UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
NEJA REBOLJ
VZGOJITELJEVA POMO Č OTROKU, KI JE IZGUBIL STARŠA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2019
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za predšolsko vzgojo
NEJA REBOLJ
Mentorica: doc. dr. SIMONA PROSEN
VZGOJITELJEVA POMO Č OTROKU, KI JE IZGUBIL STARŠA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2019
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Simoni Prosen za vso njeno pomoč, nasvete in vodenje pri nastajanju diplomskega dela.
Hvala strokovnim delavkam, ki so bile pripravljene sodelovati pri intervjujih in so tako pripomogle k nastajanju diplomskega dela.
Hvala tudi vsem prijateljem in prijateljicam, ki ste me s svojo dobro voljo in spodbudnimi besedami ob napornih dneh spodbujali k vztrajanju.
Hvala tudi tebi, Maša, ker si mi s svojim tehničnim znanjem pomagala prebroditi težave tako med študijem kot med nastajanjem diplomskega dela. Hvala tudi za vse nasvete in ideje, ki so
mi ob utrujenosti in ˝prazni glavi˝ prišli še kako prav.
In nazadnje hvala tebi, mami, ker si, kljub temu da si ostala sama, poskrbela za to, da nama z Mašo v življenju ni nič manjkalo in da sva se vsak dan počutili ljubljene, hkrati pa si naju naučila, da čeprav včasih življenje ni pravično in pisano, to še vseeno ne pomeni, da ne more
biti lepo. Hvala, ker si najboljša mami na svetu!
POVZETEK
Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu diplomskega dela pišem o smrti otroku ljubljene osebe: starega starša, sorojenca ali starša.
Nadaljujem z opisovanjem faz otrokovega žalovanja in nekaterimi značilnostmi vsake faze ter z opisovanjem razumevanja smrti pri različno starih otrocih. Nato pišem o tem, na kakšen način vzgojitelj ob izgubi lahko pristopa tako k otroku kot drugemu staršu in česa naj se izogiba, da jima bo čim bolj v pomoč. V empiričnem delu predstavljam odgovore štirih intervjuvank, treh vzgojiteljic in ene pomočnice vzgojiteljice, ki so imele v preteklosti primer smrti starša otroka v svoji skupini. Z intervjuji sem želela ugotoviti, na kakšen način so intervjuvanke pristopale k otroku, ki je izgubil starša, ali in kakšne spremembe so opazile v njegovem vedenju, kako so sodelovale z drugim staršem ter na kakšnem način so v preteklosti in po tem dogodku v vrtcu obravnavale temo smrti. Odgovore intervjuvank sem kvalitativno analizirala in med kodiranjem naredila pet kategorij, ki se navezujejo na postavljena raziskovalna vprašanja. To so: način smrti starša, spontano nadaljevanje dela v vrtcu in pogovori o smrti, sodelovanje z drugim staršem, žalovanje ter priložnostni pogovori o smrti.
Ugotovila sem, da so intervjuvanke otroku, ki je izgubil starša, pomagale na različne načine: z otrokom so se pogovarjale o smrti, ena izmed vzgojiteljic je deklico želela čim bolj zaposliti, da bi se čim manj spominjala izgube, poskusile so ohraniti čim večji del rutine, da otrok ne bi čutil še večjih sprememb. Otroci so kazali več znakov žalovanja, npr. večjo potrebo po pozornosti, spremembe v vedenju, motnje spanja, regresivno vedenje pri hranjenju.
Sodelovanje z drugim staršem je bilo v vseh primerih dobro, a v enem primeru se je začelo šele nekaj mesecev po dogodku, saj mama pred tem ni bila pripravljena na pogovor. Vse štiri intervjuvanke so se z otroki v vrtcu pripravljene priložnostno pogovarjati o smrti.
KLJUČNE BESEDE: smrt starša, otrok, vzgojitelj, žalovanje, sodelovanje s starši.
ABSTRACT
The diploma thesis consists of the theoretical and empirical. In the theoretical part of the diploma thesis, I write about death of a child’s loved one – a grandparent, sibling or parent. I continue with describing the stages of the child’s mourning and some of the characteristics of each stage and understanding of death in differently aged children. In the following part, I write about how a preschool teacher can approach both the child and the other parent and what to avoid to help them as much as possible. In the empirical part, I present the answers of four interviewees, three preschool teachers and one preschool teacher`s assistant, who had a case of a death of a parent of a child in their group in the past. Through interviews, I wanted to find out how the interviewees approached the child, who lost a parent and what changes they noticed in their behaviour, how they cooperated with the other parent and how they dealt with the topic of death in the past and after the event. I qualitatively analysed the interviewees` answers and used a coding process to make five categories that relate to the research questions asked. These are:
the way of death of a parent, spontaneous continuation of work in the kindergarten and talking about death, cooperation with the other parent, mourning and casual talks about death.
I found that interviewees helped the child, who had lost a parent, in different ways: they talked with him about death, one of the preschool teachers wanted to keep a girl as busy as possible so that she would not remember the loss all the time, they tried to keep up with the routine so that the children would not feel even more changes. The children showed more signs of mourning, e. g. increased need for attention, behavioural changes, sleeping disturbances and regressive feeding behaviour. Cooperation with the other parent was good in all cases, but in one, where it began only a few months after the event, since the mother was not ready to talk about it before. All four interviewees are ready to talk about death with children, but mostly on spontaneous occasions.
KEY WORDS: death of a parent, child, preschool teacher, mourning, cooperation with parents
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 SMRT ... 2
2. 1 SMRT OTROKU BLIŽNJE OSEBE ... 2
2. 2 DOŽIVLJANJE SMRTI PRI RAZLIČNO STARIH OTROCIH ... 3
2. 2. 1 OTROCI DO PETEGA LETA STAROSTI ... 3
2. 2. 2 OTROCI OD ŠESTEGA DO DESETEGA LETA ... 4
2. 2. 3 OTROCI IN MLADOSTNIKI OD DESETEGA DO ŠTIRINAJSTEGA LETA ... 4
2. 3 FAZE ŽALOVANJA ... 5
2. 3. 1 FAZA ŠOKA IN ZANIKANJA ... 5
2. 3. 2 FAZA IDEALIZIRANJA ... 5
2. 3. 3 FAZA ISKANJA IN HREPENENJA ... 6
2. 3. 4 FAZA DEZORIENTACIJE IN ZBEGANOSTI ... 6
2. 3. 5 FAZA SPREJETJA IN NOVEGA ODNOSA DO SEBE IN SVETA ... 6
2. 4 POMOČ OTROKU OB IZGUBI STARŠA ... 7
3 VLOGA VZGOJITELJA ... 8
3.1 TEMA SMRTI V KURIKULUMU ZA VRTCE ... 8
3. 2 SODELOVANJE S STARŠEM OB SMRTI DRUGEGA STARŠA ... 8
3. 3 POMOČ OTROKU OB IZGUBI STARŠA ... 10
4 POGOSTA VPRAŠANJA OTROK V POVEZAVI S SMRTJO ... 10
6 PROBLEM RAZSIKAVE, CILJI IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 13
6. 1 PROBLEM IN CILJ RAZISKAVE ... 13
6. 2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 13
7 METODOLOGIJA ... 14
7. 1 INTERVJU ... 14
7. 2 OPIS VZORCA ... 14
7. 3 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 14
7. 4 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 14
8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 15
10 VIRI IN LITERATURA ... 25
11 PRILOGE ... 26
1 UVOD
Čeprav je smrt del življenja, je to tema, ki se ji radi izognemo. Še posebej nelagodno pa nam je, če se moramo o njej pogovarjati z otroki. Čeprav si želimo, da bi se z njo vsak soočil čim kasneje, pa soočenje z njo lahko doleti tudi majhnega otroka. Zavedati se moramo namreč, da je smrt, tako kot rojstvo, del življenja, zato pred njo otrok ne moremo obvarovati (Borucky, Križan Lipnik, Pepar, Štadler in Valenčak, 2004).
Odrasli velikokrat ne vemo, na kakšen način bi otroku smrt predstavili, oziroma kako bi sploh začeli pogovor o njej, saj smo velikokrat prepričani, da so otroci premajhni, preveč ranljivi ter da ne bodo razumeli, kaj jim govorimo. Zdi se nam, da jih moramo pred govorjenjem o smrti obvarovati (Mikuš Kos in Slodnjak, 2004). Vendar pa danes lahko najdemo veliko literature, tako strokovne kot otroške (slikanice), ki so nam lahko v pomoč bodisi za začetek pogovora o smrti ali pa za lažjo predstavo in kot pomoč za razlago otroku.
Za raziskovanje, kako vzgojitelji pomagajo otrokom ob izgubi starša, sem se odločila zaradi osebne izkušnje, saj sem tudi sama kot predšolski otrok zaradi srčne kapi izgubila očeta. Sicer iz tistega obdobja nimam veliko spominov, edino eden negativen mi je ostal v spominu.
In ravno zaradi tega sem se odločila, da v svojem diplomskem delu raziščem, na kakšen način so vzgojiteljice, ki so v preteklosti že imele primer smrti starša otroka, temu otroku pomagale oziroma na kakšen način so pristopale k njemu v času žalovanja. Poleg tega sem raziskala tudi, na kakšen način so vzgojiteljice obravnavale temo smrti v vrtcu in kako bi danes pomagale otroku, če bi se zgodila enaka situacija.
2 SMRT
2. 1 SMRT OTROKU BLIŽNJE OSEBE
Ne glede na spol, starost, vero je smrt neizogiben del življenja. Vsak se slej kot prej sreča s smrtjo bližnje osebe, ki je ena izmed najbolj bolečih življenjskih izkušenj. Smrt je lahko nenadna ali predvidljiva, kljub temu pa se nihče ne more zares pripraviti nanjo in obdobje po njej (Dodič, 2016).
V. Borucky idr. (2004), ugotavljajo, da odrasli velikokrat ne vemo, kako bi smrt predstavili otroku, se o njej pogovarjali ali še najhuje, kako bi otroku povedali, da je izgubil bližnjo osebo.
Zdi se nam, da jih moramo pred to tematiko obvarovati, saj so preveč ranljivi. A. Mikuš Kos in V. Slodnjak (2000) poudarjata, da so starši in učitelji velikokrat mnenja, da je treba otroke zaščititi pred govorjenjem in razmišljanjem o smrti, a spoznanja iz razvojne psihologije, predstavljena v nadaljevanju kažejo na to, da otrok že zelo zgodaj odkrije smrt.
Tu je treba izpostaviti, da enotnega pravila za pogovor o smrti ni, zato je najlažje, da se odrasli prepustimo otrokovim vprašanjem in na njih odgovarjamo, naši odgovori pa morajo biti konkretni in resnični (Miller, 2000).
V predšolskem obdobju so otroci najpogosteje soočeni s smrtjo babice ali dedka. Kako se bo otrok odzval na njegovo ali njeno smrt, je odvisno od tega, kako pogosto je otrok dedka/babico videl, koliko časa je z dedkom/babico preživel, kako kakovostno je bil preživet ta čas, seveda pa tudi od tega, kako ljubeč odnos je bil odnos med njima (Miller, 2000).
Van Praagh (2004) navaja, da nas stari starši lahko bolj razvajajo kot vzgajajo, zato se otrok lahko na njih zelo čustveno naveže in ga smrt lahko zelo prizadene. Otrok smrt starega starša razume lažje kot na primer smrt sorojenca ali sovrstnika, saj smrt starega starša povezuje s starostjo, vseeno pa lahko smrt starega starša pri otroku poveča strah pred smrtjo ostalih oseb (Dyregrov, 2001).
Brate in sestre povezuje zelo močna čustvena vez, saj so od majhnih nog v neprestani interakciji, se skupaj igrajo, rešujejo konflikte in skupaj odraščajo, zato je izguba enega izmed njih izjemno težka. Ko se zgodi kaj takega, se otroci velikokrat prestrašijo, da bo enaka usoda doletela tudi njih (Hofer, 2012). U. Čižman Štaba in A. Žurga (2017) sta podobnega mnenja in pravita, da so odnosi med sorojenci edinstveni, saj so si sorojenci med seboj po navadi najboljši prijatelji in zaupniki, četudi velikokrat med njimi pride do kakšnega konflikta. Med skupnim odraščanjem spletejo posebne vezi, ki trajajo celo življenje. Če se te vezi zaradi smrti pretrgajo v otroštvu, otrok lahko doživi hudo travmo.
Kako točno se bo otrok odzval na smrt sorojenca, je odvisno tudi od interakcij s starši. Nekateri starši otroku zaradi prizadetosti in hude žalosti lahko prepovejo govoriti o umrlem otroku, lahko pa se starši zaradi prevelikega šoka obnašajo, kot da se ni zgodilo nič. Spet po drugi strani pa starši lahko postanejo preveč zaščitniški zaradi strahu, da bi izgubili še njega. Otrok se zaradi takih dejanj lahko neprimerno odziva na smrt sorojenca, npr. z agresivnim vedenjem ali zapiranjem vase (Čižman Štaba in Žurga, 2017). Van Praagh (2004) pravi, da prav sorojenci najbolje razumejo, kaj posameznik doživlja. Prav zato njihovo smrt lahko posameznik doživi
kot zelo veliko izgubo. Avtorja Canacakis in Pisarski (1995) poudarjata, da lahko večji problem predstavlja, če umre eden izmed dvojčkov, saj se preživeli od dvojčkov ob smrti drugega lahko počuti, kot da je umrla tudi polovica njega. V takšnih primerih avtorja priporočata zunanjo strokovno pomoč.
Izmed vseh izgub, ki lahko doletijo otroka, je izguba starša najbolj travmatična, saj starš svojemu otroku po navadi nudi ljubezen, varnost in čustveno oporo. Otrok lahko doživi hudo travmo in se hkrati prestraši, da bo izgubil še drugega starša in tako postal sirota. V tem primeru je pomembno, da se odrasli, ki smo prisotni ob njegovem žalovanju, z otrokom pogovarjamo ter se ne zapiramo vase, saj na tak način njemu onemogočamo žalovanje. Hofer (2012) prav tako poudarja, da je treba biti pozoren, da otrok v primeru smrti starša kasneje ne prevzame njegove vloge. Otrok odrasle, ki so prisotni, pogosto začne spraševati, kaj se bo zgodilo z njim, če umremo tudi mi. Otroku mora odrasli razložiti, da se lahko zgodi tudi to (tega ne zanikamo), in da bo v primeru naše smrti živel s teto, stricem, babico, dedkom itn. Pomembno je, da odrasli z otrokom preživi kar se da veliko prostega časa in z njim počne, kar si otrok sam želi (prav tam).
Ker je za mlajše otroke značilno magično mišljenje, moramo biti odrasli ob pogovoru z otroki še posebej pozorni na znake, ki nakazujejo, da otrok samega sebe krivi za smrt, saj otroci velikokrat mislijo, da so zaradi neubogljivosti, prepiranja ali grdega odnosa do staršev sami krivi za njihovo smrt. Tu je potrebnega veliko ponavljanja in razlaganja otroku, da ni on kriv za smrt starša (Brazelton, 1999).
2. 2 DOŽIVLJANJE SMRTI PRI RAZLIČNO STARIH OTROCIH
Kako bo otrok razumel smrt in žalovanje, je odvisno od njegove starosti, od tega, kar že ve (smo mu povedali) in od obredov/kulture-npr. v zahodnih družbah črna barva simbolizira smrt, v Indiji pa jo simbolizira bela (Rajšter, 2006). Vsekakor pa se otrokovo razumevanje smrti razlikuje od razumevanja smrti odrasle osebe. Piaget je v svoji teoriji razvoja mišljenja ugotovil, da razvoj otrokovega mišljenja poteka v štirih fazah, pri katerih je vsaka naslednja kompleksnejša od prejšnje (Dodič, 2016). Na senzomotorični stopnji (rojstvo−2 leti) otrok smrti ne dojema kot nekaj končnega, pri približno treh letih jo bolj povezuje z odsotnostjo osebe, za katero pričakuje, da se bo vrnila. Na predoperativni stopnji (2−7 let) je otrokovo razumevanje smrti povezano z egocentrizmom (nekdo lahko umre, samo če si otrok sam to želi), animizmom (pripisovanje življenja neživim stvarem) ter magičnim razmišljanjem (otrok misli, da lahko s svojimi kretnjami/mislimi povzroči smrt osebe). Na stopnji konkretno logičnega mišljenja (7- 11 let) otrok začne ugotavljati, da smrt pomeni konec življenja, vendar pa se še ne zaveda, da bo enkrat doletela tudi njega. Na stopnji formalno logičnega razmišljanja (od 12 leta naprej) pa otrok dojame, da je smrt univerzalna, in da bo doletela tudi njega (Hofer, 2012). Stopnja kognitivnega razvoja ključno vpliva na otrokovo razumevanje smrti, prav tako pa na razumevanje smrti vpliva njegov socialno čustveni razvoj.
2. 2. 1 OTROCI DO PETEGA LETA STAROSTI
A. Mikuš Kos in V. Slodnjak (2000) navajata, da se otroci do petega leta starosti ne zavedajo dokončnosti smrti in mislijo, da bodo z neko obliko vedenja ali z močno željo umrlo osebo lahko priklicali nazaj. Na takšno prepričanje vpliva otrokovo magično mišljenje, zaradi
katerega otrok misli, da s svojimi kretnjami, obnašanjem ali samo s pogledom lahko vpliva na to, da neka oseba umre. K. Miller (2000) navaja, da mlajši otroci smrt povezujejo z ločitvijo in odsotnostjo, vendar pa smrti ne razumejo kot nekaj končnega, zato pričakujejo, da se bo oseba, ki je trenutno ni vrnila, kar izpostavlja tudi Piaget v teoriji razvoja mišljenja otroka, ki je na senzomotorični stopnji (0−2 leti).
N. Boyd Webb (2010) navaja, da se mlajši otrok, tudi ko je bil priča pogrebu, ne zaveda, da ta človek ne čuti nič več oziroma da so njegove telesne funkcije prenehale delovati. V takšnih primerih se lahko pojavijo vprašanja, kot so: »Kako pa bo ta človek sedaj dihal pod zemljo?«
ali pa »Kako bo odšel na stranišče?«.
Hofer (2012) ob magičnem razmišljanju otroka omenja tudi egocentrizem otroka, zaradi katerega je otrok prepričan, da oseba lahko umre samo, če si to zaželi on sam. Ker si otroci včasih tudi zaželijo, da koga ne bi bilo več, se lahko hitro začnejo počutiti odgovorne za smrt določene osebe. V tem primeru mora odrasli, ki je prisoten ob tem otrokovem razmišljanju, otroku razložiti, da on sam ni odgovoren za smrt te osebe.
U. Čižman Štaba in A. Žurga (2017) opozarjata na to, da mlajši otroci največkrat žalujejo na način, ki ga starši ne uspejo povezati z odzivi na smrt. Otroci se polulajo/pokakajo, lahko se bodo zopet hoteli dojiti ali pa bodo želeli poseči po odejicah in dudah, ki so jih že opustili. Prav tako se lahko pojavijo napadi trme, agresivno vedenje in kričanje.
2. 2. 2 OTROCI OD ŠESTEGA DO DESETEGA LETA
Otrok te starosti že razvija logično mišljenje glede smrti − začne se zavedati, da je smrt končna ter da se oseba, ki je umrla, ne bo več vrnila, prav tako pa začenja tudi razumeti, da sam ni kriv, da njemu ljuba oseba umre. Do ugotovitev prihaja z neposrednim opazovanjem in začenja razumeti, da smrt pomeni konec življenja. Na začetku otrok smrt povezuje pretežno z nesrečami, nasiljem in starostjo, nekaj let kasneje pa otrok že razume, da je smrt lahko tudi posledica bolezni ali pa da lahko doleti tudi človeka, ki je bil pred smrtjo zdrav (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000). Pri tej starosti je smrt za otroka sicer že stvarna, vendar pa je od njega osebno oddaljena, zato ne pričakuje, da bo enkrat doletela tudi njega (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000).
Okoli desetega leta otrok začne dojemati, da je smrt univerzalna, da doleti vse, vključno z njim.
Njegovo razmišljanje postane zelo podobno razmišljanju odraslih, postavlja mnogo vprašanj v zvezi s smrtjo. Otrok ugotovi, da je smrt končna točka življenja (Hofer, 2012). Tudi pri tej starosti lahko pri otroku pride do regresivnega vedenja, na primer želja po dudi ali dojenju, otrok lahko zopet začne lulati in kakati v hlače ali pa se začne grše obnašati do hrane (U. Čižman Štaba in A. Žurga, 2017).
2. 2. 3 OTROCI IN MLADOSTNIKI OD DESETEGA DO ŠTIRINAJSTEGA LETA
Pri tej starosti otroci smrt razumejo kot nekaj končnega in univerzalnega, njihova predstava o smrti pa je zelo realistična (Dyregrov, 2001).
A. Mikuš Kos in V. Slodnjak (2000) poudarjata, da odrasli, ki smo prisotni ob otroku, ki se je srečal s smrtjo, otroku damo vedeti, da so vsa njegova občutja, misli in čustva normalna in dovoljena. Ob izgubi se otrok lahko začne obnašati na načine, ki niso primerni za njegovo
starost (npr. postane bolj otročji, kot je primerno za njegova leta) lahko pa tudi občuti dilemo medtem ali naj se obnaša kot odrasli ljudje ali pa naj se obnaša kot otrok, in bodo zanj poskrbeli odrasli. Ko se otrok počuti nemočnega, to lahko največkrat izkazuje z jezo in agresivnim vedenjem (Boyd Webb, 2010).
2. 3 FAZE ŽALOVANJA
Vsak človek gre pri žalovanju skozi različne faze, ki pa med seboj niso nujno izključujoče, temveč se med seboj lahko tudi prepletajo. Treba se je zavedati, da žalovanje otrok ni enako žalovanju odraslih. Otroci žalujejo v intervalih, kar pomeni, da so v enem trenutku izjemno žalosti, že naslednji trenutek pa se lahko igrajo. Prav tako je žalovanje pri otrocih vseživljenjski proces, saj se bodo z izgubo enega izmed staršev soočili pri vsakem pomembnejšem življenjskem dogodku (npr. maturantski ples, poroka, rojstvo svojega otroka, skratka pri vsaki situaciji, kjer sta praviloma prisotna oba starša, v njegovem primeru pa bo samo en) (Dodič, 2016).
2. 3. 1 FAZA ŠOKA IN ZANIKANJA
Ko otrok izve, da je umrla njemu ljuba oseba, najprej doživi šok. Tega, da mu je umrla pomembna oseba, lahko ne priznava in zavrača novico o njeni smrti. Otrok se počuti omrtvičenega in paraliziranega, je zelo prizadet in zaradi te prizadetosti ne prizna izgube.
Vedenjske značilnosti te faze so jok, telesne težave, motnje spalnega ritma, utrujenost, čustveni izbruhi ali otrplost. Ta faza lahko traja tudi dva tedna (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000).
Odrasli otroku na nežen, a hkrati jasen način povemo, da osebe, ki jo je imel rad, ni več. Zelo pomembno je, da tisti odrasli, ki je prisoten ob otroku, ko le-ta žaluje, z otrokom vzpostavi stik in mu s tem da vedeti, da je pri njem varen. Če otrok ne nasprotuje, mu omogočimo, da se udeleži pogreba in da se, če je možno, še zadnjič poslovi od pokojne osebe. Na tak način bo dojel, da pogreb pomeni dokončno ločitev od njemu ljube osebe. Otroka tudi kasneje povabimo, da z nami obišče grob, zelo pomembno pa je, da ga pri takih dogodkih obkrožajo osebe, pri katerih se čuti varnega in ljubljenega. Tudi doma se od otroka ne smemo oddaljevati, ampak mu nudimo okolje, v katerem bo sproščeno ozračje za pogovor in postavljanje vprašanj (Hofer, 2012).
2. 3. 2 FAZA IDEALIZIRANJA
To je faza, ki lahko nastopi takoj po smrti ali pa šele čez nekaj časa, Hofer (2012) pa je edini, ki to fazo omenja. V tej fazi otrok hrepeni po pokojni osebi, zbira njene obleke, darila, gleda fotografije in s tem obuja spomine nanjo.
Otroku omogočimo, da se spominja umrle osebe. Z njim se pogovarjamo, lahko mu prevajamo kakšen videoposnetek, mu prinesemo album s slikami. Otroku lahko ponudimo tudi kakšen del oblačila, ki je pripadal umrli osebi (npr. mamina ruta ali očetova majica). D. Dodič (2016) omenja tudi, da skupaj z otrokom lahko naredimo škatlo spominov, v kateri zbiramo vse predmete, ki otroka spominjajo na umrlo osebo, ta škatla pa mora biti vedno na takšnem mestu, da jo otrok lahko sam vzame in se prepusti spominom.
2. 3. 3 FAZA ISKANJA IN HREPENENJA
A. Mikuš Kos in V. Slodnjak (2000) drugo fazo žalovanja imenujeta faza iskanja in hrepenenja, ki traja od približno drugega do četrtega meseca žalovanja, v tej fazi pa otrok išče pokojno osebo in hrepeni po njeni bližini. Lahko je apatičen, depresiven, obupan in občutljiv na dražljaje, lahko se socialno izolira in ima veliko telesnih težav (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000).
2. 3. 4 FAZA DEZORIENTACIJE IN ZBEGANOSTI
V tej fazi otrok začne dojemati, da njemu ljube osebe zares ni več. Otrok lahko začne odklanjati stike in se izogiba socialnim dogodkom (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000). Na plano privre val intenzivnih čustev, najpogosteje jeza, žalost, strah in krivda. Jeza je največkrat povezana z otrokovim prepričanjem, da ga je ljubljena oseba zapustila. Žalost je zelo intenzivna in lahko traja tudi več mesecev, strah pa nastopi, ko se otrok ustraši, da bo na svetu ostal sam, torej da bodo umrle ali pa ga bodo zapustile vse njemu ljube osebe. Krivda je zelo pogosto čustvo v otrokovem žalovanju, če je otrok prepričan, da je s svojimi dejanji in obnašanjem povzročil, da je neka oseba umrla (Hofer, 2012).
V tej fazi je zelo pomembno, da otroku dovolimo in omogočimo izražanje čustev, saj se bo na tak način počutil razumljenega, in bo lahko integriral izgubo ljubljene osebe. Vsa ta čustva moramo sprejeti sočutno in s spoštovanjem, hkrati pa otroka tudi spodbujamo, da svoja čustva izraža in imenuje. Otroku razložimo, da je lahko jezen, vendar pa mu vseeno povemo, da ga pokojna oseba ni zapustila, ker bi tako želela, ampak ker je bila preveč bolna/stara/poškodovana, da bi še lahko živela. Če je jeza zelo intenzivna, otroku lahko omogočamo fizično sproščanje le-te (npr. udarjanje po blazini, žimnici). Pri občutku krivde je najbolj pomembno, da otroku pojasnimo, da v nobenem primeru ni odgovoren za smrt osebe, saj nihče z mislimi oziroma besedami ni zmožen povzročiti smrti. Otroka še enkrat opomnimo, da so vzroki za smrt biološki, torej prenehanje delovanja življenjskih funkcij (delovanje srca, prenehanje dihanja, delovanje možganov). Ko je otrok žalosten, mu odrasli dopustimo, da žalost izraža na način, ki njemu ustreza. Če joka, ga stisnemo, če je tiho, z njim sedimo v tišini, nikakor pa ga ne prepričujemo, da jok ne bo nič pomagal. Prav tako odrasli svojih čustev ne skrivamo pred njim, saj mu na ta način pokažemo, da tudi mi pogrešamo osebo, ki je ni več, in da tudi mi sami žalujemo. Pri strahu je pomembno, da se z otrokom pogovarjamo, zakaj oziroma česa ga je strah. Ker se otroci po smrti ene osebe najpogosteje bojijo, da bodo umrle še ostale osebe, mu razložimo, da nikoli ne vemo, kdaj bomo umrli, da pa vseeno upamo, da bomo živeli čim dlje in bili skupaj ter se imeli radi, poudarimo pa tudi, da dokler bomo živi, bomo tukaj zanj (Hofer, 2012).
2. 3. 5 FAZA SPREJETJA IN NOVEGA ODNOSA DO SEBE IN SVETA
V tej fazi otrok sprejme dejstvo, da osebe, ki je umrla, ne bo več nazaj. Sprejme praznino, ki jo je za seboj pustila izguba ljube osebe, ki pa jo kmalu začne zapolnjevati z novimi spoznanji in spomini. Otrok ugotovi, kaj mu je umrla oseba dala in kaj je naredila zanj. Otrok se sprosti in postane optimističen. Ima več energije, prehranske in spalne težave izginejo ter poveča se njegov interes za vključevanje v dejavnosti (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000).
Z otrokom se, čeprav je prenehal žalovati, pogovarjamo o umrli osebi in mu s tem omogočamo, da ohranja spomin nanjo. Pomagamo mu izdelati načrte za sedanjost in prihodnost ter skupaj z njim iščemo aktivnosti, ki ga veselijo. Na tak način bo otrok na novo zaživel (Hofer, 2012).
2. 4 POMOČ OTROKU OB IZGUBI STARŠA
Odrasli, ki so prisotni ob otrokovem žalovanju, morajo dati otroku predvsem čas in prostor, da žaluje, zavedati pa se morajo, da vsak otrok žaluje na svojevrsten način. Nekateri otroci se zaprejo vase in se oddaljijo od ljudi, spet drugi otroci pa se želijo o smrti veliko pogovarjati.
Nekateri otroci želijo hoditi na grob, drugi o tem ne želijo slišati. Pomembno je, da odrasli otroku damo čas, po potrebi odgovarjamo na njegova vprašanja in se z njim pogovarjamo, če sam tako želi (Dodič, 2016).
Ena izmed najpomembnejših vlog odrasle osebe v procesu žalovanja otroka je, da posluša.
Otroku pustimo, da prosto in neprekinjeno govori o svojih občutkih in o smrti osebe. Sami se vzdržimo komentarjev o otrokovih čustvih/načinih žalovanja, tudi če se nam zdijo neprimerna (npr. otrokova ravnodušnost do tega, da je ravnokar izgubil zelo pomembno osebo), saj otroci velikokrat žalujejo na načine, ki so nenavadni. Prav tako otroku ne smemo govoriti, kako naj se počuti (npr. »Ne jokaj, ker tako ali tako ne bo nič pomagalo.«) (Dodič, 2016).
Odrasli skupaj z otrokom ohranjajo spomin na preminulo osebo, torej se pogovarjajo o dogodkih, z otrokom gledajo albume ali videoposnetke. Če se le da, ohranjajo čim večji del rutine dneva, saj le ta otroku daje občutek varnosti (Miller, 2000).
Otroku ob smrti bližnje osebe lahko namenimo posebno/novo igračo, ki bo njegov ljubljenec in ga bo lahko jemal vsepovsod. Ta igrača mu bo dajala občutek varnosti, sprejetosti in ljubljenosti. Otroku v stiski lahko beremo pravljice o smrti, preko katerih bo lažje prebolel smrt ljubljene osebe. Uporabimo lahko tudi lutke, saj mnogo otrok svoja čustva lažje izraža preko njih, ali pa se rajši pogovarjajo z njimi kot pa z odraslimi (Miller, 2000).
Borucky idr. (2004), pravijo, da je otroka treba pripraviti na dogodke, ki sledijo po smrti bližnjega. Treba mu je razložiti, kaj se bo dogajalo na pogrebu in kasneje. Ker bo imel otrok najbrž mnogo vprašanj, mu poskušamo čim bolj natančno odgovoriti na njih, da kasneje ne bo zmeden.
U. Čižman Štaba in A. Žurga (2017) poudarjata pomen igranja z otroki, saj otroci svoja občutja največkrat izražajo skozi igro. Zato je priporočljivo, da se odrasli igrajo skupaj z otrokom in otroku samemu pustijo, da vodi igro in izraža svoje občutke, nato pa s svojim odzivom na njegovo dejanje sprožijo proces komunikacije (npr. »Zakaj pa tvoja punčka joka v postelji?«).
Borucky idr. (2004) poudarjajo nekaj stvari, ki jih odrasli ne smemo storiti, ko otrok žaluje.
Pravijo, da se predvsem ne smemo izogibati pogovoru o smrti z otrokom, a hkrati tudi ne smemo pričakovati, da bodo otroci točno razumeli, kaj smrt pomeni. Zavedati se moramo, da otroci velikokrat žalujejo na načine, ki se nam ne zdijo primerni ali pa izražajo čustva, ki za žalovanje kulturno niso primerna. Nikakor otroku ne smemo govoriti, kako naj se počuti ali pa kritizirati njegovega vedenja. D. Dodič (2016)poudarja, da se pogovoru o smrti z otrokom, še posebej če je pobuda z njegove strani, ne smemo izogibati, med samim pogovorom pa otroka ne
prekinjamo in mu ne prepovedujemo joka. Če nas otrok nekaj vpraša, mu odgovorimo na njemu razumljiv način in nikoli ne rečemo »si pa še premajhen ali pa tega ne boš razumel«, prav tako ne spreminjamo teme pogovora (prav tam).
Brazleton (1999) pa pravi, da sami ne smemo prikrivati čustev otrokom, saj bo sam opazil, da je nekaj narobe. Tako kot spodbujamo njega, da izraža svoja čustva, tako se tega držimo tudi sami. Otroka moramo tolažiti, prav tako pa moramo včasih tudi njemu dati možnost, da potolaži nas, vendar pa njegova tolažba ne sme biti enakovredna naši. To pa bomo dosegli le, če se bomo pogovarjali z njim in se mu odprli (HusebØ, 2009).
Tako Hofer (2012) kot U. Čižman Štaba in A. Žurga (2017) pa opozarjajo na previdnost pri komunikaciji z mlajšimi otroki, saj bodo potrebovali konkretne in resnične odgovore v povezavi s smrtjo. Nekatere izjave pri otrocih lahko vzbudijo strah. Nekaj primerov:
− »Dedek nas je zapustil.«
− »Babica je zaspala.«
− »Odšel je na zadnje potovanje.«
− »Poletela je v nebo/postala je zvezdica.«
− »Za vedno se je izgubil.«
− »Odšla je za dolgo časa.«
Ob takih izjavah se otrok lahko ustraši, da ga bo zapustila vsaka oseba, ki je dlje časa ne bo videl. Lahko ima težave s spanjem, saj se boji, da se ne bo več zbudil, če bo zaspal.
3 VLOGA VZGOJITELJA
3.1 TEMA SMRTI V KURIKULUMU ZA VRTCE
Smrt je v Kurikulu za vrtce (1999) omenjena le dvakrat, enkrat neposredno in drugič posredno.
Pri področju narava je naveden cilj: »Otrok spozna, da se živa bitja razmnožujejo, živijo in umrejo.« (prav tam, str. 38). Pri tem področju je smrt omenjena neposredno. Pri področju družba pa je navedena ena izmed možnih dejavnosti za drugo starostno skupino, ki se posredno dotakne tudi teme smrti: »Otrok ima možnost sodelovati v pogovorih o političnih in etičnih vprašanjih (krivice in konflikti v družbi in svetu – vojna, nasilje, lakota v svetu, razdelitev moči, ljudje iz družbenega roba itn.)« (prav tam, str. 35).
L. Šturbej (2014) je v svojem diplomskem delu izvedla raziskavo, v okviru katere je intervjuvala 33 vzgojiteljic. Ugotovila je, da je smrt še zmeraj tabu tema in da skoraj polovica vzgojiteljic ni našla priložnosti, da bi v vrtcu obravnavale tematiko smrti. Nekaj vzgojiteljic je izpostavilo, da se te teme dotaknejo ob dnevu spomina na mrtve ali pa ob konkretnih primerih smrti (smrt babice ali dedka) na splošno pa dejavnosti v zvezi s to tematiko ne načrtujejo.
3. 2 SODELOVANJE S STARŠEM OB SMRTI DRUGEGA STARŠA
Ker se velika večina otrok v času odraščanja sooči z izgubo ali možnostjo izgube ljubljene osebe, so vzgojitelji velikokrat prisotni ob teh težkih izgubah. Ker otrok in včasih tudi starš, ki
je izgubil partnerja, potrebujeta pedagoga, ki ve, kako se otroci običajno odzovejo na izgubo, je sodelovanje med vzgojiteljem in drugim staršem v procesu žalovanja pomembno. Predvsem opažanja o otrokovih spremembah v obnašanju tako v vrtcu kot doma in medsebojno obveščanje o le-teh lahko pripomorejo k temu, da otroku pomagamo na najboljši način. Če je sodelovanje vzgojitelja s staršem dobro, otrok dobi občutek, da so tudi zunaj družinskega kroga ljudje, ki jim lahko zaupa in ga imajo radi (Jensen in Jensen, 2011).
Naloga pedagogov je, da v primerih izgube ostanemo prisebni in da se tudi sami odpremo osebi (staršu/otroku), ki je izgubo doživel, torej pokažemo tudi naše čustvovanje oziroma to, da nam za njihovo izgubo ni vseeno. Velikokrat naredimo napako, ker se želimo distancirati, saj pri osebi, ki je doživela izgubo, ne želimo povzročati še večje žalosti. Na pogovore se lahko pripravimo tako, da si poiščemo nekaj literature o tej tematiki (Jensen in Jensen, 2011).
Tudi A. Mikuš Kos in V. Slodnjak (2000) poudarjata, da se pogovoru s staršem ne izogibamo ali še slabše, da ne spreminjamo teme, ko starš omeni izgubo partnerja. Zelo pazljivi moramo biti, da staršem ne rečemo česa, kar bi jih razburilo (npr. »Vem, kako se počutite.«).
Ker je interakcija s starši v takšnih obdobjih izjemno zahtevna, morajo biti naše izjave kratke in jasne, saj so starši velikokrat »odsotni«, prav tako pa moramo biti pripravljeni, da bomo staršem eno stvar morali ponoviti večkrat. V takem položaju moramo ostati človeški, prav tako moramo izraziti svoja čustva in občutke. Lahko se zgodi, da se oseba naslednjega dne tega pogovora ne bo spomnila (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000).
V primeru smrti starša se lahko vzgojitelj in pomočnik oglasita doma, vendar pa so taki obiski zelo zahtevni. Po vsej verjetnosti bo starš še v prevelikem šoku, da bi se z njim pogovarjali o tem, kako sedaj naprej, o težavah, ki se lahko pojavijo po smrti partnerja, o težavah, ki lahko doletijo otroka ipd. Za začetek mu vzgojitelj in pomočnik lahko povesta, da bi se na primer rada udeležila pogreba, da bosta po svoji najboljših močeh pomagala otroku v vrtcu ali pa da bi se čez nekaj časa zopet oglasila pri njih doma. Najpomembnejše je, da iniciativo prevzame vzgojitelj, saj je za človeka v krizi lahko preveč, da bi sam prosil za pomoč (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000).
Včasih se lahko zgodi, da vzgojitelj opazi, da so starši preveč osredotočeni na svoje žalovanje in tako na otroka pozabljajo ter ga v procesu žalovanja zanemarjajo. V tem primeru je obvezno, da starša povabimo na govorilno uro in mu na nedvoumen način razložimo, kaj nas skrbi. Po potrebi lahko starša spodbudimo, da si za proces žalovanja poišče strokovno pomoč (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000). Vzgojitelji pa v procesu žalovanja lahko samo »stojimo ob strani«
žalujoči osebi (staršu), kar pomeni, da smo tam, ni pa nujno, da kaj storimo. S tem žalujočemu dajemo občutek mirnosti in mu omogočamo žalovanje, kar pa bo pozitivno vplivalo na njegov odnos do otroka (prav tam).
K. Miller (2000) svetuje, da se o dogodku obvesti tudi ostale starše, ter se jim pove, da bomo tematiko smrti obravnavali v vrtcu, zato naj po vsej verjetnosti pričakujejo vprašanja otrok, povezana s smrtjo.
3. 3 POMOČ OTROKU OB IZGUBI STARŠA
Otrokom lahko razumevanje smrti približamo preko otroške literature (nekaj primerov navajam v prilogi 1), še boljše pa so neposredne izkušnje v naravi, na primer na sprehodu, ko opazimo npr. mrtvo ptico. Takšni primeri so primerni, da otroke seznanimo s pojmoma živo in mrtvo.
Razložimo jim, da mrtve živali in ljudje ne dihajo, jim ne bije srce in nič ne čutijo. Če imamo možnost, žival lahko tudi zakopljemo in se s tem dotaknemo tudi obredov ob smrti. Pri tem otrokom poudarimo, da je žival mrtva, zato nič ne čuti in je ni strah (Miller, 2000).
Ko otroku razložimo, da ob smrti prenehajo delovati vse telesne funkcije, bodo otroci dojeli, da nihče ni pokopan živ. To je tudi eden izmed strahov otrok, saj se velikokrat bojijo, da ljudi, ki jih pokopljemo ali kremiramo, to boli (Cipot Mal, 2003).
Tako K. Miller (2000) kot T. Cipot Mal (2003) poudarjata, kako pomembno je, da strokovni delavci pojem smrt vnesemo v svoje načrtovanje dela skozi leto, ne glede na to, ali se srečamo z otrokom, ki je izgubil bližnjo osebo, ali ne. Za tak pogovor izkoristimo vsako priložnost, in spregovorimo o minevanju in smrti. Razmislimo o tem, ali bi se na primer ob 1. novembru z otroki pogovorili o tem, kaj ta praznik je, komu se takrat poklonimo, ali bi ob temu prazniku lahko naredili kakšne izdelke ipd.
Kadar bomo v skupini izvajali kakšno dejavnost, ki se tiče družine, lahko otrok, ki je izgubil starša, doživi krizo/zadrego. Če na primer rišemo družino, otrok mogoče ne bo vedel, koga naj sedaj nariše. V tem primeru mu povemo, da lahko nariše, kogar koli želi, tudi pokojno osebo.
Tudi pri pogovoru o družini otroka spodbujamo (ne silimo), da govori o pokojnem staršu, kljub temu, da ni več živ, a ga ima vseeno rad (Cipot Mal, 2003).
Poleg dejavnosti lahko odrasli otroku priskrbimo tudi igračo, ki mu bo služila kot čustvena podpora, lahko mu organiziramo kotiček, v katerega se bo lahko umaknil, ko bo želel biti sam.
Če ima otrok velike težave z izražanjem svojih čustev, si lahko pomagamo z lutko ali pa se z njim igramo igro vlog. Mogoče se bo lažje izrazil posredno kot neposredno. Otrok lahko pokojnemu staršu nariše risbo in nam pove, če želi zraven napisati tudi pismo (ki ga ob narekovanju napišemo mi) (Miller, 2000).
Otrok bo v dnevih oziroma tednih po smrti potreboval veliko pozornosti in topline. Tu veliko vzgojiteljev (in staršev) naredi napako, saj mislijo, da bodo s tem otroka razvadili, vendar to ne drži. Otrok v teh tednih potrebuje bistveno več pozornosti in objemov, tudi če se nam zdi, da to ni pravično do ostalih otrok. V nasprotnem primeru lahko otrok dobi občutek, da ga zapušča čedalje več oseb, ki mu veliko pomenijo (Cipot Mal, 2003).
4 POGOSTA VPRAŠANJA OTROK V POVEZAVI S SMRTJO
N. Babič (2013, str. 42) v svojem članku Otroci, pozabljeni žalovalci navaja nekaj najpogostejših vprašanj v zvezi s smrtjo, ki nam jih zastavljajo otroci, in nam ponudi nekaj možnih odgovorov na ta vprašanja. Prav tako nekaj vprašanj in odgovorov v svoji knjižici Kaj na svetu počneš, ko ti nekdo umre? navaja Romain (2002).
Kaj je smrt?
Smrt pomeni, da neka žival ali človek umre ali pa da uveni roža ali se podre drevo. To je življenjski krog, ki se začne z rojstvom in konča s smrtjo. Ko človek umre, njegovo telo preneha delovati – ustavi se mu srce, preneha dihati, ne more več misliti in se premikati. Takrat človek ne čuti nič več in ga tudi ni strah.
Zakaj ljudje umrejo?
Nekateri ljudje umrejo od starosti, saj njihovo telo enostavno preneha delovati. Nekateri umrejo zaradi bolezni, čeprav se zdravniki trudijo, da bi mu pomagali. Človek pa lahko umre tudi v nesreči, bodisi v prometni, naravni ali pa zaradi nesrečnega spleta okoliščin (npr. padec s strehe).
Ali sem za smrt kriv jaz?
To, da nekdo umre, ni nikoli naša krivda, tudi če smo se z njim skregali, se do njega grdo obnašali ali pa ga nismo ubogali. Vsi ljudje se kdaj pa kdaj skregamo, in če bi umirali zaradi prepiranja, nas najbrž ne bi bilo več. Prav tako nikoli z mislimi ne moremo ubiti človeka.
Kaj se zgodi po smrti? Kam gre človek?
O tem imajo ljudje različna mnenja. Nekateri verjamejo, da imamo dušo, ki po telesni smrti živi naprej. Spet drugi so mišljenja, da odidemo v nebesa ali postanemo zvezda. Kar pa vemo, je to, da človeka ponavadi po smrti pokopljemo v zemljo, nihče pa ne ve, ali se življenje nadaljuje ali ne.
Romain (2002) poudarja, da so naša prepričanja velikokrat povezana z religijo in mišljenjem družine.
Ali se po smrti ljubljene osebe sploh kdaj počutiš bolje?
Tudi če nam kdo umre, to ne pomeni, da ga sedaj nimamo več radi. Čez nekaj časa se bomo počutili bolje in bomo zopet bolj veseli, seveda pa se bomo še velikokrat spomnili na umrlo osebo in postali žalostni. Morda bomo žalostni tudi na rojstnih dnevih in podobnih praznovanjih, ko osebe, ki jo imamo radi, ne bo tam.
Ali bom umrl tudi jaz?
Otroka potolažimo, da večina ljudi živi dolgo časa in da bo verjetno dolgo živel tudi on. Nikakor mu ne zanikamo njegove umrljivosti, ampak mu vseeno poudarimo, da bo najbrž živel še kar nekaj časa in se bo pred smrtjo še poročil, imel otroke, si kupil avto, hodil v službo itn. (Romain, 2002).
Kaj je pogreb in kako poteka?
Pogreb je obred, kjer umrlo osebo ponavadi pokopljejo v zemljo. Na obredu se zberejo vsi ljudje, ki imajo radi ali so poznali osebo, ki je umrla. Lahko se podpišejo v žalno knjigo ali prinesejo venec za na grob. Večina ljudi je na pogrebu žalostnih in jokajo. S tem ni nič narobe.
Ko pridemo do groba, pokojno osebo položijo v skopano luknjo, ki jo potem zakopljejo.
Kasneje se na grob postavi tudi nagrobnik, na katerega se napiše ime, priimek ter datum rojstva in smrti umrle osebe. Čeprav v pravljicah in risankah velikokrat slišimo, da so pokopališča grozna, to ne drži. So mirna, spokojna in imajo mnogo cvetja in sveč, ki so postavljeni na grobove (Romain, 2000).
C. Schuster – Brink (1994) izpostavlja nekaj pomembnih vodil, ki naj bi se jih odrasli držali, ne glede na to, kaj nas otrok vpraša ter ali mu znamo odgovoriti na vprašanje ali ne:
Naklonjenost do otroka: »Vesel sem, da te to zanima, odkrijva odgovor skupaj.«. S takšnimi izjavami se otrok zave, da napačna vprašanja ne obstajajo in da nas lahko kadarkoli vpraša, kar želi.
Odkritost do otroka: »O, tega pa tudi jaz ne vem, poiščiva skupaj odgovor«. Odkritost otrokom veliko pomeni, saj se s tem zavedo, da tudi odrasli ne vemo vsega, a s tem ni nič narobe.
Resnicoljubnost do otroka: tukaj je pomembno, da otroku posredujemo le resnične odgovore.
Če je ptica mrtva, to pomeni, da je mrtva in ne da spi pod zemljo.
Skoraj vsak otrok se bo soočil s smrtjo bližnje osebe ali hišnega ljubljenčka, na katerega je tudi zelo navezan. V tem primeru je naloga odraslih oseb, ki otroka v času žalovanja obkrožajo, da mu smrt predstavijo na resničen način, saj bo otrok le tako razumel, kaj se dogaja (Miller, 2000).
Pri pogovoru z otrokom moramo upoštevati, da otrok stvari ne razume tako kot odrasle osebe, in potrebuje konkretne primere in razlage, prav tako pa se otrokovo žalovanje razlikuje od žalovanja odrasle osebe. Vloga vzgojitelja je v času smrti starša otroka velika, saj je v otrokovem življenju prisoten kar nekaj časa, zato opazi spremembe v otrokovem vedenju. Za konkretno pomoč otroku si vzgojitelj lahko pomaga z različnimi slikanicami, ki govorijo o smrti ali pa z lutko/igračo, ki ji bo otrok bolj zaupal.
Odrasle osebe opazujemo otroka in spremembe v njegovem vedenju in se prilagajmo njegovim potrebam, na primer večji potrebi po pozornosti. Če pa opazimo, da je otrok v stiski in nam tega zaradi strahu/sramu ne želi povedati, pristopimo k njemu in se z njim pogovorimo oziroma ga objamemo in mu pokažemo, da smo tam zanj.
Sama sem kot otrok doživela ravno obratno izkušnjo, saj mi je bilo v vrtcu nerodno iti do vzgojiteljice in ji povedati, da mi je hudo in da bi rada šla domov, zato sem to prosila eno izmed prijateljic. Ko pa se je vrnila, mi je povedala, da je vzgojiteljica rekla, da moram sama priti do nje, saj v nasprotnem primeru to pomeni, da mi ni dovolj hudo. Tako od tistega dneva naprej nisem nikoli več potožila, da mi je hudo. Ker me je to osebno zelo prizadelo, sem se odločila raziskati, na kakšen način so vzgojiteljice, ki so tudi moje sodelavke, pristopale k otroku, ki je izgubil starša, kako so se obnašale do njega, kako so ga potolažile in na kakšen način so mu poskusile olajšati celotno situacijo. To sem raziskala s pomočjo intervjujev, katerih rezultati so predstavljeni v empiričnem delu.
6 PROBLEM RAZSIKAVE, CILJI IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
6. 1 PROBLEM IN CILJ RAZISKAVE
Smrt je tako kot rojstvo del življenja in z njo se marsikateri otrok sreča že v predšolskem obdobju. V večini primerov se otroci s smrtjo prvič srečajo, ko jim umre hišni ljubljenček ali pa stari starš. So pa tudi primeri, ko otrok izgubi enega od staršev. Ker kot vzgojitelji lahko veliko naredimo, če otroku v obdobju žalovanja pomagamo, sem se odločila, da v svojem diplomskem delu raziščem, na kakšen način so vzgojitelji že pomagali otroku, kateremu je umrl starš, ter kako bi v takšnem primeru ravnali danes. Zanimal me je tudi njihov odnos do obravnave teme smrti v vrtcu ter na kakšen način so sodelovali z drugim staršem.
6. 2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
1) Na kakšen način so vzgojitelji pristopali k otroku, ki je izgubil starša?
2) Na kakšen način so vzgojitelji sodelovali z drugim staršem?
3) Ali in kakšne spremembe je vzgojitelj opazil v vedenju otroka po smrti starša?
4) Ali so vzgojitelji, z izjemo obravnave smrti zaradi dotičnega dogodka, kdaj pred tem obravnavali temo smrti in na kakšen način?
5) Ali in na kakšen način so vzgojitelji obravnavali temo smrti po tem dogodku?
7 METODOLOGIJA
7. 1 INTERVJU
Za pridobivanje podatkov sem uporabila delno strukturiran intervju (priloga 2), saj je tak intervju najbolj odprt in podoben vsakdanjemu pogovoru med ljudmi (Vogrinc, 2008). Intervju je vseboval deset vprašanj odprtega tipa, ki sem jih med pogovorom po potrebi tudi prilagodila ali pa sem postavila podvprašanja in tako dobila bolj poglobljen odgovor. Vprašanja so se navezovala na dogodek smrti starša in na obdobje žalovanja otroka po smrti starša. Zanimalo me je tudi, kako so se počutili vzgojitelji sami ter kakšna je splošna obravnava tematike smrti v vrtcu.
7. 2 OPIS VZORCA
Za potrebe diplomskega dela sem opravila intervjuje s štirimi strokovnimi delavkami (3 vzgojiteljice in 1 pomočnica vzgojiteljice). Pomočnica (P1) in ena izmed vzgojiteljic (V1) sta imeli primer smrti starša otroka v skupini pred dvema letoma. Pomočnica vzgojiteljice je imela takrat dve leti delovne dobe, vzgojiteljica pa 31 let delovne dobe. Druga vzgojiteljica (V2) je imela primer smrti starša otroka dva meseca nazaj in ima devet let delovne dobe v vrtcu. Tretja vzgojiteljica (V3) pa je imela primer smrti starša otroka 12 let nazaj in je imela takrat 16 let delovne dobe v vrtcu.
Tabela 1: Predstavitev vzorca
INTERVJUVANKA DELOVNO MESTO
STAROST OTROKA OB DOGODKU
DELOVNA
DOBA OB
DOGODKU
V1 Vzgojiteljica 2 leti 31 let
V2 Vzgojiteljica 2 leti 9 let
V3 Vzgojiteljica 3 leta 16 let
P1 Pomočnica
vzgojiteljice
2 leti 2 leti
7. 3 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV
Intervjuje sem izvedla v mesecu aprilu in začetku maja v različnih enotah in prostorih vrtca, v katerem sem zaposlena. Z vsako strokovno delavko posebej sem se dogovorila za čas in kraj izvajanja intervjuja, pri čemer sem se v celoti prilagodila njim. Pred samo izvedbo intervjuja je vsaka strokovna delavka podpisala izjavo/dovoljenje za snemanje intervjuja in uporabo njenih odgovorov za pisanje empiričnega dela diplomskega dela (priloga 3). Delavke sem tudi obvestila, da bodo njihovi osebni podatki anonimizirani. Iz posnetkov intervjujev sem nato naredila pisne zapise, ki sem jih dala v avtorizacijo strokovnim delavkam.
7. 4 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV
Odgovore na vprašanja sem kvalitativno analizirala glede na zastavljena raziskovalna vprašanja. V odgovorih sem podčrtala pomembne dele, iz katerih sem najprej naredila kode 1.
reda, ki so nekakšen skrajšan zapis pomembnih delov besedila. Tem kodam sem nato dodala kode 2. reda (bolj konkretne) in iz njih oblikovala kategorije, iz katerih sem oblikovala utemeljeno teorijo, kot svetujeta Vogrinc in Devetak (2007). Svoje ugotovitve sem povezala tudi s strokovno literaturo. Primer postopka kodiranja je predstavljen v prilogi 5.
8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Za potrebe empiričnega dela sem opravila intervjuje s tremi vzgojiteljicami in eno pomočnico vzgojiteljice, ki so imele primer smrti starša otroka v skupini. Rezultati raziskave so predstavljeni po posameznih kategorijah in so povezani s strokovno literaturo. Svoje ugotovitve sem podkrepila z dobesednimi navedki intervjuvank, označenimi z ležečo pisavo v sklepnem delu diplomskega dela.
Tabela 2: Kode 2. reda in oblikovane kategorije
KODE 2. REDA KATEGORIJA
− Prometna nesreča,
− samomor,
− rak.
Način smrti starša
− Kdo je na pokopališču,
− kje je tvoj očka,
− prilagajanje dejavnosti.
Spontano nadaljevanje dela v vrtcu in priložnostni pogovori o smrti
− Govorilne ure,
− izmenjava informacij »na vratih«, medsebojno obveščanje o počutju otroka.
Sodelovanje z drugim staršem
− Občutljivost, svojeglavost, trma, plašnost,
− motnje spanja, nočne more,
− jok, potrtost,
− igranje s hrano.
Žalovanje
− Smrt ptice/žuželke,
− sprehod mimo pokopališča,
− 1. november.
Priložnostni pogovori o smrti
NA Č IN SMRTI STARŠA
Intervjuvanke so v vseh treh primerih poročale, da je bila smrt otrokovega starša nenadna.
Borucky in sodelavci (2004) poudarjajo, da je smrt tema, o kateri zelo ne radi govorimo, še posebej z otroki. Še težje pa nam je, če se moramo z otrokom pogovarjati o smrti konkretne osebe, ki je imel otrok rad. Vendar pa je smrt nekaj, s čimer se bo otrok srečal slej kot prej, pričakovano ali nepričakovano, in v slednjem primeru smo otroku lahko v veliko pomoč, če se z njim pogovarjamo in mu povemo, kaj se je pravzaprav zgodilo. V primeru V1 in P1, ki sta v času dogodka delali skupaj, je imel oče deklice prometno nesrečo, v primeru V2 je oče deklice storil samomor, v primeru V3 pa je mama otroka zbolela za rakom in hitro umrla. Ker je bila smrt starša v vseh primerih nenadna, se v vrtcu pred dogodkom o smrti starša niso nič pogovarjali, vseeno pa V1 izpostavlja, da se, tudi če bi bila smrt enega izmed staršev
pričakovana, z otroki o tem ne bi vnaprej pogovarjala, saj po njenem mnenju otroci niso bili dovolj stari, da bi to temo sploh razumeli. V2 pravi, da se z deklico v vrtcu o tem niso nič pogovorili, se pa je o tem z njo pogovorila mamica kmalu po dogodku in ji rekla, da je ati sedaj angelček. V3 pravi, da so bili malo presenečeni, da je mamica dečka umrla tako hitro, čeprav so smrt pričakovali, vendar pa se kljub temu o tem v vrtcu niso pogovarjali. Tiste vzgojiteljice, ki so pojem smrti vnesle v svoje načrtovanje dela že pred dogodkom in so otroke v skupini že seznanile s tem, kaj pomeni, da nekdo umre oziroma kaj smrt sploh je, bodo v konkretni situaciji lažje pomagale otroku, saj bo ta že imel neko predstavo o tem, kaj se je zgodilo. Seveda se na takšno situacijo nihče ne more pripraviti, še posebej če gre za nepričakovano smrt, a je vseeno pomembno, da tudi to temo vnesemo v svoje načrtovanje dela (Cipot Mal, 2003).
Tudi sama sem očeta izgubila nenadno in glede na informacije, ki sem jih dobila od svoje mame, so se vzgojiteljice v vrtcu želele tej temi izogniti, saj so ji rekle, da se bomo v vrtcu izogibali pogovoru o očetu in da bomo poskusili čim bolj pozabiti na to kar se je zgodilo. Moja mami pa se s tem ni strinjala, saj je meni in moji sestri kljub najini starosti (6 in 8 let) situacijo predstavila na resničen način, torej nama je povedala, da je oči umrl in da ga ne bo več nazaj, obe sva se prav tako udeležili njegovega pogreba. To je povedala tudi vzgojiteljicam in jih prosila, naj mi situacije ne prikrivajo in mi odgovorijo po resnici, če jih kaj vprašam.
SPONTANO NADALJEVANJE DELA V VRTCU IN POGOVORI O SMRTI
V1 je novico smrti očeta deklice izvedela od sodelavke. Njena prva skrb je bila, kako nadaljevati delo v skupini, saj je bila deklica takrat stara 2 leti in vzgojiteljica ni vedela, kako deklica sploh dojema situacijo. Odločila se je, da delo nadaljuje čim bolj ustaljeno, da deklica ne bi občutila še večjih sprememb. To svetuje tudi K. Miller (2000), ki pravi, da če je le možno, odrasli ohranjamo čim večji del rutine dneva, saj rutina otroku daje občutek varnosti. S pogovorom o smrti se je V1 prilagodila razlagam, ki sta jih mamica in babica že doma podali deklici, najbolj pomembno pa ji je bilo, da je celotni družini stala ob strani, ter jim ob težavah pomagala po svojih močeh. V vrtcu je bilo V1 najbolj pomembno to, da je deklico čim bolj zaposlila z igro in dejavnostmi, tako da se je deklica čim manj spominjala, da očeta ni več. Tudi P1, s katero sta takrat delali skupaj, pravi, da sta ohranili ustaljen način dela, saj se jima je to zdelo najboljše za deklico. Občasno sta deklico vprašali po očetu ali pa sta razvili pogovor, če je deklica sama omenila očeta, a z vprašanji in razlagami nista pretiravali, saj se je deklica že doma veliko pogovarjala o tem. Iz tega lahko sklepam, da sta V1 in P1 sledili družini, njihovi razlagi o smrti očeta. U. Čižman Štaba in A. Žurga (2017) poudarjata pomen skupne igre z otrokom, saj otroci svoje občutke največkrat izrazijo ravno skozi igro. Tako preko igre lahko z otrokom razvijemo posredni pogovor o njegovem počutju, npr. »Zakaj pa je tvoj medvedek žalosten?«. V2 pravi, da se zaradi starosti otrok (2-3 leta) v vrtcu o smrti niso pogovarjali, je pa delo v vrtcu prilagodila situaciji, npr. ko je bil materinski dan, so izdelovali srčke za starše, v katere sta s pomočnico napisali »Mami in ati, rad vaju imam«. V njenega pa sta napisali samo »Mami, rada te imam«. V3 pravi, da sama posebnih stisk zaradi smrti dekličine mame ni doživela, ampak si je poiskala strokovno literaturo o smrti in žalovanju ter se s pogovori o smrti poskusila izogniti tabuizaciji te teme. Z otroki se je ob vsaki priložnosti pogovarjala o tem, da nam ljuba oseba ali žival lahko umre, kaj takrat naredimo, kako se počutimo itn., ali pa so se, ko so na igrišču našli
mrtvo žuželko, pogovorili o tem, kaj sedaj to pomeni, da je žuželka mrtva, vendar pa je bila pri komunikaciji z otroki zelo previdna, da jih s kakšno izjavo ali informacijo ne bi prestrašila. Kot omenja T. Cipot Mal (2003), lahko otrok, ki je izgubil bližnjo osebo, ob posebnih priložnostih doživi krizo, in tu je naloga odrasle osebe, da otroku pomaga. Tak primer je imela tudi V3, ko so za materinski dan delali rožice za mamice, od dečka mama pa je umrla že pred tem. Ker deček ni vedel, kaj naj stori, mu je V3 sama predlagala, naj vseeno naredi rožico, ona pa jo bo plastificirala in jo bo lahko odnesel mamici na grob. Otroku na tak način pokažemo, da ima osebe, tudi če je ni več, še zmeraj lahko rad (Cipot Mal, 2003).
SODELOVANJE Z DRUGIM STARŠEM
Jensen in Jensen (2011) poudarjata, da je sodelovanje starša in vzgojitelja po smrti drugega starša zelo pomembno, saj sta oba v otrokovem življenju prisotna veliko časa in zato oba opazita spremembe v otrokovem vedenju, še bolj pomembno pa je, da se o le-teh sproti obveščata, saj le takšno sodelovanje pripomore k zgodnjemu odkritju težav. Glede na odgovore, ki sem jih dobila preko intervjujev, je bilo sodelovanje med vzgojiteljicami in pomočnico ter drugim staršem, po smrti prvega, v vseh primerih dobro. V1 pravi, da je takoj po dogodku stopila v stik z vodstvom vrtca in strokovno službo, prav tako pa je na govorilne ure povabila mamico.
Pogovorili sta se o tem, na kakšen način je bila deklici doma predstavljena smrt očeta, torej kaj so ji rekli, da se je zgodilo, kje sedaj oče je itn. Na podlagi teh informacij je tudi vzgojiteljica komunicirala z deklico in ji ni podajala svojih razlag. Skupaj s pomočnico (P1) sta se udeležili tudi pogreba, kjer sta družini izrekli sožalje in jim ponudili pomoč, kar priporočata tudi A.
Mikuš Kos in V. Slodnjak (2000), ki navajata, da je zelo pomembno, da pomoč ponudi vzgojitelj sam, ker bo staršu mogoče pretežko prositi zanjo. P1 pravi, da so z mamo zelo dobro sodelovali, prav tako so dobro sodelovali tudi z ostalimi sorodniki, ki so hodili po deklico v vrtec. Čeprav je sama kakšen mesec po dogodku, ko je mama prvič prišla v vrtec, doživela krizo, saj ji je bilo zelo težko videti mamo tako potrto, je, tako kot svetujeta Jensen in Jensen (2011), svoje čustvovanje izkazala mami in se od situacije ni distancirala. Izpostavlja, da je mama sama izrazila željo, naj se z deklico, če bo seveda sama to želela, čim več pogovarjajo o očetu in naj ji ne prikrivajo stvari. V2 pravi, da z mamo prvi mesec ni bilo veliko sodelovanja, saj mama ni bila pripravljena na pogovor oziroma se je o tem zmeraj želela pogovarjati »na vratih«, ko je v vrtec pripeljala deklico, na govorilne ure in daljši pogovor pa je bila pripravljena šele tri mesece po dogodku. Sama menim, da bi bilo bolje, da bi mama na govorilne ure prišla prej, kljub svoji stiski, saj je deklica v tem času pokazala, da tudi sama doživlja veliko stisko, katero pa bi bolje in hitreje odpravili ob rednem sodelovanju mame in vzgojiteljice. V2 pa izpostavlja, da mama ni kazala nobenih znakov prizadetosti, tako z obrazno mimiko kot z načinom govora, zato s pomočnico ne bi ugotovili, da je nekaj narobe, če mama tega ne bi povedala. A. Mikuš Kos in V. Slodnjak (2000) opozarjata, da morajo biti vzgojitelji pozorni na to, ali je starš zaradi svojega žalovanja ali šoka ob smrti partnerja pozabil na otrokovo žalovanje.
V takem primeru je obvezno, da starša povabimo na govorilne ure in mu pojasnimo svoje skrbi.
V3 prav tako pravi, da je bilo sodelovanje z očetom zelo dobro, saj je oče osebno prišel povedat, da je mama umrla, prav tako pa je prosil, naj se v vseh situacija obnašamo čim bolj normalno in, da naj dečku ne prikrivamo stvari. Pravi, da so se tudi vnaprej z očetom ves čas obveščali o počutju dečka, tako doma kot v vrtcu, oče pa je zelo dobro sodeloval tudi z vrtčevsko specialno
pedagoginjo. Sama mu je, kot to predlagata tudi A. Mikuš Kos in V. Slodnjak (2000), bolj stala ob strani, saj mu je to najbolj pomagalo.
ŽALOVANJE
Vse štiri intervjuvanke so pri otroku, ki je izgubil starša, opazile znake žalovanja, ki so se kazali kot spremembe v obnašanju. D. Dodič (2016) navaja, da se pri otroku, ki je izgubil bližnjo osebo, lahko pojavijo spremembe na vedenjskem, čustvenem in telesnem področju. V1 in P1, ki sta v času dogodka delali skupaj, sta pri deklici, ki je izgubila očeta, opazili predvsem vedenjske in čustvene spremembe, kot recimo, da je deklica veliko več jokala, bila je zelo potrta in je potrebovala veliko pozornosti od odraslih oseb. Deklica je postala bolj trmasta in svojeglava, vendar pa večjih izpadov ni imela. Ker deklico poznam tudi osebno, in vem, da je bila že pred dogodkom težavna, sem pričakovala, da bosta V1 in P1 v intervjujih navedli še več težav, ki so sledile smrti očeta. P1 sicer navaja, da je deklica postala še bolj »neznosna«, vendar sama mislim, da deklica po smrti starša morda ni imela jasno zarisanih mej, kaj lahko počne in česa ne, saj se je morda V1 in P1 malo zasmilila zaradi smrti očeta. Seveda je bila tudi prizadeta zaradi smrti očeta, ampak mislim, da to ni bil edini izvor njenega težavnega vedenja. P1 pa je med počitkom v vrtcu ugotovila, da je imela deklica tudi nočne more, premetavala se je po ležalniku in v spanju klicala očeta. V2 pravi, da je deklica po smrti očeta postala bolj plašna, kot je bila pred dogodkom, hkrati pa je postala tudi bolj trmasta in je začela nasprotovati vsemu, kar si ji rekel. Deklica je začela kazati tudi znake regresivnega vedenja, saj se je med obroki začela grše obnašati do hrane (packanje, hranjenje z roko itn.). V3 pa pri dečku v obnašanju ni opazila večjih sprememb. Opazila je, da je bil deček potrt in malo bolj občutljiv kot pred smrtjo mame, drugače pa znakov žalovanja, kot na primer jok, regresija v obnašanju, izpadi, huda prizadetost, ni kazal. Navaja še, da se tudi v odnosu do ostalih otrok, nje in pomočnice vzgojiteljice ni bistveno spremenil. Od vseh treh otrok, omenjenih v diplomskem delu, ki so doživeli izgubo starša, je deček, ki je bil v skupini V3, kazal najmanj znakov žalovanja, kar je mogoče posledica tega, da je bil ob dogodku eno leto starejši od deklic v drugih dveh primerih ali pa. ker so se tako v vrtcu kot doma veliko pogovarjali o tem, da je mamica umrla in je ne bo več. To priporoča tudi Hofer (2012), ki pravi, da je zelo pomembno, da se z otrokom čim več pogovarjamo o smrti, še posebej, ko se otrok z njo sreča, saj bo otrok z več informacijami, ki jih bo dobil, lažje razumel, kaj se je zgodilo, vedel bo, da smo mu na voljo za vprašanja, zaradi tega pa se bo počutil bolj varnega.
PRILOŽNOSTNI POGOVORI O SMRTI
Vse štiri intervjuvanke so temo smrti enako obravnavale tako pred dogodkom kot po dogodku, večinoma pa so se je lotevale priložnostno. K. Miller (2000) priporoča, naj za pogovor o smrti z otrokom izkoristimo vsako priložnost in situacijo. Tako tudi V1 pravi, da je za pogovor o smrti pred dotičnim dogodkom izkoristila konkretne situacije, npr. ko je kakšen otrok pohodil žuželko. Takrat je začela pogovor o smrti in omenila življenjski cikel (rojstvo, življenje, smrt) ali pa je za pogovor izkoristila različne priložnosti, npr. sprehod mimo pokopališča. V takšnih primerih je otrokom glede na njihovo predhodno znanje o smrti in umiranju podajala nove informacije in znanja glede smrti. Se pa je te teme vedno lotevala pri starejših starostnih skupinah. Tudi okoli 1. novembra se je z otroki pogovorila, kaj je ta praznik, kam gremo, kaj
je pokopališče itn. P1 navaja, da v nobeni skupini, kjer je do sedaj delala, teme smrti niso obravnavali načrtno, ampak le priložnostno. Tudi V2 pravi, da so se te teme lotili le priložnostno ter da smrti niso omenjali niti okoli 1. novembra, razen če je kakšen otrok kaj rekel ali vprašal.
Smrt je V2 omenila pri obravnavi družine, kjer je otroke vprašala, ali še imajo babice in dedke, ali so že umrli itn. K. Miller (2000) in T. Cipot Mal (2003) poudarjata, da je zelo pomembno, da vzgojitelji pojem smrt vnesemo v načrtovanje dela skozi leto, torej se teme smrti lotimo načrtno in je ne omenimo le priložnostno. To upošteva tudi V3, ki pravi, da so se o smrti pogovarjali vsako leto okoli 1. novembra, kjer je otroke spraševala, kaj je pokopališče, kaj je tam, zakaj gremo tja itn. Za pogovor o smrti je izkoristila in še danes izkoristi tudi vsako priložnost, npr. smrt hišnega ljubljenčka. Izpostavlja pa, da starejši otroci velikokrat sami od sebe omenijo kakšen dogodek, za katerega so slišali na radiu ali televiziji, v katerem je veliko ljudi izgubilo življenje, npr. prometne nesreče, naravne katastrofe. Takšne situacije je zmeraj izkoristila za pogovor o smrti, nikoli pa se ni obremenjevala s tem, ali jim bo na vsa vprašanja znala odgovoriti ali ne. Če odgovora ni poznala, je to otrokom povedala in jim rekla, da bo poiskala odgovore in jim jih posredovala naslednji dan. To je tudi eno izmed pomembnih vodil za pogovor o smrti z otrokom, ki jih izpostavlja C. Schuster – Brink (1994), ki pravi, da moramo biti do otroka odkriti, torej tudi če česa ne vemo, to otroku priznamo in mu povemo, da bomo poiskali odgovor in mu ga povedali naslednji dan. Otroci informacije o smrti dobivajo iz okolice, v kateri živijo, preko medijev, osebne izkušnje, največkrat pa preko pogovorov z osebami, ki jih obkrožajo. Na podlagi teh informacij si bo otrok gradil predstavo o smrti, in če bo teh informacij premalo, oziroma bodo neresnične, otrok lahko dobi občutek, da je smrt nekaj groznega in strašnega (Dodič, 2012). Tega se zaveda tudi V2, ki pravi, da bo v prihodnje pri starejših starostnih skupinah načrtno obravnavala temo smrti, saj se ji zdi zelo pomembno, da imajo otroci o smrti neko predstavo in da o tem nekaj vedo.
SKLEP
V diplomskem delu sem si zastavila pet raziskovalnih vprašanj, na katera sem odgovorila na podlagi kodiranja odgovorov intervjuvank: oblikovala sem pet kategorij, in sicer.
Na raziskovalno vprašanje, na kakšen način so vzgojitelji pristopali k otroku, ki je izgubil starša, sem od intervjuvank dobila podobne odgovore. Vse štiri intervjuvanke pravijo, da se glede na to, da je bila smrt starša otroka nenadna, niso mogle pripraviti na pogovor o smrti oziroma obravnavo te teme, so pa obdržale čim večji del rutine dneva, da otrok ne bi čutil še večjih sprememb. Tri intervjuvanke so se z otrokom pogovarjale o smrti starša, ena intervjuvanka pa se je pogovoru o očetu in njegovi smrti izogibala, saj je bila mnenja, da je deklica še premajhna in ne bo razumela, o čim se sploh pogovarja. V1 navaja, da »se o smrti očeta ne bi pogovarjali, tudi če bi bila smrt pričakovana, saj so bili otroci takrat še premajhni.« Zdi se mi, da so besede
»so še premajhni« prevečkrat uporabljene kot izgovor, saj otroci velikokrat razumejo več, kot mislimo odrasli, odrasli pa smo v tem primeru bolj neprepričani sami vase, svoja znanja in svoje razlage. Tudi V2 navaja, da se z deklico v vrtcu o smrti očeta niso pogovorili, pravi pa, da »se je z njo doma pogovorila mamica /…/ in ji rekla, da je ati sedaj angelček v nebesih.« V3 pa pravi, da jo je smrt mamice, kljub temu da so vedeli, da bo umrla, malo presenetila, saj se je zgodilo zelo hitro: »vedelo se je, da bo umrla /…/ a nihče ni pričakoval, da se bo zgodilo tako hitro.« Tudi V3 se z dečkom v vrtcu pred smrtjo mamice o tem ni nič pogovarjala. »Do dogodka v vrtcu se o tem nismo nič pogovarjali, kljub temu da je deček vedel, da je mama hudo bolna.«
(V3). V1 in P1 pravita, da jima je bilo v vrtcu najbolj pomembno, da sta ohranili rutino dneva ter da sta deklico čim bolj zaposlili. V1 pravi: »Dajala sem ji čim več nalog /…/, da se je čim manj spominjala, da očeta ni več.« Skupaj s pomočnico (P1) pa se vseeno nista želeli čisto izogniti tej temi, zato sta se, kot navaja V1, »ob priložnostih z deklico pogovarjali tudi o očetu, in tega tudi nisva skrivali pred ostalimi otroki.« V2 in V3 sta svoje delo in dejavnosti v vrtcu prilagodili situaciji. V2 pravi: »Ker je bil ravno materinski dan /…/, sva s pomočnico v vrtec povabili mamice in očete. Naredili smo jim srčke in v njenega napisali samo mami rada te imam«, V3 pa pravi, da so izdelovali rožice in je dečku sama predlagala, da mu jo plastificira, da jo bo lahko odnesel na grob k mamici.
Tudi sama sem očeta izgubila nenadno in glede na informacije, ki sem jih dobila od moje mame, so se vzgojiteljice v vrtcu želele tej temi izogniti, saj so ji rekle, da se bomo v vrtcu izogibali pogovoru o očetu in da bomo poskusili čim bolj pozabiti na to, kar se je zgodilo. Moja mami pa se s tem ni strinjala, saj je meni in moji sestri kljub najini starosti (6 in 8 let) situacijo predstavila na resničen način, torej nama je povedala, da je oči umrl in da ga ne bo več nazaj, obe sva se prav tako udeležili njegovega pogreba. To je povedala tudi vzgojiteljicam in jih prosila, naj mi situacije ne prikrivajo in mi odgovorijo po resnici, če jih kaj vprašam.
Kot odgovore na raziskovalno vprašanje, na kakšen način so vzgojitelji sodelovali z drugim staršem, V1, P1 in V3 navajajo, da je bilo sodelovanje z drugim staršem dobro. V1 pravi, da sta s pomočnico (P1) mamo povabile na govorilne ure, kjer so se pogovorile, na kakšen način je bila deklici doma predstavljena smrt očeta, prav tako pa sta mami povedali, da bosta na takšen način potem tudi oni komunicirali z deklico. P1 tudi izpostavlja dobro sodelovanje z mamo.
Pravi, »da je mama sama prosila, naj se o očetovi smrti čim več pogovarjamo vpričo deklice in
