_________________________ Diplomsko delo

Univerza v Ljubljani Fakulteta za socialno delo

Johana Ošep

ŽIVLJENJE V STANOVANJSKI SKUPINI ŠENT V ČASU EPIDEMIJE COVID-19

_________________________

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

Univerza v Ljubljani Fakulteta za socialno delo

Johana Ošep

ŽIVLJENJE V STANOVANJSKI SKUPINI ŠENT V ČASU EPIDEMIJE COVID-19

______________________________________

Diplomsko delo

Mentorica: Doc. dr. Vera Grebenc

Ljubljana, 2021

ZAHVALA

Najprej hvala mentorici doc. dr. Veri Grebenc za strokovno vodenje, podporo in usmerjanje na študijski poti in pri pisanju diplomske naloge.

Hvala vsem zaposlenim programa stanovanjske skupine ŠENT (enota Savinjska regija), da ste mi omogočili raziskavo in me pri tem podprli.

Hvala vsem stanovalcem in stanovalkam stanovanjskih skupin, ki ste sodelovali in sodelovale pri raziskavi. Brez vas raziskava ne bi bila mogoča!

Še posebej pa hvala družini in sorodnikom, prijateljicam in prijateljem za vso potrpežljivost, usmerjanje in spodbude na moji študijski in življenjski poti.

PODATKI O DIPLOMSKEM DELU:

Ime in priimek: Johana Ošep

Naslov diplomskega dela: Življenje v stanovanjski skupini ŠENT v času epidemije COVID- 19

Mentorica: doc. dr. Vera Grebenc Kraj: Ljubljana

Leto: 2021

Število strani: 159 Število prilog: 3

Povzetek: S kvalitativno raziskavo analiziram življenje stanovalcev in stanovalk stanovanjskih skupin ŠENT v obdobju epidemije COVID-19. Raziskujem njihove potrebe in želje. Epidemija COVID-19 je izziv in priložnost, razkriva probleme, ki so obstajali že pred epidemijo.

Najprej v teoretičnem uvodu predstavim teoretska izhodišča raziskave, proces dezinstiucionalizacije in kritičen pogled na totalne ustanove, razložim teoretične pojme skupnostne službe in skupnostne obravnave, nevladne organizacije ter predstavim kratko zgodovino razvoja skupnostnih služb in nastanka stanovanjskih skupin na Slovenskem.

Nadaljujem z opisom sistema dolgotrajne oskrbe. Nato opišem nevladno organizacijo ŠENT, stanovanjske skupine in metode, koncepte, načela socialnega dela v stanovanjskih skupinah. V tem delu se sprašujem o vprašanju prehodnosti, prednosti in pomanjkljivosti stanovanjskih skupin. Na koncu teoretičnega uvoda pa opišem pandemijo COVID-19 in njene posledice, epidemijo in socialno delo v stanovanjskih skupinah ter zaključim z močjo okrevanja v času epidemije COVID-19. V raziskavi me zanimajo naslednja raziskovalna vprašanja: kakšna je zaposlitev stanovalcev in stanovalk stanovanjskih skupin in kakšne so okoliščine ter razlogi za njihov vstop v program, pri čemer najprej spoznam njihov življenjski svet pred vstopom v program stanovanjske skupine. Nato me zanima obdobje epidemije COVID-19: kakšne so bile potrebe stanovalcev, stanovalk stanovanjske skupine ŠENT (savinjska regija) v tem času (informiranost stanovalcev in stanovalk stanovanjske skupine, stanovanje, vsakdanje življenje, stiki in družabnost, razbremenitve, gotovost in smisel); zanima me uporabniški vidik programa stanovanjske skupine v času epidemije COVID-19 (pomanjkljivosti, prednosti), kako je stanovalka, stanovalec v tem obdobju razmišljala, razmišljal o samostojnem življenju, prihodnosti, kako se je v tem obdobju uresničevala prehodnost stanovanjskih skupin in kako so pridobljene spretnosti v stanovanjski skupini prispevale k razbremenjevanju v tem obdobju. V drugem delu predstavim rezultate kvalitativne raziskave, ki pokažejo, kako različne in kompleksne so potrebe stanovalcev in stanovalk stanovanjskih skupin. Rezultati pokažejo tudi, kako se je spremenilo življenje stanovalcev in stanovalk stanovanjskih skupin, predvsem se pokaže pomanjkanje potrebe po stikih, družabnosti in aktivnosti. Čeprav ponuja digitalna komunikacija vrsto priložnosti, pa ne more nadomestiti osebnega stika, za katerega si moramo v stroki socialnega dela prizadevati. Prednosti programa so predvsem učenje spretnosti za samostojno življenje in podpora. Rezultati pokažejo tudi probleme s prehodnostjo stanovalcev in stanovalk stanovanjskih skupin, ki so obstajale že prej. Vseeno pa rezultati pokažejo veliko željo po samostojnem življenju stanovalcev in stanovalk stanovanjskih skupin tudi v času epidemije COVID-19.

Ključne besede: stanovanjske skupine, epidemija COVID-19, okrevanje, samostojno življenje, skupnostne službe

Thesis title:People Who Live in Home Group ŠENT during COVID-19

Abstract:

With a qualitative research I analyse the lives od people who live in home group ŠENT during the COVID-19 epidemic. I am researching their needs. The COVID-19 epidemic is an oppurtunity and challenge, but it reveals problems that existed before the epidemic.

First of all, in the theoretical introduction, I present the proces of deinstitucionalization and ctitical view of total institution, I explain the concepts of community services and community treatment, NGOs and I present a brief history of the development of community services and the creation of home groups in Slovenia. I continue with the description of the long-term care system. Then I describe the NGO ŠENT, home groups and methods, concept of social work in home groups.I also describe the transitivity, advantages and disadvantages of home groups. At the end of the theoretical introduction, I describe the COVID-19 pandemic and its consequences, epidemic and social work in home group and then I conclude with the strength of recovery during the COVID-19 epidemic.

I am interested in the following research questions, what is the employment of residents of home groups and what are the circumstances and reasons for joining the programme.Then I am interested in the COVID-19 period: what were the needs of the residents of the home group ŠENT (savinjska regija) during the COVID-19 epidemic (information, their room, daily life, contacts and sociability, relievers, certainty and sense), I am interested in the user aspect of the home group programme at the time of COVID-19, how did the resident think about independent living and the future, how the transition of home group was being exercised during this period and how the acquired skills in the home group contributed to the stress relief during this period.

Second of all, I present the results of qualitative research, which show how different and complex the needs of residents in home group are. The results also show how the lives of residents in home group have changed, the lack of need for social contact, sociability and activity. Although digital communication offers a range of opportunities, it cannot replace the personal contact we need to strive for in the social work profession. The advantages of the programme are learning skills for independent living and support. The results also show problems with the transition of residents in home group that previously existed. However, the results show a great desire for independent living of residents in home group even during the COVID-19 epidemic.

Keywords: Home Group, the COVID-19 epidemic, recovery, independent living, community sevices

Vsebina

1. Teoretični uvod ... 1

1. 1. Dezinstitucionalizacija ... 1

1.1.2. Kritičen pogled na totalne ustanove ... 3

1. 2. Skupnostne službe in skupnostna obravnava... 5

1.2.1 Nevladne organizacije ... 7

1.2.2. Hiter pregled razvoja skupnostnih služb in nastanka stanovanjskih skupin na Slovenskem8 1.3. Dolgotrajna oskrba ... 10

1.4. ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje ... 13

1.4.1 Stanovanjske skupine ... 14

1.4.2. Metode, koncepti, načela socialnega dela v stanovanjskih skupinah ... 17

1.4.3. Vprašanje prehodnosti, prednosti in pomanjkljivosti programa stanovanjskih skupin . 21 1.5. Pandemija COVID-19 in njene posledice ... 22

1.5.1 Epidemija COVID-19 in socialno delo v stanovanjskih skupinah ... 24

1.5.2 Moč okrevanja v času epidemije COVID-19 ... 27

2. Opis problema ... 30

3. Metodologija ... 32

3.1. Vrsta raziskave ... 32

3.2. Merski instrument in viri podatkov ... 32

3.3. Populacija in vzorec ... 32

3.4. Zbiranje podatkov ... 33

3.5. Obdelava in analiza podatkov ... 34

4. Rezultati... 35

4.1. Zaposlitev ... 35

4.1.1. Izobrazba ... 35

4.1.2. Delovne izkušnje ... 35

4.1.3. Status ... 36

4.1.4. Program socialna vključenost ... 36

4.2. Vstop v program stanovanjske skupine ... 36

4.2.1. Stanovanjska skupina ... 36

4.2.2. Bivanje pred vstopom ... 37

4.2.3. Okoliščine vstopa ... 37

4.2.4. Osebe, ki so predlagale vključitev ... 38

4.3. Informiranost v času COVID-19 ... 38

4.3.1. Pot do informacij ... 38

4.3.2. Ukrepi in prilagoditve... 38

4.3.3. Pravice ... 39

4.3.4. Priprava na primer okužbe ... 39

4.4. Stanovanje ... 40

4.4.1. Počutje v sobi ... 40

4.4.2. Zasebnost v času epidemije COVID-19 ... 41

4.4.3. Stanovanjska oprema v času epidemije COVDI-19 ... 41

4.5. Vsakdanje življenje v času epidemije COVID-19 ... 41

4.5.1. Potek dneva ... 41

4.5.2. Obiski trgovine ... 42

4.5.3. Gospodinjska opravila ... 42

4.5.4. Prosti čas ... 43

4.5.5. Aktivnosti, ki jih organizira ŠENT ... 43

4.5.6. Aktivnosti, ki jih samostojno organizirajo ... 44

4.5.7. Opravki ... 45

4.5.8. Lokacija stanovanjske skupine ... 45

4.6. Stiki in družabnost v času epidemije COVID-19 ... 46

4.6.1. Socialna mreža ... 46

4.6.2. Zaupne osebe ... 46

4.6.3. Izguba stika ... 47

4.6.4. Želja po novih stikih/obnovi stikov ... 47

4.6.5. Družabna srečanja ... 47

4.6.5. Stiki s skupnostjo ... 48

4.7. Program stanovanjske skupine v času epidemije COVID-19... 48

4.7.1. Ohranjanje stika z zaposlenimi ... 48

4.7.2. Podpora zaposlenih ... 48

4.7.3. Občutki varnosti in sprejetosti ... 49

4.7.4. Prednosti ... 49

4.7.5. Pomanjkljivosti ... 50

4.8. Samostojno življenje ... 50

4.8.1. Izstop iz programa stanovanjske skupine ... 50

4.8.2. Predstava o samostojnem življenju ... 50

4.8.3. Občutki samostojnosti v stanovanjski skupini ... 51

4.8.4. Dejavniki, ki otežijo prehod v samostojno življenje ... 51

4.8.5. Podporni dejavniki... 52

4.8.6. Predstava o prihodnjem bivanju ... 53

4.8.7. Želja pretekle izkušnje bivanja za prihodnost ... 53

4.9. Razbremenitve, gotovost in smisel v času epidemije COVID-19 ... 54

4.9.1. Ocena zdravja ... 54

4.9.2. Obremenitve, skrbi in strahovi ... 54

4.9.3. Doživljanje kriz ... 55

4.9.4. Zmanjševanje tveganj ... 55

4.9.5. Pomembno v življenju/ohranjanje smisla ... 56

5. Razprava ... 58

5.1. Omejitve raziskave ... 70

6. Sklepi ... 72

7. Predlogi ... 77

8. Uporabljeni viri in literatura ... 80

9. Priloge ... 86

9.1. Vprašalnik ... 86

9.2. Odprto kodiranje ... 87

9.2.1. Osno kodiranje ... 140

1

1. Teoretični uvod

1. 1. Dezinstitucionalizacija

Dezinstitucionalizacija v ožjem pomeni ukinjanje in zmanjševanje potrebe po institucionalizirani oskrbi, namesto institucij pa se vzpostavljajo in razvijajo skupnostne službe.

(Willer in Itagliata, 1984). V širšem pomenu se spreminjajo odnosi med strokovnjaki in uporabniki, premik moči k uporabniku predstavlja spremembo epistemologije, pojmovanja stiske in pomoči, okrevanja, proces osvoboditve in emancipacije (Flaker idr., 2008).

Videmšek (2012, str. 75) razume dezinstitucionalizacijo kot ustanavljanje skupnostnih služb in podpore namesto institucij. Ljudi z osebnimi izkušnjami duševnega zdravja se čim bolj vključi v vsakdanje življenje in imajo pri tem podporo, ki jo potrebujejo. Koncept označuje tudi družbeno spremenjeno vlogo ljudi z izkušnjo bivanja v instituciji.

Ministrstvo za delo, družino, socialno zadeve in enake možnosti (2020) definira deinstitucionalizacijo kot postopno zmanjševanje potreb po institucionalizirani oskrbi v povezavi s procesom razvijanja skupnostnih služb. Skupnostne službe podpirajo neodvisno življenje, kar pomeni preventivo pred institucionalizirano oskrbo.

Pojmi, ki so povezani s procesom dezinstitucionalizacije kot skupne značilnosti ali so njegovo nasprotje (Rafaelič, 2015, str. 7) so dehospitalizacija (zmanjšanje števila postelj v bolnišničnih ustanovah, uporabniki ostajajo v svojih vlogah), transinstitucionalizacija (seljenje človeka iz ene ustanove v drugo), zapiranje ustanov in skupnostna oskrba. Dezinstitucionalizacijo spremljajo procesi, kot so dolgotrajna oskrba (vzpostavljanje sistema za ljudi z dolgotrajnimi stiskami tako, da se jim omogoči življenje v njihovem okolju), normalizacija (merilo, koliko se storitev, služba približa vsakdanjemu, 'običajnemu' življenju in koliko od njega odstopa), samostojno življenje (posameznik živi življenje tako, da lahko sam o sebi odloča, pri čemer včasih potrebuje podporo drugih), neposredno financiranje (uporabnik prejme sredstva za oskrbo, ki jih uporabi za naročanje in plačevanje storitev namesto izvajalca), vmesne strukture (službe med institucijo in samostojnim življenjem, na primer stanovanjske skupine, dnevni centri). Vmesne strukture so prvi korak preseljevanja ljudi iz institucij in so predvsem prehodne narave (Flaker idr., 2019, str. 22).

Proces dezinstitucionalizacije je usmerjen k ljudem, ki doživljajo dolgotrajne stiske in tistim ustanovam, ki so namenjene dolgotrajnim namestitvam (Flaker idr,, 2019). Namenjena je vsem, ki si za ta proces skupno prizadevamo – od uporabnikov, uporabnic, njihovih svojcev, sorodnikov in strokovnjakov (Rafaelič, Ficko, Flaker, 2017, str. 192).

2

Ob procesu dezinstitucionalizacije morajo uporabniki pridobiti več nadzora in vpliva nad svojim življenjem, več vključevanja in povezovanja, človek si lahko sam po svoji meri izbere storitve, podpiranje pri uveljavljanju človekovih pravic (Rafaelič, 2015, str. 3).

Dezinstitucionalizacija se povezuje z družbenimi gibanji in na družbeni ravni pomeni omogočanje gibanja v prostoru in času. (Flaker idr., 2019, str. 21). Torej razumemo dezinstitucionalizacijo tudi kot družbeni proces, kjer je prioriteta sprememba v odnosu moči med institucijo ter uporabniki in uporabnicami, uporabimo moč strokovnjakov in institucij s ciljem doseganja sistemskih in političnih sprememb ter sprememb v življenju uporabnikov in uporabnic (Rotelli, 1992). Pomembno je doseči zadnji korak sistemske ureditve (Flaker idr., 2019, str. 61).

Dezinstitucionalizacija lahko poteka shematsko v treh korakih: preoblikovanje in demokratizacija odnosov znotraj ustanove, preselitev dolgotrajnih stanovalcev v manjše enote, preselitev v skupnost in preselitev v samostojno življenje. (Rafaelič, 2012, str. 169, 170).

Dezinstitucionalizacija je proces zapiranja ustanov, zmanjševanja kapacitet zavodov in razvoj skupnostne oskrbe, a to so le njeni prvi koraki. Pri tem je nujno, da proces dezinstitucionalizacije spremljajo še drugi procesi, kot so dolgotrajna oskrba, prevrednotenje družbenih vlog, neposredno financiranje (Flaker idr., 2019, str. 22). Kot proces mora biti vpleten v skupnost, biti z njo povezan in jo krepiti (Rafaelič, Ficko, Flaker, 2017, str. 192).

Poznamo dva modela dezinstitucionalizacije: model pretvorbe obstoječih ustanov v mrežo skupnostnih služb in model substitucije obstoječih zavodov z novimi službami v skupnosti (Rafaelič, 2015, str. 41).

V procesu dezinsititucionalizacije delujemo hkrati na različnih ravneh in pri tem usklajujemo storitve na ravni posameznika, na razvoju služb, skupnosti in sistema (politike in okolja). Flaker in drugi (2019, str. 56–62) razlagajo ta proces skozi štiri operacije na ravni posameznika, služb, skupnosti in sistema. Na ravni posameznika zajema prvi korak aktivacija v zavodu, na ravni službe pa demokratizacija odnosov in ozaveščanje v zavodu. Drugi korak zajema na ravni posameznika preselitev v vmesne strukture, na ravni službe pa ustvarjanje vmesnih struktur, tudi osebje se mora naučiti delati v skupnosti. Tretji korak zajema na ravni posameznika vključevanje v skupnost, človek se poveže z drugimi v skupnosti, ne samo z osebjem, na ravni službe pa oblike samostojnega življenja. Ustvarjanje samostojnega življenje poteka na dva načina; kot nadaljnja razpršitev storitev, individualizacija, personalizacija ali krepitev suverenosti v kolektivnih zasnovanih službah. Četrti korak zajema na ravni posameznika samostojno življenje z ustrezno podporo, na ravni službe pa takšne, ki koristijo celotni skupnosti. Tako morajo biti storitve sprejete na več ravneh, da bodo učinkovite.

3 Za uresničevanje procesa dezinstitucionaliazcije potrebujemo ustrezen prostor bivanja, podporo ljudem pri bivanju in sredstva, ki jih posameznik, posameznica potrebuje za življenje v skupnosti (Videmšek, 2013, str. 64).

Republiko Slovenijo k dezinstitucionalizaciji zavezujejo številni mednarodni dokumenti na ravni Evropske Unije, Evropskega Sveta in Združenih narodov (Ministrstvo za delo, družino, socialno zadeve in enake možnosti, 2020).

Ob uresničevanju procesa dezinstitucionalizacije pomagajo temelja načela, ki nam pomagajo, da se med procesom držimo vizije. Načela temeljijo na mednarodno ratificiranih deklaracijah in dokumentih. Na primer proces bi moral temeljiti na razumevanju stanovalcev in stanovalk ustanov kot polnopravnih državljanov, vključevanju in moči odločanja na vseh ravneh, zagotavljanju varne zaposlitve obstoječemu kadru, pravici do samostojnega življenja v skupnosti, povezovanju in sodelovanju s skupnostjo, vplivu in izbiri, oskrbi po osebni meri brez zapiranja in prisile, brez 'snemanja smetane'¹ (Rafaelič, Ficko, Flaker, 2017, str. 186-190;

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care European Expert Group, 2012 ).

1.1.2. Kritičen pogled na totalne ustanove

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2012, str. 10) definirajo (totalno) ustanovo kot namestitveno oskrbo, v kateri so stanovalci izolirani od širše skupnosti, stanovalci nimajo zadostnega nadzora nad svojim življenjem in nad svojimi odločitvami, zahteve in interesi organizacije imajo po navadi prednost pred posameznimi potrebami stanovalcev. Definicija izhaja z vidika človekovih pravic in dostojanstva uporabnika, kakovosti življenja in zdravja, samostojnosti in socialne vključenosti.

Razlogi ukinjanja totalnih ustanov so etični in praktični. Totalne ustanove kršijo temeljne človekove pravice, okrnijo možnost majhnih vsakdanjih odločitev, totalne ustanove vzpostavijo prevlado enih ljudi nad drugimi, krepijo odvisnost uporabnikov od osebja, povečujejo stigmo in segregacijo uporabnikov. Življenje v ustanovah uporabnike socialno 'omrtviči', jim dodeli deviantno identiteto, izključi jih iz socialnih in ekonomskih odnosov ter vezi, prikrajša za osebne želje, upanje in prihodnost. Velikokrat ustanove dosežejo nasproten učinek cilja zdravljenja, saj ljudji onemogočijo. Uporabniki pa se v ustanovah naučijo strategij in spretnosti, ki so potrebne v instituciji (Flaker idr., 2019, str. 32, 33).

1Izraz, ki opisuje past procesa dezinstitucionalizacije. Najprej preselijo stanovalce in stanovalke, ki so bolj sposobni samostojnega življenja in skrbeti zase. Stanovalci in stanovalke, ki potrebujejo največ pomoči, pa so zadnji na seznamu preselitve.

4

Totalne institucije odvzamejo moč posamezniku in izločijo skupine ljudi iz družbenih tokov.

Dajejo standardne odgovore za vse različne stiske stanovalcev in stanovalk, izključujejo jih iz socialnih mrež (Rafaelič, 2015). Za kompleksne potrebe posameznikov in posameznic se morajo organizirati posebne storitve in odgovori na poseben način, saj so se pojavile pomanjkljivosti standardnih odgovorov na stisko (Flaker in idr., 2008, str. 20).

Z raziskovanjem totalnih institucij se je vedno znova dokazovalo njihova neučinkovitost in škodljivost. Stroka in znanost sta dokazali, da lahko s premikom v skupnost in odpiranjem vrat institucij zagotovimo boljšo oskrbo ljudem v skupnosti (Rafaelič, 2015, str. 14).

Institucije so bile prostor izključevanja. Zagovorniki institucij so jih videli kot varen prostor za nemoten razvoj človeka, prostor vključevanja ljudi in rešitev, da se ljudi zaščiti pred škodljivimi vplivi okolja (Videmšek, 2013, str. 29).

V poročilu o prehodu iz institucionalne obravnave v skupnostno obravnavo (Šiška, Beavle- Brown, 2020, str. 115–117) avtorji poročajo o vzporedni rasti institucionalizacije in skupnostne obravnave. Slovenija bi morala preučiti, kako bi financiranje usmerila v majhne stanovanjske skupine, individualna stanovanja in predvsem osebno asistenco in neposredno financiranje.

Prav tako se mora držati načrta za gradnjo finančno dostopnih stanovanj.

Poročilo preverja desetletno obdobje držav članic EU o prehodnosti iz institucionalnega k skupnostnem modelu (Šiška, Beadle-Brown, 2020, str. 3), in sicer preverja, kje so posamezne članice EU. Poročilo raziskuje okoliščine, rešitve in trende dezinstitucionalizacije ter skupnostni model v EU za ljudi z ovirami, z osebno izkušnjo duševne stiske, izkušnjo brezdomnosti, otroke in starejše. Trendi, ki jih poročilo ugotavlja, so med drugim, da se število ljudi v institucijah v zadnjih desetih letih ni spremenilo. V nekaterih državah EU, tiste, ki so šele začele z deinstitucionalizacijo, ljudje s težavami v duševnem razvoju in kompleksnimi potrebami še vedno živijo v institucionalni oskrbi.

Na osnovi analize poročilo (Šiška, Beadle-Brown, 2020, str. 7, 8) predlaga nekaj rešitev.

Pomembna je individualna in osebna podpora vključevanja ljudi s kompleksnimi potrebami. V državah, kjer je deinstitucionalizacija prioriteta, izziv predstavlja prevzemanje odgovornosti.

Prehodnost je lahko predstavljena kot »projekt, ki ga financira EU«, s tem se zmanjša dolgotrajnost in dolgoročnost. Odgovornost se seli iz državnega na lokalni nivo, ki ni vedno finančno podprt. Izzivi na lokalnem nivoju predstavljajo koordinacija, konsistentnost in kvaliteta storitev. Državno vodstvo mora nujno narediti spremembe s koordinacijo, ki je večstopenjska in transdisciplinarna, Državne strategije deinstitucionalizacije morajo sestavljati ustrezno financiranje, konkretna izpeljava, izvršitev in spremljanje mehanizmov. Vsaka država članica EU je na različni stopnji procesa deinstitucionalizacije in se sooča z različnimi izzivi.

5

1. 2. Skupnostne službe in skupnostna obravnava

Obstajajo številne definicije in načini razumevanja skupnosti. Skupnosti lahko razdelimo na tri vrste: lokalna ali soseska, družbeni odnosi in identitetna skupnost (Flaker idr., 2019, str. 72).

Skupnostne službe kot mreža služb zagotavljajo celostno oskrbo, to pa omogoča preselitve in oskrbo v skupnosti (Flaker idr., 2019, str. 66). Skupnostne službe se pri reševanju problemov ljudi čim bolj približajo njihovemu neposrednemu okolju. (Rapoša Tajnšek,1993, str. 145).

Skupnostna služba na področju duševnega zdravja izvaja storitve za posameznika v skupnosti, v okviru skupnostnih služb se naredi tudi premik v načinu obravnave, službe so prilagojene potrebam posamezniku (Videmšek, 2013, str. 45).

Skupnostne službe omogočajo, da izhajamo iz ocen potreb ljudi; preprečimo in zmanjšamo dolgotrajne stiske; zmanjšamo dejavnike (na vseh ravneh: od posameznika, služb, skupnosti in politike), ki poglabljajo dolgotrajne stiske; iščemo ustrezne odgovore v obliki mreže skupnostnih služb za tiste, ki doživljajo dolgotrajne stiske in tiste, ki so izpostavljeni tveganjem za to (Flaker idr., 2019, str. 56).

Flaker in sodelavci (2019, str. 56) opišejo tudi vodilna načela za oblikovanje skupnostnih služb.

Učinkoviti odzivi zahtevajo dobro oceno, določanje prioritet, pragmatičen pristop, integrirane strategije na več ravneh, sredstva za preselitve, spremembe v delovanju služb, delujejo v skupnosti, so skupnostno usmerjeni, zagotovijo polno udeležbo v skupnosti in kontinuirano oskrbo, zagotovijo spremembe v okolju (družba, politika) in zakonodaji.

Skupnostna usmeritev v socialnem delu prispeva k zavračanju teorije o vlogi socialnega dela kot o družbeni strukturi zatiranja in je pomembna za kompleksno reševanje problemov posameznika, skupin in skupnosti, omogoča izboljšanje življenj, ljudje pa dobijo izkušnjo vpliva na procese. Skupnostne službe in storitve so povezane s participacijo uporabnikov, dodajanjem moči, spoštovanju raznolikosti uporabnikov, skupin in skupnosti ter njihovo perspektivo skrbi.(Dragoš in Žnidarec Demšar, 2005). Cilji skupnostnega socialnega dela so izboljšanje položaja uporabnika, uporabnice, spreminjanje storitve in služb, da so v skladu s potrebam uporabnika, uporabnice, družbeno sprejemanje težav v duševnem zdravju, odpravljanje strukturnih težav in samostojno življenje ob podpori. Moč okrevanja posameznika se vedno prepleta z okoljem, v katerem živi. Skupnost in posameznik sta povezana (Videmšek, 2013, str. 115, 116).

Delovanje skupnostnih služb temelji na konceptu skupnostne skrbi. Koncept skupnostne skrbi je zagotavljanje skupnostno usmerjene podpore, ki posameznikom zagotavlja možnost

6

vključevanja v skupnost. Skupnostna skrb je obsežno področje, ki je lahko definirana kot načrtovanje in zagotavljanje podpore za ljudi, ki se spopadajo s težavami v duševnem zdravju (ali ljudje z ovirami, brezdomni, stari ljudje in podobno), v skupnosti. Nadomestila je pomemben del institucionalne in družinske skrbi. Temelji na spoznanju, da lahko ljudje s težavami v duševnem zdravju tudi v času krize ob ustrezni podpori živijo v skupnosti. Pomeni različne oblike podpore, ki jo ljudje potrebujejo, da lahko živijo, kolikor je mogoče v svojih domovih. Tukaj sta poudarjena koncepta samostojno življenje in vključenost. Koncept pa ima tudi številne pomanjkljivosti (Videmšek, 2013, str. 105, 106).

Skupnostna oskrba najprej postavi posameznika, posameznico kot enoto organiziranja oskrbe (Fkajer in idr. 2008, str. 20). Oskrba, ki izhaja po meri človeka, temelji na vključevanju in povezovanju in izhaja iz pomena, ki jo ima sam proces dezinstituionalizacije za vključevanje ljudi v skupnost. Ljudje, ki ponovno zaživijo v skupnosti, s sprejemanjem cenjenih družbenih vlog in zagotavljanjem vsakdanjih življenjskih izkušenj se pomembno povezujejo z drugimi ljudmi (Rafaelič, 2015, str. 1).

Oskrba v socialnem delu obsega tudi podporo in praktično pomoč partnerjev, prijateljev, otrok, sosedov, pomembni so odnosi med uporabniki, uporabnicami in njihovimi pomočniki, socialnimi delavci in delavkami ter ostalimi strokovnjaki (Rafaelič, 2015, str. 2).

Oskrba v skupnosti sledi načelom krepitve moči, razvija odgovore, ki krepijo kolektivno moč uporabnikov, uporabnic in zagotavlja dostop do informacij, pravic in storitev (Rafaelič, 2015, str. 4).

Skupnostna obravnava omogoča vsestransko in neprekinjeno podporo in preprečuje sprejeme v bolnišnico. Alternative hospitalizacijam so skupnostno zdravljenje na domovih in različne oblike dnevnega bivanja (Švab, 2015, str. 32). Uporabniki služb sodelujejo pri njihovem nastajanju in nadzirajo kakovosti ter metode dela (Thornicroft, Szmukler, Muser in Drake, 2011).

Obravnava v skupnosti, v nasprotju z bolnišnično obravnavo, ljudem s težavami v duševnem zdravju hitreje izboljša funkcionalne sposobnosti. V skupnosti ne pride do hitrejšega umika simptomov bolezni kot v bolnišnici. Za proces okrevanja ima obravnava v skupnosti boljše izide kot obravnava v instituciji (Švab, 2015, str. 31).

V Sloveniji smo razvili štiri modele skupnostne obravnave. Modela, ki sta nastala v zdravstvu (Skupnostna psihiatrična obravnava in timi ACT), in modela, ki sta nastala v socialnem sektorju (Koordinacija obravnave v skupnosti) (Švab, 2015, str. 32-34).

7

1.2.1 Nevladne organizacije

Prav nevladne organizacije na področju duševnega zdravja so skupnostne službe za izvajanje socialnovarstvenih programov z namenom individualne obravnave posameznika s ciljem samostojnega življenja v skupnosti (Tancek idr., 2008, str. 12).

Nevladne organizacije so neprofitne, nepridobitne organizacije, ki so pravne osebe zasebnega prava s sedežem v Republiki Sloveniji. Ustanovile so jo domače ali tuje fizične ali pravne osebe zasebnega prava, neodvisne od drugih subjektov in niso organizirane kot politična stranka, verska skupnost, sindikat ali zbornica (Zakon o nevladnih organizacijah, 2018).

Raziskava Nevladne organizacije na področju zdravja v Sloveniji – Ovire in izzivi za njihov hitrejši razvoj (Jeriček Klanšček, Hočevar Grom, Macur in Rostohar, 2019, str. 25) – opredeli devet področij dela NVO na področju zdravstva: zasvojenosti, duševno zdravje, zdrav življenjski slog, kronične (nenalezljive) bolezni, nalezljive bolezni, okolje in zdravje, poškodbe in invalidnost, nasilje in drugo.

Nevladne organizacije, ki so namenjene ljudem, ki imajo težave v duševnem zdravju so Altra, Ozara, ŠENT, Novi Paradoks, Vezi ipd. Izvajajo programe podpore in pomoči, kot so zagovorništvo, dnevni centri, stanovanjske skupine, krizni centri in podobno (Dernovšek, Habjanič in Valič, 2018).

Nevladne organizacije so v času COVID-19 pomembno prispevale k zajezitvi okužb in zmanjšanju stisk ljudi. Protikoronski ukrepi pa so nevladnim organizacijam finančno pomagali in omogočali, da so lahko delovale. Sprejeli pa so tudi, da so nevladne organizacije v javnem interesu upravičene do donacij v višini 1 odstotka odmerjene dohodnine. NVO so aktivnosti prilagodile danim razmeram, nudile so brezplačne telefonske pogovore, elektronske odzive za osebe, ki doživljajo nasilje, dostavljale različne življenjske potrebščine starejšim iz trgovine ali lekarne, s pomočjo prostovoljcev zbirale računalnike za šolanje na daljavo ter nudili video učno pomoč otrokom in mladostnikom. Ohranila so se obstoječa družabništva na domu oseb z demenco, NVO so informirale, svetovale in nudile pomoč drugim nevladnim organizacijam na daljavo. Večinoma so svoje aktivnosti organizacije prenesle na splet. Kljub omejitvam epidemije so se organizacije večinoma uspešno odzivale na potrebe okolja. Brez delovanja NVO in prostovoljcev bi bile marsikatere dejavnosti v času epidemije še bolj okrenjene, posledice krize pa še večje (Republika Slovenija, 2021).

8

1.2.2. Hiter pregled razvoja skupnostnih služb in nastanka stanovanjskih skupin na Slovenskem

V Sloveniji so se zametki dezinstitucionalizacije začeli z dehospitalizacijo.

Dezinstitucionalizacija se je začela kot odgovor na prostorske stiske v zavodih. V 80. letih prejšnjega stoletja pa so se začeli procesi zapiranja javnih varstvenih ustanov (Videmšek, 2012).

Videmšek (2012, str. 74) razdeli preseljevanje ljudi iz institucije v skupnostne oblike v slovenskem prostoru na tri obdobja: reorganizacija zavodov (1978–1992); razvoj nevladnega sektorja (1992–2000) ter nevladni sektor in reorganizacija zavoda (od leta 2000 naprej). Flaker (2012) doda, da mora slediti še sistemska faza z nacionalnim programom dezinstitucionalizacije, pravnimi okviri in organizacijskimi akterji.

Flaker (2012, str. 24) potek dezinstitucionalizacije in razvoj skupnostnih služb opiše v petih fazah. Prva faza, ki predstavlja eksperiment v Logatcu leta 1967, je pokazala, da se lahko nekaj spremeni, novosti se dogajajo v strokovnem diskurzu in praksi. Z uvajanjem prostovoljnega dela sledi naslednja faza, in sicer leta 1976 v Rakitni in taborih Črnega mrava. V tej fazi se ideje antiavtoritarnosti, spremembe in inovacije širijo na širši krog ljudi, kar prične dobivati značilnosti družbenega gibanja. V naslednji fazi leta 1988 z Odborom za družbeno zaščito norosti dezinstitucionalizacija prvič postane cilj in program, totalne ustanove pa družbeni problem. Leta 1992 z ustanovitvijo prve stanovanjske skupine sledi faza ustanavljanja znanj za skupnostno delo in ustanavljanje skupnostnih služb. Zadnjo fazo pa avtor opiše kot preseljevanje stanovalcev iz posebnih socialnovarstvenih zavodov, ki ji sledi sistemska dezinstitucionalizacija. Faze običajno potekajo v procesu dezinsitiucionalizacije kot poskus demokratizacije ustanove, sledi potreba po izhodu iz ustanove. Nastopijo strokovna in uporabniška gibanja ter eksperimentiranje z novimi načini organizacije služb v skupnosti, sledijo eksperimenti zapiranja totalnih ustanov ter prenos na nacionalni ravni in sistemsko urejene dezinstitucionalizacije. Takšna periodizacija procesov in faz dezinstitucionalizacije se je uresničevala na področju duševnega zdravja, za druge ustanove in sektorje pa poteka v različnih fazah (Flaker, 2012, str. 24, 25).

Sprejem zakona o društvih (1974) je bil pomemben za vključevanje ljudi s težavami v duševnem zdravju v skupnost in razvoj nevladnega sektorja. Prav tako je bil za razvoj nevladnega sektorja pomemben zakon o socialnem skrbstvu (1979) (Videmšek, 2013, str. 50).

Za razvoj skupnostnih služb so pomembna predvsem akcijska raziskovanja, ki so potekala od leta 1975 (Videmšek, 2012, str. 75, 76). Prvo akcijsko raziskovanje, pomembno pri procesu

9 dezinstitucionalizacije in razvoja skupnostnih služb, je bil eksperiment v Logatcu (1967).

Raziskovalci so se lotili preoblikovanja deškega prevzgajališča. Za socialno delo in razvoj stroke je eksperiment pomembno vpeljal metode skupinske dinamike in uvajanje prostovoljnega dela. Prve kolonije v Rakitni so bile upor proti avtoriteti in ustvarjanje novih odnosov med otroki in strokovnjaki (Flaker, 2012. str. 14).

Konec sedemdesetih, začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja se je začelo antipsihiatrično gibanje na slovenskem (Flaker, 2012, str. 16). Sledila je modernizacija slovenske psihiatrije, ki pa je predstavljala le transinstitucionalizacijo, selitev ljudi z dolgotrajnim stiskami v socialne zavode. Niso pa ustvarjali novih skupnostnih oblik. (Milčinski in Novak, 1987).

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se preobrazili nekateri vzgojni zavodi, trije pa so se preoblikovali v stanovanjske skupine. V zavodu Hrastovec so se začeli poznati učinki delovanja socialne psihiatrije. Prvi tabor je bil leta 1987, kjer so se začele akcije in popestritve življenja v zavodu. V okviru tabora je bil leta 1988 ustanovljen Odbor za družbeno zaščito norosti, ki se zdaj imenuje Altra (Flaker, 2012, str. 14).

Rafaelič doda še (2015, str. 100, 101), da je bila v osemdesetih letih ustanovljena Zveza Sonček, ki je v razvoju socialne oskrbe v skupnosti razvila pomembne inovacije (prevozi otrok, tečaj samostojnega življenja in ustanovitev centra Sonček). Nato so se ustanavljale tudi različne stanovanjske skupine namenjene življenju in delu različnih ljudi z ovirami.

Naslednja prelomnica v razvoju skupnostnih programov je bilo obdobje po letu 1989. V tem obdobju sledi postsocialistična reforma socialne politike. Začeli so prevladovati pluralni sistem blaginje (po svetu se je razvil že konec sedemdesetih), pluralizacija in demokratizacija. Na področju duševnega zdravja to pomeni razvoj nevladnega sektorja in pluralizacija ponudbe z novimi programi in vnašanjem novih konceptov (Videmšek, 2012, str. 76, 77).

Odbor za družbeno zaščito norosti je 1992 ustanovil prvo stanovanjsko skupino za ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju. Namenjena je bila štirim stanovalcem zavoda Hrastovec (Flaker, 2012, str. 21).

Prav tako je bil pomemben projekt Tempus, študij duševnega zdravja v skupnosti, usposabljanje za psihosocialne službe, ki je pomembno prispeval k razvoju stroke, konceptov, metod, raziskovanja in organizacijskih oblik na področju duševnega zdravja v skupnosti ter tudi celotni stroki socialnega dela. (Flaker, 2005, str. 66). Nastale so nevladne organizacije, kot so Altra, ŠENT, Ozara, Vezi, Paradoks pa tudi druge: Stigma, Ženska svetovalnica idr. Nastajajo nove službe, nevladne organizacije in preoblikovanja velikih ustanov (Videmšek, 2013, str. 63).

V devetdesetih se je razvoj skupnostnih služb dogajal predvsem na področju socialnega varstva.

Razvoj je izhajal iz nevladnega sektorja, ta pa je izhajal iz gibanj. Na koncu devetdesetih se je

10

izkazalo, da ustanavljanje stanovanjskih skupin, dnevnih centrov … ne zmanjšuje števila stanovalcev v zavodih ali števila postelj v psihiatričnih bolnišnicah. Pokazalo se je, da je poleg izvajanja programov potrebna delitev sredstev in virov. Tako se skupnostnim službam omogoča intenzivnejšo podporo v težjih situacijah, kot so na primer krizni timi (Flaker, 2012, str. 22).

Prav tako Rafaelič (2005, str. 101) omeni skupino mladih, ki so se združili v gibanje YHD.

Živeli so v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku in imeli so željo, da bi študirali. Iz tega eksperimenta so potem razvili osebno asistenco in koncept neodvisnega življenja.

Po letu 2000 so se težnje dezinstitucionalizacije premaknile v javni sektor. V centrih za socialno delo so uvedli katalog nalog centrov za socialno delo in koordinacijo pluralnih storitev v skupnosti. Skupnostna oskrba je postajala vedno močnejša. V zadnji fazi se je s spremembo delovanja skupnostnih služb dogajalo prvo sistematično preseljevanje stanovalcev posebnih socialnovarstvenih zavodov v bivalne enote. Hkrati so se dogajale spremembe zakonodaje socialnega varstva in eksperimentiranje z novimi načini financiranja, kot je neposredno in individualizirano plačevanje storitev. Preverili so delovanje metode osebnega načrtovanja (Flaker, 2012, str. 24).

Leta 2010 je skupina aktivistov prehodila 700 km in obiskala psihiatrične bolnice, zavode, domove za starejše in druge, organizirala okrogle mize, javne tribune, kulturne in zabavne dogodke, da so ponovno opominjali na proces dezinsitiucionaizacije. Enajst se jih je odločilo, da se bodo po Iz-Hodu preselili na svoje, od tega šest iz zavodov (Flaker, 2013).

V zadnjem obdobju se lotevamo sistemske deinstitucionalizacije s pomočjo evropskih strukturnih skladov. Še vedno pa ohranjamo »dvotirni sistem«, intenzivno oskrbo v institucijah in storitve v skupnosti. Vendar je MDDZS začel preusmerjati sredstva iz institucionalne v skupnostno oskrbo (Rafaelič, Ficko, Flaker, 2017, str. 194, 203).

K razvoju so veliko pripomogla uporabniška gibanja in združenja (YHD, Paradoks), iz njihovih pritiskov so se rodili projekti deinstitucionalizacije in vzpostavljanje oskrbe v skupnosti (Rafaelič, Ficko, Flaker, 2017, str. 194). Sistem oskrbe je včasih preveč centraliziran, premalo povezan s svojim okoljem, velikokrat ostaja zaradi načina financiranja po sektorjih in resorjih nepovezan in razdrobljen (Flaker idr., 2015).

1.3. Dolgotrajna oskrba

Na področju socialnega, zdravstvenega varstva in na področju organiziranja socialne varnosti se je razvila potreba po dolgotrajni oskrbi ljudi, ki potrebujejo organizirano, dolgotrajno

11 podporo drugih ljudi. Ideja dolgotrajne oskrbe je oblikovanje sistema oskrbe za ljudi, ki potrebujejo organizirano, kontinuirano in stalno podporo ter pomoč. Cilj sistema dolgotrajne oskrbe je, da izhaja iz potrebe ljudi. Omogočal naj bi fleksibilnost in to, da ljudje ostanejo v svojem okolju. S kontinuirano oskrbo, podpiranjem neformalnih oblik, preden se izčrpajo, je cilj, da posameznik ostane čim dlje v svojem okolju. Pri tem se podpre neformalne pomočnike, pomočnice, ki so preobremenjeni ali izključeni iz organizirane pomoči (Flaker idr., 2019, str.

23).

Dolgotrajna oskrba, ki jo razvijamo danes, temelji na čim večji samostojnosti in neodvisnosti uporabnikov na domu, na uporabnikovem sodelovanju pri načrtovanju, izvajanju storitev in uporabnikovemu vplivu na procese (Rafaelič, 2015, str. 25).

Uporabniki dolgotrajne oskrbe potrebujejo več samostojnosti, neodvisnosti od drugih, več moči, zato pa potrebujejo tudi kolektivne storitve, vključenosti in povezovanja z drugimi (Rafaelič, 2015, str. 4).

Potreba po dolgotrajni oskrbi se je pojavila zaradi demografskih sprememb (vedno več je ljudi z dolgotrajnimi stiskami in manj ljudi, ki skrbijo zanje), sprememb v kulturi sožitja (družinah, soseskah, neformalnih mrežah), napredka medicine (več ljudi preživi hude bolezni, poškodbe), dezinstitucionalizacije (v organizacijskem procesu in vrednotah), individualizacija oskrbe (osebni paket storitev, kompleksne potrebe), državljanskih pobud in političnega pritiska (uporabniških skupin, gibanja, sorodnikov). Razmerje med tistimi, ki pomagajo, in tistimi, ki pomoč prejemajo, se je spremenilo, povečalo se je tveganje ljudi, da ne bodo prejeli ustrezne pomoči in podpore, po drugi strani pa je povečalo obremenitev ljudi, ki pomagajo (Flaker idr., 2008, str. 19–22).

Potrebe so kompleksen pojem, ki jih različni avtorji razlagajo z različnimi diskurzi. Pri dolgotrajni oskrbi je pomembno, da »potrebe« utemeljujemo na nujah, ciljih in željah, torej so osebne. Pri načrtovanju odgovorov na potrebe ljudi se opiramo predvsem na družbene teorije razlaganja potreb in teorije, ki upoštevajo uporabniško perspektivo (Rafaelič, 2015, str. 29).

Ljudje z dolgotrajnimi stiskami, ki potrebujejo dolgotrajno, organizirano in povezano oskrbo, so bili vedno razdeljeni na različne tipe socialnih institucij, med socialo in zdravstvo, med različnimi načini financiranja in različnimi tipi storitev. V današnjem času bi se moralo zagotavljanje oskrbe povezati v novo področje s strokovnjaki iz socialnega in zdravstvenega varstva s skupnim ciljem zagotavljanja kakovostne osebne storitve uporabnikom (Kodner in Spreeuwenberg, 2002, str. 2). Uporabnik, uporabnica prejme toliko sredstev in storitev, kolikor jih potrebuje. Z ustvarjanjem posebnega polja dolgotrajne oskrbe, kjer ne bo več delitev na

12

zdravstvene in socialne storitve, se bo omogočila sinergija strok v skupnih strategijah pomoči (Flaker, 2008, str. 22).

Diskurz o kakovosti življenja in potrebah, ki temelji na osebnih izkušnjah družbenega zatiranja in izključevanja in na katerem temelji tudi koncept potreb in dolgotrajne oskrbe v socialnem delu, govori o virih in posameznikovem nadzoru nad njimi. Uporabnik, uporabnica socialnega varstva ima zagotovljene vire pomoči, na njih vpliva in jih nadzira ter si tako izboljša kakovost življenja (Flaker in idr., 2008, str. 14).

Indeks potreb in katalog odgovorov je orodje za načrtovanje sistema dolgotrajne oskrbe. Ljudi moramo vprašati, kaj potrebujejo in skupaj z njimi iskati odgovore, na takšen način bomo uspešno in učinkovito odgovorili na njihove potrebe (Rafaelič, 2015, str. 28). Katalog odgovorov na potrebe obsega več ravni delovanja posameznika in družbe, na makro, mezo in mikroravni (Flaker idr., 2008, str. 399–429). Indeks potreb nam omogoča odzivanje na potrebe ljudi (Flaker idr., 2019, str. 24). Tako je tudi orodje, ki nam pomaga pri načrtovanju in izvajanju dezinstitucionalizacije (Rafaelič, 2015, str. 28). Indeks potreb dolgotrajne oskrbe sestavlja osem kategorij, to so življenjski dogodki, stanovanje, delo in denar, vsakdanje življenje, nelagodje v interakciji, stiki in družabnost, institucionalna kariera in neumeščenost ter pripadnost (Flaker idr., 2008).

Kategorije indeksa potreb Flaker in drugi (2008, str. 387; Rafaelič, 2015, str. 36) razdelijo na dva sklopa: na magistralne, univerzalne potrebe, ki so splošne prepoznane potrebe, in pa tiste, ki so značilne za ljudi z dolgotrajnimi stiskami. Med prve, tj. univerzalne, štejemo stanovanje, delo in denar, stike in druženje, vsakdanje življenje. Med druge pa namesto hospitalizacije in institucionalizacije, interakcijske prekrške, institucionalno kariero in neumeščenost ter pripadnost. Univerzalne potrebe analiziramo na štirih registrih. Prvi je register naravnega eksistenčnega okvira, nato sledi register družbenonormativnih in funkcionalnih potreb, tretji je register specifičnih potreb uporabnikov dolgotrajne oskrbe, četrti register je register inovativnih potreb. Potrebe in registre potreb ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, povezuje stigma, prikrajšanost, med seboj pa se krožno definirajo in povezujejo.

Ugotavljanje potreb ni le ocenjevanje dejanskega stanja, ampak je tudi izhodišče za načrtovanje skupnostnih akcij, ki dopolnjujejo mrežo pomoči in odgovarjajo na potrebe članov skupnosti (Dragoš in Žnidarec Demšar, 2005, str. 5).

Dezinstitucionalizacija zahteva razvoj dolgotrajne oskrbe. Vzpostavljanje dolgotrajne oskrbe in dezinstitucionalizacije sta procesa, ki potekata (z roko v roki) sočasno. Za dober sistem dolgotrajne oskrbe moramo skupnosti zagotoviti ustrezno podporo, da bi omogočila, da ljudje

13 ostajajo v domačem okolju. Učinkovit sistem skupnostnih služb, ki jih vzpostavi sistem dolgotrajne oskrbe, uresničuje proces dezinstitucionalizacije (Rafaelič, 2015, str. 40, 41).

1.4. ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje

ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje je neprofitna, prostovoljna organizacija, namenjen posameznikom s težavami v duševnem zdravju, odvisnikom od nedovoljenih drog ter brezdomcem, njihovim svojcem, strokovnjakom na tem področju in vsem ostalim, ki se za ta področja zanimajo (ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2017).

Poslanstvo ŠENT-a je psihosocialna rehabilitacija osebam, ki imajo težave v duševnem zdravju.

Njegov namen je izboljšanje njihovega socialnega položaja in krepitve njihove moči pri skrbi zase, predvsem pa ustvarjanja možnosti za čim bolj kakovostno in samostojno življenje (ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2017).

Med cilje programa spada kakovostno in samostojno življenje oseb s težavami v duševnem zdravju, zmanjševanje predsodkov in stigme do duševne bolezni, poudarjanje pozitivnega duševnega zdravja in skrb za preventivo (ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2020).

Kaj pomeni kakovostno življenje? V stanovanjskih skupinah je kakovost življenja povezana s pojmom vpliva in prevzemanjem vpliva nad prejetimi storitvami (Videmšek, 2013, str. 149).

Raziskava (Videmšek, 2011) je pokazala, da je pomembno, kaj posameznik, posameznica sam opredeli kot kakovostno življenje.

Na podlagi odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ima ŠENT status društva, ki deluje v javnem interesu na področju socialnega in zdravstvenega varstva.

Strateški dokumenti in kodeksi ŠENT-a so Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2014–2020, Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja, Resolucija o nacionalnem programu na področju prepovedanih drog, Kodeks etičnih načel v socialnem varstvu, Etični kodeks prostovoljstva (ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2020).

Programe strokovne službe sestavljajo javni socialnovarstveni programi, dnevni centri, stanovanjske skupine, programi na področju nedovoljenih drog, programi na področju zaposlovanja (socialna vključenost, invalidsko podjetje, zaposlitveni centri, zaposlitvena rehabilitacija, socialno podjetništvo), center za destigmatizacijo (preventivna dejavnost, informiranje, izobraževanje, mednarodni in nacionalni razpisi) in razvojni projekti (razvojni, eksperimentalni in dopolnilni socialnovarstveni programi, drugi programi s področja aktivne

14

politike zaposlovanja, izobraževanja in drugih področij, projekti, pridobljeni na mednarodnih in nacionalnih razpisih) (ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2020).

Program ŠENT pa nudi tudi dodaten program Odprte stanovanjske skupine, kjer se upoštevajo individualne potrebe posameznika. Posameznik ali posameznica je nastanjena v individualno stanovanje, tako pa prevzame skrb in odgovornost za samostojno življenje ob podpori strokovnega delavca, delavke. Strokovna oseba s pomočjo terenskega dela nudi podporo na uporabnikovem, uporabničinem domu. Z minimalno podporo tudi ob krizah ali izzivih posameznik, posameznica ostaja doma, tako ni več potrebe po vključitvi v oblike namestitve, ki bi posameznika, posameznico ponovno izolirala iz domačega okolja in socialne mreže. Cilj programa je samostojno bivanje, ponudba storitve pa se prilagaja posamezniku. Program je nova, dodatna storitev socialnega varstva. Pogoji programa so: oseba mora biti polnoletna, ne sme biti odvisna od prepovedanih drog, alkohola, vstopa prostovoljno in je motivirana za sodelovanje, spoštuje hišni red, sprejema in potrebuje strokovno pomoč za samostojno življenje v skupnosti. Prav tako bodo v ta program lahko vključeni ljudje, ki so dosegli cilje programa Mreže SS, pred odhodom na samostojno življenje pa menijo, da potrebujejo preizkusno obdobje za samostojno življenje s spremljanjem ali pa program Odprte stanovanjske skupine predstavlja edino možnost za samostojno življenje zaradi posameznikovih, posamezničinih nizkih dohodkov. Sprejmejo tudi uporabnike, uporabnice drugih programov s področja duševnega zdravja, ki imajo osnovne veščine za samostojno bivanje, potrebujejo pa minimalno podporo za določen čas in podporo pri vključevanju v skupnost, uveljavljanju svojih pravic in obveznosti (Odprte stanovanjske skupine s terenskim delom, b. d.).

Programi pokrivajo osrednjeslovensko regijo, zasavsko regijo, dolenjsko regijo, obalno-kraško, notranjsko, podravsko, koroško, goriško, gorenjsko in savinjsko regijo (Program Dnevni center za zmanjševanje škode zaradi drog Velenje, Program Dnevni center Celeia Celje, Program Stanovanjske skupine in Program Socialne vključenosti) (ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2020).

1.4.1 Stanovanjske skupine

Stanovanjska skupina je prehodna oblika bivanja. Ljudi s težavami v duševnem zdravju spodbuja k neodvisnemu življenju, ob podpori strokovnih delavcev pa se po določenem času izselijo ter samostojno zaživijo v domačem okolju (ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2017). Stanovanjske skupine so se na slovenskem območju razvile konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, da bi ranljivim družbenim skupinam zagotavljaje bivanje in dostojnejše

15 življenje zunaj institucij (Videmšek, 2013, str. 77). V Sloveniji delujejo stanovanjske skupine nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja od leta 1992 dalje (Videmšek, 2013, str.

186).

Namenjen je polnoletnim osebam, ki zaradi občasnih ali dolgotrajnih stisk in težav v duševnem zdravju potrebujejo strokovno podporo za samostojno življenje v skupnosti, nimajo primernega bivalnega okolja ali ustrezne socialne mreže (Zgonc, Nanut in Ivanišević Valetič, 2015, str. 46).

Namen programa je s pomočjo individualnega načrta za samostojno življenje doseči čim višjo stopnjo samostojnosti posameznika s ciljem samostojnega bivanja (ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2017). Namen programa stanovanjske skupine je zagotavljanje stanovanja, to pa je osnovna življenjska potreba, pomembna za duševno zdravje posameznika.

Neurejeno bivanje lahko poveča tveganje za duševno stisko in vračanje v institucije (Videmšek, 2013, str. 77).

Temeljni cilj programa je zvišanje zmožnosti za kvalitetno, neodvisno in samostojno življenje stanovalca. Drugi cilji programa so zadovoljstvo uporabnika (soodločanje in sooblikovanje storitev, vključevanje uporabnika v vsakdanje življenje in vsakodnevne aktivnosti, dobro in varno počutje), širitev socialne mreže uporabnika (preprečitev socialne izključenosti, ohranjanje obstoječih in pridobitev novih stikov, vključevanje uporabnikov v lokalno okolje), kakovostno preživljanje prostega časa, zmanjševanje potreb po bolnišničnem zdravljenju, izboljšanje odnosa med uporabniki bližnjimi (ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2017).

Posameznik v največji možni meri odloča o svojem bivanju, zdravljenju in delu. Pri tem pridobiva nove spretnosti in veščine, uči se vsakodnevnih potrebnih spretnosti za samostojno bivanje in dobiva podporo pri organizaciji bivanja ter pomoč pri drugih oblikah stiske in težav (Zgonc, Nanut in Ivanišević Valetič, 2015, str. 46).

Program stanovanjske skupine vodi, nadzira in koordinira strokovna vodja programa stanovanjske skupine. Poleg strokovne vodje dele programa vodi strokovni vodja I. Izvedbo programa, organizacijo in konkretna dela v posamezni stanovanjski skupini ter psihosocialne storitve nudijo stanovalcem strokovni delavci in svetovalec I v stanovanjski skupini. Konkretna dela v posamezni stanovanjski skupini prevzamejo svetovalke, svetovalci II in mentorji v stanovanjski skupini (laični sodelavci). Ostali sodelavci programa so prostovoljci, javni delavci, supervizorji (ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2017).

Osnovni pogoji za sprejem v program stanovanjske skupine so: oseba ima težave v duševnem zdravju in je polnoletna; motivacija za sodelovanje v programu in prostovoljno vstopanje; oseba potrebuje strokovno podporo za samostojno življenje v skupnosti, ker nima ustreznega

16

bivalnega okolja, socialne mreže in ji ni mogoče ponuditi pomoči na domu; oseba ni odvisna od prepovedanih drog (usmeri se jo v specializirane programe). Ob vključitvi oseba sprejme pogoje in pravila (hišni red) in aktivno sodelovanje v programu (Prav tam). Prav tako je pomemben kriterij vključitve v stanovanjsko skupino zagotovitev plačila oskrbe, odvisno je od možnosti posamezne lokalne skupnosti o doplačilu (Videmšek, 2013, str. 114).

Pred vključitvijo posameznika v program, se skliče timski sestanek. Takrat se osebe, ki s kandidatom delajo, seznanijo z možnostjo vključitvijo, razdelijo si vloge in naloge, kako bodo pri tem podprle kandidata pri njegovih ciljih. Ob sprejemu in bivanju se pri stanovalcu ali stanovalki poskuša doseči spoštovanje pravil in načel, ki veljajo v skupini. Strokovni delavec ali delavka skupaj s stanovalcem ali stanovalko izdela individualni načrt za samostojno življenje. Na podlagi načrta si posameznik zastavi cilje, ki jih enkratno letno evalvira (ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2017).

Posameznik glede na svoje prihodke prispeva plačilo stroškov programa. Za osebne potrebe stanovalcu ostane žepnina. Občina stalnega bivališča stanovalca, stanovalke plača razliko stroškov oskrbe (Prav tam).

Stanovanjska skupina je v hiši ali stanovanju. Sobiva od štiri do šest oseb, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju. Pomembna je tudi lokacija stanovanjskih skupin z razvito infrastrukturo in dostopnost do storitev (Zgonc, Nanut in Ivanišević Valetič, 2015, str. 46).

Ljudje v stanovanjskih skupinah niso povezani zaradi skupnih interesov, tudi ne gre za skupnost, ki bi temeljila na sorodstvenih ali sosedskih vezeh. V stanovanjskih skupinah so ljudje povezani zaradi skupne lastnosti, tj. težave v duševnem zdravju. Prav tako je njihova skupna lastnost, da po navadi nimajo druge izbire ali nimajo kam iti. V stanovanjski skupini so nameščeni ljudje, ki so povezani s skupnimi lastnostmi in potrebami (potreba po podpori za samostojno življenje, prostoru za bivanje, težave v duševnem zdravju idr.) (Videmšek, 2013, str. 23, 24). Stanovanjske skupine morajo biti varen prostor brez nasilja in prostor, kjer se stanovalci in stanovalke počutijo varne (Videmšek, 2013, str. 141).

Program se izvaja na podlagi strokovne verifikacije, ki jo naredi Socialna zbornica Slovenije in smernic, ki so objavljene v javnih razpisih MDDSZ. Program stanovanjskih skupin je podprt in sofinanciran s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti(ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2017). Manjši delež dobijo tudi iz sredstev Fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij in tudi iz občinskih proračunov. Financiranje je odvisno od pripravljenosti občin za doplačevanje storitev. Ceno za bivanje določajo nevladne organizacije same. Financiranje je urejeno po načelu univerzalnosti in ne individualizirani

17 podpori. Prispevki uporabnikov in uporabnic se razlikujejo in so odvisni od njihovih dohodkov (Videmšek, 2013, str. 117–121).

Ljudje s težavami z duševnim zdravjem velikokrat ostanejo družbeno in socialno izključen, zaradi prepletenosti diskriminacij na ekonomski, socialni in kulturni ravni. V stanovanjskih skupinah so izredno pomembni socialni stiki in možnost povečevanja stikov. Namen stanovanjskih skupin ni samo bivanjskega značaja, ampak tudi zagotavljanje in vzdrževanje stikov. Stanovalci in stanovalke stanovanjskih skupin so pogosto v okoliščinah, kjer so njihove socialne mreže okrnjene, druženje je omejeno (Videmšek, 2013, str. 152, 153).

Vseh stanovanjskih skupin v ŠENT-u je enajst, osrednjeslovenska regija jih šteje pet, obalno- kraška dve, severnoprimorska eno in savinjska regija tri (Slovenske Konjice, Petrovče, Šmarje pri Jelšah)(ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2017).

Jedro socialne vključenosti predstavlja stanovanje in je osnova za vključevanje ljudi v vsakdanje dogajanje. V Ustavi RS je pravica do stanovanja temeljna človekova pravica (36.

člen Ustave nedotakljivost stanovanja, 78. člen: država ustvarja možnosti, da bi državljani lahko pridobili primerno stanovanje). Urejeno bivanje ni le eksistencialnega pomena, temveč predstavlja varnost, prostor, kjer se ljudje počutijo sprejete, kjer imajo možnost shraniti svoje stvari; status, ki ga posameznik, posameznica ima v družbi, njegov socialni položaj, identiteto in nenazadnje omogoča življenje v skupnosti. Zagotavlja zasebnost, zaščito, naložbo in prostor, v katerem si posameznik, posameznica oblikuje življenje (Videmšek, 2013, str. 77, 78).

Na stanovanjsko področje močno vpliva tudi država s stanovanjsko politiko. Stanovanjska politika je oblika javnega poseganja na stanovanjsko področje. Funkcijo države na stanovanjskem področju lahko razdelimo na omejevalno, oskrbovalno in podporno. Prostor za bivanje predstavlja temelj organizacije življenja, nerešeno stanovanjsko vprašanje pa lahko vpliva na podaljšanje zdravljenja v instituciji ali celo brezdomstvo (Videmšek, 2012, str. 79).

1.4.2. Metode, koncepti, načela socialnega dela v stanovanjskih skupinah

Socialno delo dela z ljudmi in skupaj z njimi ne glede na okoliščine, v katerih so se ljudje znašli.

Socialni delavci in delavke se prepletajo z različnimi strokami in vstopajo v različna okolja, kjer je potrebna sprememba in kjer ljudje potrebujejo podporo pri spoprijemanju s stisko, premagovanjem življenjskih ovir in podporo pri večji samostojnosti (Videmšek, 2013, str. 32).

Socialno delo odgovarja na raznovrstne potrebe ljudi in upošteva specifične okoliščine posameznika, posameznice. Poleg univerzalnih pravic upošteva specifične potrebe

18

posameznika (Videmšek, 2013, str. 70). Ljudje imamo različne osebne okoliščine, prepletanje teh osebnih okoliščin vzpostavlja nove vsebine za delo (Videmšek, 2013, str. 148).

Stroka socialnega dela deluje v nepredvidljivih situacijah. Vrednote, ki jih upoštevajo pri svojem delu so spoštovanje razlik in različnosti, samoodločanje, prosta izbira, vpliv na svoje življenje, antidiskriminatorno delovanje, antistigma delovanje in upoštevanje pravice posameznika do socialne varnosti(ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2017).

Temeljne metode dela programa so individualno delo (delo s posameznikom, svetovanje, osebna pomoč, pomoč za samopomoč, izdelava in izvajanje individualnega načrta za samostojno življenje)m timsko delo, delo s skupino in delo s skupnostjo. Pri individualnem delu se izvajajo svetovalni razgovori, razbremenilni razgovori in informativni razgovori. Pomožne metode dela pa sestavlja analiza tveganja, krepitev moči, zagovorništvo in supervizija(ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, 2017).

Socialnodelovni koncepti, ki so pomembni za razvoj stanovanjskih skupin, so normalizacija, po Brandonu (1992, str. 13–16) (večanje izbir, razvijanje udeležbe, poglabljanje odnosov, individualizacija razvoja, stopnjevanje druženja), analiza tveganja, krepitev moči in zagovorništvo. Prav tako koncept krepitve moči, ki je povezan z drugimi koncepti, kot so perspektiva moči, okrevanje in koncept skupnostne oskrbe, kjer sta poudarjena koncepta samostojnega življenja in vključenost (Videmšek, 2013, str. 83- 103).

Normalizacijo so razvijali že v sedemdesetih letih v Skandinaviji, konec osemdesetih pa tudi v slovenskem prostoru. Normalizacija ponuja smernice, kako naj bodo službe organizirane. Je proces, kjer želimo ustvariti enake vzorce in razmere za življenje posameznikov, za tiste, ki imajo težave v duševnem zdravju kot tiste, ki jih nimajo. Pravica vseh je, da lahko ne glede na stanje telesa ali duševnega počutja živijo enako (Videmšek, 2013, str. 83). Metodo normalizacije lahko uporabimo za različne namene in funkcije, naredimo evalvacijo obstoječih služb in ugotovimo, koliko omogočajo ljudem s prevzemanjem cenjenih vlog (Rafaelič, 2015, str. 75).

V kontekstu krepitve moči uporabnika pomeni normalizacija v rešitev usmerjen pristop, posamezniku, posameznici zagotavlja najboljši način življenja in izhaja iz referenčnega okvirja posameznika, posameznice. Uporabnik, uporabnica poskrbi za kontekst pogovora. (Videmšek, 2013, str. 84, 85). Kritika normalizacije je tudi, da se mora posameznik spreminjati, namesto da bi se spreminjala in prilagajala družbena merila. Zato se je razvil koncept družbeno vrednotenih vlog. Wolf Wolfensberger (ameriški psiholog) je menil, da so vloge nekaterih skupin v družbi razvrednotene in se zavzemal za vključevanje. Koncept temelji na spreminjanju družbe. Vloga socialnega dela je, da se pri uporabniku, uporabnici z izkušnjo duševne stiske

19 prizadeva, da ta prevzema več cenjenih in spoštovanih družbenih vlog (Videmšek, 2013, str.

85, 87).

Temelj ravnanja v socialnem delu predstavlja koncept krepitve moči. Izziv s teorijo pomoči in sodobnim konceptom krepitve moči v socialnem delu predstavlja, kako se izogniti razmerja nadzora med uporabniki in strokovnjaki in kako se osredotočiti na socialno delo, ki pomeni sodelovanje z ljudmi. Uporabniki storitev imajo priložnost izraziti svoje potrebe (Videmšek, 2013, str. 91). O operaciji krepitve moči piše Flaker (2020a), ki pravi, da je smisel operacije krepitve moči torej dobiti moč, jo ohranjati in si opomoči po »epizodi pomoči«. Pretežna načina dela v krepitvi moči sta zagovorništvo in pogajanje.

Krepitev moči je pristop, kjer je najpomembneje dodajanje moči na različnih ravneh delovanja.

Usmerjena je v pridobivanje in dostop do virov moči (družbenega položaja, zaveznikov, prijateljev, omogočanje dostopa do finančnih sredstev) (Flaker, 2015).

S krepitvijo moči na individualni ravni posameznik ponovno pridobi zaupanje vase in okrepi lastne vire moči, poveča se osebna moč posameznika. Posameznik prepoznava, kako je stigmatiziran in zatiran. Načela krepitve moči na individualni ravni temeljijo na sodelovanju med uporabniki in strokovnjaki, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, odprti komunikaciji, zavezništvu. Vzpostavitev delovnega odnosa s posameznikom temelji na zaupanju in individualnem projektu pomoči (Videmšek, 2013, str. 95). Pri soustvarjanju smo sogovorniku odprli prostor, da je lahko izrazil cilje in želje ter ga podprli pri iskanju načinov za uresničevanje želja in ciljev. Krepitev moči pomeni tudi prevzem odgovornosti, tveganje, da posameznik naredi napako. Posameznika podpremo pri njegovih odločitvah, mu omogočimo moč in nadzor nad dogodki, spoštujemo njegove odločitve in osmišljamo njemu pomembne dogodke.

Krepitev moči predpostavlja, da so spremembe možne, ljudje imajo sami odgovore in rešitve, vloga strokovnega delavca, delavke pa je, da vodi, usmerja in podpira ljudi na njihovi poti (Videmšek, 2013, str. 97).

Krepitev moči na kolektivni ravni pomeni prizadevanje za pridobitev pravic, ki so bile nekaterim družbenim skupinam odvzete, pomeni zagovarjanje izgubljenih pravic (Videmšek, 2013, str. 92). Uporabniška gibanja so način krepitev moči na kolektivni ravni. Uporabniška gibanja so pomembno vplivala na razvoj skupnostnih služb, spremembe v odnosu moči, njihov pojav je pripomogel k osamosvojitvi uporabnikov in uporabnic od različnih vrst zatiranj (Videmšek, 2012b).

Osebno načrtovanje in izvajanje storitev upošteva uporabniško perspektivo, perspektivo moči in vpliv uporabnika, uporabnice nad procesom načrtovanja in izvajanja (Flaker, idr. 2013, str.

16, 17). Za ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno, kontinuirano in organizirano oskrbo in podporo v

20

skupnosti, načrtujemo in nato koordiniramo stalno oskrbo, prilagojeno potrebam posameznika.

Obsega podporo v celotnem življenju in dostop različnih izvajalcev (Flaker idr., 2013, str. 20).

Poudarek je na uporabnikovih ciljih (Rafaelič, 2015, str. 76).

Perspektiva moči, ki ga je vpeljal v socialno delo Dennis Saleebey (1997), pomeni, da se ravnanje strokovnega delavca, delavke usmeri k iskanju rešitev in novih možnosti in se ne osredotoča na probleme. Pri perspektivi moči koncept pomoči ubesedi sedanjost na novo, ubesedimo nove in obnovimo stare vire moči. Socialno delo s perspektive moči išče posameznikove potenciale in temelji na tem, da ima vsak posameznik spretnosti, ki jih lahko razvija in tako povečuje moč. Pri tem je pomembna strokovna drža, ki se trudi krepiti družbeni položaj posameznika. Pri perspektivi moči pogledamo na odnose s perspektive posameznika, da povečamo posameznikov vpliv. Pri krepitvi moči se izboljša in krepi posameznikov položaj.

Povečuje se moč posameznika, da si pridobi samozavest, potenciali se krepijo tako, da bi posameznik lahko kompetentno odločal o svojem življenju (Videmšek, 2013, str. 99, 100).

Flaker (2020b) razlaga, da je strokovnjak velikokrat usmerjen v vrline človeka. Socialna delavka opazuje uporabnika sperspektive vrlin in na njih se gradi delovni odnos. Torej je perspektiva moči ožji pojem, je del krepitve moči.

Delo v stanovanjskih skupinah je kompleksno, povezano s pripravami na življenje v skupini in zunaj nje. Videmšek (2013, str. 210–213) razdeli bivanje in strokovno delo v stanovanjski skupini na tri faze. Prva faza je vključevanje priprave na selitev uporabnika, uporabnice v stanovanjsko skupino (načrt preselitve, obseg podpore, storitve, ki jih bo potreboval, finančni izračun plačevanja storitev), naslednja je namestitev in vključitev prilagajanja na življenje v skupini (vzpostavitev delovnega odnosa in dogovora o sodelovanju, skupna določitev ciljev, socialne mreže, pridobivanje znanj ter spretnosti za samostojno ravnanje, vizija o tem, kje se vidi čez eno leto), tretja pa priprava na bivanje zunaj skupine.

Za socialno vključenost uporabnika, uporabnice socialni delavec, delavka mobilizira vire posameznika. Strokovni delavec in uporabnik definirata pomembne ljudi v njegovem življenju, dogodke, ki se jih rad udeležuje, spretnosti, ki jih ima in si jih želi pridobiti, kaj ga veseli in skrbi. Socialni delavec, delavka spodbuja posameznika, posameznico, da se včlani v aktivnosti v skupnosti (Videmšek, 2013, str. 153, 154).