Primerjava evropskih šolskih prehranskih politik

Šolske prehranske politike evropskih držav se razlikujejo. V podpoglavjih 2.2.2.1, 2.2.2.2 in 2.2.2.3 so predstavljene razlike v splošnih standardih in smernicah za organiziranje šolske prehrane, prehranskih standardih za oblikovanje kosila in standardih za vnos hranil s šolskim kosilom (EC, 2015).

2.2.2.1 Splošni standardi in smernice za organiziranje šolske prehrane

Splošna merila vključujejo smernice in standarde, ki so v državah različno zastopani. Več kot 90 % šolskih prehranskih politik evropskih držav vključuje prehranske smernice, ki določajo sestavo obroka (kosila in ostalih obrokov). Sledijo navodila glede velikosti obrokov/porcij, smernice za hranilno vrednost obrokov, določila glede izvajalcev gostinskih storitev v šoli (catering), opremljenost in videz jedilnice, usposabljanje osebja, uporaba receptov, opremljenost kuhinje, navodila glede postrežbe hrane, ravnanje z odpadno hrano, smernice glede števila zaposlenih, naročanja živil in uporabe materialov, ki pridejo v stik z živili (EC, 2015).

Preglednica 1 prikazuje podatke o splošnih smernicah za organiziranje šolske prehrane, ki so vključene v politiko šolske prehrane v posamezni državi. Iz podatkov lahko razberemo, da skoraj vse navedene standarde/smernice v šolsko prehransko politiko vključujejo Slovenija, Španija, Švica, Belgija (Valonija) in Slovaška. Največkrat vključujejo smernice glede sestave kosila in ostalih obrokov ter velikosti porcije. Med državami, ki imajo pri organizaciji šolske prehrane najmanj zahtev, so Francija, Irska, Nizozemska, Norveška, Poljska in Portugalska. Priloga C prikazuje zastopanost držav z vključenimi splošnimi standardi za organiziranje šolske prehrane v šolskih prehranskih politikah (EC, 2015).

Slovenska priporočila za zdravo prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih poleg standardov v preglednici 1 vključujejo še usmeritve za praktično načrtovanje in sestavljanje jedilnikov, smernice glede postopkov za pripravo obrokov (predvsem kuhanje, dušenje in pečenje v pečici), priporočila za izbiro pomembnejših skupin živil (meso, ribe, sadje, zelenjava, žita, pijače), smernice za pogostost uživanja posameznih skupin živil, delovanje skupine za prehrano ter smernice za nakup živil (Zakon o javnem naročanju) (EC, 2015;

Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005). Zakon o javnem naročanju (2015) določa obvezna ravnanja pri oddaji naročil za nabavo blaga in naročanje storitev (Zakon o javnem naročanju

…, 2015).

Preglednica 1: Vključenost splošnih standardov za organiziranje šolske prehrane v posamezni evropski državi (EC, 2015)

Država

Prehranske smernice za kosilo Prehranske smernice za ostale obroke Velikost obrokov Hranilna vrednost kosila Hranilna vrednost ostalih obrokov Izvajalci gostinskih storitev Ustreznost jedilnice Usposabljanje osebja Uporaba receptov Opremljenost in ustreznost kuhinje Naročanje živil Postrežba hrane Ravnanje z odpadno hrano Število zaposlenih Vrsta materialov v stiku z živili

Avstrija + + + + + + +

2.2.2.2 Prehranski standardi in smernice za šolsko kosilo

Med prehranske standarde za oblikovanje šolskih obrokov spadajo navodila o pogostosti uživanja posameznih skupin živil. Mednje spadajo določila glede dovoljenih pijač (voda, mleko, naravni sokovi, čaj), dostop do pitne vode, zadostna količina ponujenega sadja in zelenjave za posameznega učenca, prepoved ponudbe sladkih pijač, omejitev vključevanja sladkih prigrizkov, omejitev vnosa soli, omejitev vključevanja ocvrtih in predelanih živil, pogostost vključevanja mlečnih izdelkov, omejitev vključevanja slanih prigrizkov, pogostost vključevanja (mastnih) rib, pogostost vključevanja beljakovin rastlinskega izvora, omejitev vključevanja ocvrtih škrobnih živil in pogostost vključevanja (rdečega) mesa (Storcksdieck genannt Bonsmann, 2014).

Preglednica 2 prikazuje podatke o prehranskih standardih za kosilo, ki so vključeni v politiko šolske prehrane v posamezni državi. Smernice glede dovoljenih pijač določajo, katere pijače so dnevno dovoljene ob obroku. V nekaterih državah je to le voda, drugje pa je dovoljeno ponuditi naravne sokove in čaje (sladkane in nesladkane) (EC, 2015).

Preglednica 2: Vključenost prehranskih standardov za šolsko kosilo v posamezni evropski državi (EC, 2015)

Država

Smernice glede dovoljenih pijač Dostop do pitne vode Določena količina sadja in zelenjave za učenca Prepoved sladkih pijač Omejitve sladkih prigrizkov Omejitev soli Omejitev ocvrtih /predelanih živil Pogostost vključevanja mlečnih izdelkov Omejitev slanih prigrizkov Pogostost vključevanja rib Pogostost vključevanja beljakovin rastlinskega izvora Omejitev vključevanja ocvrtih škrobnih živil Pogostost vključevanja (rdečega) mesa

Avstrija + + + + + + + + + +

Pregled šolskih prehranskih politik pokaže kar nekaj razlik glede vključenosti prehranskih standardov za šolsko kosilo v posamezni državi:

‒ Vsa navedena določila/smernice za načrtovanje šolskega kosila v vzgojno-izobraževalnih zavodih morajo upoštevati šole v Nemčiji, Belgiji (Valonija), Sloveniji, Španiji, Angliji, Walesu ter na Severnem Irskem in Škotskem (EC, 2015).

‒ Nobenih zahtev glede prehranskih standardov za šolsko kosilo pa v šolski prehranski politiki ne navajajo na Cipru in v Grčiji (EC, 2015).

‒ Belgija (Flandrija), Bolgarija, Hrvaška, Irska, Španija in Švica priporočajo uporabo polnozrnatih živil, medtem ko Belgija (Valonija), Hrvaška, Litva, Latvija in Anglija omejujejo uporabo aditivov in živil z dodanimi aditivi (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014).

‒ Francija, Nemčija, Madžarska, Italija in Belgija (Flandrija) organizirajo prehrano v 4-tedenskih ciklih, torej se jedi v 20 dneh ne smejo ponoviti (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014). V Sloveniji se jedilnik ne sme ponoviti prej kot v treh tednih oziroma 21 dneh (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005).

‒ Pri omejitvi ponudbe gaziranih in sladkih pijač veljajo različne usmeritve. Nekatere države (Ciper, Češka, Francija, Grčija, Nizozemska, Poljska) nimajo določenih omejitev glede ponudbe omenjenih pijač. Druge države pa ponudbo te vrste pijač popolnoma omejujejo (Madžarska, Romunija) ali pa dovoljujejo le občasno uporabo (Belgija (Valonija), Švica, Slovenija) (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014).

‒ Ponudbo sladkih prigrizkov v šolah imajo države v okviru šolske prehranske politike regulirano različno. Nekatere države omejitev nimajo (Češka, Nizozemska, Portugalska), nekatere ponudbo odsvetujejo (Norveška, Španija), nekatere imajo določen seznam dovoljenih živil (Ciper, Grčija), ponekod pa je ponudba sladkih prigrizkov v prostorih šole prepovedana (Švedska, Anglija) (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014).

Priloga D prikazuje delež vključenosti posameznih prehranskih standardov za šolsko kosilo v šolskih prehranskih politikah evropskih držav (EC, 2015).

2.2.2.3 Standardi za vnos energije in hranil s šolskim kosilom

Standardi glede vnosa hranil so zastopani v manj državah kot prehranski standardi. Med njimi je najpogosteje, v 65 % vključenih držav, določen energijski vnos. Sledijo vsebnost maščob, nasičenih maščob, beljakovin, skupnih ogljikovih hidratov, sladkorjev, prehranske vlaknine, vitamina C, kalcija, železa, natrija, vitamina B9 (folat), vitamina A in cinka (Storcksdieck genannt Bonsmann, 2014). Preglednica 3 prikazuje vključenost standardov glede hranilne vrednosti kosila v posamezni evropski državi.

Preglednica 3: Vključenost standardov za vnos energije in hranil s šolskim kosilom v posamezni evropski državi (EC, 2015)

Država

Brez standardov Energijska vrednost Maščobe Nasičene maščobe Beljakovine Skupni ogljikovi hidrati Sladkorji Prehranska vlaknina Vitamin C Kalcij Železo Natrij Vitamin B9 (folat) Vitamin A Cink

Avstrija +

Pregled šolskih prehranskih politik glede vključenosti standardov za vnos energije in hranil s šolskim kosilom v posamezni državi pokaže naslednje razlike:

‒ Vse zahteve glede hranilne vrednosti kosila (energijska vrednost in vsebnost hranil) imajo vključeno v šolsko prehransko politiko v Walesu, Angliji, Sloveniji, Nemčiji, Estoniji, Bolgariji, Belgiji (Valonija) ter na Škotskem in Hrvaškem (EC, 2015).

‒ Češka in Poljska pri pripravi šolskih obrokov svetujeta uporabo rastlinske maščobe.

Hrvaška, Estonija in Finska določajo maksimalen vnos nasičenih maščob na 10 % dnevnega vnosa energije, medtem ko v Italiji maščobe predstavljajo 30 % energijskega vnosa kosila (od tega je lahko nasičenih maščob največ 30 %). Trans maščobe omejujejo Bolgarija, Španija in Slovenija (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014).

‒ Nekatere države določajo uporabo jodirane soli. To so Bolgarija, Belgija (Valonija), Nemčija, Italija, Portugalska in Slovenija (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014).

2.2.2.4 Prodajni avtomati

V šolah veljajo tudi omejitve glede uporabe prodajnih avtomatov s hrano in pijačo. Približno polovica držav omejuje uporabo prodajnih avtomatov, a na različnih nivojih (preglednica 4).

Nekatere države, tudi Slovenija, so popolnoma omejile uporabo prodajnih avtomatov v šolskem prostoru. Tam, kjer je uporaba dovoljena, velja več ukrepov. Ti segajo od prepovedi prodaje določenih nezdravih živil do prodaje živil v skladu z zdravim načinom prehranjevanja ali pa je prodaja zdravih živil le priporočena. Ponekod omejitev glede prodajnih avtomatov ni (EC, 2015).

Preglednica 4: Omejitve prodajnih avtomatov v prostorih šole (EC, 2015)

Omejitve prodajnih avtomatov Država

Prodajni avtomati ne smejo biti postavljeni v

prostorih šole Ciper, Danska, Francija, Slovenija, Malta, Slovaška Določena, nezdrava živila niso dovoljena Bolgarija, Madžarska, Latvija, Litva

Ponudba je v skladu s smernicami zdravega

prehranjevanja Avstrija, Nizozemska, Portugalska, Škotska, Wales,

Severna Irska

Priporočena je ponudba več zdravih živil Belgija (Flandrija), Italija, Španija, Švedska Omejitve niso določene Hrvaška, Anglija, Irska, Nemčija, Švica, Grčija,

Malta, Češka, Poljska, Finska, Norveška, Finska, Belgija (Valonija)

2.2.2.5 Oglaševanje živil

Ker učenci preživijo veliko časa v šoli, ima oglaševanje živil velik vpliv na njihovo izbiro hrane. S tem pa je povezano tudi zdravje otrok. Predvsem oglaševanje nezdravih, mastnih, slanih in sladkih živil je povezano s čezmerno telesno maso in debelostjo, sladkorno boleznijo tipa 2 in srčno-žilnimi boleznimi. Zato je marsikatera država v Evropi omejila oglaševanje živil (Velazquez in od., 2017). Nekatere države so prepovedale oglaševanje HFSS-živil (živila, bogata z maščobami, soljo in sladkorjem) (Francija, Finska), nekatere so poleg HFSS-živil prepovedale oglaševanje drugih neprimernih živil (Latvija, Litva, Slovaška). Slovaška in Litva sta, na primer, poleg HFSS-živil, prepovedali oglaševanje živil, ki vsebujejo kofein. Nekatere države so prepovedale oglaševanje brez poudarka na živilih, ki jih šola ne sme oglaševati (Slovenija, Švedska, Estonija), v nekaterih državah ni omejitev oglaševanja živil (Italija, Hrvaška, Grčija), ponekod pa je dovoljeno oglaševanje živil, ki imajo pozitivno vlogo (Nemčija). V Nemčiji se lahko živila oglašuje z namenom povečanja šolskega proračuna. Priloga E prikazuje delež držav z določenimi omejitvami oglaševanja živil (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014; EC, 2015).

2.2.2.6 Organizacija šolske prehrane

Organizacija šolske prehrane se med državami razlikuje:

‒ Na Portugalskem morajo šole zagotoviti kosilo in ob zadostnem številu učencev, ki imajo pouk v popoldanskem času, še večerjo.

‒ V Angliji šole niso zavezane učencem zagotoviti toplega obroka, čeprav je priporočeno, da je vsaj en obrok topel.

‒ Litva mora učencem zagotoviti toplo kosilo. Čas za kosilo je odvisen od pravil v posamezni šoli.

‒ V Španiji se kosilo postreže med 12. in 13. uro in traja 30 do 60 minut. Pred kosilom in po njem je učencem zagotovljen odmor.

‒ Francoske šole morajo učencem zagotoviti vsaj 30 minut odmora za obrok.

‒ V Sloveniji mora biti učencem na voljo vsaj en obrok, in sicer dopoldanska malica.

Večina šol pa ponuja tudi zajtrk za učence v jutranjem varstvu, kosilo in popoldansko malico za učence v podaljšanem bivanju (Polish Eurydice Unit, 2016; Gabrijelčič in sod., 2005).

2.2.2.7 Plačilo šolskih obrokov

Medtem ko je v večini evropskih držav šolska prehrana subvencionirana, je ponekod učencem zagotovljen brezplačen obrok. Na Finskem je vsem učencem od 6. do 16. leta starosti na voljo brezplačno kosilo, kar pomeni, da skoraj 830.000 učencev prejema brezplačen obrok. Na Škotskem je brezplačen obrok zagotovljen učencem od 1. do 3.

razreda. V Angliji pa brezplačno kosilo prejmejo otroci v starostnem obdobju od 4 do 7 let (Polish Eurydice Unit, 2016).

Subvencionirana ali brezplačna prehrana se v večini držav zagotovi učencem iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom:

‒ Na Portugalskem nekateri otroci prejmejo subvencioniran ali brezplačen obrok ter brezplačno porcijo mleka. Nemčija in Francija staršem z nizkimi dohodki priskrbita finančno pomoč za plačilo šolskih obrokov (Polish Eurydice Unit, 2016).

‒ V Angliji, Litvi in na Škotskem so vsi otroci iz družin z nizkimi dohodki deležni brezplačne šolske prehrane med obveznim šolanjem (v Angliji tudi po 16. letu) (Polish Eurydice Unit, 2016).

‒ V Sloveniji se višina subvencije za šolsko prehrano določi glede na povprečni mesečni dohodek družinskega člana. Za nekatere učence je prehrana brezplačna (MJU, 2021).

2.3 IZZIVI ŠOLSKE PREHRANE