Ţe od nekdaj so ljudje ţeleli sporočati drug drugemu različne stvari tudi na daljavo.
Organiziranemu prenosu sporočil na daljavo, od pošiljatelja do naslovnika, pravimo pošta.
Beseda pošta je iz italijanske besede posta, ki izvira iz latinskega posita statio- postaja za menjavo konjev. Beseda pošta je pomenila tudi razdaljo med dvema postajama, ki je merila 800 seţnjev, torej je ena poštna razdalja merila 14.976 metrov.1
Najstarejše poštne sluţbe so delovale ţe pribliţno 4000 let pred našim štetjem na Kitajskem in pred 3000 leti pred našim štetjem v Egiptu in Asiriji. Na našem ozemlju je delovala prva organizirana poštna sluţba, ki so jo postavili Rimljani delno po perzijskem, delno pa po egipčanskem zgledu. Začetki rimske poštne organizacije segajo v 3. stoletje pred našim štetjem. Prvotna poštna organizacija je bila sluţba slov, ki so z rednim prenašanjem sporočil vzdrţevali stike med rimskim senatom in upravo v provincah. Ves poštni sistem je korenito spremenil prvi rimski cesar Avgust. Najprej so kurirji prenašali pisma in druga sporočila celotno pot tja in nazaj. Nadomestil jih je s hitrimi sli, ki so se na postajah menjavali skupaj s konji. Ti sli pa niso bili zanesljivi, zato je namesto njih uvedel enega samega kurirja, ki je na določenih postajah zamenjal voz oziroma vprego. Podobno kot rimska je delovala tudi poštna sluţba arabskih kalifov, ki so jo ustanovili v drugi polovici 7. stoletja. Do 10. stoletja je imela okrog 1000 kurirskih postaj po vsem takratnem muslimanskem svetu. Največjo mreţo postaj pa je imela poštna sluţba na Kitajskem, štela je 25.000 sprejemno-predajnih postaj.2
Slika 1: Rimski poštni voz
V začetku srednjega veka je bila zelo razširjena sicer ţe stara oblika pošiljanja sporočil s kurirji. Najprej so bili kurirji predvsem naključne osebe, ki so potovale v kraj, kamor je pošiljatelj hotel poslati sporočilo. To so bili predvsem potujoči pevci, trgovci, pridigarji,
1 Revija Gea, Pošta nekoč in danes. Letnik XIII, št.1, Ljubljana, Mladinska knjiga, stran 14,15
2 Prav tam.
romarji in drugi, ki so bili zaradi svojega načina ţivljenja za to še posebej prikladni. Niso raznašali samo sporočil, ampak tudi denar in nekatere dobrine, kot so vino, meso, dragoceni predmeti, itd. V tem času so se začeli pojavljati tudi poklicni sli, ki so se preţivljali z prenašanjem sporočil in drugih stvari. Sli so prenašali sporočila peš, na konjih ali pa z enovpregami. Običajno so bili oboroţeni, saj je bilo potovanje po takratnih cestah in poteh nevarno.3
Na prehodu srednjega v novi vek je Maksimiljan iz vladarske rodbine Habsburţanov, razširil svojo oblast na gospodarsko najbolj razvite predele v Evrope ter po izumrtju celjskih in goriških grofov zdruţil v svojih rokah tudi vse habsburške deţele v Vzhodnih Alpah. Z reorganizacijo uprave je ţelel centralizirati oblast v svojih deţelah, to pa je terjalo tudi organizirano posredovanje korespondence. Prenos upravne korespondence je poveril druţini Taxis. Ti so se obvezali povezavo z več postojankami med pošiljatelji in naslovniki. Kurirji, zaposleni na postojankah, so pisma prenašali po sistemu jezdne štafete od svoje, pa do obeh jezdnih postaj.4
Prenos sporočil s sli na konjih je bil organiziran v Beneški republiki ţe v 14. stoletju. Leta 1488 je Maksimilijan I. Habsburški sklenil dogovor o organizaciji z Johannesom Taxisom.
Bistvo novega načina prenosa je bilo v postavitvi poštne poti z vmesnimi postojankami. Na postajah, ki so bile običajno v gostiščih in krčmah so delovali sli tekači in sli na konjih.
Takšne redne poštne zveze je na vladarjev ukaz vzpostavljal Johannes Taxis s sorodnikoma Francem in Gabrielom iz Innsbrucka na Nizozemsko, v Belgijo, severni Italijo, na Koroško, Dunaj…S poroko Maksimilijanovega sina Filipa s Kastiljsko kraljično Ivano so Habsburţani zavladali temu delu Evrope. Ta dogodek štejemo za začetek poštnih zvez v Evropi. Odtlej so se samo še širile in razvijale.5
Redne poštne poti so čez ozemlje današnje Slovenije začele delovati v 15. stoletju.
Taxisom je bilo naročeno naj vzpostavijo poštno zvezo od Innsbrucka do Gorice, Simon Ungersbach pa je uredil še podaljšek te poti do Ljubljane. To je bila prva redna drţavna poštna zveza, zato jo lahko označimo kot začetek poštne institucije na Slovenskem ozemlju.6
Povsem novo poglavje poštne zgodovine je pri nas odprl Maksimilijanov vnuk, nadvojvoda Karel, ki je kot notranjeavstrijski deţelni knez v Gradcu osnoval za svoje deţele enake centralne urade kot so bili na Dunaju. Leta 1573 je Karel zahteval vzpostaviti prvo pisemsko »peš« pošto med Gradcem in Ljubljano. To je bila prva trajna poštna zveza na slovenskem ozemlju. Čez nekaj let so sle pešce zamenjali jezdeci, nato so linijo podaljšali do Benetk. Kmalu so ji sledile še druge poštne zveze in tudi prvotno začasne vojaške kurirske zveze so postopno postajale prave redne poštne linije.7
Pošta je prevaţala vse vrste pošiljk, od pisem do paketov in denarja, na poštnih postajah pa so potniki lahko najeli konja in spremstvo za potovanje. Podjetni Paari so kmalu postali druga velika evropska poštna dinastija in konkurenčni boj med obema poštnima druţinama je
3 Revija Gea, Pošta nekoč in danes, Letnik XIII, št.1, Ljubljana, Mladinska knjiga, stran 14,15.
4 Andrej Hozjan, Nastanek in razvoj drţavne poštne institucije na Slovenskem v obdobju od 1489 do 1722, Pošta na slovenskih tleh, Maribor, 1997, str. 64.
5 Prav tam.
6 Prav tam.
7 Ljudmila Bezlaj Krevel, Ko še ni bilo mobilnikov, Posredovanje sporočil in raznovrstnih pošiljk od pošiljatelja do nalovnika, Ko še ni bilo mobitelov, Zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih kroţkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 2006, str. 5.
pripeljal do ločitve nemške cesarske in avstrijske dvorne pošte. Leta 1722 je oče Marije Terezije Karel VI pošto v Avstriji podrţavil, Paarom pa je drţava plačala odškodnino za izgubo dohodkov, ki jim jih je prinašala pošta. Organizacijo poslovanja pošte, zagotavljanje nemotenega poštnega prometa, določanje taks, ipd. je doslej urejala drţava, ki je uvedla tudi carino, pošiljanje priporočenih in vrednostnih pošiljk ter določala odškodnino za izgubljene pošiljke.8
Skupna lastnost vseh poštnih zvez je bila, da je poštnino plačal naslovnik in ne pošiljatelj.
Izračun poštnine je bil zelo zapleten in s povečanjem poštne sluţbe tudi zelo zamuden.
Rowland Hill uradno velja za izumitelja poštne znamke, čeprav je Slovenec Lovrenc Košir ţe več kot pred 100 leti predlagal enostavnejše plačevanje poštnih storitev, vendar njegovega predloga niso sprejeli. Košir je vse do svoje smrti zaman dokazoval, da je on izumitelj poštne znamke. Pred uvedbo znamk so uporabljali različne pečate, rokopisne enačbe in ţige, s katerimi so potrjevali plačilo poštnih uslug.10
Slika 3: Priložnostna spominska znamka, ki jo je Avstrija izdala ob stoletnici Koširjeve smrti leta 1979
8 Ljudmila Bezlaj Krevel, Pošta, Enciklopedija Slovenije, 9, Ljubljana, 1995, str. 184.
9 Revija Gea, Pošta nekoč in danes, Letnik XIII, št.1, Ljubljana, Mladinska knjiga, stran 14,15.
10 http://www.posta.si/Namizje.aspx?tabid=89
Predstavniki 22 drţav so 9. oktobra 1874 podpisali sporazum imenovan Bernska pogodba in z njo je bila ustanovljena Generalna poštna zveza. V naslednjih letih se je število drţav, ki so se priključevale tej pogodbi povečevalo, zato so jo leta 1878 preimenovali v Svetovno Poštno Zvezo-Universal Postal Union. Universal Postal Union je leta 1948 postala posebna organizacija OZN s sedeţem v Bernu. Slovenija je članica od 27. avgusta 1992. Poštni promet teče danes tako, da pošiljke zbirajo v poštnih uradih, bodisi neposredno z oddajo na okencu ali po poštnih nabiralnikih. Od tod jih pripeljejo v poštni center od koder jih usmerijo na ustrezne poštne urade, ki spadajo k temu centru ali v drug poštni center. Pošiljke za tujino pošljejo na izmenjalno pošto, skozi katero gredo pošiljke v tujino in iz nje. Javno pošto je vedno nadzirala drţava, tudi če je bila v zasebni lasti. V 18. stoletju so jih podrţavili. Kot drţavna ustanova je imela monopol nad prenašanjem pisemskih sporočil in paketov, na začetku tudi nad prevaţanjem potnikov.11
Po zdruţitvi Drţave SHS s kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev so morali v Sloveniji organizacijo poštne, telegrafske in telefonske dejavnosti prilagoditi zahtevam povsem nove, doslej tuje drţave ter prilagoditi poštni, telegrafski in telefonski promet novim drţavnim mejam. Namesto nemščine so se morali usluţbenci v nekaj mesecih naučiti novega, doslej tujega jezika in celo nove pisave ter se znajti povsem novem sistemu drţavne uprave, katere del so postali. Ţe čez nekaj mesecev je bila poštna,telegrafska in telefonska sluţba organizirana strogo centralistično, vodena iz Beograda in financirana iz proračuna.12
Ne glede na določen razvoj poštne dejavnosti v Sloveniji v času med obema vojnama so poštni usluţbenci in gospodarski krogi, ki so bili odvisni od poštnih uslug, doţivljali to obdobje zgolj kot nazadovanje. V drugi polovici tridesetih let so postajale vse ostrejše kritike razdeljevanja proračunskih sredstev v poštni, telegrafski in telefonski dejavnosti, pri čemer so poudarjali, da Slovenija z visokim ustvarjenim dohodkom podpira poštna ravnateljstva v drugih predelih drţave. Zato je razumljivo, da je slovenski narodnoosvobodilni svet še pred koncem druge svetovne vojne načrtoval, da bodo pošta, telegraf in telefon po vojni pod pristojnostjo slovenskega ministrstva za promet, prav tako naj bi se tudi poštna hranilnica preoblikovala v samostojen republiški čekovni zavod.13
Vendar je tako kot ostalo upravo tudi pošto leta 1945 takoj po osvoboditvi Ljubljane prevzela vojska. Ker je bil prenos pošiljk in sporočil javna sluţba in je pošta poleg ekonomske opravljala določeno upravno dejavnost, ki je zahtevala enotno vodenje, je bilo tudi po uvedbi delavskega samoupravljanja v petdesetih letih delovanje delavskih organov še zelo omejeno.14
V drugi polovici sedemdesetih let so prevoze poštnih pošiljk opravljali skoraj povsod ţe z lastnimi vozili, tudi dostavna sluţba je bila ţe motorizirana. Medtem ko se je Jugoslavija ţe
11 Revija Gea, Pošta nekoč in danes, Letnik XIII, št.1, Ljubljana, Mladinska knjiga, str. 16,17,18.
12 Ljudmila Bezlaj Krevel, Ko še ni bilo mobilnikov, Posredovanje sporočil in raznovrstnih pošiljk od pošiljatelja do naslovnika, Ko še ni bilo mobitelov, Zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih kroţkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 2006, str. 7.
13 Ljudmila Bezlaj Krevel, Ko še ni bilo mobilnikov, Posredovanje sporočil in raznovrstnih pošiljk od pošiljatelja do naslovnika, Ko še ni bilo mobitelov, Zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih kroţkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 2006, str. 7,8.
14 Ljudmila Bezlaj Krevel, Ko še ni bilo mobilnikov, Posredovanje sporočil in raznovrstnih pošiljk od pošiljatelja do naslovnika, Ko še ni bilo mobitelov, Zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih kroţkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 2006, str. 8,9.
leta 1922 ţe vključila v evropski letalski promet in so letala prevaţala tudi pošto, se je Slovenija v redni letalski promet vključila šele leta 1933, ko je dobila primerno letališče.15
Z razvojem prometa in drugih tehnologij se je v zadnjih desetletjih to začelo spreminjati.
Na Švedskem in v Avstriji je poštni promet ţe popolnoma brez omejitve, v večjem delu sveta pa imajo drţavne pošte še monopol, vendar samo nad točno določenimi vrstami pošiljk. V večini Evropskih drţav velja monopol za pošiljke, teţke do 100 gramov.16
Poštni rog je zaščitni znak številnih poštnih organizacij. V poštnem prometu v preteklosti so postiljoni z njim naznanjali prihod na poštno postajo in sklicevali potnike pred odhodom kočije. Z različnimi melodijami so lahko napovedali vrsto voţnje oziroma pošiljke in s tem zahtevo po obravnavi na postaji. 17
15 Ljudmila Bezlaj Krevel, Pošta, telegraf in telefon, Pošta na slovenskih tleh, Maribor, 1997, str. 209-211.
16 Revija Gea, Pošta nekoč in danes, Letnik XIII, št.1, Ljubljana, Mladinska knjiga, str. 16,17,18.
17 Prav tam.