RAZLIČNE OBLIKE IN ZVRSTI FAMILIARNO-TRŽNEGA GOVORA

13

V času karnevalskih praznovanj se na karnevalskem trgu v okoliščinah začasne odstranitve vseh hierarhičnih razlik in pregrad med ljudmi pojavil poseben, idealno-realni tip

medčloveškega komuniciranja, ki ga v vsakdanjem življenju ni mogoče zaznati. Novonastali tip komuniciranja je med ljudmi porodil nove pojave familiarno-tržnega govora, ki je postal nekakšen rezervoar, v katerem so se zbirale različne govorne oblike. Pojavijo se spremembe pri nagovorih ter v imenih, npr. Ivan Ivanovič se je spremenil v Vanjo ali Vanjko, včasih se namesto imena pojavi vzdevek, opazimo zmerljivke, rabljene v milovalnem pomenu, ali vzajemno posmehovanje, ko postane predmet posmehovanja nekdo tretji, dovoljeno je tudi trepljanje drug drugega po rami ali celo po trebuhu, govorna etiketa in govorne omejitve izgubijo svojo moč, v ospredje stopijo nespodobne besede in izrazi (Bahtin 2008: 22–24).

Po mnenju Bahtina se sodobni vsakdanji familiarni stik zelo razlikuje od sproščenega familiarnega stika na ljudskem karnevalskem trgu. Kar mu manjka, so vseljudskost, prazničnost, utopična vizija in svetovnonazorska globina. »Novodobno povsakdanjenje nekaterih karnevalskih oblik, ne glede na ohranjanje zunanjega videza, na splošno povzroči izgubo njihovega notranjega pomena« (prav tam: 22–23), še pravi Bahtin.

Za novi tip familiarno-tržnega govora je značilna raba zmerljivih besed in celih besednih zvez. Zmerljivke, ki so v kontekstu govora ponavadi slovnično in semantično izolirane, se podobno kot reki dojemajo kot sklenjene celote. Po svojem izvoru so različne. Njihova prvobitna funkcija je bila predvsem magična in zaklinjalska. Starodavne zmerljivke, ki so nosile ambivalentni značaj, zniževale in ubijale, a tudi prerajale in prenavljale, so v okoliščinah karnevala dobile nov pomen. Izgubile so svojo magičnost in praktičnost ter postale del vsakdanje tržne komunikacije. Zmerljivkam so podobna tudi pridušanja ali kletve, ki so bile prav tako del tržnega govora ( 23). Vsi našteti pojavi pa so neuradne prvine govora, ki so jih dojemali kot zavestno kršitev splošno sprejetih norm besedne komunikacije. Tržni govor namerno krši uradne govorne konvencije: etikete, vljudnosti, besede spoštljivosti, hierarhije ipd. V odnosu do uradnega jezika se tržni govor spremeni v poseben jezik, v nekakšen argo, ki ga kot sredstvo komuniciranja uporablja množica na trgu, še posebej praznična, sejemska ali karnevalska množica (188–89). Obenem pa ima veliko moč, ki travestira, znižuje, materializira in poteleša svet. Okrog sebe ustvarja vzdušje tržne svobodnosti; absolutno vesel, neustrašen, sproščen in odkrit govor, ki je ključni element ljudskega smeha (197).

Trije osnovne oblike izražanja srednjeveške ljudsko-smehovne kulture, ki smo jih zgoraj podrobneje opisali, tvorijo enotno in posebno smehovno plat sveta (24).

14

4 GROTESKNO TELO V FIGURATIVNEM SISTEMU LJUDSKO-SMEHOVNE KULTURE

V kontekstu naše naloge moramo prav tako spregovoriti o materialno-telesnem principu življenja – dediščini ljudsko-smehovne kulture. Bahtin (2008: 24–25) je za poseben tip figurativnosti srednjeveške ljudske kulture uporabil izraz »groteskni realizem«.

Vodilna posebnost t.i. grotesknega realizma je […] profanacija, tj. prenos vsega visokega, idealnega, abstraktnega na […] raven zemlje in telesnosti,« to je nadalje tudi » stihijsko dialektično povezovanje duhovnega in materialnega v nerazdružljivo enotnost«. Pri tem igra organizatorično vlogo ambivalentni karnevalski smeh, ki profanira in materializira ter razkriva za groteskno tako značilno dvosvetnost (dvumirnost) (Skaza 1982: 412).

Kar se tiče materialno-telesnega principa življenja, kamor bi sodile podobe telesa, pijače, izločkov ter spolnega življenja, je ta prikazan v pretirani, hiperbolizirani obliki, kaže pa se v vseljudskosti, prazničnosti in utopičnosti. Kozmična, socialna in telesna plat so v njem prikazane kot vesela in prijetna nedeljiva celota.

Materialno-telesni princip je tukaj mišljen kot univerzalen in vseljudski ter prav kot tak stoji nasproti vsaki odtrganosti od materialno-telesnih korenin sveta, vsaki osamitvi in zapiranju vase, vsaki abstraktni idealnosti, vsakim pretenzijam na pomen, ki bi bil odtrgan ter neodvisen od zemlje in telesa (Bahtin 2008: 25).

Telo in telesno življenje imata torej kozmično in hkrati vseljudsko naravo, ki nista dokončno individualizirani in ločeni od preostalega sveta. Nosilec materialno-telesnega principa je ljudstvo oz. kolektivno rodovno telo, ki v svojem razvoju ves čas raste in se prenavlja. Vse telesno v grotesknem realizmu deluje veličastno, brezmejno in pretirano na pozitiven in afirmativen način. Plodnost, rast in izobilje so vodilni dejavniki vseh podob materialno-telesnega principa življenja. V primerjavi z vsakdanjo naravo podob materialno-materialno-telesnega principa je ljudsko-smehovni princip prazničen, pirovanjski in radosten – to je »svetovna gostija«. Groteskne oblike realizma slonijo na ljudskem smehu, ki znižuje in materializira ter se povezuje z materialno-telesnim spodkom. Bahtin razlaga topografski pomen izrazov »vrh«

in »spodek« takole:

Vrh je nebo in spodek je zemlja, zemlja pa je princip požiranja (grob, trebuh) in princip rojevanja ali prerajanja (maternica). Tak je topografski pomen vrha in spodka na kozmični ravni. Na čisto telesni ravni, ki ni nikjer natančno ločena od kozmične, je vrh obraz (glava), spodek pa so spolovila, trebuh in zadnjica.

Groteskni realizem uporablja prav te pomene vrha in spodka (mdr. tudi srednjeveška parodija). Pojem znižanje je ambivalenten, saj hkrati zanikuje in pritrjuje, je povezan z akti, kakršni so parjenje, spočetje, nosečnost, rojstvo, požiranje in izločanje (prav tam: 25–28). Kar se tiče grotesknega telesa (32), pa to za razliko od novodobnega kanona ni sklenjeno,

dokončano ter že izdelano. Njegova posebnost je ravno v tem, da prerašča samega sebe in prestopa svoje meje.

Na njem so poudarjeni tisti deli telesa, prek katerih je odprto v zunanji svet, torej kjer svet vstopa vanj ali leze iz njega, ali pa tisti, ki jih telo samo izteza v svet, torej odprtine, izbokline, vsakršne rogovile in izrastki:

odprta usta, žensko spolovilo, prsi, falos, velik trebuh in nos. Telo razkriva svoje bistvo – kot princip, ki raste in prestopa svoje meje – samo v takšnih aktih, kakršni so parjenje, nosečnost, rojevanje, agonija, prehranjevanje, pitje in izločanje. To je zmeraj nedokončano, zmeraj ustvarjalno in ustvarjajoče telo, to je

15

člen v verigi rodovnega razvoja, natančneje, dva člena, prikazana tam, kjer se združujeta, kjer vstopata v drugega (prav tam).

Ena od osnovnih teženj groteskne podobe telesa je po Bahtinu prikaz dveh teles v enem, pri čemer eno rojeva in umira, drugo pa se spočenja, raste v maternici in se rojeva.

To nedokončano in odprto telo [...] ni ločeno od sveta z jasnimi mejami: pomešano je s svetom, živalmi in stvarmi. To telo je kozmično – predstavlja ves materialno-telesni svet z vsemi njegovimi elementi [...] in teži k temu, da bi ga predstavljalo in utelešalo kot absolutni spodek, kot princip požiranja in rojevanja, kot telesni grob in maternico, kot njivo, ko jo posejejo in na kateri poganjajo nove kali (33).

Vse zgoraj omenjene podobe telesa so sicer najbolj izrazito vidne v srednjeveških prazničnih uprizoritvenih oblikah: ob prazniku norcev, na karnevalih, v šarivarijih, v ljudsko-tržni plati praznika rešnjega telesa, v misterijsih paradah hudičev, sotijah in farsah (prav tam).

Groteskno telo pa se v figurativnem sistemu ljusko-smehovne kulture po mnenju Bahtina najbolj celovito in genialno izraža pri Rabelaisu.

16

5 ROMAN SOSESKE JAMNICA PREŽIHOVEGA VORANCA