Učenci z vsakim likovnim izražanjem izpopolnjujejo poznavanje postopkov za likovne tehnike. Ko jih že dobro obvladajo, lahko že samostojno in svobodno ustvarjajo naprej in tehnike tudi kombinirajo. Učitelj naj jih spodbuja pri raziskovanju novih materialov. A na koncu je pomembno, da jim poda povratno informacijo o uspešnosti in ustvarjalnosti njihovega dela (Tacol, 2003).
Da učenci spoznajo materiale in tehnike, da razvijajo svoje zmožnosti in spretnosti, da spoznavajo vsebine iz likovno teorijo, potrebujejo čim več praktičnega dela. Zato je največ časa namenjenega stvarnemu delu učencev z likovnimi materiali, pripomočki in orodji (Pibernik, 2006).
Poznamo suhe in mokre tehnike oz. suhe in tekoče risarske materiale. Po materialu tudi poimenujemo določene risarske tehnike. V nadaljevanju bom najprej predstavila osnovne risarske tehnike, nato pa še eksperimentiranje z risarskimi tehnikami oz. manj poznane risarske materiale in orodja. Večji del opisa tehnik sem povzela po M. Duhu in T. Vrliču (2003) ter B. TomšičČerkez in B. Tacar (2010/12).
2.2.1 Risanje s svin č nikom
Za risanje so primerni mehki svinčniki, ki so označeni s črko B in številko od 1 do 9. HB je srednje trd. S svinčnikom rišemo črtne risbe in risbe s številnimi risarskimi podrobnostmi ter risbe, kjer polnimo manjše površine s teksturo. Risbo čim manj radiramo, ne smemo pa narisanega mazati s prsti. Z različno močnim pritiskanjem dobimo različno intenzivne črte.
Podlage za risanje s svinčnikom so vse vrste papirja (Duh in Vrlič, 2003). Prav tako pa lahko s svinčnikom rišemo na tkanino, les, keramično ploščo …
Risba 2: Primer risanja s svinčnikom. Avtorica: Mateja Vozelj
2.2.2 Risanje z ogljem
Z mehkim ogljem rišemo na večje površine, ki jih potem lahko obdelamo z radiranjem, brisanjem s prsti ali krpicami. Pri tej tehniki učenci popravljajo risbo in po želji vedno znova brišejo narisano. Tako spoznavajo nov način likovnega izražanja, svetlenje temnih površin.
Pri risanju na večje formate jim ponudimo debelejše in močnejše kose risarskega oglja, ki ga uporabljajo tako, da rišejo s konico oz. tako, da polnijo ploskev s ploskim delom. Omogoča risanje različno intenzivnih črt. Z ogljem rišejo na rahlo hrapav papir – risalni list, pak papir, karton, lepenko. Da risbo utrdimo in zaščitimo, jo na koncu fiksiramo z fiksativom. (Duh in Vrlič, 2003). Lahko ga naredimo tako, da zmešamo lepilo za les na vodni osnovi z vodo v razmerju 1 : 3. Tega vlijemo v posodo z razpršilom. Fiksiramo lahko tudi z lakom za lase in z mlekom. (Čerkez in Tacar, 2010).
Risba 3: Primer risanja z ogljem. Avtor: Peter Golobar
2.2.3 Risanje s kredo
Poznamo navadne krede in risalne krede. Navadne so po strukturi med ogljem in svinčnikom.
Risalne krede pa so rahlo trše od oglja in so v odtenkih rjave, črne in sive barve. Krede puščajo rahlo zamegljeno, prašno sled. Tudi te risbe na koncu fiksiramo. Šolska kreda je za risanje po papirju manj primerna, je pa zato primernejša za na asfalt (Duh in Vrlič, 2003).
Risba 4: Primer risanja s kredo. Avtorica: Mateja Vozelj
2.2.4 Risanje s pasteli
Pastele ločimo glede na to, iz česa so narejeni. Suhi pasteli so trši od oglja, so posebne risalne krede, oljni pasteli so narejeni z lanenim oljem in akvarelni so vodotopni.
Vse pastele lahko dobimo v različnih barvnih odtenkih in so v obliki okroglih oz. pravokotnih paličic. Suhe pastele je potrebno fiksirati, drugače ne obstanejo (Čerkez in Tacar, 2010).
Risba 5: Primer risanja z oljnimi pasteli. Vir: Čerkez in Tacar, 2010, str. 15
2.2.5 Risanje z voš č enkami
Voščenke so mehek material, narejene so iz voska. So različnih barv in debelin, po navadi imajo širšo konico. Z večjim pritiskom rišemo, močnejše so črte. Podlaga, na katero rišemo, se vidi, kajti voščenke niso prekrivne. Z njimi lahko tudi slikamo in pri tem mešamo barve.
Do tega učinka pridemo z rahlim nalaganjem, z risanjem ene barvne voščenko čez drugo barvno voščenko (Pibernik, 2006).
Risba 6: Primer risanja z voščenkami. Avtor: učenec tretjega razreda
2.2.6 Risanje z barvnimi svin č niki
Z barvnimi svinčniki učenci najraje barvajo, zato je pri risanju pomembno, da uporabimo omejeno število barv in s tem preprečimo izpolnjevanje celotnih površin. Črte so različno intenzivne, odvisno od moči pritiska. Rišemo lahko na vse vrste podlage, kot so: gladek in hrapav papir, lepenka, karton (Čerkez in Tacar, 2010). Je enostaven material in učencem oz.
že majhnim otrokom najbolj poznan.
Risba 7: Primer risanja z barvnimi svinčniki. Avtorica: Mateja Vozelj
2.2.7 Risanje s flomastrom
Flomastri imajo različno velikost in obliko konice. Črta od flomastra je enakomerna in enako intenzivna ne glede na moč pritiskanja. Flomaster je primeren za črtno risanje, ne pa za barvanje večjih površin. Pri risanju uporabljamo temne flomastre in po možnosti vsaj dva z različno debelo konico. Rišemo na gladke in bele liste. Format prilagajamo debelini flomastra (Duh in Vrlič, 2003). Pri risanju s flomastrom moramo upoštevati, da barva hitro hlapi, zato jih moramo po uporabi takoj zapreti, da se ne izsušijo (Pibernik, 2006).
2.2.8 Risanje s tušem
Tuš je likovni material, ki ga v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju ne uporabljajo pogosto, čeprav lahko z njim ustvarjamo najrazličnejše izdelke. Lahko rišemo na suhi podlagi, lahko na mokri. Uporabimo lahko različna risala, kot so trska in trstika, tanjši čopič, kovinska peresa, gosja peresa. Pri risanju s tušem moramo poskrbeti za ustrezno zaščito delovne površine in otrok, kajti tuš se težko odstrani.
Risanje s trsko in tušem:
Ko rišemo s trsko, nastala črta vse bolj slabi. Učenci pomembnejše dele rišejo s temno, drugo pa s svetlejšo črto.
Risanje s peresom in tušem:
Ta tehnika zahteva dokaj razvite motorične spretnosti. Primerna je izključno za risanje črtnih motivov. Polnjene površin s peresom ni primerno, razen kadar gre za manjše površine z izrazito črtno strukturo.
Risanje s čopičem:
Je zelo enostavna tehnika, saj s čopiči lahko zapolnjujemo večje površine.
Lavirana risba:
Pomeni, da tuš mešamo z vodo. Lahko s tušem in z risalom rišemo na moker papir, kjer se tuš razliva. Riše se lahko na predhodno zmočen papir, lahko se ga moči sproti, in le delno.
Drugi način je delo s paleto. Tu učenci zmešajo tuš in vodo na posebej pripravljenih belih podlagah, ki ne vpijejo vode. Mlajši učenci mešajo v lončkih. Bolj kot redčijo, svetlejši je tuš za risanje (Duh in Vrlič, 2003).
Risba 9: Primer risanja s tušem. Avtorica: Mateja Vozelj
2.2.9 Risanje z brisalcem č rnila
Z brisalcem rišemo na s črnilom pobarvano površino, pri čemer dobimo negativno risbo, saj na temni podlagi nastajajo bele oz. svetle črte (Duh in Vrlič, 2003).
Gre za odstranjevanje barve oz. črnila. Širina in značilnost črt sta odvisni od brisalca, kakšno obliko konice ima. Lahko se jih uporabi več, da nastanejo tanjše in širše črte (Čerkez in Tacar, 2010).
Risba 10: Primer risanja z brisalcem. Vir: Čekez in Tacar, 2010, str. 22
2.2.10 Risanje s kemi č nim svin č nikom
S kemičnim svinčnikom rišemo tanjše črte, ki se kasneje ne dajo izbrisati, so enakomerno debele in enakomerno intenzivne. Kemični svinčniki so vodoodporni in različnih barv.
Primerni so za risanje na manjši format (Čerkez in Tacar, 2010).
2.2.11 Risanje s tempera barvami
Učenci imajo včasih težave pri risanju s tempera barvami, ker hitro zaidejo na slikanje. Pri risanju uporabljamo rahlo razredčeno tempero in trše čopiče (Duh in Vrlič, 2003). Pogosto se s svetlo tempero barvo riše na temno podlago.
Risba 12: Primer risanja s tempera barvami. Avtor: učenec tretjega razreda
2.2.12 Praskanka
Dva načina sta, kako pripravimo podlago za črtno praskanko. Prvi je, da bel papir učenci pobarvajo s svečo ali voščenkami, nato pa čez vse skupaj nanesejo črn tuš, kateremu je dodano milo ali kapljica detergenta. Pri drugem načinu pa skupaj zmešamo jajčni rumenjak s temno tempera barvo. To nanesejo na čim bolj gladek papir. Ko se posuši, praskajo s trskami, koščki glavnika, zobotrebci, paličicami. Nastane negativna svetla risba na temni podlagi (Duh in Vrlič, 2003).
Risba 13: Primer praskanke. Vir: Duh in Vrlič, 2003, str. 47
2.2.13 Enobarvna izpiranka – luš č enka
Učenci z nerazredčeno tempera barvo narišejo risbo na manjši format. Ko se posuši, nanesejo črn tuš. Ko se tudi ta posuši, sperejo pod tekočo vodo. Pojavi se osnovna, s tempero narisana risba s temnim ozadjem (Duh in Vrlič, 2003).
Risba 14: Primer enobarvne izpiranke. Vir: Duh in Vrlič, 2003, str. 47
2.2.14 Frotaž
Učenci na razgibane površine polagajo tanjši papir in po njem drgnejo z risalom. Uporabljajo se voščenke, mehki svinčniki, oglje, krede. Pri tem delu učenci spoznajo različne teksture, površine in njihove lastnosti (Duh in Vrlič, 2003).
Risba 15: Primer frotaža. Avtorica: Mateja Vozelj