Epidemija COVID-19 predstavlja velik izziv za vse nas in razkriva probleme, ki so obstajali že pred njo. Epidemija je ogledalo človeštva, družbe (Shinn in Viron, 2020). Z epidemijo COVID-19 so se spremenile vsakodnevne navade prebivalstva na vseh ravneh, znotraj družin, skupnosti, na državni in globalni ravni.
Na tem mestu pa vstopi tudi stroka socialnega dela, ki pomembno prispeva k soočanju z izrednimi razmerami in epidemijo, in sicer s svojimi pristopi in metodami dela ter s ciljem podpiranja socialne kohezije in stabilnosti, spodbujanjem socialnih sprememb in razvoja na podlagi krepitve moči ljudi, socialnim okrevanjem in spodbujanjem socialne pravičnosti (Amadasun, 2020b). Torej so se morale socialne delavke in delavci na vse spremembe, ki jih je prinesla epidemija, prilagoditi in ustrezno odzivati na nove potrebe ljudi, s katerimi sodelujejo.
To velja tudi za program stanovanjskih skupin. Nekatere njihove storitve so bile prisiljene začasno prenehati z delovanjem.
Najprej so me v raziskavi zanimale okoliščine vstopa stanovalca in stanovalke ter življenjski svet pred vstopom v program stanovanjske skupine. V stanovanjskih skupinah so ljudje, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Z ustvarjanjem novega stebra socialne varnosti in nove mreže storitev bi se ustvarilo posebno polje dolgotrajne oskrbe, kjer ni več delitve na socialne in zdravstvene storitve, ampak sinergija različnih strok. Tako pa se spremeni epistemološka raven vtisa nemoči in odvisnosti uporabnika. Upravičenost ni utemeljena na posameznikovem statusu (podatku o tem, ali je bil kdaj zaposlen ali ne) ali diagnozi (invalidnost), temveč na njegovih potrebah po storitvah. Količino sredstev v okviru neposrednega financiranja dolgotrajne oskrbe ne določa posameznikova prejšnja zaposlitev in višina dohodkov, ampak storitve, ki jih posameznik, posameznica potrebuje (Flaker idr., 2008, str.22).
To je še posebej pomembno, saj so zaposlitve stanovalcev in stanovalk različne. Izobrazba pa je pogoj za vstop v svet dela (Flaker idr., 2008, str. 184). Pogodbena moč je pomembna in je merilo družbene moči, posameznik ali posameznica pa jo črpa iz svojega formalnega statusa, interakcijske kredibilnosti ter vlog, ki jih opravlja in igra (Flaker, Mali, Rafaelič in Ratajc, 2011, str. 42). Ljudje z dolgotrajnimi stiskami imajo velikokrat nadomestne statuse, so invalidsko in starostno upokojeni. Zaradi težav v duševnem zdravju so ljudje velikokrat prisiljeni v invalidsko upokojitev (Flaker idr., 2008, str. 149, 166). To dokazuje tudi status stanovalcev in stanovalk v raziskavi, ki so večinoma invalidsko upokojeni, upokojene. Delo pa je osnovna človekova potreba, je osnovno orodje za življenje in zagotavljanje sredstev za preživetje, hkrati
59 pa nam zaposlitev daje ugled in status v družbi, delovno mesto nam organizira življenje in pojmovanje samega sebe. Torej zaposlitev in delovno mesto uresničujeta potrebe na štirih registrih, omogočata dejavnost, zaslužek, status in organizacijo izkušnje. Z vključenostjo v svet dela posameznik in posameznica pridobi pravico sklepanja pogodb (Flaker idr. 2008, str. 142–
146, 184). To potrjuje tudi sogovornica, ki pove, da ji je v življenju najbolj pomembna zaposlitev (»Pomembna mi je zaposlitev« – F105).
Čeprav status upokojenca na eni strani predstavlja manjše dohodke, manjšo veljavo in izločenost iz sveta dela, na drugi strani zagotavlja osnovno raven varnosti in redne dohodke. Po drugi strani pa nekdo, ki dobi denar od invalidske pokojnine, le-ta zanj predstavlja nezadosten vir za kvalitetno samostojno življenje (Flaker idr., 2008, str. 148, str. 165). Tako se dogaja diskriminacija na ekonomski ravni, ta status ljudem ne omogoča vključevanja na trg plačane zaposlitve, dohodki pa so zelo majhni (Videmšek, 2013, str. 153).
Ena izmed rešitev potrebe po delu je program socialne vključenost, kar tudi pripoveduje eden izmed stanovalcev oz. sogovornikov. Opaža, da se je boljše počutil ob obiskovanju programa (»Je bilo boljš, ko sem obiskoval socialno vključenost« – Č8). Druga sogovornica dela v invalidskem podjetju (»Invalidsko podjetje SOC EKO« – B4).
Trenutno prevladuje posredno plačevanje storitev, izvajalci storitev in programa dobijo finančna sredstva, v sistemu dolgotrajne oskrbe pa bi sredstva neposredno prejeli uporabniki in uporabnice storitev. Neposredno plačevanje naredi tudi premik na epistemološki ravni, naredi večjo neodvisnost in partnerstvo med izvajalci in uporabniki ter krepi pogodbeno moč uporabnika, uporabnice. Prav tako omogoči uporabniku in uporabnici zavzemanje družbeno cenjenih vlog in tako začne ustvarjati podobo uporabnika, uporabnice kot produktivnega potrošnika, ki lahko prispeva k skupnosti. Spreminja podobo in sliko uporabnice in uporabnika, ki je na odvisnem položaju in ki je nemočen, nemočna (Flaker idr., 2008, str.23).
Oblike bivanja stanovalcev pred vstopom v program so različne, večinoma so živeli v domačem okolju s starši in družino, le eden je prišel iz mladinskega doma (»Potem pr 14 sem šel v mladinski dom v Maribor« – Č12), drugi pa iz psihiatrične bolnišnice. To ugotavlja tudi Videmšek, ki navaja (2013, str. 197, 198), da prihajajo ljudje iz skupnosti v stanovanjske skupine, kar kaže na potrebo po dodatni podpori, ki jo potrebujejo tudi svojci, ki imajo doma člana z izkušnjo duševne stiske. Tudi svojci in bližnji potrebujejo podporo. Delo s svojci je v skupnostnih službah socialnega dela pomemben element. Obremenjeni svojci pa si željo razbremenitve, ki jo morda vidijo v odhodu njihovega bližnjega v dom, morda v tem, da si pomagajo med seboj ali v oskrbo vključijo druge ljudi (Flaker, 2008, str. 54, 55). Podobno
60
pripoveduje tudi sogovornica, saj sama s svojo situacijo ni več želela obremenjevati staršev (»nisem več želela obremenjevat starše s svojim stanjem« – A10).
Za sogovornika pa je bila izkušnja bivanja v psihiatrični bolnišnici pred vstopom v program tako intenzivna, da je še vedno slikovito pripovedoval o njej (»Lani v bolnici je bilo grozno« – D7). O stanovanjski skupini zato pripoveduje kot o dobri izkušnji (»Tukaj mi je veliko lepše, če primerjam prej, ko sem bil v bolnici na zaprtem oddelku« – D92). Institucije doživljamo kot kaznovalne, saj življenje v njih temelji na sistemu dajanja in odvzemanju privilegijev.
Kompleksne stiske ljudi postavijo na skupni imenovalec, značilna je popravljalna ideologija.
Izkušnja je intenzivna, dogodka se varovanci, varovanke spominjajo kot nekaj izrazitega, intenzivnega in pomembnega. (Flaker idr., 2019, str. 31, 32, 241). Za institucije pa je značilno veliko število ljudi, kar pripoveduje tudi sogovornik (V bolnici nas je bilo veliko na kupu, 15 ljudi« – D15). V času epidemije COVID-19 pa veliko tveganje predstavljajo institucije s hitrim širjenjem okužb (Shinn in Viron, 2020).
Okoliščine vstopa stanovalcev in stanovalk stanovanjskih skupin so poslabšanje zdravstvenega stanja, razmere v družini in odsotnost drugih možnosti. Odsotnost drugih možnosti pomeni, da nimajo druge izbire (»Nisem imela kam« – B9). Ljudje tako vzamejo ponujeno, ker nimajo drugih možnosti, kar se imenuje Hobsonova izbira (Videmšek, 2013, str. 124). O poslabšanju zdravstvenega stanja pripoveduje sogovornik, ki je imel nesrečo in posledično poškodbo glave (»Nekaj let nazaj se mi je zgodila nesreča, imel sem poškodbo glave« – D22).
Večina sogovornikov in sogovornic pripoveduje tudi o razmerah v družini pred vstopom v program stanovanjskih skupin. Sogovornici pripovedujeta, da sta preživeli nasilje, sogovornik pa je prav tako doživljal nasilje s strani dedka (»Deda je izvajal nasilje« – D18). Sogovorniki in sogovornice omenjajo tudi druge razmere v družini, kot so ločitev staršev, konflikt z očetom.
Obremenijo jih različni življenjski dogodki, dolgotrajne obremenjujoče okoliščine ali splet različnih dogodkov; okoliščine, kot so nasilje, bolezen in stiske, ki jih doživljajo bližnji. (Flaker idr., 2008, str. 55, 56). Sogovornik je pripovedoval tudi o okoliščinah mame z izkušnjo duševne krize (»Mama je doživela živčni zlom« – D20), prenavljanju hiše in dedku, ki je ustvarjal finančno negotovost v družini.
Nadaljujem z drugimi raziskovalnimi vprašanji, ki se nanašajo predvsem na čas COVID-19 in potrebe, želje stanovalcev in stanovalk. Začela bom z informiranostjo stanovalcev in stanovalk stanovanjskih skupin v času epidemije COVID-19. Informiranost stanovalcev in stanovalk stanovanjskih skupin je zelo pomembna, informacije v času epidemije COVID-19 so vsak dan na novo prihajale in se spreminjale, veliko pa je bilo tudi napačnih informacij, ki so največkrat krožile po spletu in družabnih omrežij. Ustvarjalo se je nestabilno in negotovo ozračje (Shinn
61 in Viron, 2020). Pri dolgotrajnem spremljanju senzacionalističnega poročanja medijev pa se pojavljajo pasti, kar lahko vodi do poslabšanja zdravstvenega stanja (ŠENT, OZARA, 2021).
Druga sogovornica pove, da ji je občutke strahu zbujalo udarno poročanje poročil (»Poročila so mi tudi vzbujala strah, ker so tako udarno govorila« – A148). Podobno pripoveduje tudi sogovornik, ki je doživljal informacije v medijih kot pretiravanje, sogovornica pa je zaradi informacij doživljala negotovost (»Sej ne veš več, kaj je res, kaj ni res« – B16).
Tukaj so pomembne predvsem zaposlene v programu stanovanjskih skupin, ki so pomembne informacije posredovale stanovalcem in stanovalkam. To povedo vsi sogovorniki in sogovornice (»Strokovne delavke« – A14) Prav tako je pomembno posredovanje resničnih podatkov o koronavirusu, ki temeljijo na upanju in krepijo človeških duh (Amadasun, 2020a).
Socialni delavci in delavke morajo nuditi podporo pri soočenju z učinki pandemije, dajati jasna in točna navodila ter preverjena dejstva o COVID-19 in tem, kako se zaščititi. Navodila morajo biti jasna in razložena na uporabniku razumljiv način, hkrati pa morajo preverjati, kako si jih uporabnik, uporabnica razlaga in kako gleda na situacijo (Shinn in Viron, 2020). Sogovornik je izpostavil dobro izkušnjo z jasnostjo navodil zaposlenih (»Poslušal sem navodila in mi je bilo jasno. Je jasno vse, to mi je všeč« – D90).
Nadaljujem s temo stanovanja in počutjem v sobi v stanovanjski skupini. Stanovanje je ena od temeljnih potreb, je zavetje, prostor druženja in omogoča varnost ter zasebnost (Flaker idr, 2008, str. 111). Na eni strani so sogovorniki in sogovornice večinoma zadovoljni, da imajo svojo sobo, med tem ko sogovornica ene stanovanjske skupine pravi, da ima občutke osamljenosti in bi si želela več družbe (»Bi si želela mogoče kakšne družbe« – E75), te občutke je okrepil čas epidemije COVID-19.
Ljudje, ki bivajo z drugimi pa se ukvarjajo z izzivi, ki jih prinaša skupno življenje; tj.
sodelovanje, prilaganje, pogajanje. Prilagajanje skupnega življenja pa po jih eni strani uči za nadaljnje življenje, gre za učenje avtonomije in samostojnosti, učenje sporazumevanja z drugimi ipd. (Flaker idr., 2008, str. 125). Sogovornici pripovedujeta o izzivih, s katerimi se soočata z bivanjem v sobi, kot je na primer konflikt in to, da ni veliko komunikacije s sostanovalko (»Ne komunicirava kaj dosti s cimro« – A28). Načini soočanja z izzivi so prav tako različni: na primer pogovor, pomoč zaposlene v programu stanovanjske skupine, prilagajanje.
Ljudje imajo željo po kolektivnem bivanju in željo po zasebnosti. Zasebnost pomeni suverenost nad prostorom, da imamo mir, ko ga želimo in nas drugi ne motijo (Flaker idr, 2008, str. 122, 124). V času epidemije COVID-19 sogovorniki in sogovornice različno odgovarjajo, v stanovanjski skupini, kjer sta samo dve stanovalki, ti pravita, da je za zasebnost zelo dobro
62
poskrbljeno. V stanovanjski skupini, kjer so pa štirje stanovalci in stanovalke, ti odgovarjajo različno, nekateri menijo, da je, drugi pa, da ni zasebnosti (»ni neke zasebnosti« – C27) Tako sogovorniki in sogovornice razvijajo tudi različne strategije umika, kot je na primer poslušanje glasbe, počivanje, umik zunaj.
Vsakdanje življenje zajema ciklične ritme dneva, tedna, od spanja do obedov, prekinjajo pa ga krize, novosti in presenečenja (Flaker idr., 2008, str. 191). Rutine gradijo ter oblikujejo realnost in so tudi odgovor nanjo. Preprečujejo zmedenost in strah, priskrbijo način orientacije, prispevajo elemente stabilnosti in dajejo koherenten občutek, da se nahajamo v resničnem svetu (Giddens, 1991). Zanimivo je, da večina sogovornikov in sogovornic ne opaža sprememb pri poteku dneva v času epidemije COVID-19, razen posamezniki, ki menijo, da se bolj zadržujejo doma, manj družijo in opravljajo le bolj nujne opravke. O pomembnosti rutin govori tudi sogovornica, ki pravi, da stopnjevanje krize preprečuje tako, da ohranja jutranjo rutino (»Da takrat ohranim jutranjo rutino« – A160) in naredi vsaj eno aktivnost dnevno.
Epidemija pa je vplivala tudi na obiske trgovine. Na začetku epidemije so trgovino obiskovali malokrat, nakupili so vse potrebno za ves teden ali celo za dva tedna. Sogovornik pa je omenil možnost, ki bi povečala izbiro za stanovalce in stanovalke, in sicer bi lahko vsak posameznik in posameznica dobil denar za hrano in tako s tem samostojno razpolagal. Lahko bi nakupoval hrano v drugih trgovinah in tako ne bi bil vezan na trgovine, s katerimi imajo dogovorjeno dobavnico (»Se menimo, da bi zdej dobili denar in bi šel vsak s svojim denarjem nakupovat« – C34).
Gospodinjska tematika je ena najbolj pogostih tem v službah skupnostne skrbi. Izvajalci skupnostne skrbi se nenehno pogovarjajo o stvareh, kot je pospravljanje, kuhanje, pranje ipd.
Gospodinjske spretnosti pa tudi omogočajo samostojno življenje (Flaker idr., 2008, str. 216).
Gospodinjska opravila se navezujejo na večanje samostojnosti stanovalcev in stanovalk. Prav tako strokovni delavci in delavke podpirajo posameznika, posameznico pri učenju gospodinjskih spretnosti in jim nudijo podporo pri vsakodnevnih opravkih. Socialni delavci in delavke skupaj s stanovalci in stanovalkam skrbijo za načrtovanje dejavnosti in medosebnih odnosov v stanovanjski skupini (Videmšek, 2013, str. 127).
Potrebe, ki jih imajo ljudje v prostem času, so najbolj raznovrstne (Flaker idr. 2008, str. 216).
Z zaprtjem javnih ustanov pa so se spremenile tudi za človeka pomembne rutine, ki so morda zagotavljale varnost in stabilnost, na primer obisk kavarne, restavracije, knjižnice (Shinn in Viron, 2020). V obdobju epidemije COVID-19 so sogovorniki in sogovornice zaznali spremembe prostega časa. Sogovornica je včasih brala revije v knjižnici, z zaprtjem knjižnice in čitalnice to ni bilo mogoče. Spet drugi sogovornikje včasih obiskoval lokalno gostilno, kjer
63 je imel tudi družbo. S to družbo si želi tudi obnoviti stik (»Tu v Konjicah nisem neke družbe našel, pol pa tu v gostilni sem končno najdu neko družbo, pol pa je bla korona in nisem šel, ne vem« – Č78). Naslednja sogovornica je opazila, da se je njen prosti čas precej spremenil, saj ni bila več vključena v nobeno dejavnost.
Aktivnosti, ki jih organizira ŠENT, so se prav tako morale prilagoditi ali prenehati z delovanjem.
Strokovna vodja I programa dnevni center ŠENT pravi, da so na začetku epidemije nekatere aktivnosti v ŠENT-u »zamrznile«, potem pa so se trudili z iskanjem rešitev. V času drugega vala epidemije so bile organizacije bolje pripravljene kot pa v prvem valu. Aktivnosti dnevnega centra so se preselile na splet in dale priložnost tistim uporabnikom, uporabnicam, ki se sicer fizično aktivnosti v dnevnem centru težje udeležujejo zaradi denarja, časa, dostopnosti. Vendar digitalna komunikacija nikakor ne more nadomestiti osebnega stika (ŠENT, OZARA, 2021).
Tudi sogovornice in sogovorniki pripovedujejo , da so se aktivnosti dnevnega centra preselile na splet s pomočjo aplikacije Zoom. Sogovornik pravi, da nekaterih aktivnosti že pred epidemijo niso izvajali zaradi problema financiranja (»Niso več tak financirali v to« – Č51).
Večini sogovornikov in sogovornic so bile aktivnosti pomembe, eden izmed njih pravi, da je tako spoznaval okolje (»Meni je bilo v redu, da sem kam šel in da vidu, je bilo v redu« – Č55).
Druga sogovornica pogreša dnevni center, vendar se zaveda, da na njegovo zaprtje vplivajo razmere (»Prej smo hodili še v dnevni center, zdej je bilo vse zaprto zarad korone« – F81). Na drugi strani pa dvema sogovornikoma te spremembe ne pomenijo veliko, saj pravita, da bosta kmalu odšla na svoje.
Noben od sogovornikov se ni udeležil spletnih aktivnosti. Razlogi so različni, vendar je res, da digitalna komunikacija nikakor ne more nadomestit dejavnosti v živo. Številne socialne delavce in delavke je zaskrbelo, da bo delo, ki se je razvilo v času epidemije, pri katerem nimajo osebnega stika ter ki je efektivno in cenejše, ostalo tudi po pandemiji (Banks idr., 2020). V stroki socialnega dela je pomemben osebni stik, zato se moramo prizadevati, da ohranjamo osebni stik tudi po epidemiji.
Ena izmed sogovornic je izpostavila, da kljub boljšim pogojem v času epidemije ni bilo izletov (»Tudi potem, ko se je malo izboljšalo stanje, tudi nismo šli« – E48). Opažamo etične dileme socialnega dela, ki so bile v ospredju v času epidemije in ki se dotikajo upoštevanja uporabnikovih, uporabničinih pravic, potreb in tveganja glede na osebna tveganja socialnega delavca, delavke ter potrebnega, da se storitve izvajajo dobro (Banks idr., 2020).
Iz statusa uporabnika, uporabnice izhaja kup opravkov na področju socialnega dela, zdravstva, upravnih organov (Flaker idr., 2008, str.226). To velja tudi v času epidemije COVID-19.
64
Sogovorniki in sogovornice navajajo različne opravke: od obiska pri zdravniku, občin, CSD, koordinatorke, obravnave v skupnosti do obiska šivilje. Socialno distanciranje pa predstavlja izziv in omejuje dostop do pomoči, zdravnika in podpore strokovnjakov na področju duševnega zdravja, dnevnih centrov, vrstniške podpore (Shinn in Viron, 2020). Opravki so se prilagodili razmeram, lahko so jih urejali preko telefona ali po pošti. Sogovornik pa je pripovedoval, da sta psihiatrinja in delovna terapevtka prišli kar terensko na njegov dom (»pride sem, zdaj sem hodi, terensko to dela in pride« – Č62). Težje je prišel do zdravnika, ker je odvisen od javnega prevoza, zaradi epidemije pa nekaj časa avtobusi niso pogosto vozili. Prav zaradi tega je pomembna tudi lokacija stanovanjske skupine. Sogovorniki in sogovornice pripovedujejo, da so zadovoljni z lokacijo. Če so potrebovali prevoz, pa so to reševali različno: sogovornica s taksijem, drugi sogovornik s pomočjo staršev pa tudi z javnim prevozom. En sogovornik ima svoj avto, kar mu omogoča veliko več svobode, samostojnosti in dostopnosti.
Pomembna je dostopnost služb na področju duševnega zdravja, pravočasno ukrepanje, razvijanje programov za zmanjševanje diskriminacije ljudi z izkušnjo duševnih kriz, ki bodo vključeni v vse faze odločanja, tudi ob krizah (Švab, 2020).
Nadaljujem s stiki in družabnostjo v času epidemije COVID-19. Potreba po stikih in družabnosti je nujna, saj smo ljudje družbena bitja, kar pomeni, da smo odvisni od drugih, potrebujemo drugega (Dragoš idr., 2008, str. 29). V času epidemije se je povečala socialna izolacija. Fizično socialno distanciranje je nujno za zajezitev okužbe, vendar ima posledice.
Socialno distanciranje in samoizolacija velikokrat tehtata in postavljata pod vprašaj človekove pravice (Amadasun, 2020a). Zanimivo je, da večina sogovornikov in sogovornic ne opaža, da bi izgubili stike, a jih večina navaja, kako se v tem obdobju niso videli z njim pomembnimi osebami. Sogovornica opaža, da je izgubila stik s prijateljicami, staršev pa ni videla kar štiri mesece. Drugemu sogovorniku je tudi hudo, ker v času intervjuja ni mogel obiskati staršev in se že dolgo ni videl z njimi, naslednja sogovornica pa je izgubila stik z osebami iz dnevnega centra ŠENT. Tudi ohranjanje stikov se je v času epidemije za sogovornike in sogovornice spremenilo, ohranjali so jih večinoma po telefonu, osebno pa bolj malo. Nekateri so se videli tudi v živo. Sogovornica je pripovedovala, da je lahko z dolgoletno prijateljico, ki ji zaupa, kadar ima težave, ohranjala stike kljub epidemiji (»Sem bila lahko z njo v stiku, večinoma, korona ni toliko ovirala« – F64). Druga sogovornica pripoveduje, da ima zdaj tudi prostovoljko, ki jo obiskuje (»Pa ena prostovoljka hodi sm« – E69). Za nekoga, ki ima izkušnjo duševne krize, je lahko njegovo socialno omrežje že zelo okrnjeno, izoliranje pa lahko za takšno osebo pomeni »socialni kolaps«. Sogovornik opaža, da je po hospitalizaciji izgubil veliko stikov (»po
65 hospitalizaciji, sem izgubil stike« – D82). pripovedujejo Sogovorniki in sogovornice pripovedujejo tudi o družabnih srečanjih, in sicer večinoma pravijo, da ne praznujejo na veliko.
Večina sogovornikov in sogovornic nima želje po novih stikih, razen ena izmed njih, ki ima željo po več družbe. V tej stanovanjski skupini sta tudi samo dve osebi. Sogovornica misli, da bi imela več družbe, če bi imela svoje stanovanje.
COVID-19 pa je sogovornico tudi oviral pri obnovitvi stika z delovno terapevtko (»Vendar ne morem zaradi korone je obiskati« – A97), izrazila je željo, da bi z njo obnovila stik. Prav tako tudi sogovornik z družbo iz lokalne gostilne in vzgojiteljem mladinskega doma.
Zanimivi so tudi stiki s skupnostjo, večinoma sogovorniki in sogovornice opisujejo, da se v tem času niso spremenili in so brez posebnosti. Sogovornik opisuje, da se vsako poletje na igrišču igra nogomet z otroki in da zdaj zaradi ukrepov ohranja z otroki razdaljo (»Razen to, da smo bolj na razdalji« – Č83). Sogovornica pa opisuje, da jim je soseda pomagala s tem, ko jim je podarila televizijo.
Zanimal me je tudi uporabniški vidik programa stanovanjske skupine v času epidemije COVID-19 (pomanjkljivosti, prednosti programa in podpore zaposlenih). Največkrat sogovorniki in sogovornice omenjajo zaupno osebo, zaposleno v programu stanovanjske skupine. Zato je bilo izredno pomembno ohranjanje stika z zaposlenimi v času epidemije COVID-19 s čim manjšim tveganjem za okužbo. Zato so se na začetku epidemije stiki s stanovalci in stanovalkami, ki so potekali večinoma v živo, reorganizirali v stike preko telefona ali video povezave. To pa je lahko predstavljalo izziv (Centers for Disease Control and Prevention, 2021). Kot tudi
Zanimal me je tudi uporabniški vidik programa stanovanjske skupine v času epidemije COVID-19 (pomanjkljivosti, prednosti programa in podpore zaposlenih). Največkrat sogovorniki in sogovornice omenjajo zaupno osebo, zaposleno v programu stanovanjske skupine. Zato je bilo izredno pomembno ohranjanje stika z zaposlenimi v času epidemije COVID-19 s čim manjšim tveganjem za okužbo. Zato so se na začetku epidemije stiki s stanovalci in stanovalkami, ki so potekali večinoma v živo, reorganizirali v stike preko telefona ali video povezave. To pa je lahko predstavljalo izziv (Centers for Disease Control and Prevention, 2021). Kot tudi