UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ŽIVILSTVO
Manca SIMONIČ
PRIMERJAVA ŠOLSKIH PREHRANSKIH POLITIK EVROPSKIH DRŽAV
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študij - 1. stopnja Živilstvo in prehrana
Ljubljana, 2021
BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA ŽIVILSTVO
Manca SIMONIČ
PRIMERJAVA ŠOLSKIH PREHRANSKIH POLITIK EVROPSKIH DRŽAV
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študij - 1. stopnja Živilstvo in prehrana
COMPARISON OF SCHOOL FOOD POLICIES IN EUROPEAN COUNTRIES
B. SC. THESIS
Academic Study Programmes: Field Food Science and Nutrition
Ljubljana, 2021
Diplomsko delo je zaključek univerzitetnega študijskega programa 1. stopnje Živilstvo in prehrana.
Komisija za študij 1. in 2. stopnje Oddelka za živilstvo je za mentorico diplomskega dela imenovala izr. prof. dr. Jasno Bertoncelj in za recenzentko doc. dr. Matejo Lušnic Polak.
Mentorica: izr. prof. dr. Jasna BERTONCELJ
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo
Recenzentka: doc. dr. Mateja LUŠNIC POLAK
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik:
Mentorica:
Recenzentka:
Datum zagovora:
Manca Simonič
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ŠD Du1
DK UDK 613.2-053.5:351.778.2(043)=163.6
KG prehranska politika, zdrava prehrana, šolska prehrana, otroci, Evropa, standardi, prehranske smernice, telesna dejavnost, zavržena hrana
AV SIMONIČ, Manca
SA BERTONCELJ, Jasna (mentorica), LUŠNIC POLAK, Mateja (recenzentka) KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo LI 2021
IN PRIMERJAVA ŠOLSKIH PREHRANSKIH POLITIK EVROPSKIH DRŽAV TD Diplomsko delo (Univerzitetni študij - 1. stopnja Živilstvo in prehrana)
OP VII, 25 str., 5 pregl., 6 pril., 42 vir.
IJ sl JI sl/en
AI Zdrava prehrana v otroštvu zmanjšuje tveganje za pojav kroničnih nenalezljivih bolezni ter pozitivno vpliva na razvoj in učne sposobnosti otrok. Svetuje se uživanje zelenjave, sadja, polnozrnatih izdelkov, pustega mesa, nenasičenih maščob ter redna telesna dejavnost. Vseeno pa je delež predebelih otrok v Evropi visok, v povprečju je leta 2018 za 15-letne učence znašal 19 %. K izboljšanju prehranskih navad in zmanjšanju deleža predebelih in čezmerno hranjenih otrok bi lahko prispevala zdrava in uravnotežena šolska prehrana. Organizacijo šolske prehrane določajo ukrepi v okviru šolskih prehranskih politik, ki podajajo različne standarde glede sestave obrokov, pogostosti vključevanja živil v obroke, hranilne vrednosti obrokov, oglaševanja živil, avtomatov s hrano in pijačo v šolskem prostoru in splošnih smernic za organizacijo prehrane. Večina držav v šolske prehranske politike vključuje smernice glede sestave kosila in ostalih obrokov, velikost porcij, energijsko vrednost kosila, smernice glede dovoljenih pijač, obvezen dostop do pitne vode ter količino sadja in zelenjave. Namen šolskih prehranskih politik je izboljšati prehrano otrok in jim privzgojiti zdrave prehranske navade. Z namenom povečanja uživanja sadja in zelenjave ter mleka in mlečnih izdelkov se v šolah v Evropski uniji izvaja projekt Šolska shema, ki učencem zagotovi brezplačen obrok omenjenih skupin živil. Šola sama določi pogostost razdeljevanja dodatnega obroka, ki mora potekati enakomerno čez celo šolsko leto.
KEY WORDS DOCUMENTATION ND Du1
DC UDC 613.2-053.5:351.778.2(043)=163.6
CX food policy, healthy food, school meals, children, Europe, standards, dietary guidelines, physical activity, food waste
AU SIMONIČ, Manca
AA BERTONCELJ, Jasna (supervisor), LUŠNIC POLAK, Mateja (reviewer) PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Food Science and Technology
PY 2021
TI COMPARISON OF SCHOOL FOOD POLICIES IN EUROPEAN COUNTRIES DT B. Sc. Thesis (Academic Study Programmes: Field Food Science and Nutrition) NO VII, 25 p., 5 tab., 6 ann., 42 ref.
LA sl AL sl/en
AB A healthy diet in childhood reduces the risk of developing chronic non- communicable diseases and positively affects development and learning abilities. It is advisable to eat vegetables, fruit, whole-grain foods, lean meat, unsaturated fats and have regular physical activity. However, the proportion of obese children in Europe is high, on average 19% for 15-year-old schoolchildren in 2018. Healthy and balanced school meals could contribute to better dietary habits and reduction of obesity and overweight in children. The organization of school meals is determined by measures within school food policies, which define different standards for composition of meals, portion size, frequency of serving different food groups, nutritional value of meals, food advertising, vending machines in school place and general guidelines for school meals organization. In school food policies, most countries include guidelines for lunch composition, portion size, the energy value of lunch, permitted beverages, access to drinking water and the amount of fruit and vegetables. The purpose of school nutrition policy is to improve children's diet and nurture healthy eating habits. To increase the consumption of fruit, vegetables, milk and dairy products, a school scheme project is implemented in schools in the European Union, which provides school-aged children with a free meal from these food groups. The frequency of the additional meal distribution is determined by the school, evenly throughout the school year.
KAZALO VSEBINE
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ... III KEY WORDS DOCUMENTATION ... IV KAZALO VSEBINE ... V KAZALO PREGLEDNIC ... VI KAZALO PRILOG... VI OKRAJŠAVE IN SIMBOLI... VII
1 UVOD ...1
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA ...1
1.2 NAMEN DELA ...1
2 PREGLED OBJAV ...2
2.1 PREHRANA ŠOLSKIH OTROK ...2
2.1.1 Pomen zdrave prehrane ...2
2.1.2 Pomen šolske prehrane ...3
2.1.3 Problematika prehranjevanja šolskih otrok ...4
2.1.4 Stanje prehranjenosti šolskih otrok ...5
2.2 ŠOLSKA PREHRANSKA POLITIKA ...5
2.2.1 Vrednotenje šolske prehrane ...7
2.2.2 Primerjava evropskih šolskih prehranskih politik ...7
2.2.2.1 Splošni standardi in smernice za organiziranje šolske prehrane ...8
2.2.2.2 Prehranski standardi in smernice za šolsko kosilo ... 10
2.2.2.3 Standardi za vnos energije in hranil s šolskim kosilom ... 12
2.2.2.4 Prodajni avtomati ... 14
2.2.2.5 Oglaševanje živil ... 15
2.2.2.6 Organizacija šolske prehrane ... 15
2.2.2.7 Plačilo šolskih obrokov ... 15
2.3 IZZIVI ŠOLSKE PREHRANE ... 16
2.3.1 Zavržena hrana ... 16
2.3.2 Poskus preoblikovanja šolske prehrane na Madžarskem ... 17
2.4 PRIMERI DOBRIH PRAKS ZA ZDRAVO ŠOLSKO PREHRANO ... 18
2.4.1 Šolska shema Evropske unije ... 19
2.5 VPLIV COVIDA-19 NA PREHRANJENOST OTROK ... 20
3 POVZETEK ... 21
4 VIRI ... 22
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Vključenost splošnih standardov za organiziranje šolske prehrane v
posamezni evropski državi (EC, 2015) ...9 Preglednica 2: Vključenost prehranskih standardov za šolsko kosilo v posamezni evropski državi (EC, 2015) ... 11 Preglednica 3: Vključenost standardov za vnos energije in hranil s šolskim kosilom v posamezni evropski državi (EC, 2015) ... 13 Preglednica 4: Omejitve prodajnih avtomatov v prostorih šole (EC, 2015) ... 14 Preglednica 5: Spremembe uredbe šolske prehrane na Madžarskem leta 2016 (Kiss in sod., 2019) ... 17
KAZALO PRILOG
Priloga A: Delež čezmerno težkih in predebelih 15-letnikov v Evropi leta 2018 (OECD/European Union, 2020)
Priloga B: Zemljevid držav, vključenih v geografski pregled šolskih prehranskih politik (EC, 2015)
Priloga C: Pogostost vključitve splošnih standardov za organizacijo šolske prehrane v šolske prehranske politike evropskih držav (EC, 2015)
Priloga D: Pogostost vključitve prehranskih standardov za šolsko kosilo v šolske prehranske politike evropskih držav (EC, 2015)
Priloga E: Delež držav z določenimi omejitvami oglaševanja živil v prostorih šole (EC, 2015)
Priloga F: Višina denarne pomoči za šolsko shemo za šolsko leto 2021/2022 za posamezno evropsko državo (Izvedbeni sklep komisije (EU) 2021/462 ..., 2021)
OKRAJŠAVE IN SIMBOLI
EU Evropska unija
HBSC Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (angl. Health Behaviour in School-aged Children)
HFSS-živila živila, bogata z maščobami, soljo in sladkorjem (angl. Foods high in fat, salt and sugar)
NIJZ Nacionalni inštitut za javno zdravje
SZO Svetovna zdravstvena organizacija (angl. World Health Organization, WHO)
1 UVOD
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA
Uravnotežena in zdrava prehrana ima velik pomen za zdravo rast in razvoj otrok in mladostnikov. Zmanjša lahko tveganje za razvoj debelosti in kroničnih bolezni že v otroštvu in pozneje v življenju. Prehranske navade, ki se oblikujejo v otroštvu, se pogosto ohranijo tudi v odrasli dobi, zato je otroštvo ključno obdobje za oblikovanje zdravih prehranskih navad. Pri tem ima velik pomen tudi prehrana v šoli. Večina otrok v osnovni šoli zaužije dva obroka, pri čemer je kosilo glavni obrok v dnevu. Zato je pomembno, da je prehrana v šoli v skladu s prehranskimi priporočili, raznolika, uravnotežena, bogata z zelenjavo in sadjem, omejena pa mora biti količina živil z velikim deležem sladkorja, maščob in soli. Hrana z manj soli, maščob in sladkorja pa je lahko za učence slabše senzorično sprejemljiva, posledično se lahko poveča količina zavržene hrane. Organizacijo prehrane v šoli na osnovi splošnih in prehranskih standardov urejajo šolske prehranske politike, ki definirajo sestavo šolskih obrokov, pogostost vključevanja živil (sadje, zelenjava, meso, mlečni izdelki, žita) v obroke, hranilno vrednost obrokov, oglaševanje živil, uporabo avtomatov s hrano in pijačo.
1.2 NAMEN DELA
Namen diplomskega dela je pregledati šolske prehranske politike v različnih evropskih državah ter ugotoviti ključne razlike med njimi in morebitne prednosti posamezne države glede organizacije šolske prehrane. V Sloveniji je šolska prehrana urejena z zakonom o šolski prehrani, ki definira organizacijo šolske prehrane, njeno subvencioniranje ter spremljanje in nadzor. Smernice zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih zavodih določajo, kako morajo biti sestavljeni obroki. Določene so tudi skupine živil, ki morajo biti v prehrani otrok omejene (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005). Pri vrednotenju kakovosti šolske prehrane obstajajo standardi glede pogostosti pojavljanja priporočenih skupin živil na jedilniku in omejevanja odsvetovanih skupin živil. Standardi kakovosti šolske prehrane se razlikujejo med evropskimi državami. Nekatere države poznajo le nezavezujoče smernice pri organizaciji šolske prehrane, nekatere pa imajo zakonodajno določena pravila, ki jim morajo šole pri načrtovanju šolske prehrane slediti, kot je npr. prepoved prodaje pijač z dodanim sladkorjem v šolskem prostoru. Te razlike bomo primerjali v diplomskem delu. Cilj je tudi raziskati, kateri pristopi za izboljšanje kakovosti šolske prehrane so se izkazali kot uspešni, da bi bila prehrana v šolah bolj zdrava, da bi omogočala zdrav razvoj otrok, zmanjšala tveganje za pojav kroničnih nenalezljivih bolezni in debelosti ter da bi otroci zaužili več zelenjave in sadja. Na področju šolske prehrane je velik izziv tudi zavržena hrana.
Poiskati je treba načine, kako otrokom in mladostnikom predstaviti in približati zdrav način prehranjevanja s poudarkom na uživanju zelenjave in sadja, da pri tem ne bi prišlo do zavračanja bolj zdravih prehranskih izbir in posledično pojava velikih količin zavržene hrane. Primera dobrih praks sta uvedba šolskih vrtov in narezanega sadja ob obroku.
2 PREGLED OBJAV
2.1 PREHRANA ŠOLSKIH OTROK 2.1.1 Pomen zdrave prehrane
Zdrava in uravnotežena prehrana je pomembna skozi vse življenje. Je ključnega pomena pri zmanjšanju tveganja za pojav kroničnih nenalezljivih bolezni (bolezni srca in ožilja, nekaterih vrst raka, sladkorne bolezni tipa 2 in debelosti), ki so med glavnimi vzroki smrti v razvitih državah in državah v razvoju. K razvoju teh bolezni prispeva prehrana, za katero je značilna velika vsebnost nasičenih maščob, soli in sladkorjev. Poleg neuravnotežene prehrane na zdravje negativno vplivajo tudi telesna nedejavnost, uporaba tobaka in uživanje alkohola (Cena in Calder, 2020).
Pojav kroničnih nenalezljivih bolezni v odrasli dobi je povezan tudi s prehrano v otroštvu.
Primerna prehrana v prvih letih življenja lahko zmanjša možnost pojava debelosti, sladkorne bolezni tipa 2 in srčno-žilnih bolezni. (Singhal, 2016).
Zdrava prehrana v otroštvu pa nima samo vpliva na pojav bolezni v odrasli dobi, ampak tudi na razvoj možganov in učne sposobnosti. Možgani se razvijajo hitreje kot preostali del telesa.
Ob pomanjkanju posameznega hranila lahko pride do trajnih sprememb in poškodb v možganski strukturi in s tem tudi v delovanju. Možgani so sestavljeni iz beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov, vitaminov in mineralov, zato za optimalen razvoj potrebujejo uravnoteženo prehrano, ki pokriva vse skupine hranil (Benton, 2010).
Pri uravnoteženi prehrani, ki omogoča optimalen razvoj, naj bi po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije vnos sadja in zelenjave znašal vsaj 400 g dnevno (5 porcij po 80 g). Prehrana naj bi vključevala še polnozrnata žita in izdelke iz njih ter stročnice. Mastno meso in mesne izdelke bi moralo v prehrani nadomestiti pusto meso. Čim manjši bi moral biti vnos nasičenih in trans maščob, soli, sladkorja ter pijač z dodanimi sladkorji (WHO, 2020).
Uravnotežena prehrana vključuje makro- in mikrohranila v ustreznih razmerjih za razvoj in optimalno delovanje telesa. Med makrohranila uvrščamo ogljikove hidrate, beljakovine in maščobe, mikrohranila pa predstavljajo vitamini in minerali (Cena in Calder, 2020).
Ogljikovi hidrati so osnovni vir energije in jih najdemo v žitih, sadju, stročnicah in zelenjavi.
Polnozrnata žita vsebujejo še prehransko vlaknino, ki ugodno vpliva na prebavo (Cena in Calder, 2020). Ogljikovi hidrati naj bi predstavljali več kot 50 % dnevnega energijskega vnosa (Referenčne vrednosti …, 2020).
Beljakovine so vir energije in jih odrasel človek potrebuje 0,8 g/kg telesne mase na dan.
Predstavljale naj bi 10–15 % dnevnega energijskega vnosa. (Poličnik, 2018). Beljakovine vsebujejo živila živalskega izvora (meso in mesni izdelki, mlečni izdelki, ribe, jajca) in živila rastlinskega izvora (stročnice, semena, zrna, oreški). V otroštvu so pomembne za izgradnjo močnih kosti, kasneje pa za ohranjanje kostne mase in preprečevanje zlomov. Prav tako pa telesu zagotovijo esencialne aminokisline, to so tiste, ki jih telo samo ne more proizvajati (Cena in Calder, 2020).
Maščobe naj bi predstavljale okrog 30 % dnevnega energijskega vnosa (Referenčne vrednosti …, 2020). Poleg vira energije so pomemben gradnik celičnih membran. Delimo jih na enkrat nenasičene, večkrat nenasičene, nasičene in trans maščobe. Nenasičene maščobe vsebujejo rastlinska olja, oreški, semena ter ribe in so kategorizirane kot zdravju koristne maščobe. Uživanje nenasičenih maščob je povezano z zmanjšanim tveganjem za pojav srčno-žilnih bolezni. Živila živalskega izvora in nekatera rastlinska olja (kokosovo) pa so večji vir nasičenih maščob (Cena in Calder, 2020). Trans maščobe se zaradi neugodnega vpliva na zdravje odsvetujejo. Vsebujejo jih nekatera živila živalskega izvora, nastanejo pa tudi pri delnem hidrogeniranju rastlinskih olj, pri rafiniranju in cvrtju (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005).
Mikrohranila so v primerjavi z makrohranili potrebna v bistveno manjših količinah. Vseeno pa so pomembna za normalno rast in presnovo telesa. Med mikrohranila uvrščamo vitamine (vitamini A, D, E, K, C in vitamini skupine B) ter minerale (železo, kalcij, magnezij, cink, natrij, baker, selen) (Cena in Calder, 2020).
2.1.2 Pomen šolske prehrane
Zdrava prehrana je za otroke in mladostnike pomembna, saj v obdobju odraščanja in psihosocialnega razvoja posameznika zadovolji fiziološke potrebe ter ima psihološki pomen.
Nekateri učenci z obroki v šoli zaužijejo skoraj polovico dnevnih potreb po energiji, zato je kakovost obrokov v okviru šolske prehrane zelo pomembna in eden ključnih pozitivnih dejavnikov varovanja zdravja. Vpliva na učne sposobnosti, zdravje učencev, prav tako pa zagotovi uravnotežen obrok otrokom iz socialno šibkejših družin (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005; Cooper in sod., 2011; Colombo in sod., 2020; O'Halloran in sod., 2020).
Zajtrk oziroma dopoldanska malica v šoli pozitivno vplivata na vedenje učencev v razredu.
Učenci so bolj zbrani in pozorni, povečata pa se tudi sposobnost pomnjenja in sodelovanja ter produktivnost. Kognitivna aktivnost je močno povezana z možgani, ki za delovanje potrebujejo glukozo. Z zaužito hrano se učencem poviša koncentracija glukoze v krvi.
Posledično se poveča dovajanje glukoze v možgane, s tem pa tudi delovanje čelnega režnja, ki je odgovoren za kognitivne sposobnosti, torej pomnjenje, zbranost in reševanje problemov (Cooper in sod., 2011).
Švedska študija o pomenu kosila za vnos energije in hranil navaja podatke, da šolsko kosilo v povprečju predstavlja četrtino celotnega vnosa energije, skoraj polovico vnosa zelenjave, dve tretjini vnosa rib ter tretjino vnosa rdečega mesa. To pomeni, da šolska prehrana pomembno vpliva na prehrano učencev med tednom. Ker pa podatki kažejo, da učenci s šolskim kosilom niso zaužili dovolj prehranske vlaknine in železa, obstajajo možnosti za izboljšavo (Eustachio Colombo in sod., 2020).
2.1.3 Problematika prehranjevanja šolskih otrok
Kljub temu da se veliko govori o pomenu zdrave in uravnotežene prehrane, še vedno premalo otrok in mladostnikov redno uživa sadje in zelenjavo ter zajtrkuje. To je pokazala tudi raziskava prehranskih navad evropskih otrok, starih od 6 do 9 let, ki je bila izvedena med letoma 2015–2017 (Williams in sod., 2020). Zajtrk dnevno uživa 78,8 % otrok, sveže sadje 42,5 %, svežo zelenjavo pa le 22,6 % otrok. Sladke prigrizke dnevno uživa 10,3 % otrok, slane prigrizke 5,2 % otrok in sladke pijače 9,4 % otrok. Treba pa je poudariti, da se podatki močno razlikujejo med državami. Največ otrok dnevno uživa sveže sadje in zelenjavo v Italiji, San Marinu, na Portugalskem, Danskem in Irskem. Najmanj sadja in zelenjave pa dnevno pojedo otroci v Litvi, Latviji in Španiji. Raziskava je pokazala, da deklice pogosteje uživajo sadje in zelenjavo kot dečki (Williams in sod., 2020).
Slane prigrizke, kot so krompirjev in koruzni čips ter pokovka, najpogosteje uživajo učenci v Južni Evropi, in sicer v Albaniji 21,5 %, v Črni gori pa 9 % otrok. .Najmanjšo pogostost uživanja prigrizkov so zabeležili v Severni Evropi, in sicer na Danskem, v Latviji, Litvi ter na Irskem. Sladke prigrizke, kot so bonboni in čokolada, najredkeje uživajo učenci v državah Severne Evrope. Na Danskem dnevno sladke prigrizke uživa 0,4 % otrok, v Bolgariji pa 22,8
%. Podobno kot slane in sladke prigrizke tudi sladke pijače najmanj uživajo otroci v državah Severne Evrope, to so Irska, Litva, Latvija in Danska (Williams in sod., 2020).
Raziskava o uživanju sadja in zelenjave v Nemčiji je pokazala, da le 12,2 % deklic in 9,4 % dečkov (3–17 let) zaužije priporočenih 5 porcij zelenjave in sadja na dan. Več zelenjave in sadja zaužijejo mlajši otroci, saj imajo starši večji vpliv na njihovo izbiro hrane (Borrmann in Mensink, 2015). Hyska in sod. (2020) so z vrednotenjem prehrane v Albaniji ugotovili, da učenci pogosto preskakujejo obroke, predvsem zajtrk. Prav tako imajo neredne obroke in se premalo gibljejo. Otroci v albanskih šolah imajo zelo omejeno ponudbo hrane. Le okoli 5 % šol zagotovi obrok, v večini šol pa so na voljo tudi avtomati s hrano in pijačo. Poleg slabe oskrbe s hrano je v polovici albanskih šol motena ponudba pitne vode. Zaradi nizkih dohodkov si družine težko privoščijo bogat izbor sadja in zelenjave, a je zadnjih nekaj let lahko opaziti večjo porabo sadja, zelenjave in mlečnih izdelkov ter manjše uživanje sladkih in mastnih živil (Hyska in sod., 2020).
Mednarodna raziskava HBSC (Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju), v katero je vključenih 44 držav, v delu, ki se nanaša na prehranjevanje slovenskih mladostnikov za leto 2018, navaja, da v povprečju samo 40,6 % mladostnikov (11, 13, 15 in 17 let) med tednom vsak dan zajtrkuje. Pri starejših učencih (15 let) je ta delež nižji (34,9 %), pri 11- letnikih pa višji (50,7 %). Sadje vsak dan uživa 52,3 % 11-letnikov in 30,9 % 15-letnikov.
Zelenjavo vsak dan uživa 42,6 % 11-letnikov in 29,9 % 15-letnikov. V obdobju 2002–2018 se je delež mladostnikov, ki redno uživajo sadje in zelenjavo, zviševal. Sladke pijače vsak dan uživa 14,6 % mladostnikov (11, 13, 15 in 17 let), energijske pijače pa kar 34,4 % mladostnikov (11, 13, 15 in 17 let) (Jeriček Klanšček in sod., 2019).
2.1.4 Stanje prehranjenosti šolskih otrok
Posledica nezdravega prehranjevanja in premalo gibanja sta povečana telesna masa in debelost, ki predstavljata velik svetovni zdravstveni problem pri odraslih in otrocih. Leta 2018 je delež čezmerno težkih ali debelih 15-letnikov v EU (Evropska unija) znašal 19 %.
Priloga A prikazuje delež čezmerno težkih in predebelih mladostnikov leta 2018 v evropskih državah. Leta 2020 je delež padel na 16 %. Največji delež čezmerno hranjenih 15-letnikov imajo Malta, kjer ta znaša 36 %, Severna Makedonija, Grčija in Albanija. Najnižjo stopnjo čezmerno hranjenih mladostnikov pa imajo Nizozemska, kjer ta znaša 12 %, Irska in Švedska (OECD/European Union, 2020).
Z leti se je delež čezmerno hranjenih otrok zmanjšal v marsikateri državi. Zmanjšanje so med letoma 2007 in 2017 zaznali v Grčiji, Italiji, Sloveniji in na Portugalskem.
Zmanjševanje števila čezmerno hranjenih otrok bi se lahko nadaljevalo s pomočjo različnih ukrepov in dejavnosti v šolah. Šolski projekti za promocijo zdravja lahko dosežejo otroke iz vseh socialno-ekonomskih okolij in tako predstavljajo idealno pot za promocijo zdrave prehrane in zdravja. Potrebno pa bi bilo zaščititi otroke tudi pred oglaševanjem nezdravih živil, ki vsebujejo veliko maščob, soli in sladkorja. Oboje bi lahko predstavljalo pomembno vlogo v boju proti debelosti (Spinelli in sod., 2019).
2.2 ŠOLSKA PREHRANSKA POLITIKA
Šolske prehranske politike, ki lahko vključujejo obvezne standarde ali prostovoljne smernice, šolam pomagajo, da učencem zagotovijo zdrave obroke, ki zagotavljajo dovolj energije in hranil. Gre za ukrepe, s katerimi država regulira šolsko prehrano, določa (hranilno) sestavo in velikost obrokov, pogostost vključevanja posameznih živil, uporabo prodajnih avtomatov s hrano in pijačo, oglaševanje živil in izobraževanje na področju zdravega prehranjevanja (Storcksdieck genannt Bonsmann, 2014).
Slovenija je prve smernice za organiziranje šolske prehrane sprejela leta 2005 v okviru 1.
prehranske strategije. Izdan je bil dokument Smernice zdravega prehranjevanja v vzgojno-
izobraževalnih ustanovah, ki je v pomoč pri zagotavljanju zdrave prehrane učencem in otrokom v vrtcih in šolah (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005). Smernice so trenutno v zadnji fazi posodobitve, pri kateri sodelujejo različne inštitucije, koordinira jih Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Leta 2014 je Evropska komisija pripravila prvi geografski pregled šolskih prehranskih politik v državah članicah Evropske unije, v Švici, v Veliki Britaniji in na Norveškem.
Priloga B prikazuje zemljevid držav, ki so bile vključene v geografski pregled šolskih prehranskih politik. Oranžna barva pomeni, da je šolska prehranska politika v tej državi zakonodajno regulirana in za vzgojno-izobraževalne zavode oz. šole zavezujoča. Takšne države so Švedska, Finska, Estonija, Latvija, Litva, Češka, Slovaška, Madžarska, Slovenija, Hrvaška, Romunija, Bolgarija, Grčija, Francija, Anglija, Wales, Škotska in Severna Irska.
Modra barva pomeni, da je upoštevanje priporočil za prehrano v šolah prostovoljno, in sicer to velja za Irsko, Španijo, Portugalsko, Italijo, Avstrijo, Švico, Norveško, Dansko, Poljsko, Nemčijo, Nizozemsko, Belgijo (Flandrija in Valonija), Malto, Luksemburg in Nizozemsko (Storcksdieck gennant Bonsmann in sod., 2014). Pregled šolskih prehranskih politik po državah primerja splošne standarde za organiziranje šolske prehrane, prehranske standarde za načrtovanje obrokov, standarde za vnos hranil, omejitve glede uporabe avtomatov s hrano in pijačo, omejitve oglaševanja živil v prostorih šole ter specifična določila glede šolske prehrane v posamezni državi (EC, 2015).
Ključne ugotovitve pregleda šolskih prehranskih politik so naslednje:
‒ Vse vključene države imajo prehrano v šoli regulirano s šolsko prehransko politiko.
‒ Delež držav, kjer je šolska prehranska politika prostovoljna, je primerljiv z deležem držav, kjer je obvezujoča.
‒ Osnovni cilj šolske prehranske politike v 97 % držav, vključenih v pregled, je izboljšati prehrano otrok. Preostali cilji pa so privzgojiti zdrave prehranske navade otrok, zmanjšati ali preprečiti povečano telesno maso in debelost, zmanjšati ali preprečiti podhranjenost, odpraviti neenakosti na področju zdravja, izboljšati dosežke v šoli, podpirati starše in lokalno skupnost, podpirati lokalne pridelovalce hrane in lokalno gospodarstvo.
‒ V nekaterih državah, tudi v Sloveniji, je obvezno vrednotenje učinkovitosti šolske prehranske politike.
‒ Večina držav določa dostop do pitne vode.
‒ Več kot polovica držav omejuje vključevanje sladkih in slanih prigrizkov.
‒ 53 % držav omejuje uporabo avtomatov s hrano in pijačo v vzgojno-izobraževalnih zavodih (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014).
Šolska prehranska politika je lahko ločena politika ali pa je vključena v kakšno drugo politiko, ki jo vodi država, npr. zdravstveno politiko ali politiko na področju izobraževanja.
65 % držav ima ločeno politiko, 26 % ima šolsko prehransko politiko vključeno v politiko
debelosti, 24 % v politiko na področju izobraževanja, 15 % pa v zdravstveno politiko.
Nekatere države imajo šolsko prehransko politiko vključeno v več omenjenih politik (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014).
V 47 % vključenih držav šolsko prehransko politiko določa in regulira več ministrstev. V 29
% držav je za to primarno odgovorno ministrstvo za zdravje, v 18 % držav ministrstvo za izobraževanje, v 3 % držav pa ministrstvo za kmetijstvo. V Sloveniji je za šolsko prehransko politiko odgovorno Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014; EC, 2015).
2.2.1 Vrednotenje šolske prehrane
Nekatere države poleg izvajanja šolske prehranske politike določajo tudi vrednotenje njene učinkovitosti. Pri tem upoštevajo več meril. Najpogosteje uporabljeni merili sta organizacija prehrane v šoli in delež otrok, ki so prijavljeni na šolsko prehrano, ocenjuje pa se še količina zaužite hrane, sodelovanje z lokalnimi kmeti, zmanjšanje neenakosti na področju zdravja in podpora lokalnemu gospodarstvu (EC, 2015). V Sloveniji vrednotenje šolske prehrane izvaja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Pri tem NIJZ uporablja navodila za poenoteno izvajanje spremljanja šolske prehrane, ki jih je leta 2012 oblikovala Strokovna skupina za šolsko prehrano na Ministrstvu za zdravje (Toth in sod., 2019).
V Sloveniji je bilo leta 2018 strokovno spremljanje skladnosti šolske prehrane s strokovnimi usmeritvami opravljeno v 78 zavodih. V okviru spremljanja so vrednotili:
‒ splošni organizacijski vidik: organizacija prehrane v zavodu, število vključenih otrok, število otrok, ki uživajo posamezne obroke, informacije o izvajalcu ponudbe prehrane in organizaciji obrokov ter osnovni podatki o osebju, vključenem v pripravo hrane,
‒ načrtovanje in izvajanje ponudbe prehrane: podatki o sestavi obroka, pogostost vključevanja določenih skupin živil v jedilnik, režim in obseg dnevne prehrane, ostanki hrane, načrtovanje prehrane, priprava prilagojenih diet, uporaba in upoštevanje podpornih dokumentov in smernic,
‒ izbor in nabava živil: vključevanje lokalnih pridelovalcev/predelovalcev, ekološka in lokalna ponudba, kakovostna merila v razpisu, vključevanje odsvetovanih živil in postopki za pripravo jedi (Toth in sod., 2019).
2.2.2 Primerjava evropskih šolskih prehranskih politik
Šolske prehranske politike evropskih držav se razlikujejo. V podpoglavjih 2.2.2.1, 2.2.2.2 in 2.2.2.3 so predstavljene razlike v splošnih standardih in smernicah za organiziranje šolske prehrane, prehranskih standardih za oblikovanje kosila in standardih za vnos hranil s šolskim kosilom (EC, 2015).
2.2.2.1 Splošni standardi in smernice za organiziranje šolske prehrane
Splošna merila vključujejo smernice in standarde, ki so v državah različno zastopani. Več kot 90 % šolskih prehranskih politik evropskih držav vključuje prehranske smernice, ki določajo sestavo obroka (kosila in ostalih obrokov). Sledijo navodila glede velikosti obrokov/porcij, smernice za hranilno vrednost obrokov, določila glede izvajalcev gostinskih storitev v šoli (catering), opremljenost in videz jedilnice, usposabljanje osebja, uporaba receptov, opremljenost kuhinje, navodila glede postrežbe hrane, ravnanje z odpadno hrano, smernice glede števila zaposlenih, naročanja živil in uporabe materialov, ki pridejo v stik z živili (EC, 2015).
Preglednica 1 prikazuje podatke o splošnih smernicah za organiziranje šolske prehrane, ki so vključene v politiko šolske prehrane v posamezni državi. Iz podatkov lahko razberemo, da skoraj vse navedene standarde/smernice v šolsko prehransko politiko vključujejo Slovenija, Španija, Švica, Belgija (Valonija) in Slovaška. Največkrat vključujejo smernice glede sestave kosila in ostalih obrokov ter velikosti porcije. Med državami, ki imajo pri organizaciji šolske prehrane najmanj zahtev, so Francija, Irska, Nizozemska, Norveška, Poljska in Portugalska. Priloga C prikazuje zastopanost držav z vključenimi splošnimi standardi za organiziranje šolske prehrane v šolskih prehranskih politikah (EC, 2015).
Slovenska priporočila za zdravo prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih poleg standardov v preglednici 1 vključujejo še usmeritve za praktično načrtovanje in sestavljanje jedilnikov, smernice glede postopkov za pripravo obrokov (predvsem kuhanje, dušenje in pečenje v pečici), priporočila za izbiro pomembnejših skupin živil (meso, ribe, sadje, zelenjava, žita, pijače), smernice za pogostost uživanja posameznih skupin živil, delovanje skupine za prehrano ter smernice za nakup živil (Zakon o javnem naročanju) (EC, 2015;
Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005). Zakon o javnem naročanju (2015) določa obvezna ravnanja pri oddaji naročil za nabavo blaga in naročanje storitev (Zakon o javnem naročanju
…, 2015).
Preglednica 1: Vključenost splošnih standardov za organiziranje šolske prehrane v posamezni evropski državi (EC, 2015)
Država
Prehranske smernice za kosilo Prehranske smernice za ostale obroke Velikost obrokov Hranilna vrednost kosila Hranilna vrednost ostalih obrokov Izvajalci gostinskih storitev Ustreznost jedilnice Usposabljanje osebja Uporaba receptov Opremljenost in ustreznost kuhinje Naročanje živil Postrežba hrane Ravnanje z odpadno hrano Število zaposlenih Vrsta materialov v stiku z živili
Avstrija + + + + + + +
Belgija
(Flandrija) + + + + + + + +
Belgija
(Valonija) + + + + + + + + + + + + +
Bolgarija + + + + + + + + +
Hrvaška + + + + + + + +
Ciper + + +
Češka + + + + + + + +
Danska + + + + + + + +
Estonija + + + + + + + +
Finska + + + + + + + + + + +
Francija + + +
Nemčija + + + + + + + + + +
Grčija + + + + + + + + + + +
Madžarska + + + + + + + + +
Irska + +
Italija + + + + + + + +
Latvija + + +
Litva + + + + + + + + +
Luksemburg + + +
Malta + + + + + + +
Nizozemska + + + + +
Norveška + + +
Poljska + + + +
Portugalska + + +
Romunija + + + + + + + + + + + +
Slovaška + + + + + + + + + + + + +
Slovenija + + + + + + + + + + + + + +
Španija + + + + + + + + + + + + +
Švedska + + + + + + +
Švica + + + + + + + + + + + + +
Anglija + + + +
Severna Irska + + + + + + + + + + +
Škotska + + + + + +
Wales + + + + + +
2.2.2.2 Prehranski standardi in smernice za šolsko kosilo
Med prehranske standarde za oblikovanje šolskih obrokov spadajo navodila o pogostosti uživanja posameznih skupin živil. Mednje spadajo določila glede dovoljenih pijač (voda, mleko, naravni sokovi, čaj), dostop do pitne vode, zadostna količina ponujenega sadja in zelenjave za posameznega učenca, prepoved ponudbe sladkih pijač, omejitev vključevanja sladkih prigrizkov, omejitev vnosa soli, omejitev vključevanja ocvrtih in predelanih živil, pogostost vključevanja mlečnih izdelkov, omejitev vključevanja slanih prigrizkov, pogostost vključevanja (mastnih) rib, pogostost vključevanja beljakovin rastlinskega izvora, omejitev vključevanja ocvrtih škrobnih živil in pogostost vključevanja (rdečega) mesa (Storcksdieck genannt Bonsmann, 2014).
Preglednica 2 prikazuje podatke o prehranskih standardih za kosilo, ki so vključeni v politiko šolske prehrane v posamezni državi. Smernice glede dovoljenih pijač določajo, katere pijače so dnevno dovoljene ob obroku. V nekaterih državah je to le voda, drugje pa je dovoljeno ponuditi naravne sokove in čaje (sladkane in nesladkane) (EC, 2015).
Preglednica 2: Vključenost prehranskih standardov za šolsko kosilo v posamezni evropski državi (EC, 2015)
Država
Smernice glede dovoljenih pijač Dostop do pitne vode Določena količina sadja in zelenjave za učenca Prepoved sladkih pijač Omejitve sladkih prigrizkov Omejitev soli Omejitev ocvrtih /predelanih živil Pogostost vključevanja mlečnih izdelkov Omejitev slanih prigrizkov Pogostost vključevanja rib Pogostost vključevanja beljakovin rastlinskega izvora Omejitev vključevanja ocvrtih škrobnih živil Pogostost vključevanja (rdečega) mesa
Avstrija + + + + + + + + + +
Belgija
(Flandrija) + + + + + + + + +
Belgija
(Valonija) + + + + + + + + + + + + +
Bolgarija + + + + + + + + + + +
Hrvaška + + + + + + + + + + + +
Ciper
Češka + + + + +
Danska + + + + + + + + + +
Estonija + + + + + + +
Finska + + + + + + + + +
Francija + + + + + + + +
Nemčija + + + + + + + + + + + + +
Grčija
Madžarska + + + + + + + + + + +
Irska + + + + + + + +
Italija + + + + + + +
Latvija + + + + + + + + +
Litva + + + + + + + + + + +
Luksemburg + + + +
Malta + + + + +
Nizozemska + + + +
Norveška + + + + + +
Poljska +
Portugalska + + + + + +
Romunija + + + +
Slovaška + + + + +
Slovenija + + + + + + + + + + + + +
Španija + + + + + + + + + + + + +
Švedska + + + + + + + + + + +
Švica + + + + + + + + + + + +
Anglija + + + + + + + + + + + + +
Severna Irska + + + + + + + + + + + + +
Škotska + + + + + + + + + + + + +
Wales + + + + + + + + + + + + +
Pregled šolskih prehranskih politik pokaže kar nekaj razlik glede vključenosti prehranskih standardov za šolsko kosilo v posamezni državi:
‒ Vsa navedena določila/smernice za načrtovanje šolskega kosila v vzgojno- izobraževalnih zavodih morajo upoštevati šole v Nemčiji, Belgiji (Valonija), Sloveniji, Španiji, Angliji, Walesu ter na Severnem Irskem in Škotskem (EC, 2015).
‒ Nobenih zahtev glede prehranskih standardov za šolsko kosilo pa v šolski prehranski politiki ne navajajo na Cipru in v Grčiji (EC, 2015).
‒ Belgija (Flandrija), Bolgarija, Hrvaška, Irska, Španija in Švica priporočajo uporabo polnozrnatih živil, medtem ko Belgija (Valonija), Hrvaška, Litva, Latvija in Anglija omejujejo uporabo aditivov in živil z dodanimi aditivi (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014).
‒ Francija, Nemčija, Madžarska, Italija in Belgija (Flandrija) organizirajo prehrano v 4- tedenskih ciklih, torej se jedi v 20 dneh ne smejo ponoviti (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014). V Sloveniji se jedilnik ne sme ponoviti prej kot v treh tednih oziroma 21 dneh (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005).
‒ Pri omejitvi ponudbe gaziranih in sladkih pijač veljajo različne usmeritve. Nekatere države (Ciper, Češka, Francija, Grčija, Nizozemska, Poljska) nimajo določenih omejitev glede ponudbe omenjenih pijač. Druge države pa ponudbo te vrste pijač popolnoma omejujejo (Madžarska, Romunija) ali pa dovoljujejo le občasno uporabo (Belgija (Valonija), Švica, Slovenija) (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014).
‒ Ponudbo sladkih prigrizkov v šolah imajo države v okviru šolske prehranske politike regulirano različno. Nekatere države omejitev nimajo (Češka, Nizozemska, Portugalska), nekatere ponudbo odsvetujejo (Norveška, Španija), nekatere imajo določen seznam dovoljenih živil (Ciper, Grčija), ponekod pa je ponudba sladkih prigrizkov v prostorih šole prepovedana (Švedska, Anglija) (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014).
Priloga D prikazuje delež vključenosti posameznih prehranskih standardov za šolsko kosilo v šolskih prehranskih politikah evropskih držav (EC, 2015).
2.2.2.3 Standardi za vnos energije in hranil s šolskim kosilom
Standardi glede vnosa hranil so zastopani v manj državah kot prehranski standardi. Med njimi je najpogosteje, v 65 % vključenih držav, določen energijski vnos. Sledijo vsebnost maščob, nasičenih maščob, beljakovin, skupnih ogljikovih hidratov, sladkorjev, prehranske vlaknine, vitamina C, kalcija, železa, natrija, vitamina B9 (folat), vitamina A in cinka (Storcksdieck genannt Bonsmann, 2014). Preglednica 3 prikazuje vključenost standardov glede hranilne vrednosti kosila v posamezni evropski državi.
Preglednica 3: Vključenost standardov za vnos energije in hranil s šolskim kosilom v posamezni evropski državi (EC, 2015)
Država
Brez standardov Energijska vrednost Maščobe Nasičene maščobe Beljakovine Skupni ogljikovi hidrati Sladkorji Prehranska vlaknina Vitamin C Kalcij Železo Natrij Vitamin B9 (folat) Vitamin A Cink
Avstrija +
Belgija (Flandrija) +
Belgija (Valonija) + + + + + + + + + + + + + +
Bolgarija + + + + + + + + + + + + + +
Hrvaška + + + + + + + + + + + + + +
Ciper +
Češka + + + +
Danska + + + + + +
Estonija + + + + + + + + + + + + + +
Finska + + + + + + + + + +
Francija +
Nemčija + + + + + + + + + + + + + +
Grčija +
Madžarska + + + + +
Irska +
Italija + + + + + + + +
Latvija + + + + + +
Litva + + + + + + + + + +
Luksemburg +
Malta +
Nizozemska +
Norveška +
Poljska + + + + + + + + + + + + +
Portugalska +
Romunija +
Slovaška + + + + + + + + + + + +
Slovenija + + + + + + + + + + + + + +
Španija +
Švedska + + + + + + + + + +
Švica + + + + + + + + + +
Anglija + + + + + + + + + + + + + +
Severna Irska
Škotska + + + + + + + + + + + + + +
Wales + + + + + + + + + + + + + +
Pregled šolskih prehranskih politik glede vključenosti standardov za vnos energije in hranil s šolskim kosilom v posamezni državi pokaže naslednje razlike:
‒ Vse zahteve glede hranilne vrednosti kosila (energijska vrednost in vsebnost hranil) imajo vključeno v šolsko prehransko politiko v Walesu, Angliji, Sloveniji, Nemčiji, Estoniji, Bolgariji, Belgiji (Valonija) ter na Škotskem in Hrvaškem (EC, 2015).
‒ Češka in Poljska pri pripravi šolskih obrokov svetujeta uporabo rastlinske maščobe.
Hrvaška, Estonija in Finska določajo maksimalen vnos nasičenih maščob na 10 % dnevnega vnosa energije, medtem ko v Italiji maščobe predstavljajo 30 % energijskega vnosa kosila (od tega je lahko nasičenih maščob največ 30 %). Trans maščobe omejujejo Bolgarija, Španija in Slovenija (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014).
‒ Nekatere države določajo uporabo jodirane soli. To so Bolgarija, Belgija (Valonija), Nemčija, Italija, Portugalska in Slovenija (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014).
2.2.2.4 Prodajni avtomati
V šolah veljajo tudi omejitve glede uporabe prodajnih avtomatov s hrano in pijačo. Približno polovica držav omejuje uporabo prodajnih avtomatov, a na različnih nivojih (preglednica 4).
Nekatere države, tudi Slovenija, so popolnoma omejile uporabo prodajnih avtomatov v šolskem prostoru. Tam, kjer je uporaba dovoljena, velja več ukrepov. Ti segajo od prepovedi prodaje določenih nezdravih živil do prodaje živil v skladu z zdravim načinom prehranjevanja ali pa je prodaja zdravih živil le priporočena. Ponekod omejitev glede prodajnih avtomatov ni (EC, 2015).
Preglednica 4: Omejitve prodajnih avtomatov v prostorih šole (EC, 2015)
Omejitve prodajnih avtomatov Država
Prodajni avtomati ne smejo biti postavljeni v
prostorih šole Ciper, Danska, Francija, Slovenija, Malta, Slovaška Določena, nezdrava živila niso dovoljena Bolgarija, Madžarska, Latvija, Litva
Ponudba je v skladu s smernicami zdravega
prehranjevanja Avstrija, Nizozemska, Portugalska, Škotska, Wales,
Severna Irska
Priporočena je ponudba več zdravih živil Belgija (Flandrija), Italija, Španija, Švedska Omejitve niso določene Hrvaška, Anglija, Irska, Nemčija, Švica, Grčija,
Malta, Češka, Poljska, Finska, Norveška, Finska, Belgija (Valonija)
2.2.2.5 Oglaševanje živil
Ker učenci preživijo veliko časa v šoli, ima oglaševanje živil velik vpliv na njihovo izbiro hrane. S tem pa je povezano tudi zdravje otrok. Predvsem oglaševanje nezdravih, mastnih, slanih in sladkih živil je povezano s čezmerno telesno maso in debelostjo, sladkorno boleznijo tipa 2 in srčno-žilnimi boleznimi. Zato je marsikatera država v Evropi omejila oglaševanje živil (Velazquez in od., 2017). Nekatere države so prepovedale oglaševanje HFSS-živil (živila, bogata z maščobami, soljo in sladkorjem) (Francija, Finska), nekatere so poleg HFSS-živil prepovedale oglaševanje drugih neprimernih živil (Latvija, Litva, Slovaška). Slovaška in Litva sta, na primer, poleg HFSS-živil, prepovedali oglaševanje živil, ki vsebujejo kofein. Nekatere države so prepovedale oglaševanje brez poudarka na živilih, ki jih šola ne sme oglaševati (Slovenija, Švedska, Estonija), v nekaterih državah ni omejitev oglaševanja živil (Italija, Hrvaška, Grčija), ponekod pa je dovoljeno oglaševanje živil, ki imajo pozitivno vlogo (Nemčija). V Nemčiji se lahko živila oglašuje z namenom povečanja šolskega proračuna. Priloga E prikazuje delež držav z določenimi omejitvami oglaševanja živil (Storcksdieck genannt Bonsmann in sod., 2014; EC, 2015).
2.2.2.6 Organizacija šolske prehrane
Organizacija šolske prehrane se med državami razlikuje:
‒ Na Portugalskem morajo šole zagotoviti kosilo in ob zadostnem številu učencev, ki imajo pouk v popoldanskem času, še večerjo.
‒ V Angliji šole niso zavezane učencem zagotoviti toplega obroka, čeprav je priporočeno, da je vsaj en obrok topel.
‒ Litva mora učencem zagotoviti toplo kosilo. Čas za kosilo je odvisen od pravil v posamezni šoli.
‒ V Španiji se kosilo postreže med 12. in 13. uro in traja 30 do 60 minut. Pred kosilom in po njem je učencem zagotovljen odmor.
‒ Francoske šole morajo učencem zagotoviti vsaj 30 minut odmora za obrok.
‒ V Sloveniji mora biti učencem na voljo vsaj en obrok, in sicer dopoldanska malica.
Večina šol pa ponuja tudi zajtrk za učence v jutranjem varstvu, kosilo in popoldansko malico za učence v podaljšanem bivanju (Polish Eurydice Unit, 2016; Gabrijelčič in sod., 2005).
2.2.2.7 Plačilo šolskih obrokov
Medtem ko je v večini evropskih držav šolska prehrana subvencionirana, je ponekod učencem zagotovljen brezplačen obrok. Na Finskem je vsem učencem od 6. do 16. leta starosti na voljo brezplačno kosilo, kar pomeni, da skoraj 830.000 učencev prejema brezplačen obrok. Na Škotskem je brezplačen obrok zagotovljen učencem od 1. do 3.
razreda. V Angliji pa brezplačno kosilo prejmejo otroci v starostnem obdobju od 4 do 7 let (Polish Eurydice Unit, 2016).
Subvencionirana ali brezplačna prehrana se v večini držav zagotovi učencem iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom:
‒ Na Portugalskem nekateri otroci prejmejo subvencioniran ali brezplačen obrok ter brezplačno porcijo mleka. Nemčija in Francija staršem z nizkimi dohodki priskrbita finančno pomoč za plačilo šolskih obrokov (Polish Eurydice Unit, 2016).
‒ V Angliji, Litvi in na Škotskem so vsi otroci iz družin z nizkimi dohodki deležni brezplačne šolske prehrane med obveznim šolanjem (v Angliji tudi po 16. letu) (Polish Eurydice Unit, 2016).
‒ V Sloveniji se višina subvencije za šolsko prehrano določi glede na povprečni mesečni dohodek družinskega člana. Za nekatere učence je prehrana brezplačna (MJU, 2021).
2.3 IZZIVI ŠOLSKE PREHRANE 2.3.1 Zavržena hrana
V Sloveniji je letna količina zavržene hrane leta 2019 znašala 140.804 ton oziroma 67 kg na prebivalca (SURS, 2020). Zavržena hrana negativno vpliva na naravo in okolje, saj je povezana s porabo vode in energije ter nastankom toplogrednih plinov. Da bi omogočili trajnostno oskrbo s hrano za prihodnje generacije, je treba v skladu z Agendo za trajnostni razvoj, ki je bila v OZN sprejeta leta 2015, do leta 2030 zmanjšati količino zavrženih odpadkov (Boschini in sod., 2020). Pri doseganju tega cilja je ključno izobraževanje. Šole so bile opredeljene kot osnovno mesto za izobraževanje o prehrani in trajnostni oskrbi, saj se tam zavrže velike količine hrane. Z izobraževanjem in praktičnimi ukrepi za zmanjšanje količine zavržene hrane bi lahko šole bistveno prispevale k trajnostnemu prehranjevanju (Derqui in sod., 2019).
Razlogov za zavrženo hrano v šolah je več. S hrano povezane težave so prevelike porcije posameznih obrokov, pomanjkanje sistema naročanja obrokov ter praktične težave z uživanjem hrane, ki jo je treba predhodno olupiti (določeno sadje). Količino zavržene hrane lahko poveča tudi neprijetno/neprimerno okolje v jedilnici, prekratek čas za obedovanje, pomanjkanje lakote ter želje in izbirčnost učencev. Glede na ugotovitve preteklih študij, da naj bi prekratek odmor za kosilo povečal količine zavržene hrane, bi moral biti dejanski odmor za kosilo, torej čas, ko učenci sedijo, vsaj 25 minut. Prisotnost avtomatov s hrano in pijačo prav tako prispeva k zavrženi hrani, saj so slani in sladki prigrizki konkurenca šolskemu obroku. Količino zavržene hrane pa bi lahko zmanjšali tudi z omejitvijo kruha pri kosilu (Boschini in sod., 2020).
2.3.2 Poskus preoblikovanja šolske prehrane na Madžarskem
Debelost in čezmerna hranjenost pri otrocih sta vedno večja težava. Hkrati se povečuje tudi zavedanje o vplivu neprimerne telesne mase in nezdrave prehrane na zdravje. Zato vse več držav išče načine, kako zdrave prehranske navade približati otrokom in mladostnikom ter s tem zaustaviti povečevanje debelosti. To je velik izziv tudi na Madžarskem, kjer je delež predebelih otrok visok, in sicer znaša dobrih 30 % (Kiss in sod., 2019). Šolska prehrana na Madžarskem je subvencionirana, kar pomeni, da je hrana cenejša ali pa brezplačna za učence iz socialno šibkih družin. Na dolgotrajne in nerešene težave šolske prehrane kaže podatek, da je kar 85 % staršev leta 2013 otrokom pripravilo obrok kar doma, največkrat sendvič in brezalkoholno pijačo. Z namenom zmanjšanja razširjenosti debelosti in kroničnih nenalezljivih bolezni med otroki in mladostniki je madžarska vlada leta 2011 začela s posodobitvijo šolske prehrane. Z dobro zastavljeno ambiciozno uredbo so poskušali povečati uživanje sadja, zelenjave, žit in mleka ter zmanjšati uživanje maščob, soli in sladkorja.
Vendar pa so spremembe naletele na odpor učencev. Leta 2015 je madžarsko združenje dietetikov z raziskavo pokazalo, da je nezadovoljstvo ob spremembi prehrane 30 % ali večje.
Prav tako se je povečala količina zavržene hrane. Nezadovoljstvo izhaja iz spremenjene vsebnosti soli in sladkorja v živilih ter predpisane večje količine mlečnih izdelkov. Zaradi zahtev organizatorjev prehrane po spremembi predpisov je leta 2016 začela veljati nova uredba. Primerjava standardov iz leta 2014 in posodobljenih standardov iz leta 2016 je predstavljena v preglednici 5 (Kiss in sod., 2019).
Preglednica 5: Spremembe uredbe šolske prehrane na Madžarskem leta 2016 (Kiss in sod., 2019)
Parameter Standardi iz leta 2014 Standardi iz leta 2016
Maščoba v mleku Za otroke, starejše od 3 let: mleko z 1,5
% mlečne maščobe ali manj.
Za otroke, starejše od 3 let: mleko z 2,8 % mlečne maščobe ali manj.
Dodani sladkorji Dnevni vnos sladkorja naj ne predstavlja več kot 8 % od skupno zaužite energije (10-dnevno povprečje).
Dnevni vnos sladkorja naj ne predstavlja več kot 10 % od skupno zaužite energije (10-dnevno povprečje).
Sol in sladkor Sol in sladkor nista prosto dostopna na
mizi med obrokom. Sol in sladkor sta dostopna med
obrokom. Na embalaži naj bo navedeno:
»Čezmerno uživanje soli/sladkorja povzroča srčno-žilne bolezni, debelost in sladkorno bolezen.«
Količina soli Dnevni vnos soli naj bo zmanjšan na 5 g/dan do 1. septembra 2021 (za učence, stare 7–10 let, naj vnos znaša 3,5 g/dan).
Dnevni vnos soli ni določen.
Mleko in mlečni izdelki
0,5 l (ob 5 obrokih v ustanovi) 0,4 l (za mlajše od 3 let) 0,3 l (ob 3 obrokih v ustanovi)
Priporočila glede uživanja mleka in mlečnih izdelkov odstranjena iz uredbe.
