PRILOŽNOSTNI POGOVORI O SMRTI - VZGOJITELJEVA POMO Č OTROKU, KI JE IZGUBIL STARŠA

Vse štiri intervjuvanke so temo smrti enako obravnavale tako pred dogodkom kot po dogodku, večinoma pa so se je lotevale priložnostno. K. Miller (2000) priporoča, naj za pogovor o smrti z otrokom izkoristimo vsako priložnost in situacijo. Tako tudi V1 pravi, da je za pogovor o smrti pred dotičnim dogodkom izkoristila konkretne situacije, npr. ko je kakšen otrok pohodil žuželko. Takrat je začela pogovor o smrti in omenila življenjski cikel (rojstvo, življenje, smrt) ali pa je za pogovor izkoristila različne priložnosti, npr. sprehod mimo pokopališča. V takšnih primerih je otrokom glede na njihovo predhodno znanje o smrti in umiranju podajala nove informacije in znanja glede smrti. Se pa je te teme vedno lotevala pri starejših starostnih skupinah. Tudi okoli 1. novembra se je z otroki pogovorila, kaj je ta praznik, kam gremo, kaj

je pokopališče itn. P1 navaja, da v nobeni skupini, kjer je do sedaj delala, teme smrti niso obravnavali načrtno, ampak le priložnostno. Tudi V2 pravi, da so se te teme lotili le priložnostno ter da smrti niso omenjali niti okoli 1. novembra, razen če je kakšen otrok kaj rekel ali vprašal.

Smrt je V2 omenila pri obravnavi družine, kjer je otroke vprašala, ali še imajo babice in dedke, ali so že umrli itn. K. Miller (2000) in T. Cipot Mal (2003) poudarjata, da je zelo pomembno, da vzgojitelji pojem smrt vnesemo v načrtovanje dela skozi leto, torej se teme smrti lotimo načrtno in je ne omenimo le priložnostno. To upošteva tudi V3, ki pravi, da so se o smrti pogovarjali vsako leto okoli 1. novembra, kjer je otroke spraševala, kaj je pokopališče, kaj je tam, zakaj gremo tja itn. Za pogovor o smrti je izkoristila in še danes izkoristi tudi vsako priložnost, npr. smrt hišnega ljubljenčka. Izpostavlja pa, da starejši otroci velikokrat sami od sebe omenijo kakšen dogodek, za katerega so slišali na radiu ali televiziji, v katerem je veliko ljudi izgubilo življenje, npr. prometne nesreče, naravne katastrofe. Takšne situacije je zmeraj izkoristila za pogovor o smrti, nikoli pa se ni obremenjevala s tem, ali jim bo na vsa vprašanja znala odgovoriti ali ne. Če odgovora ni poznala, je to otrokom povedala in jim rekla, da bo poiskala odgovore in jim jih posredovala naslednji dan. To je tudi eno izmed pomembnih vodil za pogovor o smrti z otrokom, ki jih izpostavlja C. Schuster – Brink (1994), ki pravi, da moramo biti do otroka odkriti, torej tudi če česa ne vemo, to otroku priznamo in mu povemo, da bomo poiskali odgovor in mu ga povedali naslednji dan. Otroci informacije o smrti dobivajo iz okolice, v kateri živijo, preko medijev, osebne izkušnje, največkrat pa preko pogovorov z osebami, ki jih obkrožajo. Na podlagi teh informacij si bo otrok gradil predstavo o smrti, in če bo teh informacij premalo, oziroma bodo neresnične, otrok lahko dobi občutek, da je smrt nekaj groznega in strašnega (Dodič, 2012). Tega se zaveda tudi V2, ki pravi, da bo v prihodnje pri starejših starostnih skupinah načrtno obravnavala temo smrti, saj se ji zdi zelo pomembno, da imajo otroci o smrti neko predstavo in da o tem nekaj vedo.

SKLEP

V diplomskem delu sem si zastavila pet raziskovalnih vprašanj, na katera sem odgovorila na podlagi kodiranja odgovorov intervjuvank: oblikovala sem pet kategorij, in sicer.

Na raziskovalno vprašanje, na kakšen način so vzgojitelji pristopali k otroku, ki je izgubil starša, sem od intervjuvank dobila podobne odgovore. Vse štiri intervjuvanke pravijo, da se glede na to, da je bila smrt starša otroka nenadna, niso mogle pripraviti na pogovor o smrti oziroma obravnavo te teme, so pa obdržale čim večji del rutine dneva, da otrok ne bi čutil še večjih sprememb. Tri intervjuvanke so se z otrokom pogovarjale o smrti starša, ena intervjuvanka pa se je pogovoru o očetu in njegovi smrti izogibala, saj je bila mnenja, da je deklica še premajhna in ne bo razumela, o čim se sploh pogovarja. V1 navaja, da »se o smrti očeta ne bi pogovarjali, tudi če bi bila smrt pričakovana, saj so bili otroci takrat še premajhni.« Zdi se mi, da so besede

»so še premajhni« prevečkrat uporabljene kot izgovor, saj otroci velikokrat razumejo več, kot mislimo odrasli, odrasli pa smo v tem primeru bolj neprepričani sami vase, svoja znanja in svoje razlage. Tudi V2 navaja, da se z deklico v vrtcu o smrti očeta niso pogovorili, pravi pa, da »se je z njo doma pogovorila mamica /…/ in ji rekla, da je ati sedaj angelček v nebesih.« V3 pa pravi, da jo je smrt mamice, kljub temu da so vedeli, da bo umrla, malo presenetila, saj se je zgodilo zelo hitro: »vedelo se je, da bo umrla /…/ a nihče ni pričakoval, da se bo zgodilo tako hitro.« Tudi V3 se z dečkom v vrtcu pred smrtjo mamice o tem ni nič pogovarjala. »Do dogodka v vrtcu se o tem nismo nič pogovarjali, kljub temu da je deček vedel, da je mama hudo bolna.«

(V3). V1 in P1 pravita, da jima je bilo v vrtcu najbolj pomembno, da sta ohranili rutino dneva ter da sta deklico čim bolj zaposlili. V1 pravi: »Dajala sem ji čim več nalog /…/, da se je čim manj spominjala, da očeta ni več.« Skupaj s pomočnico (P1) pa se vseeno nista želeli čisto izogniti tej temi, zato sta se, kot navaja V1, »ob priložnostih z deklico pogovarjali tudi o očetu, in tega tudi nisva skrivali pred ostalimi otroki.« V2 in V3 sta svoje delo in dejavnosti v vrtcu prilagodili situaciji. V2 pravi: »Ker je bil ravno materinski dan /…/, sva s pomočnico v vrtec povabili mamice in očete. Naredili smo jim srčke in v njenega napisali samo mami rada te imam«, V3 pa pravi, da so izdelovali rožice in je dečku sama predlagala, da mu jo plastificira, da jo bo lahko odnesel na grob k mamici.

Tudi sama sem očeta izgubila nenadno in glede na informacije, ki sem jih dobila od moje mame, so se vzgojiteljice v vrtcu želele tej temi izogniti, saj so ji rekle, da se bomo v vrtcu izogibali pogovoru o očetu in da bomo poskusili čim bolj pozabiti na to, kar se je zgodilo. Moja mami pa se s tem ni strinjala, saj je meni in moji sestri kljub najini starosti (6 in 8 let) situacijo predstavila na resničen način, torej nama je povedala, da je oči umrl in da ga ne bo več nazaj, obe sva se prav tako udeležili njegovega pogreba. To je povedala tudi vzgojiteljicam in jih prosila, naj mi situacije ne prikrivajo in mi odgovorijo po resnici, če jih kaj vprašam.

Kot odgovore na raziskovalno vprašanje, na kakšen način so vzgojitelji sodelovali z drugim staršem, V1, P1 in V3 navajajo, da je bilo sodelovanje z drugim staršem dobro. V1 pravi, da sta s pomočnico (P1) mamo povabile na govorilne ure, kjer so se pogovorile, na kakšen način je bila deklici doma predstavljena smrt očeta, prav tako pa sta mami povedali, da bosta na takšen način potem tudi oni komunicirali z deklico. P1 tudi izpostavlja dobro sodelovanje z mamo.

Pravi, »da je mama sama prosila, naj se o očetovi smrti čim več pogovarjamo vpričo deklice in

naj ji tega ne prikrivamo.« V3 pravi, da je bilo sodelovanje z očetom in tudi ostalimi člani družine zelo dobro. Oče je že takoj na začetku prosil, naj se v vseh situacijah obnašamo čim bolj normalno. »Medsebojno smo se ves čas obveščali o počutju dečka, tako doma kot v vrtcu.«

Od vseh štirih intervjuvank pa je V3 edina, ki omenja, da je oče sodeloval tudi s specialno pedagoginjo. Danes sta poročena in imata svojega otroka. V2 pa je edina, ki navaja, da se sodelovanje z mamo ni začelo takoj po dogodku, saj mama ni bila pripravljena na govorilne ure, vendar pa se je o smrti partnerja vedno želela pogovarjati »na vratih«, ko je deklico pripeljala v vrtec. Šele po treh mesecih se je mama odločila, da sprejme povabilo na govorilne ure. V2 pa izpostavlja, da »mama z obrazno mimiko in obnašanjem sploh ni kazala, da je kaj narobe, zato s pomočnico najbrž še danes nebi vedeli, da ji je umrl partner, če nama tega ne bi povedala.« Menim, da preko sodelovanja z drugim staršem otroku lahko še najbolj pomagamo, saj starš doma opazi spremembe v otrokovem vedenju, vzgojitelj pa v vrtcu. Z medsebojnim obveščanjem o otrokovem počutju in spremembah v njegovem obnašanju pa lahko hitreje odkrijemo težave in otroku pomagamo.

Kot odgovore na raziskovalno vprašanje, ali in kakšne spremembe je vzgojitelj opazil v vedenju otroka po smrti starša, vse štiri intervjuvanke podajajo odgovore, ki kažejo na žalovanje otroka.

V1 pravi, da je pri deklici po izgubi očeta opazila predvsem vedenjske spremembe. »Deklica je rabila več pozornosti od odraslih kot pred dogodkom, prav tako pa je veliko jokala in se je želela veliko pestovati v naročju.« (V3). P1 pravi, da je pri deklici opazila tudi telesne težave:

»Prvih nekaj tednov po smrti očeta je imela med počitkom v vrtcu nočne more in je v spanju klicala očeta.« P1 je mnenja, da se je dekličino obnašanje po smrti očeta poslabšalo in da je deklica začela izgubljati nadzor nad svojim vedenjem. »Postala je še bolj neznosna, svojeglava in trmasta /…/, ni pa imela nobenih hujših izpadov.« Zdi se mi, da je izraz »neznosna« malo pretiran. V2 poudarja, da je v tej skupini kot vzgojiteljica začela delati šele mesec dni pred smrtjo očeta, zato sama večjih sprememb v dekličinem obnašanju ni opazila, ji je pa pomočnica, ki v tej skupini dela že od uvajanja, povedala, da v dekličinem obnašanju opazi določene spremembe. Deklica naj bi postala bolj plašna, a hkrati tudi bolj trmasta in svojeglava. Kar pa sta opazili obe, tako V2 kot njena pomočnica, je to, da se deklica med hranjenjem veliko grše obnaša: »Packa s hrano, je z roko itn.« V2 se tukaj sprašuje, ali sta trma in svojeglavost res posledica smrti očeta, ali pa bi do tega prišlo v vsakem primeru zaradi starosti in razvoja deklice.

V3 navaja, da po smrti mame v dečkovem obnašanju ni opazila večjih sprememb: »Seveda je bil prizadet, a v odnosu do naju s pomočnico in ostalih otrok se ni bistveno spremenil.« Deček naj bi bil kmalu po smrti mame malo bolj občutljiv, a je tudi to prav kmalu minilo, prav tako niti doma niti v vrtcu ni imel nobenih čustvenih kriz ali izpadov, kar V3 pripisuje ravno temu, da so se z dečkom tako doma kot v vrtcu veliko pogovarjali o mami, kar je dečku morda pomagalo, da je razumel, da mamice ne bo več nazaj.

Na raziskovalno vprašanje, ali so vzgojitelji z izjemo dotičnega dogodka kdaj pred tem obravnavali temo smrti in na kakšen način, so vse štiri intervjuvanke odgovorile, da so se o smrti v vrtcu pogovarjale priložnostno. V1 pravi, da je v preteklih skupinah ob različnih priložnostih, npr. ko je kakšen otrok pohodil žuželko, omenila življenjski cikel (rojstvo, življenje, smrt). Ob tem si je pomagala s slikanico (točnega naslova se ne spomni), ki je življenjski cikel razložila na otrokom primeren način. Tudi če so šli kdaj na prehod mimo cerkve

ali pokopališča, je omenila smrt in se o tem pogovorila z otroki, je pa zmeraj upoštevala predhodno znanje otrok o tej temi: »Glede na to, kaj otroci že vedo, podajaš nove informacije/znanja, seveda na tak način, da pri otrocih ne povzročiš prevelike stiske.« V1 omenja tudi, da so se z otroki o smrti pogovarjali vsako leto okoli 1. novembra, nikoli pa ni prav posebej načrtovala obravnave te teme v vrtcu. Tudi P1 pravi, da te teme v nobeni skupini, kjer je delala do sedaj, niso obravnavali načrtovano, ampak le ob priložnostih, torej v kakšni situaciji, ki je sprožila pogovor o smrti. V2 pravi, da so se o smrti pogovarjali priložnostno in samo v starejših starostnih skupinah, nikoli pa te teme ni prav posebej načrtovala. O smrti se niso pogovarjali niti okoli 1. novembra, je pa smrt omenila pri obravnavi družine, ko je otroke spraševala: »Ali ti še imaš dedka/babico? Kje pa je dedek/babica?«. V3 pravi, da kadar dela v starejših starostnih skupinah, 1. november izkoristi za pogovor o smrti, ko otroke sprašuje, »kaj pomeni ta praznik, kam gremo, ko je ta praznik, zakaj gremo tja, kdo je ta itn.« Prav tako izkoristi vse priložnosti za pogovor o smrti, npr. mrtva ptica, pohojena žuželka, smrt hišnega ljubljenčka itn. V3 pa izpostavlja tudi, da »starejši otroci velikokrat tudi sami izpostavijo dogodke, v katerih je veliko ljudi izgubilo življenje /…/, za katere so slišali na radiu ali televiziji.« Takrat se V3 s tistimi otroki, ki so prisotni v tem pogovoru, pogovori o tem, da tudi v takšnih primerih ljudje umirajo in da takrat lahko umre zelo veliko ljudi naenkrat. Pravi, da nikoli ni bila nesigurna vase in je ni skrbelo, ali jo bodo otroci vprašali kaj, na kar jim ne bo znala odgovoriti, saj jim je to zmeraj povedala, in jim rekla, da se bo pozanimala, in jim odgovor povedala, ko ga najde. Je pa tudi edina izmed intervjuvank, ki tukaj omenja tudi starše, kar se mi zdi zelo pomembno, saj mislim, da smo strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju premalo avtonomni in nas prevečkrat skrbi, kaj bodo na naše delo rekli starši. Sama pa pravi: »Tudi starši niso imeli nikoli nič proti temu, da smo se v vrtcu pogovarjali o smrti, v bistvu so bili še veseli, da smo v vrtcu načeli to temo, zato da je ni bilo treba njim.«

Kot odgovore na raziskovalno vprašanje ali in na kakšen način so vzgojitelji obravnavali temo smrti po tem dogodku, intervjuvanke navajajo, da so tudi po tem dogodku temo smrti obravnavale tako kot pred dogodkom. V1 navaja, da je tudi po tem dogodku v vrtcu izkoristila različne priložnosti, na primer mrtvo žuželko, za pogovor o smrti, pravi pa, da je pri pogovoru in podajanju informacij vedno upoštevala starost otrok. P1 ne omenja, da so po dogodku v naslednjih skupinah, kjer je delala, obravnavali temo smrti, vendar pa sama vem, da od dogodka naprej dela v 1. starostni skupini, zato razlog pripisujem temu. Ker se je primer v skupini V2 zgodil nedolgo pred intervjujem, tukaj navajam odgovore V2: »Otroci niso bili dovolj stari, da bi se o tem pogovarjali, oziroma da bi načrtovala obravnavo te teme.« Izpostavlja pa, da je naslednje leto, ko bodo otroci malo starejši in bodo že bolje razumeli, kaj se je zgodilo, pripravljena omeniti tudi smrt očeta deklice, seveda ob privoljenju mame, ta primer pa bi uporabila kot izhodišče za pogovor o smrti. Hkrati pa pravi: »Zdi se mi zelo pomembno, da otroci o smrti nekaj vedo in imajo o njej neko predstavo.« Zato ima za starostno skupino 5−6- letnih otrok že pripravljeno temo smrti, ki bi rada obravnavala. V3 pravi, da bo tudi v prihodnje, ko bodo otroci iz njene skupine starejši, izkoristila vse priložnosti za pogovor o smrti, na primer mrtvo žuželko, smrt hišnega ljubljenčka, smrt družinskih članov, različne odmevne dogodke, katerih posledica je smrt itn. Še posebej naklonjena je 1. novembru in praznikom na splošno:

»Sama v starejših starostnih skupinah vedno izkoristim vse praznike, saj so odlično izhodišče za pogovor o tudi bolj tabu temah.«

Glede na delovno dobo in delovno mesto vseh štirih intervjuvank lahko opazim nekaj razlik.

V1, ki je imela ob dogodku 31 let delovne dobe, je na celotno situacijo odreagirala zelo mirno in je zaupala sama vase, prav tako pa to ni bil njen prvi primer smrti starša otroka. Najprej se je vprašala, kako sedaj nadaljevati z delom, nato pa se je na podlagi starosti deklice (2 leti) in njenega razumevanja situacije odločila, da delo v vrtcu naprej poteka nespremenjeno, saj bo deklica tako občutila še najmanj sprememb. Na govorilne ure je povabila mamo in se z njo pogovorila o tem, kako je bila deklici doma predstavljena smrt očeta in tudi sama se je oklepala teh razlag. Čez dan je v vrtcu smrt očeta deklice želela »potisniti malo v ozadje«, zato je deklico čez dan želela čim bolj zaposliti z dejavnostmi, a kljub temu se je včasih z deklico pogovarjala o očetu. V1 omenja, da pri starejših skupinah izkoristi vsako priložnost za pogovor o smrti. V2, ki je imela ob dogodku 9 let delovne dobe in je bil to njen prvi primer smrti starša otroka, je v vrtcu za deklico prilagodila dejavnosti, ki naj bi vključevale tudi očeta, vendar pa se z deklico o očetu ni želela nič pogovarjati oziroma se je te teme izogibala. Ker se mama po smrti partnerja še kar nekaj časa ni želela pogovarjati o tem, je V2 »ni silila« priti na govorilne ure, vendar bi bilo mogoče ob znakih žalovanja, ki jih je kazala deklica (potrtost, plašnost, regresivno vedenje pri hranjenju itn.) bolje, da bi mama na govorilne ure prišla prej kot tri mesece po dogodku. V2 pravi, da je smrt sicer omenjala pri obravnavi družine, ne omenja pa nobenih priložnostnih situacij, ki so dobro izhodišče za pogovor o smrti (npr. mrtva ptica ali žuželka). V3, ki je imela ob dogodku 16 let delovne dobe, temo smrti v svojih skupinah omenja najbolj zavestno in načrtovano. Po smrti dečkove mame si je pomagala s strokovno literaturo in je tudi edina intervjuvanka, ki to omenja. Glede na odgovore, ki sem jih dobila, imam občutek, da je odreagirala še najbolj »sproščeno«, sama pravi da je ravnala po »zdravi kmečki pameti«.

Čeprav je, ko je deček prvič po dogodku prišel v vrtec, doživela manjšo stisko, je bilo sodelovanje z očetom in starimi starši tako utrjeno, da nadaljnjih težav ni imela. V3 je edina, ki med pogovorom omenja, da je od tega dogodka naprej veliko bolj pozorna na literaturo in članke o smrti, saj se zaveda, da se takšen primer lahko ponovi kadarkoli in bi bila v tem primeru rada čim bolje pripravljena. P1, ki je imela ob dogodku 2 leti delovne dobe in je bil to njen prvi primer smrti starša, je od vseh štirih intervjuvank doživela največjo stisko, kar je težko skrivala tudi pred deklico in mamo. V situaciji se je prilagajala vzgojiteljici (V1), saj je imela vzgojiteljica v takšni situaciji več izkušenj, mogoče pa se tudi sama ni počutila dovolj kompetentne, da bi avtonomno ukrepala v takšni situaciji. Iz vseh informacij, ki sem jih pridobila iz intervjujev, lahko sklepam, da sta vzgojiteljici z več leti delovne dobe lažje in bolj avtonomno odreagirali v primeru smrti starša otroka. Čeprav se na takšno situacijo nihče ne more pripraviti, nam več let delovne dobe morda lahko da več izkušenj za delo z otroki in starši v težavnih situacijah, zato smo mogoče bolj prepričani sami vase.

Deklici sta bili ob dogodku stari 2 leti in sta obe izgubili očeta, deček pa je bil ob dogodku star 3 leta in je izgubil mamo. Deklici sta kazali več znakov žalovanja (jok, potreba po pozornosti, potrtost, regresivno vedenje, motnje spanja itn.) kot pa deček, ki naj bi bil samo malo potrt, drugih znakov žalovanja pa ni kazal. Sama razmišljam o tem, ali je takšno razliko naredil spol

In document VZGOJITELJEVA POMO Č OTROKU, KI JE IZGUBIL STARŠA (Strani 27-34)