in boljšo osredotočenost na šolsko delo. Veliko raziskav (npr. Novak, 1998, v Zurc, 2008; Papić, 1997, v Zurc, 2008; Petkovšek, 1984, v Zurc, 2008) je potrdilo, da gibanje pozitivno vpliva na učenje in izboljšuje šolsko uspešnost.
Približno 80 % vključenih učiteljev se je popolnoma strinjalo s trditvami, da z gibanjem pri pouku krepimo tudi sodelovanje učencev, da si učenci lažje in hitreje zapomnijo podatke, če je pri učenju aktivno njihovo telo in da uporaba gibanja pri pouku pri učencih krepi občutek uspeha.
Tudi strokovnjaki s področja gibalnega razvoja (npr. Frostig, 1989; Videmšek in Pišot, 2007) poudarjajo pomen gibanja učencev za njihovo uspešnost in sodelovanje z drugimi. Videmšek in Pišot (2007) zaključujeta, da gibanje prispeva k otrokovemu učenju sodelovanja z drugimi, kadar ga izvajamo v skupini, saj se otrok v interakciji z drugimi uči pomena sodelovanja, upoštevanja pravil idr. vsebin, pomembnih za skupinsko delo. Shephard (1984, 1994, 1996, 1997, v Zurc, 2008) je ugotovil, da so otroci, ki so se v šoli več gibali, s tem izboljšali svojo učno uspešnost.
Gibanje med poukom učence zmede in razburi.
% 3 26 69 2 100
Učenci med poukom ne potrebujejo gibanja.
f 0 3 92 2 97
3,00
% 0 3 95 2 100
37
Zanimivo pa je, da se je 15–20 % vključenih učiteljev z omenjenimi trditvami o tem, da z gibanjem pri pouku krepimo tudi sodelovanje učencev, da si učenci otroci lažje in hitreje zapomnijo podatke, če je pri učenju aktivno celo telo in da uporaba gibanja pri pouku pri učencih krepi občutek uspeha, le delno strinjalo. Rezultati nakazujejo, da bi bilo omenjene učitelje potrebno seznaniti o pomenu izvajanja gibanja za boljše sodelovanje med učenci, lažjo zapomnitev učne snovi in krepitev doživljanja uspeha pri učencih, saj bi ta prepričanja lahko učitelje spodbudila k pogostejšemu vključevanju gibanja v pouk z namenom spodbujanja različnih področij učenčevega delovanja.
Učitelji, vključeni v raziskavo, niso bili enotni v stopnji strinjanja s trditvama: »če je med učenjem prisotno gibanje, se učenci težje osredinijo na učno snov« in »gibanje med poukom učence razburi in zmede«: 61 oz. 69 % učiteljev se s trditvama ni strinjalo, 21 oz. 26 % se je s trditvama delno strinjalo, manjši delež učiteljev (2 %) pa se je s trditvama strinjal.
Strokovnjaki (npr. Shephard, 1996, v Škof, 2008), ki se ukvarjajo s pomenom gibanja za učenje, so ugotovili, da so učenci, ki imajo veliko možnosti gibanja, pri pouku bolj mirni in bolj pripravljeni na učenje. Prav tako ugotovitve raziskav kažejo, da so učenci, ki se dovolj gibajo, zmožni tudi večje koncentracije za šolsko delo (Zurc, 2008).
Rezultate prepričanj učiteljev o vplivu gibanja na poučevanje otrok bomo izjemoma prikazali tako, da bomo najprej navedeni tiste, s katerimi so se vključeni učitelji v povprečju najmanj strinjali, nato pa tiste, s katerimi so se najbolj strinjali (Tabela 4) – trditve smo namreč oblikovali tako, da višja stopnja nestrinjanja nakazuje na bolj ustrezno razumevanje pomena gibanja za poučevanje učencev.
Tabela 4: Prepričanja učiteljev razrednega pouka o vplivu gibanja na poučevanje učencev
Trditve Se
38
Rezultati kažejo, da večina anketiranih učiteljev razume, da gibanje ne spada le k uram športne vzgoje, pač pa ga je, kot otrokovo osnovno potrebo, nujno vključevati tudi pri drugih predmetih: 86 % učiteljev se ni strinjalo, da gibanje sodi predvsem k uram športne vzgoje, 1 % učiteljev se je z omenjeno trditvijo strinjal, 12 % učiteljev pa se je z omenjeno trditvijo delno strinjalo.
Rezultati so pri učiteljih pokazali na podobne deleže, kot so se pokazali pri predhodni trditvi, tudi s trditvama, da z vključevanjem gibanja v učni proces težje dosežemo učne cilje (82 % učiteljev se s trditvijo ni strinjalo, 12 % učiteljev se je s trditvijo delno strinjajo, 5 % pa se je s trditvijo popolnoma strinjalo) in da bi moral pouk in njegove dejavnosti večinoma potekati v šolskih klopeh (76 % se s trditvijo ni strinjalo, 18 % učiteljev se je s trditvijo delno strinjalo, 4 % učiteljev pa se je s trditvijo popolnoma strinjalo). Učitelji so še dokaj enotni tudi pri trditvi o tem, da ne velja, da dejavnosti, povezane z gibanjem, ne moremo primerno prilagoditi individualnim potrebam učencev (71 %
dosegamo učne
39
učiteljev se s trditvijo ni strinjalo, 23 % učiteljev se je s trditvijo delno strinjalo, 5 % pa se jih je s trditvijo popolnoma strinjalo).
M. Lešničar (2014) v skladu z mnenji večine učiteljev, vključenih v raziskavo, ugotavlja, da gibanje učence motivira za reševanje problemov in da ga je pomembno vključevati v ure pouka. Pri vključevanju gibanja v poučevanje pa moramo biti posebej pozorni na individualno prilagajanje gibanja interesom in zmožnostim otrok, sicer gibalne dejavnosti ne bodo imele željenega vpliva na različna področja njihovega delovanja (Videmšek in Pišot, 2007). Pri individualnem prilagajanju pouka učencem naj učitelji upoštevajo različne dejavnike, med katerimi so npr. čas izvajanja aktivnosti, jasnost navodil, ki jih učenci lahko razumejo, prilagoditve prostora, pripomočkov in materialov, ki omogočajo varnost (Lisjak Banko, 2014). M. Montessori (2008) je pri svojem delu in raziskovanju ugotovila, da frontalno poučevanje ni v skladu z otrokovim celostnim razvojem in njegovimi potrebami. Gibanje je gonilo, ki otroku pomaga napredovati v razvoju (npr. na kognitivnem, čustvenem, telesnem in socialnem področju). Poudarjala je pomen učilnice (okolja), kjer si otrok izbira materiale na pripravljenih policah in jih tja vrača, kar omogoča, da je ves čas v gibanju.
Učitelji, vključeni v našo raziskavo, so se pri trditvi, da morajo biti otroci sposobni sedeti celo šolsko uro, neenotno opredelili. Dobri dve petini anketiranih učiteljev sta se s trditvijo strinjali (9 % se jih je popolnoma strinjalo, 33 % se jih je delno strinjalo), dobra polovica anketiranih učiteljev (57 %) pa se s trditvijo ni strinjala. M. Montessori (2008) meni, da so morda otroci res sposobni sedeti celo šolsko uro, vendar v tem primeru njihov razvoj ni optimalno spodbujen. B. Osojnik (2015) poudari, da so za otroke, ki ne zmorejo mirno sedeti celo šolsko uro, gibalne dejavnosti »rešitev«, saj preko gibanja obravnavajo učno snov in na ta način tudi lažje dosežejo zastavljene učne cilje.
Glede na dobljene rezultate lahko zaključimo, da ima večina učiteljev pozitivna stališča o izvajanju gibalnih dejavnosti v razredu, se zaveda pomena gibanja za učenčevo delovanje v razredu in verjame v poučevanje/učenje preko gibalnih dejavnosti.
4.3 Način in pogostost uporabe gibanja pri pouku
Učitelje, vključene v raziskavo, smo vprašali tudi, ali gibanje vključujejo v pouk. Izbirali so lahko med tremi možnostmi: »Da.«, »Ne.« in »Ne več, včasih sem.«. V Grafu 5 smo
40
prikazali strukturo vzorca glede na to, ali anketiranci gibanje vključujejo v pouk ali ne (več).