Sklepne ugotovitve

Pridobljeni odgovori intervjuvanih svetovalnih delavk osnovne šole, gimnazije in šole za storitvene dejavnosti nam pomagajo pri razumevanju vloge šolske svetovalne službe pri ukvarjanju s tematiko duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Na tem mestu želimo opozoriti, da rezultatov analize opravljenih intervjujev ne moremo posploševati na širšo populacijo, saj bi bilo v tem primeru potrebno v raziskavo vključiti večje število šolskih svetovalnih delavcev. Vogrinc (2008, str. 54) kot cilj kvalitativne raziskave navaja, da lahko raziskovalec na podlagi rezultatov čim bolje spozna proučevano osebo, ustanovo, skupino ali pojav in ne išče ugotovitev, ki bi jih lahko posplošil na osnovno množico. Dobljene ugotovitve raziskave torej prispevajo k oblikovanju celovitejše teorije (prav tam, str. 76).

Intervjuvane svetovalne delavke se s težavami v duševnem zdravju pri učencih/dijakih srečujejo precej pogosto. Posebej zaskrbljujoče je, da podatki raziskav kažejo na naraščanje omenjenih težav, saj se je število obravnav otrok in mladostnikov zaradi duševnih in vedenjskih motenj v obdobju od leta 2008 do leta 2015 povečalo za kar 71 odstotkov (Jeriček Klanšček idr. 2018, str. 51). Gregorčič Mrvar idr. (2020, str. 106) so v raziskavi o delovanju šolske svetovalne službe ugotovili, da imajo svetovalni delavci v zadnjih desetih letih povečan obseg dela z učenci, ki imajo osebnostne, čustvene in vedenjske težave, kot so, na primer, anksioznost, depresivnost, psihosomatske težave, samopoškodbe in podobno. Jeriček Klanšček idr. (2018, str. 115) zapišejo, da naj vzgojno-izobraževalne ustanove, poleg nudenja

64

organizirane psihološke pomoči posameznikom v stiski, ozaveščajo mlade o zdravem življenjskem slogu, simptomih duševnih motenj in dejavnikih tveganja za njihov razvoj.

Gregorčič Mrvar idr. (2019, str. 108) pišejo o tem, da šolski svetovalni delavci večino časa namenjajo kurativni obravnavi učencev/dijakov, zapostavljajo pa razvojne in preventivne dejavnosti. Čeprav intervjuvane svetovalne delavke menijo, da so usposobljene za preventivno delovanje na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov, sta dve od treh intervjuvank ocenili, da je tovrstnih aktivnosti premalo. Preventiva večinoma poteka v okviru razrednih ur, tematika je različna, od medvrstniškega in spletnega nasilja do zdravega načina življenja, zlorabe drog in alkohola, samopodobe in načinov sproščanja. Ne samo pri razrednih urah, poudarek bi moral biti predvsem na univerzalni preventivi in načrtni vzgoji, ki jo je treba sistematično načrtovati, tako vsebinsko kakor tudi pri izvedbi pouka in načina življenja v šoli, usmerjena pa je v celotno populacijo učencev (Tacol idr. 2019, str. 17). Kar se tiče področja duševnega zdravja, Britovšek in Puklek Levpušček (2015, str. 69) menita, da bi bilo potrebno v učne načrte predmetov na osnovnih šolah vključiti vsebine, ki se nanašajo na čustveno in intelektualno področje preventive duševnega zdravja, vsebine s področja vzpostavljanja in ohranjanja vrstniških odnosov, samospoštovanja, veščin ustreznega odločanja, postavljanja ustreznih ciljev in soočanja s travmatskimi dogodki. Po mnenju Mikuš Kos (2017a, str. 271), lahko šola varuje duševno zdravje otrok in mladostnikov s tem, da krepi pozitivne izkušnje otroka oziroma mladostnika na socialnem in delovnem področju, kompenzira primanjkljaje v družinski socializaciji ali posledice socialne prikrajšanosti.

Jeriček Klanšček idr. (2018, str. 242) dajejo velik pomen preventivnim programom za preprečevanje, spremljanje in obvladovanje duševnih težav in motenj pri otrocih in mladostnikih, ki bi jih, po njihovem mnenju, morali vpeljati v učne načrte osnovnih in srednjih šol. Gregorčič Mrvar idr. (2020, str. 23) so mnenja, da se mora šolska svetovalna služba preusmeriti od zgolj individualnega svetovanja k razvojno-preventivnemu delu.

Razvojno-preventivna naravnanost šolske svetovalne službe zajema sodelovanje z različnimi akterji znotraj in zunaj šole, in sicer na ravni zagotavljanja kakovostnega vzgojno-izobraževalnega dela v celoti (npr. sodelovanje z ravnateljem, Zavodom RS za šolstvo), neposrednega sodelovanja v vzgojno-izobraževalnem procesu (npr. sodelovanje z učitelji), podpore učencem, v primeru težav in stisk (npr. sodelovanje s starši, zunanjimi strokovnjaki) (prav tam, str. 25).

V primeru že obstoječih težav v duševnem zdravju je pomembno, da učitelji, svetovalni delavci in drugi zaposleni na šoli prepoznajo opozorilne znake, ki nakazujejo neko stisko in

65

temu primerno ukrepajo (Miller 2000, str. 15). To je pravzaprav njihova odgovornost (prav tam). Privošnik in Urbanc (2009, str. 417) pišeta o tem, da se mora svetovalni delavec osebno zavzemati za učence/dijake, jim pomagati pri reševanju težav, voditi in usmerjati v nadaljnje življenje. Vse tri intervjuvane svetovalne delavke so dejale, da učenci/dijaki k njim velikokrat pristopijo sami. Ta podatek je presenetljiv, saj naj bi veljalo, da otrok o svoji stiski pogosto ne zmore govoriti, ampak nanjo opozarja s spremenljivim vedenjem (Glonar Vodopivec 1999, str. 313). Ravno zaradi spremenjenega vedenja lahko učitelji, svetovalni delavci in drugi strokovni delavci opazijo, da je učenec/dijak v stiski. Tudi intervjuvane svetovalne delavke so kot ključne znake za prepoznavo težav v duševnem zdravju navedle nenadne spremembe vedenja, ki se kažejo kot poslabšanje učnega uspeha, izostajanje od pouka, socialni umik, menjava družbe, spremembe telesne teže. Mikuš Kos (1991, str. 29) poleg teh omenja še žalost, tesnobo, strah, utrujenost, splošno slabo počutje in pomanjkanje motivacije. Za prepoznavo težav v duševnem zdravju se svetovalne delavke čutijo še kar usposobljene. Kot smo že prej omenili, tudi vse tri vedo, kateri so ključni znaki za prepoznavo težav v duševnem zdravju pri učencih/dijakih. Svetovalna delavka osnovne šole je mnenja, da je za prepoznavo ovira predvsem kvaliteten čas, ki bi ga lahko preživeli z učenci. Na ta način bi potem lažje prepoznali, da ima učenec določene težave. Menimo, da to ni pomembno zgolj za svetovalne delavce, temveč tudi za učitelje in ostale strokovne delavce. Hkrati pa je pomembno, da učitelji in svetovalni delavci med sabo sodelujejo, se posvetujejo. Pri posvetovanju gre namreč za medsebojno podporo in pomoč pri iskanju odgovorov na vprašanja, v zvezi z določeno problemsko situacijo (Gregorčič Mrvar idr. 2020, str. 31). Svetovalna delavka šole za storitvene dejavnosti je omenila, da včasih opazi, da je nekaj narobe, ampak ne ve točno, kaj. Ugotavljamo, da bi bilo potrebnega več strokovnega usposabljanja na področju prepoznave in nudenja pomoči učencem/dijakom s težavami v duševnem zdravju, kar so intervjuvane svetovalne delavke tudi same poudarile. Svetovalna delavka osnovne šole si želi več dodatnega izobraževanja, spremljanja in branja strokovne literature. Dejale so, da bi bilo dobro imeti več povezave s prakso oziroma sodelovanja z zunanjimi ustanovami/strokovnjaki.

Privošnik in Urbanc (2009, str. 415) pravita, da je treba pri delu šolske svetovalne službe povezovati znanja različnih ved, od pedagogike, psihologije do socialnega dela, vendar je nujno potrebno to znanje ves čas nadgrajevati in dopolnjevati. Nepoučenost je največkrat eden od razlogov za stigmatizacijo (Strbad in Švab 2005, str. 149). Tudi intervjuvane svetovalne delavke menijo, da predsodki v veliki meri temeljijo na pomanjakanju informacij, zato se je treba o teh stvareh odkrito pogovarjati. Mikuš Kos (2017a, str. 155) kot problem izpostavi dejstvo, da dandanes že majhni odstopi v socialnem in intelektualnem delovanju postanejo

66

moteči, saj v sodobnem razvitem svetu osebnostni ideal predstavlja človek, ki je zmožen obvladovati vse težave, uravnavati svoje življenje in je samozavesten. In ravno zaradi značilnosti sodobnega časa, naraščajočih zahtev po vse večji hitrosti v delovanju nasploh, v opravljanju delovnih nalog in prilagajanju na novosti, diagnoza duševne motnje pogosto še vedno pomeni stigmatizacijo posameznika (prav tam, str. 158).

Kot smo že omenili v teoretičnem delu naloge, je za otrokovo duševno zdravje in njegov pshosocialni razvoj pomemben celoten življenjski prostor otroka, z vsemi sistemi in podsistemi, med katerimi je najpomembnejša družina (Mikuš Kos 1991, str. 11). Za učinkovito pomoč otroku v stiski je treba, če je le možno, v sodelovanje pritegniti otrokove starše (Bertoncelj-Pustišek 1994, str. 113). Naloga svetovalnega delavca je pomoč staršem pri razumevanju položaja, dela in obnašanja otroka, pa tudi, da poskusijo spremeniti svoje ravnanje in odnos do otroka (Kalin idr. 2009, str. 209). Svetovalni delavec ima pomembno vlogo pri vzpostavljanju partnerskega odnosa med šolo in starši, bodisi v okviru svetovanja (npr. informiranje staršev o različnih vidikih šolskega programa, svetovanje v primeru konfliktov, pri iskanju pomoči v drugih ustanovah itd.), posvetovanja (npr. informiranje o delu z učencem, skupno načrtovanje intervencij za učence itd.), koordinacije (npr. vključitev staršev kot pomembnih partnerjev pri sodelovanju v timu, z drugimi ustanovami, pri izdelavi individualiziranega programa itd.) (Peklaj in Pečjak 2015, str. 305). Mušič (2011, str. 35) meni, da naj šola in družina združita moči in skupaj rešujeta nastali problem otroka oziroma mladostnika. Drugače je, če šola ugotovi, da težave izvirajo iz domačega okolja (prav tam).

Mikuš Kos (2017a, str. 70) kot tovrstne težave, ki jih poimenuje dejavniki tveganja v družini, navaja duševne motnje in kriminaliteto staršev, slabo ravnanje staršev z otrokom, hude socialne probleme v družini in druge družinske disfunkcije. Svetovalni delavki gimnazije in šole za storitvene dejavnosti pravita, da je sodelovanje s starši včasih oteženo, bodisi zaradi zanikanja ali vpletenosti v problem.

Pri reševanju različnih problemov učencev/dijakov pa šolska svetovalna služba ne sodeluje samo s starši, temveč tudi z učitelji, vodstvom in drugimi udeleženci v šoli ter po potrebi z zunanjimi ustanovami/strokovnjaki (Programske smernice 2008, str. 5). Šolska svetovalna služba naj bi bila s posvetovanjem in koordinacijo prostor povezovanja, zbliževanja med različnimi udeleženci, medsebojne pomoči in podpore (Gregorčič Mrvar idr. 2020, str. 32).

Poznavanje različnih zunanjih ustanov/strokovnjakov je za svetovalne delavce ključnega pomena, saj v nasprotnem primeru ne bi vedeli, kam napotiti učenca/dijaka v stiski (Miller

67

2000, str. 16). Svetovalne delavke, s katerimi smo opravili intervju, so nam povedale, da največkrat sodelujejo s klinično psihologinjo, osebnim zdravnikom, centrom za socialno delo, dispanzerjem za mladino in pedopsihiatrom. Gregorčič Mrvar in Mažgon (2016, str. 48) sta mnenja, da je za uspešno sodelovanje pomembno, da svetovalni delavci čutijo podporo zunanjih ustanov/strokovnjakov. Glede ocene tovrstnega sodelovanja, so intervjuvane svetovalne delavke povedale, da zaenkrat še nimajo slabih izkušenj, bi si pa želele več sodelovanja v prihodnosti. Prednosti sodelovanja vidijo v boljšem razumevanju situacije učenca/dijaka in možnosti preprečevanja hudih težav, saj se lahko na podlagi mreže poznanstev dogovoriš za izvajanje vsebin ali predčasno obravnavo. Kot ovire so izpostavile pomanjkanje časa, kadra, prostorov in neurejenost sistema, predvsem so problematične dolge čakalne dobe. Svetovalna delavka osnovne šole pa je dodala, da je ovira lahko tudi nestrinjanje staršev v zvezi s sodelovanjem, saj potrebujejo njihovo soglasje. Vse te ovire, na podlagi pridobljenih rezultatov opravljene raziskave glede sodelovanja šolskih svetovalnih delavcev z zunanjimi ustanovami/strokovnjaki, omenjata tudi Gregorčič Mrvar in Mažgon (prav tam, str. 52–54), poleg teh pa še neodzivnost, neprofesionalnost pri delu in neustrezen odnos zunanjih ustanov/strokovnjakov, slab pretok informacij ter negativne izkušnje pri izpeljavi dogovorjenih dejavnosti. V Resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja (2018, str. 16) piše, da na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov delujejo v velikem delu države razdrobljene in kadrovsko podhranjene službe posameznih strokovnjakov, ki ne zmorejo poskrbeti za vse, ki potrebujejo pomoč. Po našem mnenju je v Sloveniji nujna sistemska ureditev področja duševnega zdravja, s katero bi bila zagotovljena enaka dostopnost pomoči po celotni državi. V tej smeri se sicer v zadnjem času dogajajo manjši premiki na bolje. Na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ 2020) smo zasledili podatek, da trenutno v zdravstvenih domovih po Sloveniji deluje deset centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov in prav toliko za duševno zdravje odraslih. Do konca leta 2028 pa je skupaj predvidenih 51 centrov za duševno zdravje, v katerih bodo delovali multdisciplinarni timi strokovnjakov (prav tam).

68