Raziskovalno vprašanje 1

Kako pogosto učenci in učitelji v razredu zaznavajo nasilje? Katere vrste nasilja po njihovem mnenju prevladujejo?

Različni avtorji ponujajo različne definicije medvrstniškega nasilja (bullyinga), kar je odvisno od sistema vrednot, veljavnih norm v družbi in pristopa do težave (Kristančič, 2002). V svojih anketah sem izbrala pet vrst nasilja, ki jih razni avtorji sicer različno kategorizirajo, a za moje raziskovanje to ni pomembno. V anketne vprašalnike sem zajela fizično, psihično, verbalno, ekonomsko in spletno nasilje.

Iz rešenih anket je v tabelah 1 in 2 razvidno, da so tako učitelji kot učenci v tem šolskem letu najpogosteje zaznavali verbalno nasilje. Medtem ko so učitelji kot drugo najpogostejše navajali psihično, kot tretje pa fizično nasilje, so učenci kot drugo najpogostejše zaznavali fizično, kot

tretje pa psihično nasilje. Menim, da do teh razlik prihaja, ker je fizično nasilje pogosteje skrito učiteljevim očem. Do njega prihaja na hodnikih, straniščih, igrišču, v jedilnici, zato ga učitelji opazijo manjkrat kot učenci. Psihično nasilje pa je bolj posredno in mogoče ga predvsem učenci petih razredov še ne opazijo oziroma ne opredeljujejo kot vrsto nasilja, medtem ko učitelji, občutljivi na dinamiko otrok in dogajanje v razredu, hitreje opazijo to vrsto nasilja, ki se pogosto lahko kaže v precej prikritih oblikah. Raziskava M. Pšunder in M. Cvek (2013) je prav tako pokazala, da učenci ne glede na razred najpogosteje doživljajo verbalno, psihično in fizično nasilje. Zadnji dve vrsti raziskovanega nasilja (psihično in spletno) učenci in učitelji zaznavajo redkeje, a zopet v obratnem vrstnem redu. Učitelji so večkrat kot ekonomsko zaznali spletno nasilje, učenci pa so ekonomsko nasilje opazili večkrat od spletnega.

Menim, da nas lahko skrbijo podatki iz grafov 5 in 7, ki kažejo, da 31,71 % učiteljev in 28 % učencev poroča, da verbalno nasilje zaznavajo večkrat na teden, kar kaže, da je marsikomu takšno nasilje postalo vsakdan. Še več, 81,2 % učencev, jih je v tem šolskem letu že slišalo, kako sošolec grdo govori o drugih sošolcih. 56,4 % učencev je v tem šolskem letu videlo, kako je sošolec porinil ali spotaknil drugega sošolca, 41,3 % učencev pa je vsaj dvakrat ali trikrat v mesecu opazilo sošolca, ki je drugega udaril ali brcnil.

Iz grafa 8 razberemo, da je tudi psihično nasilje v razredu precej prisotno, saj je kar 30,6 % učencev v tem šolskem letu že videlo ali slišalo sošolca, kako grozi drugemu sošolcu. Še več, 56,7 % učencev, pa jih je že opazilo, da je sošolec izločil drugega sošolca iz skupine. Zanimivo pa ekonomskega ter spletnega nasilja večina učencev ter učiteljev ni opazila, a tudi naslednji podatki še zdaleč niso zanemarljivi. 7,32 % učiteljev je odgovorilo, da spletno nasilje opažajo precej pogosto, enkrat tedensko, 12,5 % učencev pa je v tem šolskem letu že zaznalo, da je sošolec na spletu objavil neprimerne fotografije o drugem sošolcu brez njegovega dovoljenja.

Kljub na videz nizki razširjenosti spletnega nasilja menim, da mu je treba namenjati vse več pozornosti. Tehnologija se razvija z veliko hitrostjo, z njenim razvojem pa se povečuje tudi pojavnost spletnega nasilja (Pečjak, 2015), ki je lahko zelo nevarno, saj kot pravi K. Košir (2013), nasilnežem omogoča anonimnost, lahko gre v mnogo večjo skrajnost, ob tem pa je tudi težje ukrepati. Posledice enkratnega dogodka so lahko zato mnogo hujše in usodnejše kot pri tradicionalnih oblikah medvrstniškega nasilja (Muršič, 2016).

Predpostavljala sem, da spletno nasilje pogosteje zaznajo mlajši učitelji, saj so tudi bolj računalniško pismeni in najbrž več časa preživijo pred računalnikom. V moji raziskavi so, kot razberem iz grafa 6, spletno nasilje v največji meri zaznali učitelji, stari med 41 in 50 let. To pripisujem delovnim izkušnjam, ki jih imajo v razredu. Spletnega nasilja namreč ni moč opaziti tako zlahka kot recimo fizično. Spletno nasilje lahko, če nam žrtev nasilja o njem ne pove sama, v razredu zaznamo le skozi dobro poznavanje razredne dinamike, svojih učencev, njihovih lastnosti in posledične spremembe, ki se dogajajo v razredu med ali z učenci. Se pa sprašujem, ali spletno nasilje v teh razredih res še ni prisotno v tolikšni meri ali ga učenci in učitelji le ne zaznavajo in dojemajo kot takega? Spletno nasilje je namreč v porastu, a ga po zgornjih podatkih sodeč anketirani učitelji in učenci ne zaznavajo ali zelo slabo prepoznavajo.

Medtem ko iz tabele 5 razberemo, da so anketirani fantje večkrat zaznali fizično nasilje kot dekleta, tabela 8 kaže, da so verbalno nasilje dekleta zaznavala pogosteje kot fantje. Obe razliki sta izredno majhni in statistično nepomembni. Ker sama nisem preverjala vrste nasilja, ki ga posamezniki doživljajo, pač pa vrste nasilja, ki ga v razredu opazijo ali zaznajo, ne morem tako kot M. Pšunder in M. Cvek (2013) trditi, da dekleta pogosteje doživljajo verbalno, fantje pa fizično nasilje. Če pa predvidevam, da učenci pogosteje zaznajo tisto vrsto nasilja, ki ga tudi sami večkrat doživljajo (saj so zanj bolj dojemljivi), bi rezultati moje raziskave lahko bili skladni z omenjeno.

Prav tako nisem dokazala statistično pomembne razlike v fizičnem nasilju med osmim in petim razredom, čeprav S. Pečjak (2015) navaja, da s starostjo nasilje upada. Sama bi to trditev povezala z vplivom staršev. V petem razredu imajo namreč starši še vedno velik vpliv na otrokovo obnašanje v šoli, saj z različnimi kaznimi doma dosežejo boljše vedenje v šoli.

Medtem ko se v otrokovi puberteti vpliv staršev zmanjšuje, se otroci v osmem razredu za kazni staršev in učiteljev pogosto ne zmenijo več v tolikšni meri, in zato vztrajajo ali šele v tem obdobju vzpostavijo fizično nasilno vedenje. Lahko pa iz anket razberemo, da se v osmem razredu statistično pomembno dogaja več verbalnega nasilja kot v petem razredu. To dejstvo tudi sama, kot K. Košir in K. Posinc (2015), pripisujem razvoju in večji verbalni spretnosti starejših učencev, ki pa se ne znajo vedno izraziti na primeren način.

Skrb vzbuja podatek iz grafa 9, ki kaže, da kar 28 % anketiranih učencev meni, da so v tem šolskem letu že bili žrtve nasilja, pri čemer ni statistično pomembnih razlik med spoloma.

Odstotek je nekoliko višji od odstotka v raziskavi M. Pšunder in M. Cvek (2013), to je 24,1 %.

V nasprotju z mojimi rezultati sta tudi ugotovili, da so žrtve nasilja pogosteje dečki kot deklice.

V raziskavi Jeriček Klanšček idr. (2015) se je za žrtev nasilja izreklo 22,1 % vprašanih, kar je prav tako nekoliko nižji odstotek od rezultatov mojega raziskovanja. Slednje si razlagam na dva načina. Mogoče pedagoško osebje na anketiranih šolah ni dovolj učinkovito pri intervencijah preprečevanja nasilja in ustrahovanja ali pa so učenci v sedanjem času bolj informirani ter ozaveščeni o tem, kaj sploh pomeni biti žrtev nasilja, imajo nižjo stopnjo tolerance do trpinčenja in se posledično prej izrečejo za žrtev nasilja kot včasih.

Iz grafa 9 razberemo tudi, da je 15, 2 % anketiranih učencev navedlo, da je v tem šolskem letu že ustrahovalo druge sošolce. Kar 59, 2 % anketiranih učencev pa se je v tem šolskem letu že doživljalo kot priče oziroma opazovalci pri nasilju. Od tega je 25,7 % takih, ki so bili priča nasilju vsaj dvakrat oziroma večkrat v mesecu. Rezultati so nekoliko nižji kot pri raziskavi britanske organizacije The Annual bullying Survey (2015, v Razpotnik in Dekleva, 2015), rezultati katere so pokazali, da je 69 % vprašanih že bilo priča trpinčenju vrstnika, bližje pa so Olweusovi raziskavi (1993), ki pravi, da od 60 do 70 % učencev pri trpinčenju zavzema vlogo opazovalcev, zato je še kako pomembno ravno to skupino učencev spodbujati k sodelovanju pri prepričevanju nasilja (prav tam).

Na šolah se najpogosteje pojavlja verbalno, fizično in psihično nasilje. Verbalno nasilje je na anketiranih šolah za mnoge postalo vsakdan, saj ga več kot četrtina učencev in učiteljev zaznava večkrat tedensko. To je nasilje, ki lahko kljub na videz milim oblikam močno prizadene otrokovo samopodobo in dušo, zato menim, da kljub novim oblikam nasilja še vedno potrebuje veliko pozornosti tako na šolah kot v družinah. Pomembno pogosteje kot učenci petih razredov ga izvajajo učenci osmih razredov, medtem ko v pogostosti izvajanja fizičnega nasilja med razredoma ni bistvenih razlik. Z razvojem tehnologije in njene vedno večje dostopnosti je v porastu tudi spletno nasilje. Čeprav v moji raziskavi pojav spletnega nasilja ni zavzel visokega mesta, je 12,5 % učencev v tem šolskem letu že zaznalo, da je sošolec objavil neprimerno fotografijo drugega sošolca na spletu brez njegovega dovoljenja. Takšno dejanje zahteva pozornost in nujne izdelane načrte odkrivanja ter intervencij pedagoškega osebja na šolah.

Veliko vlogo pri odkrivanju in preprečevanju takega in drugačnega nasilja lahko odigrajo opazovalci oziroma priče pri nasilju, saj so številčnejši od žrtev in izvajalcev nasilja. V mojem raziskovanju se je skoraj 60 % vprašanih učencev v tem šolskem letu že doživljajo kot priče nasilja. Polovica tega deleža (28 %) ali skoraj tretjina anketiranih učencev je v tem šolskem letu že bila v vlogi žrtve, za izvajalce nasilja pa se je izreklo 15,2 % vprašanih.