V raziskavi so nas zanimale pripovedne sposobnosti in motorične spretnosti izbranih otrok, ki so usmerjeni kot otroci z govorno-jezikovnimi motnjami (GJM), v primerjavi z izbranimi otroki brez GJM in povezanost med področjema pripovednih sposobnosti in motoričnih spretnosti. Ugotoviti smo želeli tudi, kakšnih družinskih spodbud na govorno-jezikovnem in motoričnem področju so deležni otroci, vključeni v enega od izbranih vrtcev, med katerimi so bili tudi izbrani otroci z GJM in otroci brez GJM. V vzorec smo izbrali tri otroke z GJM in tri otroke, ki so jih vzgojiteljice ocenile kot otroke, ki nimajo težav na govorno-jezikovnem področju, vprašalnik družinskih navad pa so poleg staršev vseh šestih izbranih otrok izpolnili tudi drugi starši otrok v izbranem vrtcu. Za ugotavljanje pripovednih sposobnosti smo uporabili standardiziran preizkus PPZ: Rokavička (Marjanovič Umek idr., 2012), motorične spretnosti smo ugotavljali preko standardiziranega preizkusa ABC gibanja 2 (Henderson idr., 2014), vprašalnik o družinskih spodbudah pa smo za namen raziskave oblikovali sami.
Pripovedne sposobnosti smo analizirali glede na posamezne kazalnike zgodbe in glede na celotni rezultat preizkusa. Rezultati po posameznih kazalnikih pripovedovanja zgodbe so pokazali, da so otroci z GJM večinoma dosegali nižje rezultate (podpovprečne ali povprečne) v primerjavi z otroki brez GJM (dosegli so povprečne ali nadpovprečne rezultate). Rezultati na ravni celotnega preizkusa pripovedovanja zgodbe pa so pokazali, da je med otroki z GJM le eden od otrok dosegel podpovprečen rezultat, ki nakazuje na rahlo odstopanje od normativnega razvoja, druga dva otroka pa sta dosegla povprečen rezultat, pri čemer sodi rezultat enega izmed njiju v spodnje povprečje, rezultat drugega pa med povprečne, medtem ko so vsi trije otroci brez GJM dosegli nadpovprečne rezultate.
Motorične spretnosti smo analizirali na podlagi preizkusa ABC gibanja 2, ocene grafomotorike, opazovanja temeljnih gibalnih spretnosti (tek, met, lovljenje, seskok) ter na podlagi opazovanja izvajanja vsakdanjih življenjskih gibalnih dejavnosti (npr. oblačenje, obuvanje). Na podlagi rezultatov preizkusa ABC gibanja 2 smo ugotovili, da rezultati enega otroka v skupini otrok z GJM nakazujejo na pomembne gibalne težave, rezultati drugega otroka kažejo na tveganje za gibalne težave in pri tretjem gibalne težave niso bile zaznane. V skupini otrok brez GJM pa se je izkazalo, da otroci nimajo gibalnih težav, se pa njihovi rezultati gibljejo od spodnje meje povprečja do nadpovprečnih dosežkov. Na podlagi analize posameznih elementov grafomotorike s mo ugotovili, da se težave na področju grafomotorike kažejo pri dveh otrocih z GJM, pri enem otroku z GJM pa ne. Pri otrocih brez GJM nismo opazili grafomotoričnih težav. Pri opazovanju značilnosti gibalne stopnje smo ugotovili, da pri otrocih z GJM še vedno prevladujejo gibalne značilnosti, ki so značilne za osnovno stopnjo temeljne gibalne faze, medtem ko pri otrocih brez GJM prevladujejo gibalne značilnosti, ki so značilne za zrelo stopnjo temeljne gibalne faze. Na področju vsakodnevnih življenjskih gibalnih spretnosti rezultati nakazujejo na to, da imata dva otroka z
72
GJM nekaj več težav pri posameznih vsakdanjih življenjskih gibalnih spretnostih za razliko od enega otroka z GJM in vseh otrok brez GJM.
Pri ugotavljanju povezanosti med pripovednimi sposobnostmi in motoričnimi spretnostmi glede na celotne rezultate nismo mogli zaključiti, da se pripovedne sposobnosti in gibalne spretnosti pri vseh otrocih z GJM in tistimi brez njih med seboj podobno povezujejo, saj so bili rezultati pri obeh skupinah zelo raznoliki.
Iz celotnih rezultatov pripovedovanja zgodbe lahko zaključimo, da so otroci z GJM po posameznih kazalnih pripovedi večinoma dosegali nižje rezultate kot otroci brez GJM, kar se sklada s predhodnimi ugotovitvami avtorjev (Grobler, 2005; Botting, 2002; McAleer Hamaguchi, 2010) o bistvenem odstopanju otrok z GJM na različnih področjih pripovedovanja zgodbe. Rezultati potrjujejo tudi trditev, da se težave otrok z GJM lahko pojavljajo na jezikovnih in drugih področjih, kot sta npr. motorične in grafomotorične spretnosti (Vitaskova, 2005, v Mlčakova, Vitaskova in Rihova, 2012), kar se je pokazalo pri dveh otrocih, ki sta na vseh preizkušnjah dosegla nižje rezultate. Iz rezultatov lahko razberemo, da imata dva otroka z GJM, ki imata gibalne težave oz. se nakazuje tveganje za gibalne težave, tudi težave na področju grafomotorike. N. Povšič (2014) je ugotovila, da ima običajno otrok, ki ima težave na motoričnem področju, tudi težave na področju grafomotorike. Wang, Lekhal, Aero in Schjolberg (2003) so ugotovili, da povezave med jezikom in motoričnimi spretnostmi niso vzročno-posledične, ampak kompleksne in večrazsežnostne, kar lahko potrdimo na podlagi ugotavljanja povezanosti med pripovednimi in motoričnimi spretnostmi izbranih otrok, ki so dosegli na obeh področjih zelo raznolike rezultate.
Analiza družinskih navad, povezanih z gibanjem, je pokazala, da starši večine otrok poročajo, da pri otrocih spodbujajo govorno-jezikovne sposobnosti in motorične spretnosti, saj jim berejo knjige, razlagajo neznane besede, se z njimi igrajo besedne igre, obiskujejo knjižnico, igrišče ipd. Razlike med otroci z GJM in brez GJM so se pokazale pri odgovorih na vprašanje, ali imajo knjigo, ki jo otrokom večkrat preberejo (starši otrok z GJM so navedli, da ne, medtem ko starši otrok brez GJM navajajo odgovor da) ter v pogostosti uporabe pametnih naprav (otroci z GJM pogosteje uporabljajo pametne naprave kot otroci brez GJM). Na podlagi manjšega števila spodbud smo prišli do ugotovitve, da so otroci z GJM na splošno deležni manj spodbud (zlasti na govornem področju). Z namenom, da bi staršem (in strokovnim delavcem) lahko svetovali, kako naj spodbujajo svoje otroke, smo pripravili smernice za spodbujanje pripovednega in motoričnega razvoja.
Glede na izsledke naše raziskave lahko zaključimo, da je potrebno vsakega otroka z GJM, tako na pripovednem kot motoričnem področju, obravnavati individualno in pri njem poiskati/spodbuditi področja, s katerimi ima otrok težave. Analiza posameznikovih pripovednih sposobnosti in motoričnih spretnosti nam torej predstavlja izhodišče za
73
načrtovanje dela, katerega glavni cilj je nudenje ustrezne in pravočasne pomoči, usmerjene na primanjkljaje.
Pomanjkljivost raziskave je majhen vzorec otrok z GJM in otrok brez GJM ter ostalih otrok, ki so bili vključeni v vrtec. Rezultati bi bili tudi bolj objektivni, če bi vse preizkuse ocenjevalo več ocenjevalcev, zlasti pri nalogah, ki zahtevajo opazovanje.
V magistrskem delu smo opisali pripovedni in motorični razvoj ter njuno povezanost, kar smo preizkusili tudi v empiričnem delu. Poleg tega so nastale smernice, ki so namenjene svetovanju, kar je ena od pomembnih nalog specialnih in rehabilitacijskih pedagogov in hkrati pomemben cilj magistrskega dela.
74