OŠ OB DRAVINJI SLOVENSKE KONJICE ZGODOVINSKI KROŽEK
KO ŠE NI BILO MOBITELOV
Z lepimi pozdravi skozi čas
Vsak dan je spraševala, če pismo je prišlo...
MENTORICA: Katja Holobar, prof. zgod.
Slovenske Konjice, marec 2007
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujemo vsem informatorjem, ki so ob razglednicah in pismih delili z nami svoje spomine.
Zahvaljujemo se gospodu Slavku Guzeju, upravniku Pošte Slovenske Konjice in gospe Darji Kotnik, namestnici upravnika, ki sta nam razkazala pošto v Slovenskih Konjicah in povedala kako deluje pošta danes.
Za razglednice, pisma in spomine, ki so jih delile z nami, se zahvaljujemo gospe Mariji Gorinšek, gospe Mariji Martinčič, gospe Mariji Rebernak, gospe Milici Trdin, gospe Emi Zaloţnik in gospe Štefki Kovše.
Zahvaljujemo se OŠ Ob Dravinji za pomoč pri pripravi in izdelavi raziskovalne naloge.
In nazadnje se zahvaljujemo mentorici Katji Holobar, ki nas je vodila in spodbujala skozi izdelavo raziskovalne naloge ter vsem, ki so kakorkoli pomagali pri pripravi in izdelavi raziskovalne naloge.
Sodelujoči učenci
KAZALO
1 OPREDELITEV NALOGE ... 4
2 METODE DELA ... 5
3 NAMEN IN POTEK DELA ... 6
4 RAZVOJ POŠTE ... 7
5 DOPISOVANJE MED OBEMA VOJNAMA: DVAJSETA LETA 20. STOLETJA ... 12
5.1 MARIJAMARTINČIČ ... 12
5.2 JULIJANARUS ... 12
5.3 ZUNANJOSTPISMA ... 13
5.4 VSEBINAPISMA ... 14
5.5 RAZGLEDNICE ... 17
6 DOPISOVANJE MED 2. SVETOVNO VOJNO ... 18
6.1 MARIJAREBERNAK ... 18
6.2 KAROLČERNEC ... 18
6.3 ZUNANJOSTPISMA ... 19
6.4 VSEBINAPISMA ... 20
7 PETDESETA LETA 20. STOLETJA ... 23
7.1 MARIJAGORINŠEK ... 23
7.2 KARELGORINŠEK ... 23
7.3 VSEBINAPISEM ... 24
7.4 ZUNANJOSTPISMA ... 24
8 SEDEMDESETA LETA 20. STOLETJA ... 26
8.1 ŠTEFKAKOVŠE ... 26
8.2 ZUNANJOSTPISMA ... 26
8.3 RAZGLEDNICE ... 27
8.4 VSEBINAPISMA ... 28
9 DELOVANJE POŠTE DANES ... 29
10 ZAKLJUČEK ... 31
11 LITERATURA ... 32
12 VIRI ... 33
12.1 USTNIVIRI ... 33
12.2 MATERIALNIVIRI ... 33
13 SEZNAM SLIK ... 34
14 PRILOGA ... 36
14.1 RAZGLEDNICE ... 36
1 OPREDELITEV NALOGE
Raziskovalna naloga z naslovom Z lepimi pozdravi skozi čas ţeli prikazati kako je skozi različna zgodovinska obdobja potekalo dopisovanje med ljudmi, ki so ţiveli v širši okolici Slovenskih Konjic. Zajeli smo obdobje zadnjih stotih let.
Slovenci smo v zadnjih stotih letih preţiveli zelo pestre in razgibane čase, ki se odraţajo tudi v političnem, gospodarskem in druţbeno-kulturnem ţivljenju na Konjiškem. Med obema vojnama smo bili del Kraljevine SHS pod vodstvom Karadordevičev, med drugo svetovno vojno je bila Štajerska pod okupacijo nemškega nacističnega sistema, v povojnem obdobju smo se znašli v Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji, vse do leta 1991, ko smo postali samostojna drţava Republika Slovenija. Vse te spremembe so se odraţale tudi v organizaciji pošte in načinu dopisovanja med ljudmi.
Na začetku naloge smo podali nekaj poudarkov iz razvoja poštne organizacije. Nato smo raziskali pot pisma od pošiljatelja do prejemnika ter primerjali dopisovanje v različnih obdobjih. Osredotočili smo se na 20-ta leta 20. stoletja, čas druge svetovne vojne in povojna 50-ta ter 70-ta leta. Obiskali smo tudi pošto v Slovenskih Konjicah in opisali delovanje pošte danes. Raziskovalna naloga vključuje primerjavo raznovrstnosti pisem, znamk in pečatov, osvetli pa tudi načine dopisovanja v omenjenih obdobjih.
2 METODE DELA
Pri raziskovanju smo si pomagali z različno literaturo. Glavni del našega raziskovanja je predstavljalo delo na terenu. Skušali smo dobiti čim več informacij, ki smo jih nanizali v raziskovalni nalogi. S pomočjo prijaznih ljudi, sodelujočih pri raziskovalni nalogi, smo razkrivali dopisovanje in poštni promet v bliţnji preteklosti. Poiskali smo tudi poštni material, ki se je ohranil po domovih ljudi in ga primerjali s sodobnimi poštnimi materiali.
Naše metode dela so bile:
pregled literature
intervjuji
iskanje virov z delom na terenu
Z raziskovalno nalogo smo ugotovili, kako je bilo organizirano dopisovanje med ljudmi v dvajsetih letih 20. stoletja, v času druge svetovne vojne, po vojni in danes. Izzivov je bilo veliko. Nekaj jih bomo skušali predstaviti v raziskovalni nalogi.
3 NAMEN IN POTEK DELA
Učenci devetih razredov devetletke smo ţeleli v raziskovalni nalogi Z lepimi pozdravi skozi čas s pomočjo literature in virov raziskati dopisovanje na Konjiškem. Osredotočili smo se predvsem na obdobje zadnjih stotih let.
Pri nastajanju raziskovalne naloge so sodelovali: Mario Gorenjak, Luka Marinšek, Boštjan Plešnik, Natalija Erker, Katja Ratej, Alja Jug, Monika Klančnik, Katja Lečnik, Monika Hatunšek, Julija Furman, Valentina Gorinšek, Maruša Bevc, Eva Martinčič, Doroteja Trdin, Patricija Napotnik, Lea Podpečan ter učiteljica Katja Holobar.
Najprej smo si naredili načrt kako se lotiti raziskovanja. Pogovorili smo se o temi in zbrali ideje o tem kaj raziskovati. Nato smo začeli iskati literaturo v šolski knjiţnici, v Univerzitetni knjiţnici Maribor, v poštni knjiţnici v Mariboru ter v splošni knjiţnici Slovenske Konjice.
Kmalu smo ugotovili, da je literature za naše lokalno konjiško območje zelo malo oziroma je skoraj ni, zato smo se odločili naše raziskovanje usmeriti v delo na terenu. Najprej je vsak dobil nalogo poiskati starejše razglednice in pisma. Nato smo se razdelili v skupine in po skupinah začeli raziskovati posamezno zgodovinsko obdobje. Materiale, ki smo jih zbrali smo pregledali in jih podrobneje raziskali. Izvedli smo tudi intervjuje s starimi starši. Ko smo zbrali dovolj virov smo jih vključili v raziskovalno nalogo.
Delo je bilo zelo zanimivo, saj smo se lahko naučili kako so si dopisovali ljudje v preteklosti. Z delom na terenu smo primerjali potovanje pisma nekoč in danes. Ugotovitve smo nato povezovali z našim zgodovinskim znanjem.
4 RAZVOJ POŠTE
Ţe od nekdaj so ljudje ţeleli sporočati drug drugemu različne stvari tudi na daljavo.
Organiziranemu prenosu sporočil na daljavo, od pošiljatelja do naslovnika, pravimo pošta.
Beseda pošta je iz italijanske besede posta, ki izvira iz latinskega posita statio- postaja za menjavo konjev. Beseda pošta je pomenila tudi razdaljo med dvema postajama, ki je merila 800 seţnjev, torej je ena poštna razdalja merila 14.976 metrov.1
Najstarejše poštne sluţbe so delovale ţe pribliţno 4000 let pred našim štetjem na Kitajskem in pred 3000 leti pred našim štetjem v Egiptu in Asiriji. Na našem ozemlju je delovala prva organizirana poštna sluţba, ki so jo postavili Rimljani delno po perzijskem, delno pa po egipčanskem zgledu. Začetki rimske poštne organizacije segajo v 3. stoletje pred našim štetjem. Prvotna poštna organizacija je bila sluţba slov, ki so z rednim prenašanjem sporočil vzdrţevali stike med rimskim senatom in upravo v provincah. Ves poštni sistem je korenito spremenil prvi rimski cesar Avgust. Najprej so kurirji prenašali pisma in druga sporočila celotno pot tja in nazaj. Nadomestil jih je s hitrimi sli, ki so se na postajah menjavali skupaj s konji. Ti sli pa niso bili zanesljivi, zato je namesto njih uvedel enega samega kurirja, ki je na določenih postajah zamenjal voz oziroma vprego. Podobno kot rimska je delovala tudi poštna sluţba arabskih kalifov, ki so jo ustanovili v drugi polovici 7. stoletja. Do 10. stoletja je imela okrog 1000 kurirskih postaj po vsem takratnem muslimanskem svetu. Največjo mreţo postaj pa je imela poštna sluţba na Kitajskem, štela je 25.000 sprejemno-predajnih postaj.2
Slika 1: Rimski poštni voz
V začetku srednjega veka je bila zelo razširjena sicer ţe stara oblika pošiljanja sporočil s kurirji. Najprej so bili kurirji predvsem naključne osebe, ki so potovale v kraj, kamor je pošiljatelj hotel poslati sporočilo. To so bili predvsem potujoči pevci, trgovci, pridigarji,
1 Revija Gea, Pošta nekoč in danes. Letnik XIII, št.1, Ljubljana, Mladinska knjiga, stran 14,15
2 Prav tam.
romarji in drugi, ki so bili zaradi svojega načina ţivljenja za to še posebej prikladni. Niso raznašali samo sporočil, ampak tudi denar in nekatere dobrine, kot so vino, meso, dragoceni predmeti, itd. V tem času so se začeli pojavljati tudi poklicni sli, ki so se preţivljali z prenašanjem sporočil in drugih stvari. Sli so prenašali sporočila peš, na konjih ali pa z enovpregami. Običajno so bili oboroţeni, saj je bilo potovanje po takratnih cestah in poteh nevarno.3
Na prehodu srednjega v novi vek je Maksimiljan iz vladarske rodbine Habsburţanov, razširil svojo oblast na gospodarsko najbolj razvite predele v Evrope ter po izumrtju celjskih in goriških grofov zdruţil v svojih rokah tudi vse habsburške deţele v Vzhodnih Alpah. Z reorganizacijo uprave je ţelel centralizirati oblast v svojih deţelah, to pa je terjalo tudi organizirano posredovanje korespondence. Prenos upravne korespondence je poveril druţini Taxis. Ti so se obvezali povezavo z več postojankami med pošiljatelji in naslovniki. Kurirji, zaposleni na postojankah, so pisma prenašali po sistemu jezdne štafete od svoje, pa do obeh jezdnih postaj.4
Prenos sporočil s sli na konjih je bil organiziran v Beneški republiki ţe v 14. stoletju. Leta 1488 je Maksimilijan I. Habsburški sklenil dogovor o organizaciji z Johannesom Taxisom.
Bistvo novega načina prenosa je bilo v postavitvi poštne poti z vmesnimi postojankami. Na postajah, ki so bile običajno v gostiščih in krčmah so delovali sli tekači in sli na konjih.
Takšne redne poštne zveze je na vladarjev ukaz vzpostavljal Johannes Taxis s sorodnikoma Francem in Gabrielom iz Innsbrucka na Nizozemsko, v Belgijo, severni Italijo, na Koroško, Dunaj…S poroko Maksimilijanovega sina Filipa s Kastiljsko kraljično Ivano so Habsburţani zavladali temu delu Evrope. Ta dogodek štejemo za začetek poštnih zvez v Evropi. Odtlej so se samo še širile in razvijale.5
Redne poštne poti so čez ozemlje današnje Slovenije začele delovati v 15. stoletju.
Taxisom je bilo naročeno naj vzpostavijo poštno zvezo od Innsbrucka do Gorice, Simon Ungersbach pa je uredil še podaljšek te poti do Ljubljane. To je bila prva redna drţavna poštna zveza, zato jo lahko označimo kot začetek poštne institucije na Slovenskem ozemlju.6
Povsem novo poglavje poštne zgodovine je pri nas odprl Maksimilijanov vnuk, nadvojvoda Karel, ki je kot notranjeavstrijski deţelni knez v Gradcu osnoval za svoje deţele enake centralne urade kot so bili na Dunaju. Leta 1573 je Karel zahteval vzpostaviti prvo pisemsko »peš« pošto med Gradcem in Ljubljano. To je bila prva trajna poštna zveza na slovenskem ozemlju. Čez nekaj let so sle pešce zamenjali jezdeci, nato so linijo podaljšali do Benetk. Kmalu so ji sledile še druge poštne zveze in tudi prvotno začasne vojaške kurirske zveze so postopno postajale prave redne poštne linije.7
Pošta je prevaţala vse vrste pošiljk, od pisem do paketov in denarja, na poštnih postajah pa so potniki lahko najeli konja in spremstvo za potovanje. Podjetni Paari so kmalu postali druga velika evropska poštna dinastija in konkurenčni boj med obema poštnima druţinama je
3 Revija Gea, Pošta nekoč in danes, Letnik XIII, št.1, Ljubljana, Mladinska knjiga, stran 14,15.
4 Andrej Hozjan, Nastanek in razvoj drţavne poštne institucije na Slovenskem v obdobju od 1489 do 1722, Pošta na slovenskih tleh, Maribor, 1997, str. 64.
5 Prav tam.
6 Prav tam.
7 Ljudmila Bezlaj Krevel, Ko še ni bilo mobilnikov, Posredovanje sporočil in raznovrstnih pošiljk od pošiljatelja do nalovnika, Ko še ni bilo mobitelov, Zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih kroţkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 2006, str. 5.
pripeljal do ločitve nemške cesarske in avstrijske dvorne pošte. Leta 1722 je oče Marije Terezije Karel VI pošto v Avstriji podrţavil, Paarom pa je drţava plačala odškodnino za izgubo dohodkov, ki jim jih je prinašala pošta. Organizacijo poslovanja pošte, zagotavljanje nemotenega poštnega prometa, določanje taks, ipd. je doslej urejala drţava, ki je uvedla tudi carino, pošiljanje priporočenih in vrednostnih pošiljk ter določala odškodnino za izgubljene pošiljke.8
Skupna lastnost vseh poštnih zvez je bila, da je poštnino plačal naslovnik in ne pošiljatelj.
Izračun poštnine je bil zelo zapleten in s povečanjem poštne sluţbe tudi zelo zamuden.
Razlike v organizacijah poštne sluţbe so v 17. stoletju pripeljale do prvih meddrţavnih dogovorov o poštnem prometu. Najpomembnejša je bila verjetno reforma, ki jo je vodil Rowland Hill. Ta je v Veliki Britaniji zagotovila enotno tarifo en peni za pismo, poslano komur koli v drţavi. Sprejetje te reforme je pripeljalo do uporabe prve poštne znamke- znamenitega črnega penija.9
Slika 2: Črni penny
Rowland Hill uradno velja za izumitelja poštne znamke, čeprav je Slovenec Lovrenc Košir ţe več kot pred 100 leti predlagal enostavnejše plačevanje poštnih storitev, vendar njegovega predloga niso sprejeli. Košir je vse do svoje smrti zaman dokazoval, da je on izumitelj poštne znamke. Pred uvedbo znamk so uporabljali različne pečate, rokopisne enačbe in ţige, s katerimi so potrjevali plačilo poštnih uslug.10
Slika 3: Priložnostna spominska znamka, ki jo je Avstrija izdala ob stoletnici Koširjeve smrti leta 1979
8 Ljudmila Bezlaj Krevel, Pošta, Enciklopedija Slovenije, 9, Ljubljana, 1995, str. 184.
9 Revija Gea, Pošta nekoč in danes, Letnik XIII, št.1, Ljubljana, Mladinska knjiga, stran 14,15.
10 http://www.posta.si/Namizje.aspx?tabid=89
Predstavniki 22 drţav so 9. oktobra 1874 podpisali sporazum imenovan Bernska pogodba in z njo je bila ustanovljena Generalna poštna zveza. V naslednjih letih se je število drţav, ki so se priključevale tej pogodbi povečevalo, zato so jo leta 1878 preimenovali v Svetovno Poštno Zvezo-Universal Postal Union. Universal Postal Union je leta 1948 postala posebna organizacija OZN s sedeţem v Bernu. Slovenija je članica od 27. avgusta 1992. Poštni promet teče danes tako, da pošiljke zbirajo v poštnih uradih, bodisi neposredno z oddajo na okencu ali po poštnih nabiralnikih. Od tod jih pripeljejo v poštni center od koder jih usmerijo na ustrezne poštne urade, ki spadajo k temu centru ali v drug poštni center. Pošiljke za tujino pošljejo na izmenjalno pošto, skozi katero gredo pošiljke v tujino in iz nje. Javno pošto je vedno nadzirala drţava, tudi če je bila v zasebni lasti. V 18. stoletju so jih podrţavili. Kot drţavna ustanova je imela monopol nad prenašanjem pisemskih sporočil in paketov, na začetku tudi nad prevaţanjem potnikov.11
Po zdruţitvi Drţave SHS s kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev so morali v Sloveniji organizacijo poštne, telegrafske in telefonske dejavnosti prilagoditi zahtevam povsem nove, doslej tuje drţave ter prilagoditi poštni, telegrafski in telefonski promet novim drţavnim mejam. Namesto nemščine so se morali usluţbenci v nekaj mesecih naučiti novega, doslej tujega jezika in celo nove pisave ter se znajti povsem novem sistemu drţavne uprave, katere del so postali. Ţe čez nekaj mesecev je bila poštna,telegrafska in telefonska sluţba organizirana strogo centralistično, vodena iz Beograda in financirana iz proračuna.12
Ne glede na določen razvoj poštne dejavnosti v Sloveniji v času med obema vojnama so poštni usluţbenci in gospodarski krogi, ki so bili odvisni od poštnih uslug, doţivljali to obdobje zgolj kot nazadovanje. V drugi polovici tridesetih let so postajale vse ostrejše kritike razdeljevanja proračunskih sredstev v poštni, telegrafski in telefonski dejavnosti, pri čemer so poudarjali, da Slovenija z visokim ustvarjenim dohodkom podpira poštna ravnateljstva v drugih predelih drţave. Zato je razumljivo, da je slovenski narodnoosvobodilni svet še pred koncem druge svetovne vojne načrtoval, da bodo pošta, telegraf in telefon po vojni pod pristojnostjo slovenskega ministrstva za promet, prav tako naj bi se tudi poštna hranilnica preoblikovala v samostojen republiški čekovni zavod.13
Vendar je tako kot ostalo upravo tudi pošto leta 1945 takoj po osvoboditvi Ljubljane prevzela vojska. Ker je bil prenos pošiljk in sporočil javna sluţba in je pošta poleg ekonomske opravljala določeno upravno dejavnost, ki je zahtevala enotno vodenje, je bilo tudi po uvedbi delavskega samoupravljanja v petdesetih letih delovanje delavskih organov še zelo omejeno.14
V drugi polovici sedemdesetih let so prevoze poštnih pošiljk opravljali skoraj povsod ţe z lastnimi vozili, tudi dostavna sluţba je bila ţe motorizirana. Medtem ko se je Jugoslavija ţe
11 Revija Gea, Pošta nekoč in danes, Letnik XIII, št.1, Ljubljana, Mladinska knjiga, str. 16,17,18.
12 Ljudmila Bezlaj Krevel, Ko še ni bilo mobilnikov, Posredovanje sporočil in raznovrstnih pošiljk od pošiljatelja do naslovnika, Ko še ni bilo mobitelov, Zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih kroţkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 2006, str. 7.
13 Ljudmila Bezlaj Krevel, Ko še ni bilo mobilnikov, Posredovanje sporočil in raznovrstnih pošiljk od pošiljatelja do naslovnika, Ko še ni bilo mobitelov, Zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih kroţkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 2006, str. 7,8.
14 Ljudmila Bezlaj Krevel, Ko še ni bilo mobilnikov, Posredovanje sporočil in raznovrstnih pošiljk od pošiljatelja do naslovnika, Ko še ni bilo mobitelov, Zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih kroţkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 2006, str. 8,9.
leta 1922 ţe vključila v evropski letalski promet in so letala prevaţala tudi pošto, se je Slovenija v redni letalski promet vključila šele leta 1933, ko je dobila primerno letališče.15
Z razvojem prometa in drugih tehnologij se je v zadnjih desetletjih to začelo spreminjati.
Na Švedskem in v Avstriji je poštni promet ţe popolnoma brez omejitve, v večjem delu sveta pa imajo drţavne pošte še monopol, vendar samo nad točno določenimi vrstami pošiljk. V večini Evropskih drţav velja monopol za pošiljke, teţke do 100 gramov.16
Poštni rog je zaščitni znak številnih poštnih organizacij. V poštnem prometu v preteklosti so postiljoni z njim naznanjali prihod na poštno postajo in sklicevali potnike pred odhodom kočije. Z različnimi melodijami so lahko napovedali vrsto voţnje oziroma pošiljke in s tem zahtevo po obravnavi na postaji. 17
15 Ljudmila Bezlaj Krevel, Pošta, telegraf in telefon, Pošta na slovenskih tleh, Maribor, 1997, str. 209-211.
16 Revija Gea, Pošta nekoč in danes, Letnik XIII, št.1, Ljubljana, Mladinska knjiga, str. 16,17,18.
17 Prav tam.
5 DOPISOVANJE MED OBEMA VOJNAMA: DVAJSETA LETA 20. STOLETJA
Slovenske deţele so se v času po prvi svetovni vojni znašle na pragu političnih, gospodarskih in kulturnih sprememb. Po Drţavi SHS so se Slovenci znašli v Kraljevini SHS, ki se kasneje preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo. Poleg različnih drţavnih ureditev so se morali med drugim soočiti tudi s spremembami v poštnem prometu. Glavni način komuniciranja in ohranjanja stikov med ljudmi je v tem času potekal preko pisem.
Dopisovanje v letih med 1920 in 1930 smo raziskali s pomočjo gospe Marije Martinčič iz Slovenskih Konjic. Z njo smo se pogovarjali na domu in pregledali njen osebni arhiv v katerem hrani ogromno pisem, ovojnic, razglednic in fotografij iz časa med obema vojnama.
5.1 MARIJA MARTINČIČ
Rojena je bila leta 1944 v osemčlanski druţini. Bila je najmlajša od osmih otrok. Bili so revna druţina, ţiveli so na vasi v majhni hiši. Denar je sluţila samo njena mama. Ko je dopolnila 7 let je začela hoditi v šolo, ki je bila zelo oddaljena. Najprej je hodila na zgornjo šolo v Slovenskih Konjicah, kasneje pa v niţjo gimnazijo, ki je stala na mestu kjer je danes pošta. Gospa Martinčič nam je predstavila pisanje njene zelo dobre prijateljice in sosede gospe Julke Rus, ki je po svoji smrti svoja pisma zapustila gospe Martinčič.
5.2 JULIJANA RUS
Oseba na slikah je gospa Julijana Rus, po domače JULKA, na katero so bila naslovljena vsa pisma, ki jih je imela gospa Marija Martinčič. Rodila se je leta 1903 in umrla leta 1997. Dočakala je starost 94 let. Kot sluţkinja je delala pri gospe Ceciliji v Slovenskih Konjicah. Po domače se je pri gospe Ceciliji reklo pri Hasenbichelovih. Zelo rada je tudi šivala. Kot upokojenka je ţivela v sosednjih hiši Marije Martinčič. Danes gospa Marija uporablja to hišo kot shrambo. Ko gospa Julijana ni mogla več skrbeti zase, je vse dni do svoje smrti preţivela v Lambrechtinovem domu, v Slovenskih Konjicah.
Slika 4: Gospa Julijana Rus
Slika 5: Julka v zrelejših letih
Slika 6: Julka kot deklica
Po letu 1920 so za pošiljanje pisem plačevali poštnino. Če je teţa pisma presegala teţo pisemskega papirja, so morali poštnino doplačati, zato so vsako pismo najprej tudi stehtali.
Julka je veliko pisem pošiljala v tujino, največkrat preko letalske pošte. Tako pošiljanje so imenovali »avionska« pošta. Največ pisem je pošiljala sorodnikom v Kanado, od tam pa je prejemala večje pakete. »Avionska« pošta je imela omejeno število besed v pismu.
Preko pošte so prejemali pokojnino (denar), ljubezenska pisma, pisma sorodnikov in prijateljev. V njih so pisali kako ţivijo, opisovali druţino, sporočali pomembnejše novice, pošiljali pa so tudi fotografije in osmrtnice. Vrednostno pošiljko je bilo mogoče zavarovati.
5.3 ZUNANJOST PISMA
Letalska pošta se je razlikovala od navadnega pisma po tem, da je imela majhen ţig oziroma nalepko na kateri je pisalo BY AIR MAIL. V zgornjem levem kotu ovojnice so zapisali naslov in kraj pošiljatelja. V desnem kotu spodaj pa naslov naslovnika. Znamke so bile zgoraj v desnem kotu. V Kanado je pismo z letalsko pošto potovalo en teden, navadno pošiljanje po Sloveniji pa je trajalo dva do tri dni.
Slika 7: Pisemski ovojnici
5.4 VSEBINA PISMA
V desnem zgornjem kotu pisma so napisali datum in kraj. Največkrat so prejemnike naslavljali z »draga« ali »dragi«. Pisali so o najnovejših dogodkih, novicah, pozdravljali domače, pisali o sorodnikih. V primeru Julke so v pogosto pisali tudi navodila za delo sluţkinje. V enem izmed pisem, ji je gospa Cecilija naročila, da ima en teden časa, da očisti stanovanje, opere perilo in postelje.
Slika 8: Vsebina pisma
Pisma ji je iz Kanade pisal tudi bratranec Louis Kosmerl. V pismih ji je pripovedoval o svoji druţini in razmerah v Kanadi. V enem izmed pisem, jo je prosil za njeno fotografijo.
Največkrat so pisali z nalivnimi peresi ali tintniki. Uporabljali so tudi gosja peresa. Ker je bilo črnilo drago, so z njim na kmetih varčevali. Gosja peresa so dobili v gosjem gnezdu ali pa so jih kupili v trgovini.
Iz 20-tih let 20. stoletja smo zbrali nekaj dobro ohranjenih znamk. Pisava na njih je cirilica.
Največkrat je bil na znamkah upodobljen Aleksander Karadordević, kralj Kraljevine SHS.
Slika 9: Znamke iz obdobja dvajsetih let 20. stoletja
V obdobju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je znamk primanjkovalo, nova drţava pa še ni bila sposobna izdati novih. Zato so takrat v Sloveniji izdali znamke, ki so bile v uporabi v vseh zahodnih delih drţave (Slovenija, Hrvaška, Bosna, Hercegovina), niso pa jih uporabljali v oţji Srbiji, Črni gori in Makedoniji, ki sta jih izdali Kraljevina Srbija in Kraljevina Črna gora. Te znamke imenujemo s skupnim imenom »slovenske izdaje«, popularnejše pa tudi »verigarji«. V uporabi so bila od leta 1919 do leta 1921, ko je nova drţava končno izdala svoje znamke. Načrte za te znamke je izdelal akademski slikar Ivam Vavpotič. Na znamkah manjše vrednosti je prikazan suţenj, obsijan s sončnimi ţarki svobode, ki trga verige – spone suţenjstva. Po teh verigah so se znamke tudi imenovale »verigarji«. Na znamkah manjšega formata in manjše vrednosti (od 3 do 15 vinarjev) je prikazan le gornji del suţnjevega telesa, na znamkah večje vrednosti ( 20 do 40 vinarjev) pa njegova postava v celoti. Med njegovimi nogami pa je prikazan tudi Triglav. Ker je tedaj vsega primanjkovalo, so bile tiskane na 36 različnih papirjih. Tudi zobčane ali prebodene so različno, nekatere so samo rezane. Tiskali so jih v treh različnih tiskarnah. Zato imajo te znamke veliko različic in posebnosti, nastala pa je tudi posebna podvrsta zbiranja znamk, zbiranje »verigarjev«.18
Slika 10: Znamenite slovenske znamke »verigarji«.
18 Andrej Ivanuša, Poštne znamke na ozemlju Slovenije, Pošta na Slovenskih tleh, Pošta Slovenije, Maribor, 1997, str. 346.
Kraljevina Jugoslavija je prve znamke izdala šele 16. januarja 1921, na njih pa so bili spet liki vladajočega monarha. Tudi poznejše izdaje kaţejo zavzemanje za unitarno drţavo. Vsi motivi so prikazovali vladarja ali pa so bili povezani z zgodovino srbskega ljudstva. Šele leta 1932 se je pojavila prva znamka, katere motiv je povezan s Slovenijo. V Beogradu je bilo namreč prvenstvo v veslanju in na eni od znamk je prikazan tudi četverec na Blejskem jezeru.19
Vsebino pisem in razglednic so pisali v latinici. V dvajsetih letih so se pojavili dvojezični poštni ţigi, ki so bili napisani v latinici in cirilici. Slovenske deţele so bile v tem času del Kraljevine SHS. V tem času so se učili srbo-hrvaško, zato so marsikdaj pisali pisma v srbohrvaškem jeziku, naslove pa tudi v cirilici.
Slika 11: Dopisnica
Leta 1920 so se pojavili dvojezični slovensko-srbski (cirilični) poštni ţigi v enokroţni mostni ali dvokroţni mostni izvedbi. Zelo hitro so nadomestili vse do tedaj izključno slovenske poštne ţige. Ob ročnih poštnih ţigih so v tem obdobju ţe obstajali strojni poštni ţigi. Ti so bili ponavadi dopolnjeni z različnimi dodatnimi informacijami ali reklamami. 20
19 Andrej Ivanuša, Poštne znamke na ozemlju Slovenije, Pošta na Slovenskih tleh, Pošta Slovenije, Maribor, 1997, str. 349.
20 Andrej Ivanuša, Pošta na slovenskih tleh, Poštne znamke na ozemlju Slovenije, Pošta Slovenije, 1997, str.
332
5.5 RAZGLEDNICE
Razglednice so pisali ob praznikih, z dopusta ali izleta. Pisali so, ker so hoteli deliti veselje s sorodniki ali prijatelji. Pošiljali so si tudi voščilnice.
Slika 12: Razglednica - sprednja in zadnja stran
V Slovenskih Konjicah je bil en sam poštni nabiralnik. Stal je pri Cvetličarni Darja, kjer je bila tudi pošta. Seveda ni bil tak kot ga poznamo danes, ampak je bila na vratih odprtina nad katero je bil kovinski pokrov. Pisma so padla v sobo, kjer se je zbirala vsa pošta. Do te sobe so lahko prišli samo poštarji s ključi. Poštarji so imeli sivkaste uniforme.
6 DOPISOVANJE MED 2. SVETOVNO VOJNO
Druga svetovna vojna predstavlja posebno poglavje v zgodovini dopisovanja na Slovenskem. Tuja okupacija je čez noč spremenila poštna pravila, znamke in ţige. Zaradi nemške okupacije Štajerske je moral biti naslov v Dravinjski dolini napisan v nemškem jeziku, vsebina pisma pa je lahko bila tudi slovenska. Korenitim spremembam navkljub pisna komunikacija med 2. svetovno vojno ni zamrla. Osebne stiske in slaba splošna informiranost so marsikoga spodbudile k dopisovanju. Vsebina pisem zrcali čustveno barvitost vojnega časa in priča o spremembah, ki so jih vojne razmere povzročile posameznikom. Čas 2. svetovne vojne sodi med bolj zanimiva obdobja poštne zgodovine, zato smo ga podrobneje raziskali tudi v naši nalogi.
Pri našem raziskovalnem delu so bili ključnega pomena posamezniki, ki so nam zaupali svoje zgodbe ter pisni in slikovni material iz njihovih domačih arhivov. Za obdobje druge svetovne vojne so bile naše informatorke: Marija Rebernak, Milica Trdin in Ema Zaloţnik.
Podrobneje smo raziskali dopisovanje v času druge svetovne vojne med vojakom Karlom Černecem iz Slovenskih Konjic, ki je bil odpeljan v nemško vojsko, in njegovo druţino.
6.1 MARIJA REBERNAK
Druţina Černec je štela sedem članov. Mati Marija se je rodila junija 1890, oče Ivan decembra 1895, sestra Justina oktobra 1927, sestra Matilda februarja 1930, brat Alojz junija 1931, sestra Marija pa leta 1934. V druţini je ţivela tudi teta Marija, ki se je rodila leta 1885.
Doma so imeli kmetijo s katero so se tudi preţivljali.
Marija Černec, poročena Rebernak je bila najmlajša v druţini. Rodila se je 14.11.1934 in z njo si je Karol dopisoval največ. Izguba brata jo je zelo prizadela. Zdaj je srečno poročena, ima tri otroke ter pet vnukov.
6.2 KAROL ČERNEC
Karol Černec se je rodil 21.10.1925 kot prvi otrok materi Mariji in očetu Ivanu. Ko so ga leta 1943 Nemci vpoklicali v vojsko, mu je bilo komaj 17 let. Med vojno si je z druţino veliko dopisoval. Dopisovanje je trajalo pribliţno eno leto, dne 10. 5.
1944 pa je padel kot vojak nemške vojske. Staršem so obvestilo o njegovi smrti poslali po pošti.
Slika 13: Karol Černec
Slika 14: Osmrtnica Karla Černeca
6.3 ZUNANJOST PISMA
Dopisovanje je v času druge svetovne vojne doţivelo veliko sprememb. Slovenske Konjice leţijo na Štajerskem, ki jo je zasedla nemška vojska. Posledice so se kazale tudi v dopisovanju med ljudmi. Imena, priimki in naslovi so bi v nemščini, saj se je pod velikimi pritiski širil nemški vpliv in germanizacija. Ugotovili smo kar nekaj sprememb priimkov na Konjiškem.
Na primer Černec-Tschernetc, Ivan-Johan, Konjice-Gonobitz, itd.
Slika 15: Pisemska ovojnica s sprednje in zadnje strani
Na prvi strani pisma je bil napisan sprejemnik (npr. Hern Tschernetz Johann). Na hrbtni strani pa je bil napisan pisatelj (npr. Soldat Tschernetz Karl).
Znamke so bile vsebinsko vezane na motive druge svetovne vojne. Tako je bil na primer na njih upodobljen med drugim tudi Adolf Hitler. Prevaţali so jih z letalom ali z vlakom.
Namesto znamk so uporabljali tudi znake podobne ţigom, imenovali so jih »feldpost«.
Slika 16: Znamke iz časa druge svetovne vojne
29. novembra 1943 je v bosanskem mestu Jajce nastala nova Jugoslavija. V novo drţavo se je vključila Slovenija in postala ena izmed njenih republik. Okupatorji so na ozemlju Slovenije izdajali svoje znamke, prav tako tudi jugoslovanska vlada. V vojni je znamk primanjkovalo zato so v različnih mestih izdajali stare znamke. Jugoslavija je svoje prve znamke izdala decembra leta 1944. To so znamke Srbije, ki so jih pretiskali z napisom Demokratična Jugoslavija. Leta 1945 pa so izdali prve znamke z napisom »Jugoslavija« in likom maršala Tita. Pozneje je bilo izdanih veliko znamk katerih motivi, so povezani s Slovenijo in Slovenci. Prva je bila izdana 5. septembra 1947 ob balkaniadi v Ljubljani. 21
6.4 VSEBINA PISMA
Kot vojak v nemški vojski se je Karel boril v Nemčiji, Rusiji in Franciji. Z analizo pisem smo ugotovili, da se je največ časa boril v Nemčiji, saj je največ pisem prispelo ravno iz Nemčije.
Z letalsko pošto je pismo prispelo v dveh ali treh dneh, z vlakom pa je potrebovalo en teden. Dopisovali so si dvakrat na teden. Zelo redko se je naredilo, da bi se pismo izgubilo.
Vojak si je za pisanje pisma kupil pisalo in papir ali pa so jim ga poslali domači. Pisali so z svinčniki, peresniki in črnilom. Nekaj denarja so dobili kot plačilo za vojaško sluţbo, nekaj pa so jim ga poslali domači. Vsa pisma so natančno pregledovali oficirji in jih po potrebi tudi cenzurirali.
21 Andrej Ivanuša,Poštne znamke na ozemlju Slovenije, Pošta na slovenskih tleh, Pošta Slovenije 1997, Maribor, str. 350 - 354.
Slika 17: Vsebina pisma
V vsakem pismu so najprej pozdravili domače. Na primer: »Dragi mi domači prej, ko vam zopet napišem teh par vrstic vas vse skupaj prav lepo pozdravljam«. Nato so napisali kje se nahajajo, kako preţivljajo dneve, itd. Vendar pa jim zaradi cenzure ni bilo dovoljeno napisati, da jim gre slabo ali da jih je strah, da izgubljajo bitke in podobno. Pisali so o dogodkih, ki so se jim pripetili. Dopisovali so si tudi o prejemanju pisem, kaj so jedli, kaj so dobili za novo leto in kaj za boţič. Zaradi cenzure so uporabljali različne šifre za katere so vedeli samo domači in vojak. Na primer: »ali je kaj zajcev v gozdu« je pomenilo »ali je kaj partizanov pri vas«. V zaključkih so največkrat pisali o ţelji po ponovne snidenju in o upanju, da se še sploh kdaj vidijo. Velikokrat so pozdravljali sosede. V pismih so domačim zaţeleli veliko zdravja in sreče. Pisma so bila pogosto zelo dolga. Poleg pisem so včasih poslali tudi kakšno razglednico.
Slika 18: Razglednica iz druge svetovne vojne
Leta 1941 je Italija zasedla Ljubljansko pokrajino, nakar je sledilo nacionaliziranje poštnih ţigov; odstranili so srbske (cirilične) oznake, tako da so ostala le še slovenska. Na območju, kjer so leta 1941 okupirali nemška in madţarska drţava, niso nacionalizirali dotedanjih poštnih ţigov, temveč so uvedli nove in z njimi povsem odpravili slovenske oznake. Ko so leta 1943 Ljubljansko pokrajino zasedli Nemci, so na njenem območju uvedli namesto italijansko-slovenskih nove, nemško-slovenske poštne ţige. 22
Konjiška pošta se je med vojno nahajala na mestu današnje Nove Ljubljanske banke.
Poštarji so na glavi nosili kape (šilt) in uniforme modre barve s poštarskim znakom. Imeli so torbo podobno kot današnji poštarji. Vozili so se s kolesi ali pa so hodili peš. Ker ni bilo nabiralnikov, so pisma prinašali v hišo. Pošto so nosili vsaki drugi dan.
Vojaki so na frontah v teţkih časih napisali tudi kakšno pesem. V nadaljevanju navajamo pesem vojaka v ujetništvu. Pesem je Emi Zaloţnik povedal njen brat, slišal pa jo je od sojetnika.
PESEM IZ UJETNIŠTVA
Namenil sem se pesem pisat za spomin na stare dni in ţivljenje svoje opisat,
kako v jetništvu se ţivi.
Kot puščavniki ţivimo,
v črnih luknjah pod zemljo in na golih tleh leţimo zadovoljno in sladko.
Črna vsa je naša soba, s sajami je slikana,
na tleh pa tudi nič ni poda okna tud nobenega.
Vsak ima tudi delo svoje, eden kuri,
drugi spi, tretji piše, četrti poje, peti išče si uši.
Od nedelje do nedelje, vsakdan isto se godi
edino to so naše ţelje, da manaţa se deli.
Juha čista kakor voda, sedem ričetov na dnu.
Vsak dan je enaka moda od zabele ni sledu.
22Ivan Turk, Poštni ţigi na Slovenskem, Pošta na slovenskih tleh, Pošta Slovenije, Maribor, 1997, str. 333.
7 PETDESETA LETA 20. STOLETJA
Obdobje po drugi svetovni vojni je razgibano tudi v poštnem pošiljanju. Natančneje smo obdelali čas 50-tih in 70-tih let. Naše raziskovanje je potekalo predvsem na terenu. Glavni vir informacij so bili tudi tokrat informatorji. O dopisovanju v 50-tih letih 20. stoletja smo povprašali Marijo Gorinšek iz Dobrneţa v Slovenskih Konjicah.
7.1 MARIJA GORINŠEK
Marija Gorinšek se je rodila 17. decembra leta 1938. Ţe vse ţivljenje ţivi na Dobrneţu pri Slovenskih Konjicah v druţini s sedmimi brati in sestrami. Otroštvo je preţivljala v veliki in precej revni druţini. Mati Marija in oče Štefan sta delala doma, na srednje veliki kmetiji.
Marija je s sedmimi leti odšla v osnovno šolo v Slovenske Konjice. Denarja za nadaljnje šolanje ni bilo zato je po osnovni šoli ostala doma ter pomagala staršema. Kasneje se je zaposlila kot čistilka na občini v Konjicah. Še danes ţivi na Dobrneţu pri Slovenskih Konjicah.
V Marijini druţini so si večinoma dopisovali le s sorodniki ali brati, ki so sluţili vojaški rok. Ker je imela precej bratov je bilo tega dopisovanja veliko. Pripovedovala nam je, kako si je dopisovala z bratom Karlom, ki je 23 mesecev preţivel v vojski v Karlovcu.
7.2 KAREL GORINŠEK
Slika 19: Karel Gorinšek
Karel je bil rojen leta 1937. Vojsko je sluţil v Karlovcu. Pisal je enkrat na teden. Na dan, ko je pismo prišlo, se je zvečer zbrala vsa druţina in oče je pismo prebral. Vzel je list papirja, ter mu odpisal. Kasneje, je oče pismo le še narekoval, pisala pa sta brat Rudi ali sestra Marija.
7.3 VSEBINA PISEM
Največji del vsebine pisma je Karel namenil pozdravom. V pismu je najprej pozdravil starša, kasneje pa naštel in pozdravil tudi vseh sedem otrok. V nadaljevanju je najpogosteje opisal svoje vojaško ţivljenje.
Karla je zanimalo, kako so domači, kaj se dogaja na vasi, itd. Marija nam je pokazala tudi pismo v katerem je opisoval, kako morajo postiljati postelje. Če postelja ni bila dobro postlana, je prišel komandir in posteljo razmetal, vojak pa jo je moral postiljati dokler ni bila
»brez gubic«. Z bratom Karlom so si dopisovali v latinici, jezik je bil slovenski.
7.4 ZUNANJOST PISMA
Na ovojnici je bil napisan naslov prejemnika, znamka je bila v zgornjem desnem kotu. Na zadnjem delu kuverte ali pa v zgornjem levem kotu spredaj je moral biti naslov pošiljatelja.
Če je pismo potovalo z letalom, je bila na njem tudi posebna nalepka.
Gorinškovi so si dopisovali tudi s sorodniki. Na primer z Marijino sestrično iz Beograda in s stricem, ki je ţivel v okolici Zagreba. Ta pisma niso bila tako pogosta. Pisali so si le ob večjih praznikih kot sta Velika noč in Boţič. Pogosto so za pisanje uporabljali tudi razglednice.
Spodnja slika prikazuje razglednico iz leta 1957 z novoletnim voščilom. Razberemo lahko, da so poslali tudi nekaj denarja.
Slika 20: Razglednica – sprednja in zadnja stran
Poštarji so tisti čas hodili peš ali pa se vozili s kolesi. Na Dobrneţ je poštar prišel dvakrat tedensko. Do hiše Gorinškovih, ki je bila malo oddaljena od ceste, je poštar prišel le, če je bilo pismo oznako »osebno«, sicer pa je pošto pustil pri kmetiji Dacarjevih, pri katerih so pošto oddajali za skoraj vse vaške hiše. Poštarji so pošto oddajali le odraslim osebam.
V okolico Slovenskih Konjic so pisma potovala pribliţno dva dni, v bolj oddaljene kraje, npr. do Srbije, pa pet dni. Na daljše razdalje je pošta potovala z letalom ali z vlakom, ki je imel poseben vagon namenjen poštnim pošiljkam.
Slika 21: Znamke iz 50-tih in 70-tih let
V 50-tih letih je pošta v Slovenskih Konjicah delovala na starem mestnem trgu, kjer je danes Cvetličarna Darja.
Slika 22: Cvetličarna Darja
V spodnjem delu stavbe se je nahajala le mala sobica, kjer so oddali pisma, ki so bila namenjena v bliţnjo okolico. Pisma, ki so bila namenjena v daljne kraje ali v tujino, so morali oddati v drugem nadstropju. Ta pisma so opremili s posebno nalepko.
8 SEDEMDESETA LETA 20. STOLETJA
Dopisovanja v 70-ih letih 20. stoletja smo obdelali s pomočjo gospe Štefke Kovše, rojene Podkubovšek. Z veseljem nam je pripovedovala o lastnih izkušnjah z dopisovanjem v tistem času.
8.1 ŠTEFKA KOVŠE
Štefka Kovše se je rodila 7. decembra 1955 kot druga v kmečki druţini s štirimi otroci.
Ţiveli so v Tepanju pri Slovenskih Konjicah. Starši niso hodili v sluţbo, ker so doma skrbeli za kmetijo in otroke. Ţiveli so zgolj od prodaje ţivine, mleka in ostalih pridelkov s kmetije. S sošolkami in prijatelji si je začela dopisovati z 18 leti. Nekaj časa sta ji starša dajala denar, kasneje pa je dobivala srednješolsko štipendijo. Denarja ni bilo veliko, zato ga je vsega hranila za nakup razglednic, pisem in znamk, saj ji je dopisovanje s prijatelji in simpatijami zelo veliko pomenilo.
8.2 ZUNANJOST PISMA
Za pošiljanje pošte si moral plačati poštnino. Znamke in razglednice niso imele visoke cene, vendar je bilo takrat denarja malo. Tudi izbira razglednic je bila skromnejša kot danes.
Na začetku njenega dopisovanja je poštar prihajal le enkrat do dvakrat tedensko, kasneje pa tudi trikrat tedensko. Razglednice in pisma je oddajala na pošti v Slovenskih Konjicah.
Leta 1971 so v poštne ţige dodali poštne številke. To je bil začetek vnovične označitve poštnih uradov zgolj s slovenskimi imeni. Izjeme so bile le na območjih narodnih manjšin, saj so bili ţigi tam označeni še z italijanskimi oziroma madţarskimi imeni.23
Slika 23: Pisemska ovojnica
23 Ivan Turk, Poštni ţigi na Slovenskem, Pošta na slovenskih tleh, Pošta Slovenije, Maribor, 1997, str. 335.
V tem času se začenja uporaba nalepk poštninskih strojev, kakršne so začeli uvajati poštni uradi. Te nalepke zamenjujejo tako poštne znamke kot poštne ţige. Na njih je z večjo natančnostjo označen čas poštnega prevzema pošiljke. Navajamo tri primerke različnih vrst takšnih nalepk: prva je natisnjena z rdečo barvo na bel listek, preostali dve pas črno barvo na rdeč, vnaprej pripravljen formular na belem listu.24
Pisma so poštarji v mestih prinašali štirikrat na teden. Na vasi so pisma dostavljali dvakrat tedensko. Starejši ljudje in od pošte najbolj oddaljeni so lahko pisma oddajali poštarjem, vsi ostali so jih morali oddali na pošti. Priporočeno pismo ali paket so lahko oddali in dvignili le na pošti.
8.3 RAZGLEDNICE
V tem času so si veliko pošiljali tudi različne razglednice. Izbira razglednic se je postopoma povečevala.
Na sprednji strani je bila slika, ki je največkrat odraţala napisano vsebino. V zgornjem desnem kotu je bil prostor za znamko, na desni polovici spodaj je bil prostor za ime prejemnika in njegov naslov. Leva polovica pa je bila namenjena krajšim sporočilom.
Razglednice so bile narejene iz manj kvalitetnega materiala kot danes.
Slika 24: Razglednica – sprednja in zadnja stran
24 Ivan Turk, Poštni ţigi na Slovenskem, Pošta na slovenskih tleh, Pošta Slovenije, Maribor, 1997, str. 336.
8.4 VSEBINA PISMA
Štefka je po pošti prejemala razglednice in pisma v katerih so njeni prijatelji, sorodniki ali sošolke opisovali kako ţivijo, sporočali so najnovejše novice iz njihovega kraja ter k pismom pogosto prilagali tudi fotografije. Prejela je tudi nekaj pisem z ljubezensko vsebino.
Za pisanje so uporabljali kemične svinčnike ali nalivna peresa. Dopisovanje je potekalo v slovenščini.
9 DELOVANJE POŠTE DANES
Z namenom, da bi izvedeli kaj več o tem kako potuje pismo danes, smo se odpravili na Pošto Slovenske Konjice. Podroben postopek obdelave in potovanje pisma sta nam predstavila upravnik pošte gospod Slavko Guzej in njegova namestnica gospa Darja Kotnik.
Razlago smo spremljali z velikim zanimanjem. Podatke smo si skrbno zapisovali in jih tudi napisali v raziskovalno nalogo.
Slika 25: Pošta Slovenske Konjice
Pošto ob 05.00 zjutraj pripeljejo iz Poštno logističnega centra Maribor. Prispela pošta se razdeli po okrajih, razvrstijo jo v »potovnike«25, nato pa jo poštarji zloţijo v svoje torbe. Z raznašanjem pošte začnejo ob 08.00 zjutraj, raznašanje pa traja do okoli 13-te ure. Pismo, ki ga oddamo v poštnem okencu, ima najprej v rokah usluţbenka na okencu. Potem ga pošlje delavcu, ki razvršča pisma. Ta ga, če ni namenjen v Slovenske Konjice, razvrsti med pošto drugih občin. Nato pa pismo potuje s tovornjakom v Poštni center Maribor. Tam ga spet razvrstijo za nadaljnjo potovanje v različne kraje. In spet gre pismo na naslovno pošto, kjer ga razvrščajo pismonoše v potovnike in svoje torbe. Na koncu poštar končno odda pismo naslovniku. Pisma, ki nimajo naslova naslovnika in njegovega imena se dajo med
»neizročljiva«. Iz pošte se taka pisma odpošilja enkrat na mesec v Ljubljano. V Ljubljani se pismo odpre in pogleda, če je v njem kak naslov naslovnika ali pošiljatelja. Če v pismu odkrijejo naslov, potem pošljejo pismo na omenjeni naslov, če pa v njem ni nobenega naslova, gre pismo v arhiv. Tam čaka pribliţno eno do dve leti. V primeru, da se v tem času nihče ne oglasi po pismo, se pismo uniči. Pisma, ki imajo vse potrebne podatke in znamko, bi morala iz kateregakoli kraja v Sloveniji v drug kraj v Sloveniji prispeti najkasneje v treh dneh.
V večini primerov pa pismo pride do naslovnika ţe prej kot v treh dneh. Pismo, ki bi ga poslali npr. iz Slovenskih Konjic in bi bilo namenjeno v Kanado, bi tja potovalo od 10 do 12 dni (neprednostno) in od 5 do 7 dni (prednostno). Pismo bi v vsakem primeru potovalo z letalom.
Danes lahko pismo oddamo v poštni nabiralnik ali na poštnem okencu. Glavno vlogo pri ceni poštnine ima teţa samega pisma; teţje je pismo, draţja je poštnina. Posebne storitve se ceno ustrezno zvišajo. Pošta Slovenije ima štiri, po vrednosti različne, znamke. Znamka A se uporablja za laţja standardna pisma in stane 20 centov, znamka B za teţja standardna pisma in stane 24 centov, znamki C in D pa se uporabljata za tujino in staneta 40 centov. Če ţelimo na primer poslati standardno pismo v Avstrijo, moramo plačati 40 centov. Na pismo lahko
25 potovnik: predalnik, kjer se razdeli pošta po hišnih številkah
nalepimo eno znamko C ali dve znamki A. Pomembno je samo, da je vrednost znamk na pismu 40 centov. V današnjih časih lahko pismo potuje z vsemi prevoznimi sredstvi, razen z ladjami (te so prepočasne in bi dostava pošte trajala predolgo). Pošta Slovenije nima posebnega letala, zato letalsko pošto prevaţajo kar civilni letalski prevozniki, kot je na primer Adria Airways.
10 ZAKLJUČEK
V raziskovalni nalogi Z lepimi pozdravi skozi čas smo s pomočjo literature in virov raziskali dopisovanje na Konjiškem. Osredotočili smo se predvsem na obdobje zadnjih stotih let, saj so v tem obdobju ljudje na Konjiškem preţiveli številne politične, gospodarske in druţbene spremembe. Posebej smo izpostavili čas dvajsetih let 20. stoletja, obdobje 2.
svetovne vojne in obdobje po 2. svetovni vojni do danes.
V 20-tih letih 20. stoletja so bili Slovenci del Kraljevine SHS, zato so se tudi v Dravinjski dolini učili srbohrvaščino in v tem jeziku pogosto pisali tudi pisma. Pisavi v pismih sta bili latinica in cirilica. Med 2. svetovno vojno je potekala germanizacija, zato so morali biti naslovi v nemščini, vsebina pisem pa je lahko bila v slovenščini. V obdobju po 2. svetovni vojni do danes so ljudje pisali v latinici, jezik pa je bil slovenski.
Vsebina pisem se ni bistveno spreminjala. Ljudje so si najpogosteje sporočali novice o domačih, sorodnikih in prijateljih. Ob praznikih so si pošiljali voščilnice, iz počitnic pa največkrat razglednice. V času druge svetovne vojne so bile najbolj pričakovane novice iz bojišč, po drugi svetovni vojni pa je zaznati porast pisem fantov, ki so sluţili vojaški rok v kakšnem oddaljenem kraju. Danes je velik del pisemskega dopisovanja nadomestila komunikacija preko svetovnega spleta.
V 20-tih letih 20. stoletja je bil prevladujoč motiv na znamkah kralj Aleksander Karadordević. V 2. svetovni vojni so prevladovale znamke z vojnim motivom, uporabljali pa so tudi t.i. Feldpost, znake, podobne ţigom. Po 2. svetovni vojni je bila izbira znamk veliko bolj pestra, letalsko pošto, pa so tako kot danes označevali s posebno nalepko.
Spremenila so se tudi pisala. V 20-tih letih 20. stoletja so pisali z nalivnimi peresi ali tintniki, še vedno pa so uporabljali tudi gosja peresa in črnilo. Med 2. svetovno vojno so pisali s svinčniki, peresniki in črnilom, po 2. svetovni vojni pa s kemičnimi svinčniki ali nalivnimi peresi.
Raziskovalna tema je bila zanimiva, saj smo lahko naše zgodovinsko znanje povezali z delom na terenu. Skozi prebiranja starih pisem smo začutili toplino, ljubezen, pa tudi stisko, ki so jo na papir prenesli ljudje v tistem času. Poštno dopisovanje skriva v sebi čare in skrivnosti, ki se ţal v modernih pristopih vedno bolj izgubljajo. Naša generacija klasičnih pisem skoraj ne uporablja, zato smo z našimi informatorji z veseljem podoţiveli lepote in čustveno barvitost dopisovanja v zadnjih stotih letih.
11 LITERATURA
Revija Gea, Pošta nekoč in danes. Letnik XIII, št.1, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2007.
Andrej Hozjan, Nastanek in razvoj drţavne poštne institucije na Slovenskem v obdobju od 1489 do 1722, Pošta na slovenskih tleh, Maribor, 1997.
Ljudmila Bezlaj Krevel, Ko še ni bilo mobilnikov, Posredovanje sporočil in raznovrstnih pošiljk od pošiljatelja do nalovnika, Ko še ni bilo mobitelov, Zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih kroţkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 2006.
Ljudmila Bezlaj Krevel, Pošta, Enciklopedija Slovenije, 9, Ljubljana, 1995.
Ljudmila Bezlaj Krevel, Pošta, telegraf in telefon, Pošta na slovenskih tleh, Maribor, 1997, str. 209-211.
Andrej Ivanuša, Poštne znamke na ozemlju Slovenije, Pošta na Slovenskih tleh, Pošta Slovenije, Maribor, 1997.
Ivan Turk, Poštni ţigi na Slovenskem, Pošta na slovenskih tleh, Pošta Slovenije, Maribor, 1997
http://www.posta.si/Namizje.aspx?tabid=89
12 VIRI
12.1 USTNI VIRI
Informatorji:
gospod Slavko Guzej
gospa Darja Kotnik
gospa Štefka Kovše
gospa Marija Gorinšek
gospa Marija Martinčič
gospa Marija Rebernak
gospa Milica Trdin
gospa Ema Zaloţnik
12.2 MATERIALNI VIRI
Fotografije in poštni material, ki jih v zasebnih albumih hranijo:
gospa Marija Gorinšek
gospa Marija Martinčič
gospa Marija Rebernak
gospa Milica Trdin
gospa Ema Zaloţnik
gospa Štefka Kovše
13 SEZNAM SLIK
Slika 1: Rimski poštni voz (vir: Revija Gea, Pošta nekoč in danes. Letnik XIII, št.1, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2007, str. 16)
Slika 2: Črni penny (vir: Andrej Ivanuša, Pošta na Slovenskih tleh, Poštne znamke na ozemlju Slovenije, Pošta Slovenije, 1997, str. 344)
Slika 3: Priloţnostna spominska znamka, ki jo je Avstrija izdala ob stoletnici Koširjeve smrti leta 1979 (vir: Andrej Ivanuša, Pošta na Slovenskih tleh, Poštne znamke na ozemlju Slovenije, Pošta Slovenije, 1997, str. 342)
Slika 4: Gospa Julijana Rus (vir: zasebni album gospe Marije Martinčič) Slika 5: Julka v zrelejših letih (vir: zasebni album gospe Marije Martinčič) Slika 6: Julka kot deklica (vir: zasebni album gospe Marije Martinčič) Slika 7: Pisemski ovojnici (vir: zasebni album gospe Marije Martinčič) Slika 8: Vsebina pisma (vir: zasebni album gospe Marije Martinčič)
Slika 9: Znamke iz obdobja dvajsetih let 20. stoletja (vir: zasebna zbirka gospe Marije Martinčič)
Slika 10: Znamenite slovenske znamke »verigarji« (vir: Andrej Ivanuša, Pošta na
Slovenskih tleh, Poštne znamke na ozemlju Slovenije, Pošta Slovenije, 1997, str.
347)
Slika 11: Dopisnica (vir: zasebni album gospe Marije Martinčič)
Slika 12: Razglednica - sprednja in zadnja stran (vir: zasebni album gospe Marije Martinčič)
Slika 13: Karol Černec (vir: zasebni album gospe Marije Rebrnak)
Slika 14: Osmrtnica Karla Černeca (vir: zasebni album gospe Marije Rebrnak)
Slika 15: Pisemska ovojnica s sprednje in zadnje strani (vir: zasebni album gospe Marije Rebrnak)
Slika 16: Znamke iz časa druge svetovne vojne (vir: zasebni album gospe Eme Zaloţnik) Slika 17: Vsebina pisma (vir: zasebni album gospe Marije Rebrnak)
Slika 18: Razglednica iz druge svetovne vojne (vir: zasebni album gospe Milice Trdin) Slika 19: Karel Gorinšek (vir: zasebni album gospe Marije Gorinšek)
Slika 20: Razglednica – sprednja in zadnja stran (vir: zasebni album gospe Marije Gorinšek)
Slika 21: Znamke iz 50-tih in 70-tih let (vir: zasebna zbirka gospe Marije Martinčič) Slika 22: Cvetličarna Darja (vir: fotografija je bila posneta med delom na terenu) Slika 23: Pisemska ovojnica (vir: zasebni album gospe Štefke Kovše)
Slika 24: Razglednica – sprednja in zadnja stran (vir: zasebni album gospe Štefke Kovše) Slika 25: Pošta Slovenske Konjice (vir: fotografija je bila posneta med delom na terenu)
14 PRILOGA
14.1 RAZGLEDNICE
Pri zbiranju različnega materiala za raziskovalno nalogo smo se opredelili na obdobje med obema vojnama, na obdobje druge svetovne vojne in dopisovanje po drugi svetovni vojni. Iz teh obdobij smo poiskali tudi informatorje, ki so nam lahko povedali več o dopisovanju v tistem času.
Pri zbiranju pisem in razglednic pa smo naleteli na nekaj primerkov zelo starih razglednic iz časa pred prvo svetovno vojno. Nekaj takih, ki so bile poslane iz slovenskih krajev, predstavljamo na koncu naše naloge.
Najstarejša razglednica je bila iz naših krajev odposlana 7. avgusta 1892 z motivom Rogaške Slatine, iz česa lahko sklepamo, da se je pisanje razglednic pri nas najprej začelo v zdraviliških krajih. Marsikatera od ohranjenih razglednic je ostala nepopisana, ker je obstajal strah, da bi napisano sporočilo prebral kdo drug. Slika na razglednici se je od začetka povečevala, tako da je na koncu obsegala celotno hrbtno stran razglednice. Ker zaradi tega ni bilo več prostora za sporočila, so celotno naslovno stran razmejili na dva dela. Polovica prostora je bila namenjena za naslov in znamko, drugi del pa za pisno sporočilo. Takšne razglednice so se pri nas pojavile okoli leta 1904, v drugih drţavah pa so jih uporabljali ţe prej. 26
Primeri razglednic iz leta1907. Naslovna stran še ni razdeljena na dva dela.
26 Primoţ Premzl, Razglednice na Slovenskem, Pošta na slovenskih tleh, Pošta Slovenije, 1997, Maribor, str.
382.
Primeri razglednic iz leta 1907, 1911 in 1912. Naslovna stran je že razdeljena na dva dela.
