UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
VALERIYA HORVAT
Bahtinov koncept ljudsko-smehovne kulture v romanu Jamnica Prežihovega Voranca
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
VALERIYA HORVAT
Bahtinov koncept ljudsko-smehovne kulture v romanu Jamnica Prežihovega Voranca
Diplomsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Urška Perenič Univerzitetni študijski program prve stopnje: Slovenistika
Ljubljana, 2021
Zahvala
Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Urški Perenič za pomoč pri izdelavi diplomske naloge in ker me je vseskozi strokovno usmerjala, mi podajala koristne nasvete, ko sem jih potrebovala, in me na koncu uspešno pripeljala do cilja. Zahvaljujem se ji za prijaznost, razumevanje, podporo in potrpežljivost.
Še posebej bi se rada zahvalila svojima staršema, Eleni in Bojanu, za vso brezmejno ljubezen in podporo.
Izvleček
Bahtinov koncept ljudsko-smehovne kulture v romanu Jamnica Prežihovega Voranca
Diplomsko delo obravnava srednjeveške oblike ljudsko-smehovne ali karnevalske kulture v romanu Jamnica Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca (1893–1950), opirajoč se na
Bahtinovo teorijo karnevala, kakor jo je gradil in definiral na podlagi del o velikanih Gargantuaju in Pantagruelu francoskega pisatelja Françoisa Rabelaisa iz 16. stoletja. Na začetku je predstavljen znameniti ruski filozof, literarni teoretik in umetnostni zgodovinar Mihail Mihajlovič Bahtin (1895–1975), razložena je njegova teorija karnevala in definiran je pojem karnevalizirane literature. Temu sledi pojasnitev estetske koncepcije figurativnega sistema srednjeveške ljudsko-smehovne kulture. V empirični del naloge uvede pojasnitev širšega konteksta nastajanja romana Jamnica s poudarkom na vrstno-žanrski opredelitvi kolektivni roman. Nato pa v njem detektiramo in analiziramo elemente ljudsko-smehovne kulture. Čeprav Jamnica ni v celoti karnevalizirano literarno delo, izkazuje mnoge pomembne elemente ljudsko-smehovnih oblik, kjer posebej izpostavimo posamezne prizore, za katere je značilen praznični karnevalski duh, ljudsko-praznične, pirovanjske podobe ter groteskno telo.
Ključne besede: Mihail M. Bahtin, Jamnica, karneval, karnevalizacija, ljudsko-smehovna kultura, groteska
Abstract
Bakhtin's concept of culture of popular laughter in the novel Jamnica by Prežihov Voranc
The thesis discusses medieval forms of culture of popular laughter or carnival culture in the novel Jamnica by Lovro Kuhar – Prežihov Voranc (1893–1950), based on Bakhtin's theory of carnival as he built and defined it in reference to works about the giants Gargantua and
Pantagruel by the French author François Rabelais from the 16th century. The study initially addresses the famous Russian philosopher, literary theorist, and art historian Mikhail
Mikhailovich Bakhtin (1895–1975), explains his theory of carnival and defines the concept of carnivalized literature. It further outlines the aesthetic conception of the figurative system of the medieval culture of popular laughter. In the empirical part, the thesis introduces an explanation of the broader context of the creation of the novel Jamnica with an emphasis on the type-genre definition of the collective novel. It then detects and analyzes elements of the culture of popular laughter in the novel. Although Jamnica is not a fully carnivalized literary work, it shows many important elements of forms of the culture of popular laughter, where the thesis particularly highlights individual scenes that are characterized by a festive carnival spirit, folk festive feasting images, and a grotesque body.
Keywords: Mikhail M. Bakhtin, Jamnica, carnival, carnivalization, culture of popular laughter, grotesque
6
KAZALO
1 UVOD ... 7
2 KDO JE BIL MIHAIL MIHAJLOVIČ BAHTIN ... 8
2.1 NA KRATKO O ŽIVLJENJU IN DELU ... 8
3 LJUDSKO-SMEHOVNA KULTURA ... 10
3.1 KARNEVALIZACIJA LITERATURE ... 10
3.1.1 OBREDNO-UPRIZORITVENE OBLIKE ... 10
3.1.2 RAZLIČNA SLOVSTVENA SMEHOVNA IN PARODIČNA DELA ... 12
3.1.3 RAZLIČNE OBLIKE IN ZVRSTI FAMILIARNO-TRŽNEGA GOVORA ... 12
4 GROTESKNO TELO V FIGURATIVNEM SISTEMU LJUDSKO-SMEHOVNE KULTURE ... 14
5 ROMAN SOSESKE JAMNICA PREŽIHOVEGA VORANCA ... 16
5.1 O ŽIVLJENJU IN DELU PISATELJA ... 16
5.2 O KOLEKTIVNEM ROMANU ... 17
6 JAMNICA V OPTIKI BAHTINOVSKEGA KONCEPTA LJUDSKO-SMEHOVNE KULTURE ... 19
6.1 LJUDSKO-PRAZNIČNE OBLIKE IN PODOBE V PREŽIHOVEM ROMANU ... 19
6.2 PIROVANJSKE PODOBE IN GROTESKNO TELO V PREŽIHOVEM ROMANU .. 28
7 ZAKLJUČEK ... 33
8 VIRI IN LITERATURA ... 34
7
1 UVOD
V diplomskem delu se bom ukvarjala z Bahtinovo teorijo karnevalizacije, skozi katero bom skušala presvetliti roman soseske Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca z naslovom Jamnica (2010), ki me najbolj zanima. Za ta roman sem se odločila predvsem zato, ker je »gradivsko«
bogat s primeri, ki jih je mogoče uvrstiti v ljudsko-smehovno kulturo. To so motivi in teme cerkvenega obredja, cerkvenih slovesnosti, ženitovanjskih in delovnih šeg, povezanih s kmečkimi opravili, ki pomagajo v romanu soustvarjati predstavo o kolektivu. Romanu ne manjka niti popisa številnih vaških slovesnosti, praznovanj ter iger. Opazimo podobe
materialno-telesnega principa, kakršna je groteskna podoba telesa, ter pirovanjske podobe, ki kažejo na oblike iracionalno grotesknega realizma in naturalizma.
V drugem poglavju bom predstavila avtorja teorije karnevalizirane literature Mihaila Mihajloviča Bahtina. V tretjem poglavju se bom natančneje posvetila tistemu segmentu teorije, ki govori o oblikah ljudsko-smehovne kulture ter obrazložila pojma karneval in karnevalizacija literature.
V četrtem delu bom predstavila estetsko koncepcijo figurativnega sistema srednjeveške ljudsko-smehovne kulture, ki ga Bahtin pogojno imenuje »groteskni realizem« in ga prav zaradi podob materialno-telesnega principa življenja povezuje z ljudsko-smehovno kulturo.
Peto poglavje je namenjeno predstavitvi življenja in dela enega osrednjih predstavnikov slovenskega socialnega realizma Prežihovega Voranca. Spregovorila bom o širšem socialnem kontekstu nastajanja romana Jamnica ter obrazložila zlasti pojem kolektivni roman, ki se povezuje z Bahtinovim pojmom smehovne kulture.
Šesto poglavje pa je namenjeno analizi obravnavanega romana. Predstavila bom nekatere izmed oblik srednjeveške ljudsko-smehovne kulture, ki sem jih detektirala v izbranem
romanu. Podrobneje se bom posvetila ljudsko-prazničnim oblikam, pirovanjskim podobam in grotesknemu telesu, ki v mojem pogledu sodijo med najbolj izstopajoče prvine v romanu.
Sklep prinaša nekatera sveža spoznanja o Jamnici, ki sodi med kanonična dela socialnega realizma na Slovenskem.
8
2 KDO JE BIL MIHAIL MIHAJLOVIČ BAHTIN
2.1 NA KRATKO O ŽIVLJENJU IN DELU
Ruski filozof, literarni teoretik in umetnostni zgodovinar Mihail Mihajlovič Bahtin se je rodil v premožni družini 17. novembra 1895 v mestecu Orel v južni Rusiji. Otroška leta je
preživljal v Odesi, kjer je leta 1913 tudi maturiral na klasični gimnaziji. Jeseni istega leta se je vpisal na zgodovinsko-filološko fakulteto, vendar se je kmalu prepisal na Peterburško
univerzo. Zanimali so ga predvsem problemi humanističnih ved. Zato se je usmeril v študij klasične filologije, kulturne zgodovine, filozofije, ruske literature, antike ter nemške
filozofske kulture. Po končanem univerzitetnem študiju leta 1918 je odšel v Nevel, kjer je dve leti poučeval na Enotni delavski šoli in istočasno opravljal delo predstojnika. Čez dve leti se je preselil v takrat pomembno kulturno središče, belorusko mesto Vitebsk, ki je bilo po oktobrski revoluciji eno izmed žarišč moderne kulture in umetnosti. Tam je na visokih šolah predaval svetovno literaturo in estetiko. V Vitebsku se je leta 1921 poročil z domačinko Jeleno Aleksandrovo Okolič. Leta 1923 je zbolel za vnetjem kostnega mozga, zaradi česar ni mogel opravljati pedagoških obveznosti. Naslednjo leto pa se je vrnil v Leningrad. Po letu 1924 se prične njegovo t. i. leningrajsko obdobje. V Leningradu je Bahtin živel kot svobodni literat. Opravljal je predavateljska honorarna dela na poznanem Inštitutu za zgodovino umetnosti, bil je stalni zunanji sodelavec leningrajskega oddelka Gosizdata. Kljub bolezni je mnoge sodelavce Gosizdata ter slušatelje na Inštitutu seznanjal z literarnoteoretičnimi, filološkimi, filozofskimi idr. nazori, ki jih je zasnoval že v Vitebsku. Zraven je veliko publiciral. Svoje prvo pomembnejše delo, razpravo Problem vsebine, materiala in oblike v besedni umetnosti (Problema soderžanija, materiala i formy v slovesnom hudožestvennom tvorčestve) je po naročilu uredništva revije Ruski sodobnik objavil leta 1924. Na podlagi tega dela je mogoče sklepati, da je Bahtin pričel svojo raziskovalno dejavnost s kritiko ruskega formalizma. V istem obdobju je nastalo tudi njegovo najpomembnejše delo, objavljeno leta 1929, in sicer Problemi ustvarjanja pri Dostojevskem (Problemy tvorčestva Dostojevskogo) (Skaza 1982: 384–88).
Tega leta se je Bahtin znašel v mestu Kostanaj na meji med Sibirijo in Kazahstanom. Nekateri celo menijo, da je bil tam zaprt v ječi kot udeleženec krožka Vstajenje. V tem mestecu je sicer šest let delal v različnih mestnih uradih (Skaza 1982: 401–02). Jeseni 1936 je bil povabljen v Saransk na Mordovski pedagoški inštitut, kjer je eno leto predaval zgodovino svetovne
literature. Naslednjo leto se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Da bi bil bližje Moskvi, se je napotil v revno mestece Kimri in 1938 so mu morali amputirati nogo. Med pomembnimi deli iz 30. let najprej omenimo knjigo Beseda v romanu (Slovo v romane), ki je bila
objavljena 1934–1935. Dokončal je knjigo o nemškem romanu iz 18. stoletja, ki jo je izročil založbi Sovjetski pisatelj, vendar je vojna preprečila njen natis. V letih 1937 in 1938 je nastalo besedilo Oblike časa in kronotopa v romanu (Formy vremeni i kronotopa v romane).
Leta 1940 je Bahtin na znanstvenem sestanku oddelka za literarno teorijo in estetiko Inštituta za svetovno literaturo Maksima Gorkega prebral referat Roman kot literarni žanr (Skaza 1982: 403–04).
Leta 1936 se je v Saransku začel ukvarjati z monografijo o Françoisu Rabelaisu. Prva varianta z naslovom François Rabelais v zgodovini realizma je bila dokončana leta 1940 in predložena
9
moskovskemu akademijskemu Inštitutu svetovne literature M. Gorkega kot doktorska disertacija. Leta 1940 je Bahtin po naročilu napisal obsežen članek z naslovom Satira. Med vojno je živel v Kimriju, kjer je poučeval ruski jezik in literaturo ter nemščino v tamkajšnjih srednjih šolah. Po 2. svetovni vojni pa so ga povabili v Saransk na Mordovski pedagoški inštitut, kjer je postal predstojnik oddelka za svetovno literaturo. Tu je leta 1946 tudi
zagovarjal svojo disertacijo, ki je privedla do spora s strani komisije, ki ni dovolila, da bi njen avtor dobil naslov doktorja filoloških znanosti. Leta 1965 je naposled izšla knjiga Delo Françoisa Rabelaisa in ljudska kultura srednjega veka in renesanse (Tvorčestvo Fransua Rable i narodnaja kul’tura srednjevekov’ja i Renesansa) (Skaza 1982: 407–08).
Že 1957 je Mihail Bahtin na Mordovski državni univerzi N. P. Ogarjova zasedel mesto predstojnika katedre za rusko in svetovno literaturo. Aktivno je deloval zunaj inštituta in univerze, saj je v Mordovskem glasbenodramskem gledališču vodil seminar iz estetike in zgodovine gledališča, v vlogi predavatelja je nastopal na zborih republiškega društva pisateljev, v delovnih kolektivih, ns šolah in pri raznih posvetnih, znanstvenih in kulturnih organizacija in ustanovah (Skaza 1982: 415).
Leta 1961 je opustil pedagoško delo na univerzi v Saransku in se upokojil, čeprav zvez z univerzo ni pretrgal. 1963 je izšla njegova knjiga Problemi poetike Dostojevskega. Potem se je odpravil v Moskvo, kjer je luč sveta ugledala še knjiga Literarna in estetska vprašanja.
Mihail Mihajlovič Bahtin je umrl 7. marca 1975, v Moskvi, kjer je tudi pokopan (Skaza 1982:
418–19).
10
3 LJUDSKO-SMEHOVNA KULTURA
3.1 KARNEVALIZACIJA LITERATURE
Po mnenju Mihaila Bahtina (1982: 410–11) je karnevalizacija literature t. i. transpozicija ljudsko-smehovne ali karnevalske kulture v leposlovni jezik in je genetično povezana s srednjeveškimi karnevalskimi praznovanji. Karneval po Bahtinu
seveda ni literarni pojav. To je sinkretična teatralna oblika obrednega značaja. Ta oblika je zelo
zapletena in mnogolika, ob skupni karnevalski osnovi ima različne variante in odtenke, ki so odvisne od razlik med različnimi epohami, narodi in praznovanji. Karneval je oblikoval pravi jezik simboličnih konkretno-čutnih oblik – od velikih in zapletenih množičnih predstav do posameznih karnevalskih gest.
Ta jezik (kot vsak drug jezik) izraža diferencirano, lahko bi rekli razčlenjeno, enoten (vendar zapleten) karnevalski odnos do sveta, ki prežema vse njegove oblike (prav tam).
Po Bahtinu (2008: 10) je svet smehovnih oblik in izrazov stal nasproti uradni in resni kulturi cerkvenega in fevdalnega srednjega veka. Vse te oblike in izrazi se med seboj razlikujejo, vendar v kompleksu tvorijo enotno in celovito ljudsko-smehovno ali karnevalsko kulturo.
Oblike in izrazi ljudsko-smehovne kulture je po Bahtinu mogoče razdeliti na tri tipe.
1. Obredno-uprizoritvene oblike, kamor spadajo karnevalska praznovanja, različne tržne smehovne predstave idr.
2. Različna slovstvena smehovna (tudi parodična dela) v obliki ustnega ali pisnega izročila v latinščini in v ljudskih jezikih.
3. Različne oblike in zvrsti familiarno-tržnega govora, kamor bi se dalo umestiti zmerljivke, pridušanje, zakletve, ljudski blazoni idr.
Po Bahtinu so »[v]si trije tipi oblik, ki ne glede na vso svojo raznovrstnost odsevajo enotno smehovno plat sveta, [...] med sabo tesno povezani in prepleteni na različne načine« (2008:
10). V nadaljevanju bom naštete oblike tudi podrobneje predstavila.
3.1.1 OBREDNO-UPRIZORITVENE OBLIKE
V času srednjega veka so tradicionalne obredno-uprizoritvene oblike, kot so karnevalska praznovanja, različne tržne smehovne predstave idr., v življenju posameznika zasedali pomembno mesto. Srednjeveško življenje je poleg pravih karnevalov poznalo tudi t. i.
»praznike bedakov« (festa stultorum), »oslovski praznik«, sproščen »velikonočni smeh«
(risus paschalis), ki je tekom časa postal tradicionalen. Skoraj vsak cerkveni praznik je imel tudi svojo tradicionalno ljudsko-tržno smehovno plat. Karnevalsko ozračje je vladalo v času postavitve misterijev in sotij, pa tudi na kmetijskih praznikih trgatve (vendange). Smeh je bil prisoten na državnih in vsakdanjih slovesnostih ali obredih, kjer srečamo norce in bedake, ki so parodirali uradne slovesnosti. Prvine smehovne ureditve so imele celo navadne gostije, kjer so si izbrali kralja in kraljico »za smeh« (roi pour rire). Naštete obredno-uprizoritvene oblike, urejene po principu smeha, so bile sicer razširjene po vseh državah srednje Evrope in so prikazovale drugačno, neuradno, necerkveno in nedržavno plat sveta. Pri njih so sodelovali vsi srednjeveški ljudje, in to ne glede na družbeno ureditev. Govorimo o t. i. dvosvetnosti – dvojnosti v dojemanju sveta, ki je obstajala že od najzgodnejših razvojnih stopenj kulture;
11
začasa prvobitnih ljudstev so namreč poleg resnih kultov obstajali tudi smehovni kulti, ki so zasmehovali in sramotili božanstvo (»ritualni smeh«). Poleg resnih mitov so vzporedno obstajali smehovni in zmerljivi miti, poleg junakov pa njihovi parodični dvojniki (Bahtin 2008: 10–12).
Za razliko od karnevalskih praznovanj uradni srednjeveški prazniki niso ustvarjali nobenega drugega življenja, ker so ostajali znotraj obstoječega svetovnega reda. Njihov namen je bil predvsem sankcioniranje in utrjevanje že obstoječe ureditve. Smehovni princip je bil torej uradnim praznikom tuj (prav tam: 15–16). Posebnosti srednjeveških smehovnih obredno- uprizoritvenih oblik so ravno v tem, da to niso religiozni obredi, kakršen je denimo krščansko bogoslužje. Karnevalski obredi so popolnoma osvobojeni vsakršne religiozno-cerkvene dogmatičnosti, mistike in strahospoštovanja. V njih ni ničesar magičnega ali molitvenega.
Nekatere karnevalske oblike celo parodirajo cerkveni kult. Torej so vse karnevalske oblike necerkvene in nereligiozne in sodijo na drugo področje življenja.
Po svoji naravi so srednjeveške smehovne obredno-uprizoritvene oblike blizu umetniško- figurativnim oblikam, in sicer gledališko-uprizoritvenim, ki so povečini težile k ljudsko-tržni karnevalski kulturi in so bile deloma njen sestavni del. Osnovno karnevalsko jedro te kulture pa je pravzaprav sámo življenje, ki je izraženo s posebno igrno podobo (Bahtin 2008: 12– 13).
Karnevalsko življenje bi lahko označili za gledališče brez odra, kjer ni razdeljenosti na
izvajalce in gledalce. V karnevalsko predstavo so vključeni vsi, torej je vseljudska. Karnevala ljudje ne gledajo in v njem ne igrajo, marveč v njem živijo v skladu z njegovimi zakoni, ki veljajo, dokler traja karnevalsko življenje, ki je do neke mere »narobe svet«. Po Bahtinu karneval temelji na smehu kot organizatoričnem načelu. Ta smeh pa je groteskni, karnevalski, praznični, vseljudski ter univerzalni. Karneval namreč občutijo vsi njegovi udeleženci, t. i.
»smejoči se ljudje«, ki se smejejo kar vsemu: stvarnosti kot kozmični celoti in tudi samim sebi kot mozaičnemu delčku te celote. Karnevalski smeh je ambivalenten, saj hkrati
zasmehuje in proslavlja, zanikuje in potrjuje, je istočasno pogrebec in preroditelj stvarnosti kot take (Bahtin 1982: 411). Značilni liki srednjeveške smehovne kulture so norci in bedaki, ki so nosilci karnevalskega principa in niso bili igralci, ampak so ostajali norci in bedaki tudi v okviru vsakdanjega življenja. S tem so bili nosilci posebne življenjske oblike, ki je istočasno realna in idealna (Bahtin 2008: 14).
Smeh je bil v srednjem veku zunaj vseh uradnih, strogih oblik življenja in komuniciranja.
Izrinili so ga iz cerkvenega kulta, fevdalno-državnih slovesnosti in družbene etikete, vendar je prav ta enostranskost tona oz. resnost s strani fevdalne družbene ureditve povzročila, da je bilo treba zunaj uradnega in kanoniziranega kulta, obredja in slovesnosti uzakoniti veselost, smeh in šalo. Posledično so poleg kanoniziranih oblik srednjeveške kulture vzporedno nastajale oblike smehovne kulture (prav tam: 78–79). Bahtin ravno tako opozarja na njeno
»neločljivo organsko povezanost s svobodo«. Čeprav je bil srednjeveški smeh popolnoma neuraden, je vseeno imel svoje zakonitosti. Svoboda smeha je bila sorazmerna in je niso popolnoma odpravili, saj je bila vezana na praznike, ki pa so se odvijali le v okviru določenega obdobja, tj. v času prazničnih dni (94).
Še ena posebnost karnevalskega praznika je v tem, da je v nasprotju z uradnim praznikom slavil začasno osvoboditev izpod prevladujoče ideologije in obstoječe ureditve, tj. začasno odpravo hierarhičnih odnosov, norm in pripovedi. To je bil praznik nastajanja, menjav in
12
preporoda. Obrnjen je bil v prihodnost, ne v preteklost, in je nasprotoval vsakršnemu ovekovečenju, sklenjenosti in koncu. Posebnost karnevalskih praznovanj je torej odprava hierarhičnih odnosov. Če so se na uradnih praznikih hierarhične oblike poudarjeno
demonstrirale, pa so si bili v času karnevala vsi med seboj enaki oz. enakopravni. Človek se je v času karnevala vrnil k samemu sebi, odtujenost je izginila in počutil se je (samo) kot človek.
Na karnevalskem trgu je prevladovala posebna oblika sproščenega familiarnega stika med ljudmi. Začasna odprava hierarhičnih odnosov med posamezniki je na karnevalskem trgu ustvarjala poseben tip komuniciranja, ki ni prevladoval v vsakdanjem življenju. Obenem so se izoblikovale odkrite in sproščene oblike tržnega govora in gestikulacije, ki so osvobajale od navadnih norm etikete in spodobnosti (16).
Na karnevalu potemtakem igra samo življenje, igra pa začasno postane samo življenje. Prav v tem je posebna narava karnevala, poseben način njegove biti. Karneval je drugo življenje ljudstva, urejeno po smehovnem principu. To je njegovo praznično življenje. Prazničnost je temeljna značilnost vseh smehovnih obredno-uprizoritvenih oblik srednjega veka (14).
Največji predstavnik ljudsko-karnevalskega smeha pa je v svetovni literaturi po mnenju Bahtina Rabelais (prav tam).
3.1.2 RAZLIČNA SLOVSTVENA SMEHOVNA IN PARODIČNA DELA
V pričujočem poglavju bomo predstavili nekatere najbolj znane zvrsti in dela smehovne literature, povezane s karnevalskim trgom. Po Bahtinu (2008: 19– 20) se je srednjeveška smehovna literatura razvijala celo tisočletje. Izoblikovale so se različne zvrsti in slogovne variacije, ki so ne glede na zgodovinske razlike izražale ljudsko-karnevalsko občutenje sveta ter uporabljale jezik karnevalskih simbolov in oblik. V velikem številu rokopisov se je ohranila parodična in polparodična literatura v latinščini, ki je prikazovala uradno cerkveno ideologijo in obredja s smešne plati. Med najstarejša dela spada Ciprijanova Večerja (Coena Cypriani), ki je svojevrstna karnevalsko-pirovanjska travestija Svetega pisma. Bahtin (prav tam: 20) zagovarja, da so v latinščini na smehovni način nastajali parodični posnetki vseh plati cerkvenega kulta in verskega nauka. Nastane t. i. parodio sacro, »sveta parodija«.
Ohranilo se je tudi veliko parodičnih liturgij, parodij na molitve, cerkvenih himen, psalmov, travestij različnih evangelijskih izjav, parodičnih oporok idr. V latinščini so obstajali
parodični disputi in dialogi, parodične kronike itn. »Vsa ta literatura v latinščini je od avtorjev zahtevala neko stopnjo izobrazbe (včasih dokaj visoko) ter je bila odmev in posledica tržnega karnevalskega smeha med zidovi samostanov, univerz in šol« (20). Poleg smehovne literature v latinščini je nastajala tudi srednjeveška smehovna literatura v ljudskih jezikih, kjer lahko zasledimo pojave, ki spominjajo na parodio sacro. Mislimo na parodične molitve in pridige, božične pesmi, parodične legende idr. V ljudskih jezikih so prevladovale posvetne parodije in travestije, ki so prikazovale smehovno plat fevdalne ureditve: srednjeveški parodični epi in parodični viteški romani. Ne smemo spregledati niti srednjeveške smehovne dramske literature, ki je bila tesno povezana s karnevalskim trgom (21).
3.1.3 RAZLIČNE OBLIKE IN ZVRSTI FAMILIARNO-TRŽNEGA GOVORA
13
V času karnevalskih praznovanj se na karnevalskem trgu v okoliščinah začasne odstranitve vseh hierarhičnih razlik in pregrad med ljudmi pojavil poseben, idealno-realni tip
medčloveškega komuniciranja, ki ga v vsakdanjem življenju ni mogoče zaznati. Novonastali tip komuniciranja je med ljudmi porodil nove pojave familiarno-tržnega govora, ki je postal nekakšen rezervoar, v katerem so se zbirale različne govorne oblike. Pojavijo se spremembe pri nagovorih ter v imenih, npr. Ivan Ivanovič se je spremenil v Vanjo ali Vanjko, včasih se namesto imena pojavi vzdevek, opazimo zmerljivke, rabljene v milovalnem pomenu, ali vzajemno posmehovanje, ko postane predmet posmehovanja nekdo tretji, dovoljeno je tudi trepljanje drug drugega po rami ali celo po trebuhu, govorna etiketa in govorne omejitve izgubijo svojo moč, v ospredje stopijo nespodobne besede in izrazi (Bahtin 2008: 22–24).
Po mnenju Bahtina se sodobni vsakdanji familiarni stik zelo razlikuje od sproščenega familiarnega stika na ljudskem karnevalskem trgu. Kar mu manjka, so vseljudskost, prazničnost, utopična vizija in svetovnonazorska globina. »Novodobno povsakdanjenje nekaterih karnevalskih oblik, ne glede na ohranjanje zunanjega videza, na splošno povzroči izgubo njihovega notranjega pomena« (prav tam: 22–23), še pravi Bahtin.
Za novi tip familiarno-tržnega govora je značilna raba zmerljivih besed in celih besednih zvez. Zmerljivke, ki so v kontekstu govora ponavadi slovnično in semantično izolirane, se podobno kot reki dojemajo kot sklenjene celote. Po svojem izvoru so različne. Njihova prvobitna funkcija je bila predvsem magična in zaklinjalska. Starodavne zmerljivke, ki so nosile ambivalentni značaj, zniževale in ubijale, a tudi prerajale in prenavljale, so v okoliščinah karnevala dobile nov pomen. Izgubile so svojo magičnost in praktičnost ter postale del vsakdanje tržne komunikacije. Zmerljivkam so podobna tudi pridušanja ali kletve, ki so bile prav tako del tržnega govora ( 23). Vsi našteti pojavi pa so neuradne prvine govora, ki so jih dojemali kot zavestno kršitev splošno sprejetih norm besedne komunikacije. Tržni govor namerno krši uradne govorne konvencije: etikete, vljudnosti, besede spoštljivosti, hierarhije ipd. V odnosu do uradnega jezika se tržni govor spremeni v poseben jezik, v nekakšen argo, ki ga kot sredstvo komuniciranja uporablja množica na trgu, še posebej praznična, sejemska ali karnevalska množica (188–89). Obenem pa ima veliko moč, ki travestira, znižuje, materializira in poteleša svet. Okrog sebe ustvarja vzdušje tržne svobodnosti; absolutno vesel, neustrašen, sproščen in odkrit govor, ki je ključni element ljudskega smeha (197).
Trije osnovne oblike izražanja srednjeveške ljudsko-smehovne kulture, ki smo jih zgoraj podrobneje opisali, tvorijo enotno in posebno smehovno plat sveta (24).
14
4 GROTESKNO TELO V FIGURATIVNEM SISTEMU LJUDSKO- SMEHOVNE KULTURE
V kontekstu naše naloge moramo prav tako spregovoriti o materialno-telesnem principu življenja – dediščini ljudsko-smehovne kulture. Bahtin (2008: 24–25) je za poseben tip figurativnosti srednjeveške ljudske kulture uporabil izraz »groteskni realizem«.
Vodilna posebnost t.i. grotesknega realizma je […] profanacija, tj. prenos vsega visokega, idealnega, abstraktnega na […] raven zemlje in telesnosti,« to je nadalje tudi » stihijsko dialektično povezovanje duhovnega in materialnega v nerazdružljivo enotnost«. Pri tem igra organizatorično vlogo ambivalentni karnevalski smeh, ki profanira in materializira ter razkriva za groteskno tako značilno dvosvetnost (dvumirnost) (Skaza 1982: 412).
Kar se tiče materialno-telesnega principa življenja, kamor bi sodile podobe telesa, pijače, izločkov ter spolnega življenja, je ta prikazan v pretirani, hiperbolizirani obliki, kaže pa se v vseljudskosti, prazničnosti in utopičnosti. Kozmična, socialna in telesna plat so v njem prikazane kot vesela in prijetna nedeljiva celota.
Materialno-telesni princip je tukaj mišljen kot univerzalen in vseljudski ter prav kot tak stoji nasproti vsaki odtrganosti od materialno-telesnih korenin sveta, vsaki osamitvi in zapiranju vase, vsaki abstraktni idealnosti, vsakim pretenzijam na pomen, ki bi bil odtrgan ter neodvisen od zemlje in telesa (Bahtin 2008: 25).
Telo in telesno življenje imata torej kozmično in hkrati vseljudsko naravo, ki nista dokončno individualizirani in ločeni od preostalega sveta. Nosilec materialno-telesnega principa je ljudstvo oz. kolektivno rodovno telo, ki v svojem razvoju ves čas raste in se prenavlja. Vse telesno v grotesknem realizmu deluje veličastno, brezmejno in pretirano na pozitiven in afirmativen način. Plodnost, rast in izobilje so vodilni dejavniki vseh podob materialno- telesnega principa življenja. V primerjavi z vsakdanjo naravo podob materialno-telesnega principa je ljudsko-smehovni princip prazničen, pirovanjski in radosten – to je »svetovna gostija«. Groteskne oblike realizma slonijo na ljudskem smehu, ki znižuje in materializira ter se povezuje z materialno-telesnim spodkom. Bahtin razlaga topografski pomen izrazov »vrh«
in »spodek« takole:
Vrh je nebo in spodek je zemlja, zemlja pa je princip požiranja (grob, trebuh) in princip rojevanja ali prerajanja (maternica). Tak je topografski pomen vrha in spodka na kozmični ravni. Na čisto telesni ravni, ki ni nikjer natančno ločena od kozmične, je vrh obraz (glava), spodek pa so spolovila, trebuh in zadnjica.
Groteskni realizem uporablja prav te pomene vrha in spodka (mdr. tudi srednjeveška parodija). Pojem znižanje je ambivalenten, saj hkrati zanikuje in pritrjuje, je povezan z akti, kakršni so parjenje, spočetje, nosečnost, rojstvo, požiranje in izločanje (prav tam: 25–28). Kar se tiče grotesknega telesa (32), pa to za razliko od novodobnega kanona ni sklenjeno,
dokončano ter že izdelano. Njegova posebnost je ravno v tem, da prerašča samega sebe in prestopa svoje meje.
Na njem so poudarjeni tisti deli telesa, prek katerih je odprto v zunanji svet, torej kjer svet vstopa vanj ali leze iz njega, ali pa tisti, ki jih telo samo izteza v svet, torej odprtine, izbokline, vsakršne rogovile in izrastki:
odprta usta, žensko spolovilo, prsi, falos, velik trebuh in nos. Telo razkriva svoje bistvo – kot princip, ki raste in prestopa svoje meje – samo v takšnih aktih, kakršni so parjenje, nosečnost, rojevanje, agonija, prehranjevanje, pitje in izločanje. To je zmeraj nedokončano, zmeraj ustvarjalno in ustvarjajoče telo, to je
15
člen v verigi rodovnega razvoja, natančneje, dva člena, prikazana tam, kjer se združujeta, kjer vstopata v drugega (prav tam).
Ena od osnovnih teženj groteskne podobe telesa je po Bahtinu prikaz dveh teles v enem, pri čemer eno rojeva in umira, drugo pa se spočenja, raste v maternici in se rojeva.
To nedokončano in odprto telo [...] ni ločeno od sveta z jasnimi mejami: pomešano je s svetom, živalmi in stvarmi. To telo je kozmično – predstavlja ves materialno-telesni svet z vsemi njegovimi elementi [...] in teži k temu, da bi ga predstavljalo in utelešalo kot absolutni spodek, kot princip požiranja in rojevanja, kot telesni grob in maternico, kot njivo, ko jo posejejo in na kateri poganjajo nove kali (33).
Vse zgoraj omenjene podobe telesa so sicer najbolj izrazito vidne v srednjeveških ljudsko- prazničnih uprizoritvenih oblikah: ob prazniku norcev, na karnevalih, v šarivarijih, v ljudsko- tržni plati praznika rešnjega telesa, v misterijsih paradah hudičev, sotijah in farsah (prav tam).
Groteskno telo pa se v figurativnem sistemu ljusko-smehovne kulture po mnenju Bahtina najbolj celovito in genialno izraža pri Rabelaisu.
16
5 ROMAN SOSESKE JAMNICA PREŽIHOVEGA VORANCA
5.1 O ŽIVLJENJU IN DELU PISATELJA
Lovro Kuhar, bolj poznan pod psevdonimom Prežihov Voranc, se je rodil 10. avgusta 1893 v Podgori pri Kotljah na Koroškem v revni kmečki družini, kjer je obiskoval osnovno šolo. Ker je bil oče lesni delavec in grofov najemnik zemlje, so se večkrat selili. Ustalili so se na majhni kmetiji pod Prežihovim vrhom. Po novem domu si je pisatelj tudi nadel psevdonim (Boršnik 1956: 2–3).
Že od malih let sta mati Marjeta in babica Elizabeta s pripovedovanjem in podajanjem ljudskega izročila spodbujala njegovo otroško domišljijo (Druškovič 2005: 8). Pisateljeva mati je sicer izvirala iz nemške družine Krautbergerjev. Imela je fantastičen spomin in izreden smisel za kmečko tradicijo. Pisatelj je od nje podedoval ljubezen do vsega arhaičnega ter do narave, smisel za ljudsko poezijo, šege in navade (Boršnik 1956: 3). Od malih nog je bil tudi pastir in krmilec živine. Leta 1899 je vstopil v hotuljsko enorazredno utrakvistično šolo, ki jo je obiskoval do leta 1906. Ko je bil star štirinajst let, je napisal povest, ki pa velja za
izgubljeno. Njegova prva literarna mentorica je bila urednica Domačega prijatelja, pisateljica Zofka Kveder (1878–1926), ki ga je imenovala »majhen Gorki«. Leta 1909 je objavil svoja prva prispevka: V tujino v koroškem časopisu Mir in Petkov Cenc v Domačem prijatelju. Leta 1910 je v črtici Poslednja pot opisal hlapca Jerneja.
Čez tri leta je ob pomoči sorodnikov in prijateljev, bratov Franca in Janka Kotnika, odšel v zadružno šolo v Ljubljano in zatem na Dunaj. Ker so bili njegovi starši revni, si ni mogel privoščiti gimnazijske izobrazbe. Na gimnazijo so poslali samo njegovega brata Lojzeta (Druškovič 2005: 480–81). Bil je samouk. Veliko predvsem je bral ter se med bivanji v tujini naučil tujih jezikov (Boršnik 1956: 2–4).
Leta 1914, na začetku 1. svetovne vojne, je bil vpoklican v avstrijsko vojsko kot rekrut, katere kasneje je iz nje pobegnil in bil obsojen kot vojni dezerter. Leta 1919 se je vrnil domov in se zaposlil kot računovodja Bratovske skladnice v jeklarni na Ravnah. Tam je tudi organiziral podružnico Socialne delavske stranske Jugoslavije ter sodeloval pri delavskih izobraževalnih in kulturnih društvih (Arnuš 2005: 5–6). Leta 1924 se je poročil z domačinko Marijo
Volenovo, ki mu je rodila dve hčerki, Vido in Mojco (Druškovič 2005: 482).
Eno leto zatem je pri Tiskovni zadrugi pod uredništvom Antona Kristana izšla knjiga z naslovom Povesti. Med vidnejšimi besedili sta bile dve daljši povesti: Barbara in Tadej pl.
Spodbijan. Kot meni Boršnikova, je
Prežihovo delo prvih dvajsetih let je torej pretežno še realistično opisni izraz njegovega preprostega vnanjega življenja , ki se pa s pobegom z doma, s študijem Cankarja, Rusov in — nekoliko kasneje — Skandinavcev, zlasti pa s trpljenjem v vojski vse bolj komplicira. Kljub temu ostaja razvedrilo, delo in okolje kmeta, vaškega delavca, potepuha, pijanca, berača, vojaka, njihov o modrovanje in čustvovanje oblikovano tedaj še bolj reportažno kakor umetniško (Boršnik 1956: 6).
Po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 je moral Prežih emigrirati. Živel je na Dunaju, v Parizu in Moskvi, kjer je nadaljeval z revolucionarnim in publicističnim delom, po letu 1934
17
tudi z leposlovnim ustvarjanjem (Arnuš 2005: 6). Leta 1935 je v reviji Sodobnost objavil novelo Boj na požiralniku. Čez pet let je zbral novele pod naslovom Samorastniki. Med letoma 1919 in 1930 je napisal romane Požganica (1939), Doberdob (1940) in Jamnica (1945). Januarja 1943 je bil v Ljubljani aretiran s strani belogardistov, ki so ga predali Italijanom, po koncu kapitulacije Italije pa so ga Nemci poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen in od tam v Mauthausen.
Po vojni so v dveh knjigah izšli njegovi predvojni potopisi in spominske zgodbe: Od Kotelj do Belih vod (1945) in Borba na tujih tleh (1946) (Arnuš 2005: 6–7). Leta 1946 so izšle še spominske črtice iz otroških let Solzice (prav tam: 7). Prežihov načrt za roman o
zgodovinskem dogajanju na Slovenskem v letu 1938 je ostal neizpolnjen. Uspelo mu je napisati le prvo poglavje z naslovom Skrivna bralnica. Poskušal je napisati tudi kmečko dramo po motivih iz romana Jamnica, ki je ravno tako ostala nedokončana. Dokončal jo je Herbert Grün in naslovil Pernjakovi (6–7). Umrl je leta 1950 v Mariboru.
5.2 O KOLEKTIVNEM ROMANU
Kmečki kolektivni roman Prežihovega Voranca (1893–1950) Jamnica je pisateljev
najobsežnejši tekst, ki je bil dokončan pred drugo svetovno vojno, izšel pa je šele 1946 pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani (Perenič in Hladnik 2010: 5). Dogajalni čas romana je med letoma 1920 in 1935, torej pisateljeva sodobnost. V prvem desetletju med letoma 1921 in 1939 je opisoval dogodke iz lastnih doživetij. Razvoj dogodkov po 1930 pa je spremljal po časopisju in v korespondencah, saj je živel v tujini. Delo je bilo najprej označeno kot »roman slovenske vasi«, v tisku pa je bila ta formulacija spremenjena v »roman soseske« (Pogačnik 1980: 371–72). Vzrok za tak podnaslov Pereničeva in Hladnik v ponatisu k Jamnici iz leta 2010 pripisujeta tudi razčlenjenosti romanesknega personala po vsej razredni strukturi. Naslov pa je roman dobil po naselju Jamnica na hribovitem območju koroške občine Prevalje
vzhodno od mejnega prehoda Holmec (Perenič in Hladnik 2010: 5).
Omenjena literarna zgodovinarja sta Prežihov roman Jamnica žanrsko označila za kolektivni roman, v katerem nastopa več poudarjenih osrednjih in množica stranskih oseb. Usodo skupnosti je mogoče pojasniti iz sočasnega zgodovinskega procesa, in sicer v smislu marksistične družbene analize: razdvojitev družbe, propad meščanstva, razredni boji, združevanje delavcev in kmetov, reševanje slovenskega narodnega vprašanja, ki preko tragičnih zlomov, številčnih zmot in osebnih človeških nesreč vodijo k cilju – k osvoboditvi delovnega človeka ter k rešitvi družbenih in narodnostnih problemov (prav tam ter Kos 1989:
399). Skupnost v Jamnici je sestavljena iz več kmečkih generacijskih rodov. Literarni liki so kot taki individualne osebnosti, a so močno zaznamovani s strani socialne in razredne pripadnosti, ki usmerjata njihove odločitve. Najboljša razvrstitev literarnih likov, glede na njihov družbeni položaj, je piramidalna. Na dnu so socialno najšibkejši prebivalci Jamnice, in sicer berači Moškoplet, Ajta, Riharjev Miha, stara Kardevka in Pernatovka z osirotelima vnukinjama, slaboumni Mlatejev Terc, Munkov hlapec Voruh idr. »Nad njimi so mali kmetje, bajtarji in gozdni delavci (tesači, drvarji), najemniki (gostači) in dninarji (Vohnet, Tehant, Prevžek, Bajnant in Dovganoč)« (Perenič in Hladnik 2010: 8). Nekoliko višje stojijo delavci, Permanov Ahac in bajtar Kovs, ki je obenem tudi fužinski delavec. Nad njimi so veliki kmetje (Obertavc, Sečnjak, Ardev, Permanovi). Izmed naštetih rodbin je najbolj premožna rodbina
18
Munkov. Tukaj so še župan Stražnik ter graščaka Dvornik in Ložekar. Na samem vrhu
piramide pa sta predstavnika sicer tanke plasti izobražencev, župnik Virej in učitelj Jank (prav tam).
Že starejši literarni zgodovinar Jože Pogačnik (1980: 385) je v romanu izpostavil različne scene, in sicer folkloristične (»steljaraja«, farni praznik, obdaritev beračev, veselica), simbolistične (žetev, selitev Bunkovih, smrt Munkove Mojcke) in realistične (npr. scena o propadu lesne zadruge). Nekatere folkloristične elementi, kot so praznik in z njim povezane prvine, se navezujejo na ljudsko karnevalsko kulturo srednjega veka. Natančnost in temeljitost podajanja vaškega življenja v vsej njegovi razplastenosti po mnenju Pereničeve in Hladnika prispevata k celovitejši upodobitvi soseske, prikazane so javne in najbolj intimne sfere njenega življenja, kamor sodijo denimo erotične naslade in prešuštva (Perenič in Hladnik 2010: 9). Izpostavita običaje in ljudske šege, ki združujejo jamniško skupnost in so v naši perspektivi ravno tako del ljudsko-smehovne kulture, ponudita pa naslednjo razvrstitev.
1. Cerkveno obredje in cerkvene slovesnosti, kot so nedeljske maše, skupne spovedi,
pritrkavanje in pokanje z možnarji, pletenje vencev, procesije in nošnje Marije, večernice in krščanski misijon. V to skupino spadajo tudi ženitovanjske šege, kot so trojna poroka Černjakovih, Zabevovih, Permanovih in Munkovih, ki jo spremlja slavnostna pogostitev, ter srečanja s skupno molitvijo ob mrliču, pogrebu in osmini, npr. ob beračici Ajti in Munkovi Mojcki.
2. Delovne šege, povezane s kmečkimi opravili, kot sta žetev in steljaraja, pri katerih so se moški in ženske razdelili v delovne skupine. V prvi skupini so klestili veje. V drugi pa so steljo zlagali. Po končnem opravilu je sledila gostija, kjer so se zbrali vsi družbeni sloji.
Ena izmed starih šeg je bila tudi lov na pušeljce, ki so jih lovile ženske, čemur je sledil ples.
3. Vaške slovesnosti, kot postavljanje mlaja, vaški ples, sejmi, skupne priprave na vaško slovesnost, imenovano lepa nedelja, kjer so se tudi zbrali vsi ljudje iz soseske.
4. Posebno skupino druženj in srečevanj predstavljajo občinske seje, kjer se srečujejo predstavniki višjih slojev, vendar imajo vpliv na usodo celotne skupnosti (prav tam).
Prav tako izpostavita (Perenič in Hladnik 2010: 10) domače navade in obredno folkloro. To so predvsem skupinska opravila, povezana z javnimi prostori, v katerih se odvijajo: zbiranje moških v vaški gostilnah pri Apatu in Lukaču, srečevanje žensk v cerkvi pri pletenju vencev ali odbornikov v občinski stavbi, kmečka opravila se opravljajo tudi okrog hiše in na njivi.
Izstopajo verska opravila, ki igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju skupnosti. Vera je v romanu predstavljena kot nekakšen družabni normativ, ki postavlja meje za ravnanje Jamničanov.
19
6 JAMNICA V OPTIKI BAHTINOVSKEGA KONCEPTA LJUDSKO-SMEHOVNE KULTURE
V tem poglavju bom skušala zgoraj predstavljeno razvrstitev »križati« oz. povezati z elementi srednjeveškega karnevala ter jih podrobneje pojasniti skozi Bahtinov(ski) koncept
srednjeveške ljudsko-smehovne kulture.
6.1 LJUDSKO-PRAZNIČNE OBLIKE IN PODOBE V PREŽIHOVEM ROMANU
Ena izmed oblik ljudsko-smehovne kulture so torej obredno-uprizoritvene oblike, natančneje, srednjeveške ljudsko-praznične oblike in podobe, kakor sem jih lahko detektirala v romanu Jamnica. Ob izbranih primerih bom predstavila posebnosti, naravo in bistvo ljudsko- prazničnih oblik.
Praznik je primarna kategorija človeške kulture, ki v sebi nosi globok svetovnonazorski pomen. Skozi obdobja se lahko osiromaši in izrodi, ne more pa dokončno izginiti. Sedanji praznik je v sebi ohranil koščke pradavne stihije ljudskega praznika: ob prazniku so vrata slehernega doma še vedno odprta za goste, v času praznovanja je vse bolj bogato – praznična hrana, obleka in dekoracija prostora, ohranjajo se tudi praznična voščila za vse dobro,
praznične zdravice, praznični veseli smeh, šale, plesi, praznične igre, šeme ipd. Praznika se nikakor ne da osmisliti kot nekakšnega počitka ali sprostitve. Prav nasprotno, narava praznika je ravno v tem, da človeka osvobaja vsakršne utilitarnosti in praktičnosti – to je začasen izstop v utopični svet. Praznika se ne da odtrgati niti od življenja telesa, zemlje, narave in kozmosa.
Na ta dan je tudi sonce na nebu bolj jasno in se zdi, kot da obstaja posebno praznično vreme (Bahtin 2008: 277–78).
V srednjem veku se je t. i. prazničnost praznika uresničevala samo na karnevalu ali v ljudsko- tržni plati drugih praznikov. Prazničnost, ki je v tesni povezavi z višjimi cilji človeškega bivanja, s prerodom in prenovo, s kriznimi, prelomnimi trenutki v življenju narave, družbe in človeka, je na karnevalu postala oblika drugega življenja ljudstva, ki je začasno vstopalo v utopično kraljestvo enotnosti, enakosti, svobode in izobilja (Bahtin 2008: 15). Obredno- uprizoritvene oblike, kamor spadajo karnevalska praznovanja, različne tržne smehovne predstave ali obredi, so zasedali pomembno mesto v življenju srednjeveških ljudi. Tudi cerkveni prazniki, kot denimo »prazniki cerkva«, pri katerih so sodelovali velikani, palčki idr., so imeli svojo ljudsko-tržno smehovno plat. Karnevalsko ozračje je vladalo v času postavljanja sotij in misterijev, na kmetijskih praznikih, v času državnih in vsakdanjih slovesnostih, na katerih so nujno sodelovali norci in bedaki, ki so parodirali različne točke resne slovesnosti, npr. slavljenje zmagovalcev na turnirjih, viteške posvetitve itd. (prav tam:
10–11). Karnevalsko naravo so ravno tako ohranjali svatbe, krst, pogrebščine, različni poljedelski prazniki ter koline (221). Izmed držav srednje Evrope, kjer so bile naštete oblike posebej bogate, izpostavimo Italijo in Francijo.
Tudi življenje ljudi v Jamnici je bogato tako z uradnimi kot neuradnimi prazniki, na katerih je bilo mogoče občutiti karnevalsko vzdušje. K uradnim cerkvenim slovesnostim in obredjem spadajo nedeljske maše, skupne spovedi, procesije, nošnje Marije, večernice in krščanski misijoni, ki se velikokrat prepletajo z ljudskimi prazniki, kot so ženitovanjske šege (poroke), pogrebščine, vaške slovesnosti – lepe nedelje, postavljanje mlajev, kmečka opravila – žetev in
20
steljaraja. Za pričujoče dogodke je značilno to, da jih po navadi spremljajo slavnostna gostija, vaške plesi, godbe ter vsakovrstne igre.
Slednje jamniške ljudsko-praznične oblike bom v nadaljevanju poskusila opisati v karnevalskem vzdušju.
Prvi primer, ki bi ga želela izpostaviti, je trojna poroka Černjakovih, Zabevovih, Permanovih in Munkovih. Kot sem že zgoraj omenila, jih spremlja praznično pokanje možnarjev, glasne godbe, cerkvena spoved, veseli smeh, na koncu pa seveda obvezno sledita še slavnostna gostija in vaški ples. V nadaljevanju bomo predstavili nekaj tovrstnih prizorov iz romana, ki brez dvomov sodijo pod oznako karnevalskega vzdušja.
Prvi odlomek sporoča, kdo vse se bo poročil. Izvemo, da se bodo poročili kar štirje pari naenkrat.
Zato je bilo iznenadenje tem večje, ko se je jeseni istega leta zvedelo po Jamnici, da se bodo kar naenkrat poročili štirje pari. Pri Munku se bosta poročila sin in hči, prvi s Pernjakovo Lono, hči pa z Ardevovim Tonačem. Dalje se bosta poročila kmet Zabev in Permanova Neža, kot četrta v vrsti pa se bosta naposled vendarle vzela Černjakov bajtar iz Drajne in njegova koruznica Lena« (Prežih 2010:
111).
Naslednji odlomek v karnevalskem vzdušju opisuje dan pred poroko po starih šegah, ki se prične z glasnim pokanjem možnarjev, nastopom godcev, ki jim z navdušenjem prisluhne vsa jamniška soseska.
Že zgodaj zjutraj so začeli pokati možnarji in oznanjati Jamnici, Hojam, Drajni, Sončnemu kraju in daljni okolici, da vstajajo ženini, neveste, camarji in družice. […] Pri Munku, pri Ardevu, pri Pernjaku, pri Permanu in pri Zabevu so se kmalu nato oglasili tudi godci. Vsa Jamnica je prisluhnila odmevom možnarjev in glasovom godbe, ki so oznanjali, da se bodo po dolgem času slavile kar tri poroke po stariš šegah. In čeprav Jamničani, vsaj kar se zunanjosti tiče, niso več živeli po starih šegah in niso nosili več narodnih noš, ampak so se oblačili po modi, so bili v takih rečeh za stare šege vendar navdušeni. To je namreč pomenilo, da bo kdaj spet vsega v izobilju (Prežih 2010: 113–114).
Nato pa sledi uradni cerkveni obred, v odlomku je prikazana maša, prepleta z ljudskim praznikom poroke.
Poročna maša, ki so jo plačali Munki, je bila napovedana ob desetih, toda minila je že enajsta ura, a vseh svatov še vedno ni bilo. […] Naposled so slave možnarjev vendar sporočile v vas, da so svatovski sprevodi zapustili obe hiši in da se bližajo vasi. […] Župnik Virej je moral zelo hiteti, da je stisnil mašo še pred dvanajsto uro […] Sejmišče pred cerkvijo je bilo podobno kaki boljši nedelji, ko so jeli svatje zapuščati cerkev (Prežih 2010: 115).
V isto skupino bi lahko uvrstili tudi pogrebščine, npr. beračice Ajte, izmed vaških slovesnosti pa lepo nedeljo, postavljanje mlajev, vaški plesi, sejme, saj je zanje značilno, da se prepletajo z uradnimi cerkvenimi prazniki in obredi, ki jih sklene slavnostna gostija.
Karnevalsko, tj. praznično, veselo vzdušje spremlja razna kmečka opravila. V romanu sta to zlasti žetev in steljaraja, ki jo spremljajo gostija ter godba in ples.
Beseda »karnevalski« v širšem pomenu po Bahtinu označuje vse bogato in raznovrstno ljudsko-praznično življenje srednjega veka in renesanse v njegovih temeljnih posebnostih.
Karneval je tudi skozi čas ohranjal posebnosti ljudsko-prazničnega veselja, tja do obdobja
21
svojega poznega razvoja v 18. in 19. stoletju. V ožjem pomenu pa karneval pomeni več krajevnih praznovanj različnega izvora, ki so lahko potekala v različnih časovnih obdobjih, istočasno pa so imela veliko skupnih potez ljudsko-prazničnega veselja.
Karneval se za razliko od cerkvenih in državnih praznikov ne uvede v t. i. spoštljivem ali resnem tonu, na ukaz, ampak se začne s preprostim signalom – s svobodnim radostnim in nespodobnim vedenjem, nasprotujočim formalni vsakdanji resnosti in razsodnosti, ki pomeni začetek veselja in norčavosti (Bahtin 2008: 248).
Smehovni princip, na katerem slonijo karnevalski obredi, slednje popolnoma osvobaja vsakršne religiozno-cerkveni dogmatičnosti, mistike in strahospoštovanja. V njih ni tudi nič magičnega in molitvenega (karnevalski obredi ničesar ne zahtevajo in za nič ne prosijo). Še več, nekatere karnevalske oblike neposredno parodirajo cerkveni kult. Vse karnevalske oblike so dosledno necerkvene in
nereligiozne ter sodijo na čisto drugo področje življenja (prav tam: 12).
Sijajen primer ljudsko-prazničnega veselja v Prežihovem romanu je jamniško praznovanje lepe nedelje, vsakoletnega praznika, ki so ga Jamničani po starih šegah obhajali drugo nedeljo v mesecu juliju. Jamniške lepe nedelje so bile znane po visoko postavljenih mlajih, streljanju, pletenju vencev, glasnih godbah in veselicah, ki so včasih trajale po več dni zaporedoma ter bile razdeljene na dva dela. V ospredje so torej stopili predvsem topli, domači medsebojni odnosi, kakor je razvidno tudi iz sledečih odlomkov:
Jamničani so se pripravljali na lepo nedeljo, ki so jo vsako leto obhajali drugo nedeljo meseca julija.
Jamniške lepe nedelje so bile znane daleč naokoli po svojih velikih in mogočnih slovesnostih, združenih s postavljanjem mlajev, streljanjem, godbami in veselicami, ki so včasih trajale po več dni zaporedoma (Prežih 2010: 29).
Naslednja odlomka popisujeta postavljanje mlaja: prvi del jamniške nedelje, ki se je pričel že v soboto, ko so od jutra do večera postavljali slavnosti mlaj, ki ga je pomagalo dvigniti nad sto ljudi iz različnih socialnih plasti soseske. To so bili kmetje, graščakovi ali revnejši ljudje iz fare. Na ta dan so bile med prebivalci soseske ukinjene vse hierarhične pregrade,
odpravljena je bila (po Bahtinu) socialna razdalja med ljudmi, namesto tega je praznik ljudi različnih družbenih slojev med sabo združeval.
Jamniške lepe nedelje so se že od nekdaj odlikovale po postavljanju zelo velikih mlajev. […] Lepa nedelja se je pričela že v soboto, ko so v zvoniku zatrijančili k delopustu. […] Jamničani so obhajali svoj vsakoletni praznik. Vreme je bilo lepo, nebo je bilo brez oblačka in sončna jasnina je bila tako prozorna, da so se na daljnih gorah razločile posamezne čeri (Prežih 2010: 30).
Proti večeru se je na vasi zbralo nad sto ljudi, da dvignejo drevo k višku. To je bila predvsem fantovska mladina, v prvi vrsti vsi strelci; njihova poveljnika, Permanov Ahac in Mankov Anza, sta hodila že v širokih, belih predpasnikih. Razen mladine so prišli tudi mnogi kmetje. Tudi oba jamniška graščaka, Ložekar in Dvornik, sta bila tu, da s svojo navzočnostjo pripomoreta stari šegi še do večjega slovesa.
Skoraj polnoštevilno pa so bili navzoči revnejši ljudje iz cele fare. To so bili razni gostači in bajtarji, dninarji in tesači, ki so živeli od danes do jutri in so za take reči imeli vedno dovolj časa, posebno ker so upali, da bodo kmetje dali za pijačo (Prežih 210: 30–31).
V naslednjem odlomku pa vidimo neposredno povezavo ljudsko-prazničnih oblik, v našem primeru je to praznovanje jamniške lepe nedelje, s pirovanjskimi podobami. Po končanem postavljanju mlaja, ki je trajalo vse do pozne ure, so se Jamničani vsi veseli in dobrodušni skupaj odpravili v gostilno, da bi naslovili zmago nad uspešno postavljenim mlajem.
22
Ko je ura odbila devet, se je zgubil v mrak zadnji Munkov rahli in previdno hohoj, in mlaj, mogočni junaški mlaj je bil postavljen. […] Soseska se je pričela počasi razhajati. Večina je krenila v Apatovo gostilno, kjer je za dvigače bilo nastavljeno pivo, ki ga je plačal Munk, nekateri pa so se porazgubili domov (Prežih 2010: 36).
Karnevalsko vzdušje se je nadaljevalo tudi v drugem delu lepe nedelje. Najprej je bila cerkvena procesija, na kateri so se vnovič zbrali skoraj vsi Jamničani. V odlomku lahko spet vidimo prepletanje uradnega obredja z ljudskim in prazničnim. Na ta dan so se Jamničani namreč imeli priložnost tudi nekoliko sprostiti ter za trenutek pozabiti na sleherni vsakdanjik.
Vsepovsod je vladalo veselo razpoloženje.
Ob štirih zjutraj je trijančilo jutranjico in salve možnarjev so budile sosesko iz spanja. [ …] Strel se je ponovil ob sedmih in ob osmih, ko je prvič in drugič vabilo v cerkev. [ …] Salve možnarjev so jih naznanjale, da bodo v Jamnici ta dan spet obhajali lepo nedeljo po stari šegi. Kmalu je bila cerkev polna do zadnjega kotička in na sejmišču pred njo se je ljudstva kar trlo. Trdne, okorne postave kmetov in delavcev so se danes očitno razgibale in povsod je vladalo veselo razpoloženje. Ob devetih se je iz cerkve razvila dolga procesija [ …] (Prežih 2010: 45).
Med spremljanjem evangelijskih obredov so se Jamničani povzdignili na višjo duhovno raven, zlili so se s svojo dušo in z naravo, za kar v vsakdanu ni bilo priložnosti. Začutili so sami sebe v celoti, prav takšne, kakršni so – niti dobri niti slabi.
Med tiho in glasno molitvijo, med prisluškovanjem evangelijskih obredov, ki jih je župnik Virej danes opravljal […] se je procesija pomikala na polje in v velikem polkrogu nazaj proti cerkvi. Poleg tega je množica prisluškovala še stoterim drugim mislim in čustvom lastnega srca ter skrbem za vsakdanje življenje, čeprav so se večini ustnice neprenehoma premikale v navajeni molitvi. Polja, gozdovi, gore in vsa prazniška prostranost okrog Jamnice je ljudi dvigovala nekam visoko, visoko, kjer vsakdanje težave niso tako močno občutile. In to je bilo lepo … In Jamničani so se počasi zibali za Coflovim Petrom takšni, kakršni so pač bili, niti dobri niti slabi, takšni, kakršne je izoblikovalo polje, po katerem so hodili, gore, ki so zdaj tiho strmele nanje in na globače, ki so se skrivale pod njimi … (Prežih 210: 48).
Vsemu pa je sledila še slavnostna gostija. Vaščani so jedli, pili, si nazdravljali, se veselo družili, za kratek čas so postali tudi radodarnejši.
Po darovanju okrog velikega oltarja, ki se ga je ob zvonikih veselih poskočnic jamniške godbe udeležilo staro in mlado in med katerim je okrog tisoč ustnic poljubilo svetinjo v župnikovih rokah, so Jamničani napolnili Apatovo in Lukačevo gostilno do zadnjega kotička. Ljudje so jedli in pili in si nazdravljali, kakor da bi se to leto prvikrat srečali. Zdelo se je, da so se ljudje nenadoma spremenili ter iz tihih, v svoje skrbi in težave zatopljenih samosvoježev, postali veseli in brezskrbni dobordušneži. Celo taki ljudje, kakor je bil zgubeči Kupljen, so napivali znancem z besedami: »Na, le pij, saj je le enkrat na leto lepa nedelja …« (Prežih 2010: 51)
Karnevalsko občutenje je značilno za steljarajo, ki so se je veselili malone vsi Jamničani, kajti Munkove steljeraje so bile znane blizu in daleč. Kakor beremo, so podobno kot druge
slovesnosti pomagale razbiti sleherni vsakdanjik, ki je bil enoličen, in so vanj vnašale veselje, radost in zabavo.
Že osem dni so ljudje po Jamnici govorili: »V soboto bo pri Munku steljaraja …« Munkove steljaraje so bile znane daleč naokrog in še izven mej Jamnice. […] Trpljenje na stelajarajah je bilo sicer včasih živinsko, ali ljudje so radi hodili nanje, ker so v enolično, vsakdanje življenje prinašale nekaj
spremembe in zabave. […] Povabljena je bila vsa žlahta, vsi sosedje, znanci in prijatelji (Prežih 2010:
205).
23
Naslednji odlomek pa prinaša prikaz njenega pričetka. Steljarajci so po stari šegi zanetili ogenj z namenom, da bi o dogodku seznanili ves svet. Nato so si med seboj razdelili opravila, kar je še prispevalo k toplini odnosov med vaščani.
Že zgodaj zjutraj se je iz Munkovega gozda dvignil visok, bel steber dima. […] so steljarajci po stari šegi […] najprej zanetili ogenj, da bi s tem daljnemu svetu naznanili, kaj se pri Munkovih ta dan godi.
Skoraj hkrati kakor pri Munku pa je dim, ki se je pokazal iznad Skitekovega gozda v Drajni, sporočil, da je v Jamnici še ena steljaraja. […] Moški, ki so bili v veliki večini, so se razdelili na več delovnih skupin: v prvi so bili kleščarji, katerih je bilo največ in ki so imeli nalogo klesti vejevje smrek in hoj.
[…] Krempljači so imeli zelo nevarno delo, ker so morali klestiti stare smreke, kjer se z lestvami ni bilo mogoče povzpeti do vejevja. Razen kleščarjev so bili vlačilci vlak; ti so vlačili steljo do kupov, ki so jih nalagali kupčarji. […] Ženske so nakleščeno steljo nalagale v plasti (Prežih 2010: 206–07).
V srednjem veku so ljudsko-tržno plat praznika pogostoma pestrile različne igre (od kvartopirskih do športnih), prerokbe, vedeževanja in želje (Bahtin 2008: 232). Ljudje so se zavedali univerzalnosti igrnih podob, njihove tesne povezanosti s časom in prihodnostjo ter njihove svetovnonazorskosti. Igra je ljudi popeljala za meje vsakdana, osvobajala jih je življenjskih zakonov in pravil ter ustvarjala veselo, brezskrbno in lahkotno življenje (prav tam: 236). V Prežihovem romanu igre pestrijo jamniške praznične slovesnosti. Takšna primera sta dve igri na prostem, ki sta se odvijali v času steljaraje, in sicer lov na pušeljce in abšajdasnik (ostanek stare koroške šege po nem. Abschied, to je bil pušeljc iz kopriv).
V naslednjem odlomku je predstavljena stara šega lova na pušljce, ki se je odvijala na dan steljaraje, in sicer takoj po slavnostni gostiji. Pri tem so morale ženske po stari šegi moškim dati loviti svoje pošeljce. V našem primeru so to tri ženske. Čeprav je bila igra lova
tekmovanje, je med njo vladala brezskrbno, veselo in sproščeno vzdušje.
Ko je bila glavna večerja pri kraju, se je pričel lov na pušeljce. Pri hiši so bile tri ženske, mlada gospodinja, stara Munkinja in dekla Male, ki so po stari šegi morale dati loviti svoje pušeljce. Prvi predmet lova je bil skoraj meter dolg smrekov prizemnikovec, lepo očiščen in gibčen ko žila. Kdor bo ta koš drugim iztrgal iz rok ali kdor bo vsaj debeli konec prizemnikovca mogel odlomiti in izpipati, ta bo dobil pušeljc mlade gospodinje. Mladi Munk je prinesel koš in ga položil na mizo, kjer so se ga takoj oprijele roke najbližjih moških. Šele ko ga je gospodar spustil iz rok, se je lov pričel. Gruča moških, ki je najprej prijela za koš, se je nekaj časa ruvala zanj za mizo, toda kmalu sta Bajnant in Tumpež potegnila gruča izza mize v sredino sobe. Tu je bilo več prostora in zato so se udeležili lova še drugi moški. Koš je bil na debelo pokrit s samimi žilastimi, smolnatimi rokami.
Pričelo se je divje ruvanje, trganje in prerivanje po sobi. Nekateri so hoteli z napenjanjem skrajnih moči iztrgati koš drugim iz rok in so se gnali, da jim je kmalu začelo curkom teči po licih. Kmalu sta Bajnant in Tumpež […] omagala […] Pristopili so novi lovilci […] Borba se je brezobzirno nadaljevala, da so pokale kosti. Ženske so lovilce neprenehoma podžigale. […] Borba je trajala že skoraj pol ure […].
Pušeljc mlade gospodinje je dobil Sečnjak iz Sončnega kraja […] Pušeljc je bil bogat: lep, velik šarkelj, sredi katerega je tičal pravi pušeljc iz nageljna in rožmarina, a iz skorje poleg njega je gledal kos dvajsetaka ( Prežih 2010: 221–24).
Medtem ko je v zgornjem odlomku prikazan lov za prvim pušeljcem, je v nadaljevanju prikazan lov na preostala dva pušeljca. V njem je morda najbolj razvidno, kako je v času praznovanja ukinjena vsakršna distanca v medsebojnih odnosih, kar pomeni, da je dovoljeno svojega prej »nedosegljivega, spoštljivega in častivrednega« soseda sproščeno naklestiti s pestmi. Te oblike so prikazovale novo, pozitivno plat sveta, hkrati pa so dajale pravico do njenega nekaznivega izražanja (Bahtin 2008: 265). Med lovljenjem pušeljca Jamničani drug drugega odrivajo stran, vendar v tem njihovem ruvanju ni prav nič škodoželjnega, nasprotno,
24
ob tem nemara še bolj občutijo kot pripadnike iste skupnosti. »Individualno telo v tej celoti do neke mere preneha biti ono samo: zdi se, kot da je mogoče med sabo zamenjevati telesa in se prenavljati (preoblačenja in maškarade). Obenem pa ljudstvo čuti svojo konkretno čutno materialno-telesno enotnost in občost« (Bahtin 2008: 256).
Brž ko so si steljarajci nekoliko oddahnili, je prišel drugi pušeljc na vrsto. Gospodar je prinesel v hišo debelo repo in jo dal loviti. […] Lov je trajal le nekaj minut in že je vriskal Dovganoč, držeč repo visoko nad glavo. Drugi pušeljc, ki ga je dajala stara Munkinja, je bil brez šarkeljna; zmagovalec je dobil lep šopek z nageljnom in rožmarinom, povitim v desetak. Potem je prišel na vrsto pušeljc dekle Male. Munk […] je prinesel na mizo debelo, trdo bučo, ki jo je z nekako jezo zagnal po prazni mizi, da se je skotalila najprej pod klop, od tod pa na sredo hiše. […] Pol sobe se je kotalilo za bučo, ki je bila včasih pri tleh, včasih pa visoko nad glavami lovilcev. Toda boj za bučo je bil kmalu končan, kajti nenadoma je buča od nekod padla v naročje Zabevovemu Aneju, ki se lova ni udeleževal, ampak je samo mirno gledal. Tretji pešeljc, ki je bil res samo pušeljc brez kakega dodatka, je od dekle Male dobil Zabevov Anej. […] Bilo je že blizu polnoči, ko se je lovljenje pušeljcev končalo in se je pričel ples ( Prežih 2010: 221–24).
Igra abšajdasnik pa se je odvijala neposredno med steljarajo, in sicer med dvema skupinama steljarajcev iz različnih vasi. Naslednja odlomka opisujeta potek dogodka. Po stari šegi so izbrali nosača abšajdasnika, v tem primeru je to bil znani berač Moškoplet, ki so mu dovolili poljubno našemiti, da ga ne bi prepoznali. Tukaj je mogoče opaziti neposredno povezavo s srednjeveškim karnevalom, za katerega je ravno tako značilno šemljenje. Nosaču so izročili košaro, v katero so položili same sramotilne stvari. Ta je moral svoj prihod naznaniti s krikom, šele nato je smel odložiti košaro in zbežati. Krik bi v tem primeru lahko povezali z srednjeveškim signalom, nespodobnega značaja, ki je naznanjal pričetek praznovanja tj. konec ustaljenega načina življenja, a le za določen čas. Nato pa se je pričel lov na nosača s strani nasprotnikov. Če jim je nosač pobegnil, so bili steljarajci, ki jim je bil abšajdasnik poslan, osramočeni. Iz te zagate so se lahko rešili le tako, da so svojim nasprotnikom povrnili
»darilo«, kar pa ni bilo preprosto, saj so jih nasprotniki pričakovali in jim morda nastavili past (Prežih 2010: 210–12).
Potem so prisluhnili mogočnemu vrisku, ki je prišel iz Skitekovega lesa na Drajni . […] Vsem je zastala kri po žilah in sleherni je vedel, kaj to pomeni. Krik je pomenil, da so jim Skitekovi steljarajci poslali abšajdasnik. Ko so pogledali tja, od koder je krik prišel, so videli med grmovjem čudno našemljeno moško postavo, ki jim je še hitreje spet izginila izpred oči […]. Takoj je več kot polovica steljarajcev skočila pokonci in se zagnala za bežečo šemo. »Moškoplet, Moškoplet …!« Kljub našemljenosti so ga namreč nekateri steljarajci spoznali […] je bilo znano, da je bil berač Moškoplet najpogostejši nosač abšajdasnikov. […]. Divje kričeč se je tropa steljarajcev zagnala po gozdu za bežečim Moškopletom.
Bilo je, ko da bi preganjali kako divjo zver iz davnine. Za njim je letelo staro in mlado. […] Čuti je bilo sopihanje in kletve. [ …] Lov je besnel v notranjost gozda. »Primite ga, primite ga!« so ženske
podžigale moške in zraven tulile, kakor da bi bile obsedene, kakor da bi jih neka tajna sila opijanjala.
Nekatere so se same začele udeleževati lova. Lov se je vedno bolj oddaljeval, ali to je že pomenilo neuspeh. »Nimajo ga, ušel jim bo,« so skoraj bolestno tulili nekateri. Nekateri lovci so se že pričeli vračati (Prežih 2010: 210–11).
Kmalu je v daljavi utihnil divji lov in zadnji lovilci so se pobiti vračali. […] Šele potem so se spomnili cajne, katero je Moškoplet odložil gori nekje v hosti. Prevžek je odkobacal v breg in se vrnil s staro, raztrgano cajno. Le največji radovedneži so se zgrnili okrog njega in začeli pregledovati vsebino. […]
Na pepelu je ležalo nekaj plesnivega kruha, nekaj starih, neužitnih potic in podobnih stvari, a v papirnatem zavoju so našli crknjeno miš … […] Abšajdasnik je Munkovim steljarajcem korenito pokvaril veselje; precej časa je trajalo, preden so si spet opomogli. Ni jim preostalo drugega, kakor misliti na to, kako bi Skitekovim steljarajcem darilo vrnili (Prežih 2010: 212–13).
25
V nadaljevanju smo priča nekakšnemu maščevalnemu načrtu, ki je seveda karnevalskega značaja, torej ni v njem nič zlonamernega ali škodoželjnega. T. i. maščevanje je del igre.
Abšajdasnik je virtuozno uspelo odnesti beračici Ajti.
Ta stvar se je morala vsekakor še nocoj urediti, ker bi bila sicer sramota prevelika in bi je Munkova hiša ne prenesla. Steljarajci so ugibali, kako bi se iz te zagate najlažje izmazali in kdo bo sramoto odnesel na Drajno. Nazadnje se je Dovganoč sam ponudil […]. Toda ko so prišli domov, so nenadoma našli drug, še boljši izhod. Pri Munku se je namreč mudila beračica Ajta […]. Ta je bila takoj pripravljena odnesti Munkov abšajdasnik na Drajno. Odnesla ga je […] v svoji raztrgani košari. Munk ji je za to dal desetak, in ko je starka izginila v noč, so se vsi oddahnili, prepričani, da bo Ajta stvar tako dobro opravila, kakor bi je nihče drug ne mogel (Prežih 2010: 220).
V odlomkih iz Jamnice se prav tako kaže svetovnonazorska in utopična narava karnevalskega smeha kot ena izmed osrednjih sestavin vseh srednjeveških ljudsko-prazničnih oblik. To je po Bahtinu »praznični smeh«, ki
ni individualna reakcija na ta ali oni posamezen (ločen) »smešen« pojav. Karnevalski smeh, je prvič, vseljudski [ …], smejejo se vsi, to je smeh »vsega sveta«; drugič, ta smeh je univerzalen, usmerjen je na vse in vsakogar (med drugim tudi na udeležence karnevala), ves svet se zdi smešen, ljudje ga zaznavajo in dojemajo z njegove smehovne plati, v njegovi veseli relativnosti; in naposled, tretjič, ta smeh je ambivalenten: je vesel, radosten in hkrati posmehljiv, zasmehovalen, obenem zanikuje in potrjuje, pokopava in preraja. Tak je karnevalski smeh (2008: 17–18).
Svetovnonazorska in utopična narava prazničnega smeha se po Bahtinu nanaša na njegovo usmerjenost na višje. Pravi, da je bilo v njem še prisotno »ritualno zasmehovanje božanstva iz starodavnih smehovnih obredov«. Dodaja, da »[v]se, kar je bilo kultno in omejeno, je tukaj odpadlo, ostalo pa je vse, kar je bilo občečloveško, univerzalno in utopično« (prav tam).
Praznični smeh spremlja tudi nedeljo, še posebej, ko se Jamničani odpravijo v gostilno, kjer jim pijača razveže jezik, jih osvobodi strahu in navda s pogumom.
Hrupen, zajedljiv smeh se je po teh besedah razlegel po sobi, kar je šlo na račun Vireja, kateremu je darovanje bilo namenjeno. Vendar v tem smehu ni bilo nobene zavisti, niti pri siromakih, ki so težko živeli. Bil je dan, ko so bili farani dobrega srca (Prežih 2010: 52).
Karnevalski smeh spremlja začetek steljaraje, kar naznačujejo veseli smeh, glasni vrisk in razposajeni klici.
Delo se je pričelo z velikim zamahom in kmalu je Munkov gozd začel odmetavati od udarcev sekir, bobnenja starih debel, smehov, vriskov in veselih, razposajenih klicev. Kleščarji so mogočno drobili razne steljarajske pozdrave in pozive tja na Drajno, od koder so jim skušali odgovarjati Skitekovi steljarajci (Prežih 2010: 208).
Steljarajcem ne manjka niti šal na račun drugih, vendar je to zasmehovanje pozitivne narave;
v njem ni nič škodoželjnega, nasprotno, smejejo se vsi, tudi tisti, nad katerimi se posmehujejo, kar potrjuje, da so odpravljene vse meje.
Bilo je že proti devetim, ko se je Bajnant, ki je že pričel nakladati prvi kup, začel dreti kakor tele v hlevu. Vsi steljarajci so se obrnili proti cesti, na kateri se je s svojim počasnim korakom prikazal zadnji zamudnik Prevžek. Kdor je prišel zadnji na steljarajo, je po stari šegi prevlekel tele. In vsi so vedeli, da za Prevžikom ne bo nobenega več na delo. Od vseh strani, z drevja, od ravnilk, od vlačilcev so
zamudniku doneli na uho zasmehljivi, telečji glasovi: »V- e - e … E - e - e … O - a - a …!« Prevžek pa se za vse to ni zmenil, temveč je rekel vdano: »Nekdo mora biti tele.«
