Vloga šolskih svetovalnih delavcev pri preventivi in nudenju pomoči učencem in dijakom s težavami v duševnem zdravju

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PEDAGOGIKO IN ANDRAGOGIKO

DARJA PERGOVNIK

Vloga šolskih svetovalnih delavcev pri preventivi in nudenju pomoči učencem in dijakom s težavami v

duševnem zdravju

Magistrsko delo

Mentorica: Magistrski dvodisciplinarni študijski doc. dr. Petra Gregorčič Mrvar program druge stopnje: Pedagogika;

Magistrski dvodisciplinarni študijski program druge stopnje: Nemščina

Ljubljana, 2021

ZAHVALA

Iskrena hvala mentorici, doc. dr. Petri Gregorčič Mrvar, za strokovno pomoč in usmerjanje pri nastajanju magistrske naloge.

Hvala intervjuvanim šolskim svetovalnim delavkam, za sodelovanje in pomoč pri izvedbi kvalitativne raziskave.

Največja zahvala pa vsekakor velja moji družini in tebi, Marko. Brez vas mi ne bi uspelo.

POVZETEK

Vloga šolskih svetovalnih delavcev pri preventivi in nudenju pomoči učencem in dijakom s težavami v duševnem zdravju

Šolska svetovalna služba opravlja različne naloge in je v oporo učencem, učiteljem in staršem.

V magistrski nalogi nas je zanimalo, kakšna je njena vloga pri izvajanju preventivnih dejavnosti in nudenju pomoči učencem in dijakom s težavami v duševnem zdravju.

V teoretičnem delu smo najprej opredelili nekatere ključne pojme, kot so duševno zdravje, duševna motnja, dejavniki tveganja in varovalni dejavniki za razvoj duševnih motenj.

Zanimalo nas je, kakšno je stanje na področju duševnega zdravja v Sloveniji in v evropskem prostoru, še posebej pri otrocih in mladostnikih. Na kratko smo predstavili nekatere najpogostejše duševne motnje v otroštvu in mladostništvu. V nadaljevanju smo tematiko umestili v šolski prostor. V predzadnjem poglavju teoretičnega dela smo zato najprej predstavili šolsko svetovalno službo, njena temeljna načela in naloge. Na koncu teoretičnega dela pa smo opredelili vlogo šolske svetovalne službe pri preventivi, nudenju pomoči in preprečevanju stigmatiziranosti učencev in dijakov s težavami v duševnem zdravju.

V empiričnem delu smo prikazali rezultate kvalitativne raziskave. Opravili smo tri polstrukturirane intervjuje s svetovalnimi delavkami osnovne šole, gimnazije in šole za storitvene dejavnosti. Raziskovalna vprašanja smo razdelili na štiri sklope, in sicer nas je zanimalo, v kolikšni meri se svetovalne delavke srečujejo s tematiko duševnega zdravja, ali izvajajo preventivne dejavnosti na to temo, kateri so po njihovem mnenju ključni znaki za prepoznavo posameznih primerov učencev/dijakov s težavami v duševnem zdravju, kako sodelujejo z zunanjimi ustanovami/strokovnjaki, oddelkom, učitelji in starši ter, ali menijo, da so dovolj usposobljene na področju preventivnega delovanja, prepoznave konkretnih primerov in nudenja pomoči učencem/dijakom s težavami v duševnem zdravju.

Na podlagi dobljenih rezultatov kvalitativne raziskave lahko sklepamo, da ima šolska svetovalna služba pri delu z učenci/dijaki s težavami v duševnem zdravju pomembno vlogo.

Intervjuvane šolske svetovalne delavke se s tematiko duševnega zdravja pogosto srečujejo, najpogosteje v obliki kurativnega delovanja. Preventivnih dejavnosti je po njihovem mnenju premalo oziroma manj kot kurativnih. Učenci in dijaki s tovrstnimi težavami se nanje

velikokrat obrnejo na lastno pobudo. Kot ključen znak za prepoznavo težav v duševnem zdravju so intervjuvane svetovalne delavke omenile spremembe vedenja, kot so izogibanje socialnim stikom, spremembe razpoloženja, menjava družbe. Pri soočanju s predsodki so izpostavile pomen pogovora in izobraževanja o težavah. Ugotovili smo, da si intervjuvane šolske svetovalne delavke želijo pridobiti več specifičnega znanja, kar se tiče posameznih duševnih motenj in konkretnejših napotkov za nudenje pomoči učencem ter dijakom s težavami v duševnem zdravju.

Ključne besede: duševno zdravje, duševne motnje, šolska svetovalna služba, preventivne dejavnosti, preprečevanje stigmatiziranosti, dejavnosti pomoči

ABSTRACT

The role of school counselors by prevention and offering help to pupils and students with mental health problems

School's counselling service does various jobs and offers support to pupils, teachers, and parents. The master’s thesis presents the role of the school’s counselling service in performing preventive activities and offering help to pupils and students with mental health problems.

In the theoretical part, first some basic terms (such as mental health, mental disorder, risk factors and safety factors for the development of mental disorders) are explained. It is researched, what the mental health condition in Slovenia and in the rest of Europe is like, especially with children and the youth. Some of the most common mental disorders in childhood and adolescence are also presented. Furthermore, this subject matter is placed into the school environment. In the next to last chapter of the theoretical part, the school’s counselling service is described together with its basic principles and tasks. The last part includes the role of the school’s counselling service in prevention, offering help and prevention of those pupils and students’ stigmatization that have mental health problems.

In the empirical part of the thesis, the results of the qualitative research are introduced. Three half-structured interviews were conducted with school counsellors at a primary school, a secondary school and at a school for service industries. The interview questions are divided into sections, and they are: to what extend are school counsellors coming across the topic of mental health; are the preventive activities related to this topic being performed; which are (in their opinion) the key signs to recognize individual cases of pupils/students with mental health problems; how do they cooperate with external institutions/experts, the class, teachers and parents; what is their opinion on how well they are qualified in the field of preventive functioning, recognizing concrete cases and offering help to pupils/students with mental health issues.

Based on the received results it can be concluded that the school’s counselling service has got an important role when it comes to working with pupils/students with mental health issues.

The interviewed school counsellors often come across with the subject matter of mental health, most often this is in the form of remedial service. In their opinion, there are fewer

preventive activities than remedial services. Pupils and students with such problems often search for their help self-initiatively. A change in behavior, such as avoiding social contacts, a change in mood and a change of friends’ circle are the key signs that the interviewed school counsellors named as the signs used to recognize the mental health issues. They stress the importance of conversation and special education about such issues in connection with prejudice confrontation. The research shows that the interviewed school counsellors want to gain more specific knowledge concerning individual mental disorders and concrete instructions on how to offer help to pupils and students with mental health problems.

Keywords: mental health, mental disorder, school counselling service, preventive activities, preventing stigmatization, assistance activities

4 Kazalo vsebine

I. UVOD ... 6

II. TEORETIČNI DEL ... 9

1 Duševno zdravje ... 9

1.1 Opredelitev ... 9

1.2 Formalni okvir urejanja področja duševnega zdravja v Sloveniji ... 10

1.3 Stanje na področju duševnega zdravja v Sloveniji in v evropskem prostoru ... 11

2 Duševne motnje v otroštvu in mladostništvu ... 13

2.1 Dejavniki tveganja in varovalni dejavniki ... 13

2.2 Najpogostejše duševne motnje otrok in mladostnikov ... 15

3 Šolsko svetovalno delo ... 18

3.1 Opredelitev ... 18

3.2 Temeljna načela ... 19

3.3 Naloge šolske svetovalne službe ... 19

4 Duševno zdravje učencev in dijakov ter vloga šolskega svetovalnega delavca ... 20

4.1 Preprečevanje stigmatiziranosti ... 22

4.2 Izvajanje preventivnih dejavnosti in promocija duševnega zdravja ... 23

4.3 Nudenje pomoči učencem in dijakom s težavami v duševnem zdravju ... 26

III. EMPIRIČNI DEL ... 29

5 Namen in opredelitev raziskovalnega problema ... 29

6 Metodologija ... 31

6.1 Raziskovalna metoda ... 31

6.2 Udeleženke raziskave ... 31

6.3 Opis instrumenta ... 32

6.4 Postopek zbiranja in obdelave podatkov ... 32

7 Rezultati in interpretacija ... 33

7.1 Srečevanje in ukvarjanje s tematiko duševnega zdravja ... 33

7.2 Zaznava primerov učencev in dijakov s težavami v duševnem zdravju in vloga šolske svetovalne službe ... 38

7.3 Potek sodelovanja z zunanjimi ustanovami/strokovnjaki na področju preventivnega delovanja in nudenja pomoči učencem in dijakom s težavami v duševnem zdravju ... 52

7.4 Usposobljenost šolskih svetovalnih delavcev na področju preventivnega delovanja, prepoznave in nudenja pomoči učencem in dijakom s težavami v duševnem zdravju ... 59

8 Sklepne ugotovitve ... 63

IV. ZAKLJUČEK ... 68

5

V. VIRI IN LITERATURA ... 70

VI. PRILOGE ... 82

Izjava ... 84

Kazalo tabel Tabela 1: Podatki intervjuvank o starosti, strokovnem profilu in letih delovne dobe ... 32

Tabela 2: Ukvarjanje s tematiko duševnega zdravja in izvajanje preventivnih dejavnosti ... 33

Tabela 3: Pogostost soočanja s težavami v duševnem zdravju učencev in dijakov ... 36

Tabela 4: Zaznava posameznih primerov, ključni znaki za prepoznavo in najpogostejše oblike duševnih motenj ... 38

Tabela 5: Odziv okolice, soočanje s predsodki ... 43

Tabela 6: Sodelovanje z zunanjimi ustanovami/strokovnjaki, oddelkom, učitelji, starši ... 47

Tabela 7: Potek sodelovanja z zunanjimi ustanovami/strokovnjaki ... 53

Tabela 8: Usposobljenost za prepoznavo učencev in dijakov s težavami v duševnem zdravju, preventivno delovanje in nudenje pomoči, manjkajoča znanja, veščine ... 59

6

I. UVOD

Človek se neprestano spreminja, saj se mora odzivati in prilagajati na spremembe, ki se odvijajo v njegovem lastnem telesu in okolju zunaj njega (Zupančič 2004, str. 7). Za obdobje srednjega in poznega otroštva, ki traja od šestega leta do začetka pubertete, je značilno, da se telesni razvoj upočasni, otrokovo mišljenje postaja logično, vse bolj se zanima za družbeno smiselne dejavnosti, osrednjo vlogo v njegovem življenju pa postopno pridobivajo vrstniki.

Za mladostništvo je značilen hiter telesni razvoj z doseganjem reproduktivne zrelosti, mišljenje postane abstraktno, oblikuje se identiteta, mladostnik se začne psihološko osamosvajati od pomembnih drugih oseb, to je staršev in vrstnikov (prav tam, str. 11). Na osebnost posameznika pomembno vplivajo tudi okoljski dejavniki, saj okolje oblikuje širok razpon spretnosti, navad, vrednot, opredeljuje pogoje, v katerih se osebnost posameznika razvija in spodbuja konkretne načine izražanja osebnostnih potez (McCrae idr. 2000, str. 175).

Obdobje otroštva in mladostništva je lahko zaradi telesnih, duševnih in drugih sprememb ter soočanja z zahtevami, pričakovanji, obveznostmi, ki jih otroku oziroma mladostniku nalaga neposredna okolica, precej zahtevno in stresno (Jeriček Klanšček in Bajt 2015, str. 12).

Težave so lahko povezane s samopodobo, zadovoljstvom s seboj, videzom, družinskimi odnosi, osamosvajanjem, potrebo po sprejetju, uspešnostjo v šoli, odnosi z vrstniki, stiki z avtoriteto, intimnostjo in številnimi drugimi področji, ki izhajajo iz samega razvojnega obdobja (Stržinar 2012, str. 127). Poleg teh je otrok oziroma mladostnik izpostavljen še drugim dejavnikom stresa, ki so bodisi akutni in se pojavijo nenadoma (npr. naravna nesreča, smrt družinskega člana) bodisi kronični, ki so manj intenzivni in trajajo dlje časa (npr.

bolezen staršev, nesoglasja v družini, zlorabe) (prav tam). Kako stresna bo za posameznika neka situacija, pa ni določeno, saj je doživljanje vedno subjektivno (Jeriček Klanšček in Bajt 2015, str. 9). Lapajne (2012, str. 34) zapiše, da je stres definiran kot fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi ogrožujočim dejavnikom, imenovanim stresorji. Če stres traja predolgo, je premočan in se posameznik ne more sprostiti, lahko nastanejo številne telesne ali duševne težave (prav tam, str. 35). Posledice sodobnega, hitrega in stresnega načina življenja se pri otrocih in mladostnikih kažejo v precejšnjem povečanju števila obravnav zaradi duševnih motenj (Jeriček Klanšček idr. 2018, str. 51).

Forget (2002, str. 81–114) zapiše, da so najpogostejše težave mladostnikov depresivno razpoloženje, tesnoba, nesporazumi med spoloma zaradi seksualne napetosti, nezadovoljstvo

7

z lastnim telesom, ki lahko vodi v motnje prehranjevanja, nasilje kot poskus osamosvajanja ipd.

Ključni viri pomoči za otroke in mladostnike v stiski so najpogosteje družina, prijatelji in šola. Prav šola bistveno zaznamuje obdobje otroštva in mladostništva, saj ima lahko tako pozitiven kot tudi negativen vpliv, odvisno od tega, kako se otrok oziroma mladostnik v njej počuti (Jeriček Klanšček in Bajt 2015, str. 14). Nekaterim šola predstavlja možnost za razvijanje različnih spretnosti, potrjevanje, dokazovanje, spet drugim je vir nelagodja, strahov, obremenitev (prav tam). Za otroke in mladostnike so glavni stresorji v šoli spraševanje in preizkusi znanja, slabe ocene, govorne vaje, nastopi, konfliktni odnosi z učitelji in vrstniki, stalno spreminjanje učnih načrtov, pravil, pogojev (prav tam). Toda kljub vsem stresnim doživetjem je za veliko večino otrok vključenost v šolo varovalni dejavnik duševnega zdravja, saj krepi pozitivne izkušnje na socialnem in delovnem področju, kompenzira primanjkljaje v družinski socializaciji ali posledice socialne prikrajšanosti (Mikuš Kos 2017a, str. 271). Pri spremljanju napredka in razvoja otrok oziroma mladostnikov ter nudenju pomoči pri reševanju najrazličnejših težav ima pomembno vlogo šolska svetovalna služba (Privošnik in Urbanc 2009, str. 417).

Kot nam že sam naslov pove, je glavni namen magistrske naloge ugotoviti, kakšna je vloga šolskih svetovalnih delavcev pri preventivi in nudenju pomoči učencem in dijakom s težavami v duševnem zdravju. V teoretičnem delu smo najprej navedli različne opredelitve pojma duševno zdravje in raziskali, kakšno je stanje na področju duševnega zdravja v Sloveniji in v evropskem prostoru. V drugem poglavju smo na kratko predstavili duševne motnje, ki se najpogosteje pojavljajo v otroštvu in mladostništvu. Zanimalo nas je, kateri so tisti ogrožujoči in varovalni dejavniki, ki vplivajo na nastanek duševnih motenj. V nadaljevanju smo se osredotočili na šolsko svetovalno službo, njena temeljna načela in naloge, v povezavi z obravnavano problematiko. V zadnjem poglavju teoretičnega dela pa smo prikazali vlogo šolskega svetovalnega delavca pri preprečevanju stigmatiziranosti, izvajanju preventivnih dejavnosti in promociji duševnega zdravja ter nudenju pomoči učencem oziroma dijakom s težavami v duševnem zdravju.

Na podlagi analize treh polstrukturiranih intervjujev, ki smo jih opravili s šolskimi svetovalnimi delavkami, smo v empiričnem delu magistrske naloge skušali dobiti nekaj konkretnejših informacij glede splošnega pogleda svetovalnih delavk o duševnem zdravju

8

učencev in dijakov, zaznave konkretnih primerov, preventivnih dejavnosti in dejavnosti pomoči učencem in dijakom s težavami v duševnem zdravju, soočanja s stigmatizacijo, sodelovanja z zunanjimi ustanovami, učitelji, oddelkom in starši ter manjkajočih znanj/veščin na področju prepoznave konkretnih primerov, izvajanja preventivnih dejavnosti in nudenja pomoči.

9

II. TEORETIČNI DEL

1 Duševno zdravje

Pojem duševno zdravje je zelo širok, zato ne obstaja samo ena opredelitev, ki bi ga natančneje razložila. Med seboj se razlikujejo po tem, ali duševno zdravje pojmujejo kot stanje ali kot kontinuum (Jeriček Klanšček idr. 2018, str. 19). Svetovna zdravstvena organizacija (WHO 2014, str. 1) opredeljuje duševno zdravje kot »stanje dobrega počutja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela in prispeva v svojo skupnost.« V Zakonu o duševnem zdravju (2008, 2. člen) piše, da je duševno zdravje stanje posameznika oziroma posameznice, ki se kaže v njegovem oziroma njenem mišljenju, zaznavanju, čustvovanju, vedenju ter dojemanju sebe in okolja. V nasprotju s tradicionalnimi, novejše opredelitve duševno zdravje razumejo kot nekaj spremenljivega na kontinuumu od pozitivnega k negativnemu oziroma obratno (Jeriček Klanšček idr. 2018, str. 19). Glede na različne življenjske situacije, se lahko posameznikovo duševno zdravje nahaja na katerikoli točki vzdolž kontinuuma (The University of Michigan 2009, str. 4). Skrajno levo je pozitivno duševno zdravje, sledijo težave v duševnem zdravju, na skrajnem desnem koncu kontinuuma pa so duševne motnje (prav tam, str. 5). Duševna motnja je v Zakonu o duševnem zdravju (2008, 2. člen) opredeljena kot »začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja.« Pri diagnosticiranju duševnih motenj se v zdravstvu uporabljata dve mednarodni klasifikaciji, to sta Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj DSM-V 2013 (ang. Diagnostic and Statistical Manual) in Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov MKB-10 2016 (ang. International Statistical Classification of Diseases and Related Health Problems – ICD-10).

Keyes (2007, str. 99) je na podlagi različnih raziskav ugotovil, da zgolj zdravljenje in ukrepi za preprečevanje duševnih motenj ne zagotavljajo duševno zdrave populacije ter tako prišel do sklepa, da je duševno zdravje več kot samo odsotnost duševne motnje, kar nam dajo vedeti novejše opredelitve pojma duševno zdravje, ki zajemajo tako pozitivno kot negativno komponento. Da je dobro duševno zdravje še kako pomembno, se je pravzaprav začelo govoriti šele v zadnjih desetletjih (Jeriček Klanšček idr. 2018, str. 18). Prej se je več

10

pozornosti namenjalo telesnim vidikom zdravja in posledično boleznim ter negativnim izidom. Z raziskovanjem področja duševnega zdravja, je prišlo do usmeritve k pozitivnim vidikom zdravja nasploh, kot so na primer zadovoljstvo, občutek sreče, dobro počutje, pozitivna samopodoba (prav tam). Krepitev dobrega duševnega zdravja je pomembna za vse starostne skupine ljudi, še posebej za otroke in mladostnike. Ravens-Sieberer idr. (2008, str.

23) namreč opozarjajo, da je duševno zdravje v otroštvu in mladostništvu pomemben napovedni dejavnik duševnega zdravja v odrasli dobi. V Resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 (2018, str. 1) piše, da je zagotavljanje varnega in spodbudnega okolja, ki preprečuje duševne težave v otroštvu, naložba družbe. Mikuš Kos (2017a, str. 27) kot glavne značilnosti dobrega duševnega zdravja otrok in mladostnikov navaja: sposobnost doseči in vzdrževati optimalno psihološko delovanje in dobro počutje, dobri družinski in vrstniški odnosi, občutek identitete in lastne vrednosti, sposobnost biti produktiven in se učiti, zmogljivost lotevati se in obvladovati izzive razvoja in sposobnost uporabiti vire svoje kulture za psihosocialno rast.

Države članice Evropske Unije so do sedaj s svojimi politikami namenjale in še namenjajo kar nekaj pozornosti izboljševanju duševnega zdravja. Na tem področju je bilo v preteklosti izdanih precej različnih dokumentov (resolucij, deklaracij, akcijskih načrtov...). Bajt (2009, str. 6–9) kot najpomembnejše sprejete dokumente v Evropi omenja Deklaracijo in akcijski načrt za področje duševnega zdravja v Evropi (2005), Zeleno knjigo za izboljšanje duševnega zdravja prebivalstva – Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko Unijo (2005) in Evropski pakt za duševno zdravje in dobro počutje (2008). V nadaljevanju bomo na kratko predstavili dva dokumenta, ki smo ju sprejeli pri nas.

1.2 Formalni okvir urejanja področja duševnega zdravja v Sloveniji

Zakon o duševnem zdravju je bil sprejet leta 2008. Sestavlja ga 114 členov, ki so razdeljeni na devet poglavij. Glavna značilnost tega zakona je, da »določa sistem zdravstvene in socialno varstvene skrbi na področju duševnega zdravja, nosilce oziroma nosilke te dejavnosti ter pravice osebe med zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, obravnavo v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi.«

(ZDZdr 2008, 1. člen) Posebno pozornost namenja prepovedi zapostavljanja in diskriminacije oseb z duševnimi motnjami, saj določa, da se posameznikom pri obravnavi zagotovi varstvo

11

osebnega dostojanstva in drugih človekovih pravic, individualna obravnava ter enaka dostopnost do obravnave (prav tam, 3. člen).

Skoraj deset let po sprejetju Zakona o duševnem zdravju, je Državni zbor sprejel Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028. Ta dokument naj bi sledil svetovnim usmeritvam na področju skrbi za dobro duševno zdravje posameznika in skupnosti. Namen Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 (2018, str. 11) je namreč krepiti in ohranjati dobro duševno zdravje vseh prebivalcev Slovenije, preprečevati duševne težave in motnje od najzgodnejšega obdobja do pozne starosti, zmanjšati stigmo in diskriminacijo oseb z duševnimi motnjami, vzpostaviti podporno okolje za dobro duševno zdravje, izboljšati kompetence strokovnih služb na vseh področjih varovanja duševnega zdravja, približati službe in storitve za duševno zdravje uporabnikom ter zmanjševanje institucionalizacije na področju duševnega zdravja. Med cilji zasledimo tudi, da bi bilo treba formalizirati koncept krepitve duševnega zdravja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ki bi vključeval tudi vsebine duševnega zdravja v kurikulumu in krepil veščine čustvenih in socialnih kompetenc ter vedenjsko podporo otrok (prav tam, str. 20).

1.3 Stanje na področju duševnega zdravja v Sloveniji in v evropskem prostoru

Pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO 2007) ugotavljajo, da je število duševnih motenj v porastu, in sicer zaradi vpliva različnih dejavnikov, kot so nagle družbene spremembe, porast globalizacije, urbane migracije, socialna izolacija, nezaposlenost, revščina, pritiski in tekmovalnost tekom šolanja, pritiski vrstniške skupine, vrstniško nasilje, individualne in družinske krize, razpad tradicionalnih vrednot, ki vodi v razlike v vrednotah, vedenjskih vzorcih med otrokom in starši.

V Evropi predstavljajo duševne motnje skoraj 40 % vseh kroničnih težav, ki prizadenejo prebivalstvo (WHO Regional Office for Europe 2015, str. 13). Več kot 10 % otrok in mladostnikov v Evropi trpi zaradi težav v duševnem zdravju, pri čemer prednjači depresija, sledijo ji anksiozne motnje in zloraba psihoaktivnih substanc (WHO Regional Office for Europe 2014, str. 2).

Jeriček Klanšček idr. (2009, str. 101) so na podlagi različnih raziskav navedle glavne značilnosti duševnega zdravja prebivalcev Slovenije, in sicer: najpogostejši motnji med

12

prebivalstvom sta depresija in anksioznost, stopnja duševnih težav je pri ženskah v primerjavi z moškimi višja, v letu 2006 je bilo 9 % vseh izdanih ambulantno predpisanih receptov namenjenih zdravilom za zdravljenje duševnih motenj, škodljiva raba alkohola je pomemben javno zdravstveni problem, Slovenija ima enega najvišjih količnikov samomora v Evropski Uniji, otroci in starejši sta posebej ranljivi skupini, za katere so potrebni dodatni programi.

Ker se polovica duševnih motenj začne do 14. leta starosti, tri četrtine pa do 24. leta, je duševno zdravje v otroštvu in mladostništvu pomemben napovednik duševnega zdravja odraslih (Nacionalni inštitut za javno zdravje 2018a). Z namenom spremljanja zdravja otrok in mladostnikov v širšem smislu (samoocena duševnega zdravja, zadovoljstva, poškodbe, ustno zdravje, tvegana vedenja, prehrana, gibanje, socialni kontekst itd.), je v preteklih letih, na pobudo Svetovne zdravstvene organizacije, 49 držav Evrope in Severne Amerike, v štiriletnih intervalih začelo izvajati kvantitativno raziskavo Health Behaviour in School-Aged Children: a WHO Cross-National Study (HBSC), ki zajema reprezentativni vzorec učencev in dijakov, starih 11, 13 in 15 let (HBSC b. l.). Pri nas se ta raziskava imenuje Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju in jo je Nacionalni inštitut za javno zdravje leta 2018 izvedel že petič. V letu 2018 so bili v raziskavo prvič vključeni tudi 17-letniki (Jeriček Klanšček idr. 2019, str. 6). V vzorec je bilo zajetih 7449 všolanih mladostnikov (51, 3 % fantov in 48, 7 % deklet) izbranih osnovnih in srednjih šol (prav tam, str. 10). V letu 2018 so bila določena vprašanja mladostnikom postavljena prvič, to so npr. vprašanja o internetnih stikih, pogovorih preko interneta, zaznanem stresu, zaupanju in empatiji, verjetnosti depresije itd. (prav tam, str. 11).

Kar se tiče samoocene duševnega zdravja in počutja, se je v obdobju 2002–2018 pokazal trend naraščanja zadovoljstva z življenjem, kljub temu pa se je pomembno zvišal delež mladostnikov, ki so poročali o pojavljanju vsaj dveh psihosomatskih simptomov (glavobol, bolečine v želodcu, razdražljivost, občutek, da si na tleh, nespečnost, nervoza, omotica) več kot enkrat tedensko (prav tam, str. 33). Pri približno petini mladostnikov se pojavljajo nervoza, razdražljivost in nespečnost. Pri vseh starostih in obeh spolih se je med posameznimi simptomi povečalo občutje potlačenosti. O občutkih žalosti in obupanosti je poročal približno vsak tretji mladostnik. Dekleta so o teh občutjih poročala pogosteje kot fantje (prav tam, str.

34). Velika verjetnost prisotnosti klinično pomembnih težav na področju duševnega zdravja obstaja pri 9, 2 % mladostnikov, zajetih v raziskavo (prav tam, str. 33). Delež mladostnikov s slabo kakovostjo življenja in povišano verjetnostjo depresije znaša 13, 4 % (prav tam, str. 36).

13

Skoraj tretjina vprašanih mladostnikov je ocenila, da so nekoliko ali močno predebeli, od tega več deklet kot fantov. Po drugi strani pa se je v obdobju 2002–2018 znižal delež tistih mladostnikov, ki se ocenjujejo kot nekoliko ali močno predebele, medtem ko se je delež tistih, ki se uvrščajo med suhe ali presuhe, povečal (prav tam, str. 34). Ugotovljeno je bilo tudi, da je več kot polovica mladostnikov obremenjena z delom za šolo, manj kot četrtini pa je šola všeč (prav tam, str. 24).

2 Duševne motnje v otroštvu in mladostništvu

V knjigi Duševno zdravje otrok današnjega časa (Mikuš Kos 2017a, str. 45) piše, da se duševne motnje pri otrocih povezujejo s prizadetostjo njihovega delovanja oziroma funkcioniranja. To pomeni, da so lahko okrnjeni, zoženi ali onemogočeni otrokovo vsakodnevno delovanje, izvajanje običajnih življenjskih opravil in nalog, razvedrilne in športne dejavnosti, druženje, igra, učenje za šolo, udejanjanje interesov, učenje na drugih področjih (prav tam).

2.1 Dejavniki tveganja in varovalni dejavniki

Duševno zdravje posameznika je rezultat sovplivanja različnih dejavnikov, in sicer tako individualnih, kot tudi socialno-ekonomskih, okoljskih in družbenih. Glede na to, ali ima dejavnik pozitiven ali negativen vpliv, lahko govorimo o varovalnih dejavnikih oziroma dejavnikih tveganja za nastanek duševnih motenj (Jeriček Klanšček idr. 2018, str. 21).

Varovalni dejavniki so tisti pojavi ali dogajanja, ki preprečujejo škodljivi učinek neugodnega vpliva in ohranjajo duševno zdravje (Mikuš Kos 2017b, str. 7). V nasprotju s tem pa dejavniki tveganja večajo možnost, da se bodo pojavile določene težave na področju čustvovanja, vedenja in kognitivnem področju (prav tam).

Dejavnike tveganja za razvoj duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih lahko razdelimo na:

 individualne dejavnike (npr. različne biološke predispozicije, kot so genetska obremenjenost; psihološke značilnosti posameznika, kot so določene osebnostne značilnosti, denimo impulzivnost, agresija; življenjski slog posameznika, denimo ali uporablja psihoaktivne substance…),

 družinske dejavnike (npr. stil komunikacije v družini; prisotnost duševne motnje v družini, zloraba alkohola v družini…),

14

 dejavnike okolja (npr. socioekonomske značilnosti širšega in ožjega okolja v katerem mladostnik živi, kot so denimo dostopnost do pomoči…) (Roškar idr.

2015, str. 2).

Mikuš Kos (2017a, str. 71–72) zapiše, da je bolj kot ogrožajočim, potrebno nameniti pozornost varovalnim dejavnikom. Gregorčič Mrvar idr. (2020, str. 45) menijo, da varovalni dejavniki »predstavljajo protiutež neugodnim vplivom in izkušnjam, zmanjšajo verjetnost pojava težav in ugodno vplivajo na (duševno) zdravje posameznikov ter hkrati izboljšajo posameznikov odziv na dejavnike tveganja.«

Enako kot dejavniki tveganja za nastanek duševnih motenj, se varovalni dejavniki delijo na:

 individualne dejavnike oziroma lastnosti otroka (npr. sposobnost poiskati pomoč, dobre intelektualne sposobnosti, aktivno spopadanje s stresorji, usmerjenost v prihodnost, doživljanje smiselnosti življenja...),

 družinske dejavnike (npr. dobri medsebojni odnosi v družini, jasno postavljena pravila vedenja v družini, duševno zdravje matere...),

 dejavnike okolja (npr. vključenost družine v širšo socialno mrežo in pomoč te mreže, vključenost otroka v organizacije in dejavnosti, kot so športni klub, taborniška organizacija, različne interesne dejavnosti...) (Roškar idr. 2015, str. 73–75).

Šola kot vzgojno-izobraževalna ustanova, v kateri otrok oziroma mladostnik preživi velik del svojega časa, vpliva na kakovost otrokovega oziroma mladostnikovega življenja, njegove izkušnje, razvoj ter je hkrati tudi soodgovorna za njegovo duševno zdravje (Mikuš Kos 2017b, str. 12). Pri otroku oziroma mladostniku, ki je izpostavljen kronično neugodnim družinskim razmeram, je šola lahko varovalni dejavnik za nastanek duševne motnje (Mikuš Kos 1991, str.

21). Kot varovalni dejavnik se lahko izkaže dober odnos z enim od učiteljev, uspeh pri kakem učnem predmetu, sprejetost v skupini vrstnikov in povezanost s skupino, zadovoljstvo in uspešnost v kaki šolski interesni dejavnosti, pa tudi splošno dober šolski uspeh (prav tam).

Po drugi strani pa je šola lahko tudi prostor številnih stresnih doživetij. Slaba šolska izkušnja (npr. izkušnja neuspeha, nesprejetosti med vrstniki) je namreč lahko pomemben dodaten ogrožajoč dejavnik, ki v kombinaciji z neugodnimi družinskimi vplivi močno ogroža otrokovo duševno zdravje (prav tam, str. 22). »Mnoge čustvene, vedenjske, psihosomatske in druge psihosocialne težave otrok izvirajo iz neskladnosti med otrokovimi lastnostmi ter

15

pričakovanji in zahtevami šole.« (Prav tam, str. 16) Šola tako lahko pripomore k celostnemu razvoju učenca, lahko pa seveda tudi moti njegov razvoj, saj je vzrok številnim problemom in travmam (Resman 1999a, str. 86).

2.2 Najpogostejše duševne motnje otrok in mladostnikov

Med pregledovanjem strokovne literature smo ugotovili, da že pri otrocih in mladostnikih obstajajo najrazličnejše oblike duševnih motenj. S pomočjo publikacije Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji (Jeriček Klanšček idr. 2018, str. 144–218), smo izbrali nekatere najpogostejše, značilne za to obdobje, to so motnja pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti, depresija, anksioznost, motnje hranjenja in psihoze. V nadaljevanju jih bomo na kratko predstavili na podlagi Mednarodne klasifikacije bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov MKB-10 2016.

Motnja pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti (ang. Attention Deficit Hyperactivitiy Disorder – ADHD) spada med tako imenovane hiperkinetične motnje, za katere so značilni pomanjkanje vztrajnosti pri dejavnostih, ki zahtevajo kognitivno zavzetost, težnja seliti se od ene aktivnosti do druge, ne da bi katero koli dokončal (ICD-10 2016). Ta motnja lahko pomembno vpliva na napredek otrok v šoli, ne samo na njihovo delo, temveč tudi na socialni razvoj in odnose, ki jih imajo z učitelji in vrstniki (Atkinson in Hornby 2002, str. 46).

Značilno za otroke z motnjo pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti namreč je, da so glasni, gostobesedni in moteči, agresivni do drugih otrok in ne upoštevajo navodil (prav tam, str. 53). Zaradi svojih odzivnih, vedenjskih in drugih posebnosti, se otroci z motnjo pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti torej zelo težko prilagodijo zahtevam in pričakovanjem šole glede vedenja, učenja in medosebnih odnosov (Rotvejn Pajič 2011, str.

20). Težave s samostojnim delom, občutek raztresenosti, neuspešnost v šoli, konflikti z vrstniki, socialna izključenost in številne druge težave otrok in mladostnikov z motnjo pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti lahko vodijo v nizko samospoštovanje, pogosteje pa se lahko pojavijo tudi druge motnje, npr. depresija in anksioznost (Peklaj 2016, str. 70).

Naslednja je depresija, pri kateri so najpogostejši znaki in simptomi pri mladostnikih:

depresivno razpoloženje (doživljanje žalosti, potrtosti in brezupa), zmanjšanje energije in večja utrudljivost, izguba zanimanja in veselja, nizko samospoštovanje, pomanjkanje zaupanja vase, občutja krivde in nevrednosti, razmišljanja o samomoru in dejanja v tej smeri

16

(Groleger idr. 1996, str. 114). Duševni simptomi pa se pogosto povezujejo s telesnimi:

nespečnost, glavoboli, pomanjkanje teka ali pretirano hranjenje, prebavne motnje in podobno.

Omenjeni simptomi zavirajo mladostnikov celovit osebnostni in socialni razvoj, vplivajo na konkretne možnosti njegovega šolanja in osamosvajanja (prav tam, str. 115). Po ICD-10 (2016) spada depresivna epizoda med razpoloženjske oziroma afektivne motnje, za katere je značilno, da se rade ponavljajo, njihov začetek pa se najpogosteje navezuje na obremenitvene dogodke ali situacije. Depresija pri otrocih in mladostnikih se pogosto povezuje z drugimi duševnimi motnjami, na primer z anksioznimi motnjami, motnjami vedenja, motnjami pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti, motnjami hranjenja, učnimi težavami in drugimi (Atkinson in Hornby 2002, str. 102). Nekateri strokovnjaki menijo, da obstaja povezava med dejavniki, ki povzročajo stres, torej tako imenovanimi stresorji in depresijo pri otrocih in mladostnikih. Stresorji so, na primer: pritisk s strani vrstnikov, ločitev staršev, spolna ali fizična zloraba, nasilje in revščina, slaba samopodoba in številni drugi (Cobain 2008, str. 63).

Depresijo je pri mladostnikih zelo težko prepoznati, saj mnogi mladi skrivajo svoja čustva, nekateri pa zlorabljajo droge in/ali alkohol, kar lahko prikrije simptome depresije (prav tam, str. 114). Drugi razlog za težko prepoznavo pa je, da so mnogi simptomi depresije podobni povsem običajnim občutkom, ki so značilni za obdobje pubertete in odraščanja (prav tam).

Po mnenju Groleger idr. (1996, str. 114) je anksioznost praktično sestavni del mladostnikovega doživljanja. Za anksiozne motnje je značilno izogibanje določenim situacijam, v katerih oseba občuti pretiran strah, kljub temu, da situacija sama po sebi ni nevarna (ICD-10 2016). Puklek Levpušček (2006, str. 44) označi obdobje mladostništva kot obdobje skrbi in strahu v zvezi z negativnim socialnim vrednotenjem, saj postane za mladostnika izrednega pomena, da se v vrstniških odnosih in tudi v odnosih z odraslimi izkaže kot socialno spreten, samozavesten in inteligenten. Ker ima mladostnik veliko potrebo po pripadnosti in uveljavitvi v družbi svojih vrstnikov, postane pozoren na to, kako se okolica odziva nanj (prav tam, str. 55). Strah pred posmehovanjem, zavračanjem in javnim razkrivanjem napak in nekompetentnosti, je tako eden glavnih virov socialne anksioznosti v mladostništvu (prav tam). Hujša oblika je tako imenovana socialna fobija, ki je dolgotrajnejša in zahteva ustrezno zdravljenje, saj na podlagi le-te lahko prihaja do vedenj umika v socialnih situacijah (prav tam, str. 71). Socialna anksioznost lahko privede tudi do šolske fobije, pri kateri gre za nerealističen strah pred odhodom v šolo (Kozina 2016, str. 19).

17

ICD-10 (2016) uvršča motnje hranjenja v skupino vedenjskih sindromov, povezanih s fiziološkimi motnjami, telesnimi in psihološkimi dejavniki. Najpogostejše motnje hranjenja so anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje. Anoreksija je najbolj značilna za adolescentna dekleta, glavni simptomi pa vključujejo omejeno izbiro diet, pretirano vadbo, provocirano bruhanje in uporabo sredstev za dušenje apetita (prav tam). Middleton in Smith (2012, str. 18–26) sta mnenja, da se motnje hranjenja pojavijo, ko neurejeni vzorci prehranjevanja začnejo resno vplivati na posameznikovo čustveno in/ali telesno zdravje oziroma, ko nekdo, ki ima v življenju določene težave, začne skrbeti za nadzor nad svojo telesno težo, misleč, da bo s tem rešil svoje težave. Vpliv današnje družbe nam sporoča, da je biti suh enako biti uspešen. Avtorici poudarita pomen pravočasnega prepoznavanja oseb, rizičnih za razvoj motenj hranjenja, s pomočjo določenih odstopanj v vedenju in čustvovanju, na primer: strah pred debelostjo, motena zaznava oblike telesa in telesne teže, pretirana telesna dejavnost in ukvarjanje s telesno težo ter videzom, nagnjenost k perfekcionizmu, nizka samopodoba in samospoštovanje (prav tam, str. 10). Zaradi motenj hranjenja otroci in mladostniki pogosto izostajajo od pouka, so socialno izolirani in doživljajo psihološke stiske, kar lahko negativno vpliva na njihov razvoj (Eisler idr. 2010, str. 166).

Ločiti psihoze od normalnega doživljanja mladostnika, je vse prej kot enostavno, saj med mladostnikove povsem običajne težave med drugim štejemo tudi občutek, da ga vsi gledajo in govorijo o njem, prezaposlenost s svojim telesom, nenavadno vedenje in govorjenje, občutek deformacije telesa, brezvoljnost (Švab 2006, str. 50). Vse to so namreč lahko simptomi psihotične epizode. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO 2009, str. 9) opredeljuje psihozo kot motnjo, za katero so značilni deliriji (napačna prepričanja), halucinacije (napačno čutno dojemanje), izguba stika z resničnostjo in čudaško obnašanje. Med najpogostejše psihoze štejemo shizofrenijo, ki se običajno začne v pozni adolescenci ali zgodnjem odraslem obdobju (prav tam). Pri shizofreniji se lahko pojavijo halucinatorni glasovi, ki v tretji osebi opravljajo pacienta, miselne motnje, negativni simptomi, vsiljevanje ali odtegovanje misli, blodnjavo zaznavanje in določene kognitivne pomanjkljivosti (ICD-10 2016).

Podatki o duševnih in vedenjskih motnjah pri otrocih in mladostnikih v Sloveniji, v obdobju od leta 2008 do leta 2015 kažejo, da so izvajalci na primarni¹ ravni zabeležili skupno 52.690, na sekundarni² ravni pa 59.976 obiskov otrok in mladostnikov (Jeriček Klanšček idr. 2018,

1 Primarna raven vključuje osnovno zdravstveno dejavnost in lekarniško dejavnost (Ministrstvo za zdravje 2021).

2 Sekundarna raven vključuje dejavnost specialističnih ambulant in bolnišnično dejavnost (prav tam).

18

str. 85). V starostni skupini od 6 do 14 let je bila stopnja obiskov na primarni ravni najvišja zaradi vedenjskih in čustvenih motenj, hiperkinetičnih motenj ter specifičnih razvojnih motenj pri jezikovnem izražanju (prav tam, str. 87). Na sekundarni ravni je bila stopnja obiskov v tej starostni skupini najvišja zaradi hiperkinetičnih motenj, čustvenih motenj in mešanih motenj vedenja in čustvovanja (prav tam). Pri mladostnikih od 15. do 19. leta je bilo tako na primarni kot sekundarni ravni največ obiskov zaradi reakcije na hud stres, anksioznih motenj, depresivne epizode, duševnih in vedenjskih motenj zaradi uživanja alkohola in motenj prehranjevanja (prav tam).

3 Šolsko svetovalno delo

V Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (2016, 67. člen) je opredeljeno, da v šoli svetovalna služba svetuje otrokom, učencem, vajencem, dijakom, učiteljem in staršem; sodeluje z vzgojitelji, učitelji in vodstvom šole pri načrtovanju, spremljanju in evalvaciji razvoja vrtca oziroma šole in opravljanju vzgojno-izobraževalnega dela ter opravlja poklicno svetovanje.

Izhodišče za delo šolske svetovalne službe pri nas predstavljajo Programske smernice za delo svetovalne službe, ki so bile potrjene leta 1999 na Strokovnem svetu Republike Slovenije za splošno izobraževanje. Za vsak podsistem (vrtec, osnovna šola, srednje izobraževanje) so oblikovane ločeno, toda splošna izhodišča so za vse enaka (Vogrinc in Krek 2012, str. 5). V prvem poglavju je zapisana temeljna opredelitev svetovalne službe, našteta in opisana so temeljna načela ter osnovne vrste dejavnosti. V nadaljevanju pa so predstavljena osnovna področja dela svetovalne službe v vrtcu, osnovni oziroma srednji šoli.

Programske smernice svetovalne službe (2008, str. 5) kot temeljni cilj svetovalne službe opredeljujejo optimalni razvoj otroka ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, narodno pripadnost ter telesno in duševno konstitucijo. Strokovno delo šolske svetovalne službe je interdisciplinarno zasnovano, kar pomeni, da se med seboj povezujejo in sodelujejo svetovalni delavci z različnim strokovnim profilom, po potrebi pa svetovalni delavci sodelujejo tudi z drugimi strokovnimi sodelavci iz ustreznih zunanjih ustanov (prav tam, str. 6).

19

3.2 Temeljna načela

V Programskih smernicah svetovalne službe (2008, str. 10–14) so našteta in opisana temeljna načela, ki predstavljajo okvir za profesionalno opravljanje svetovalnega dela v šolah. Na tem mestu bi radi izpostavili štiri načela, ki se nam zdijo, glede na temo magistrske naloge, še posebej pomembna, in sicer načelo interdisciplinarnosti, strokovnega sodelovanja in povezovanja, načelo razvojne usmerjenosti, načelo fleksibilnega ravnotežja med osnovnimi vrstami dejavnosti svetovalne službe in načelo celostnega pristopa.

Menimo, da je za uspešno pomoč učencu/dijaku s težavami v duševnem zdravju pomembno, da svetovalni delavec sodeluje z različnimi strokovnjaki. Načelo interdisciplinarnosti, strokovnega sodelovanja in povezovanja predpostavlja, da je zaradi kompleksne povezanosti pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj, delo svetovalne službe najbolj učinkovito, kadar jo sestavlja tim različnih strokovnjakov (prav tam, str. 11). Tako na področju pomoči posamezniku kot tudi na področju razvojnih in preventivnih dejavnosti, ki se nanašajo na šolo kot celoto, je smiselno sodelovanje svetovalnih delavcev s strokovnjaki iz ustreznih zunanjih ustanov, na primer s svetovalnimi centri, centri za socialno delo, z zdravstvenimi domovi in raznimi drugimi organizacijami ter društvi (prav tam). Šola oziroma šolska svetovalna služba naj poleg nudenja organizirane psihološke pomoči posameznikom, ki imajo težave v duševnem zdravju, izvaja tudi preventivne dejavnosti, kot so ozaveščanje mladih o simptomih duševnih motenj, dejavnikih tveganja za njihov razvoj in zdravem življenjskem slogu (Jeriček Klanšček idr. 2018, str.115). To opisuje tudi načelo fleksibilnega ravnotežja med osnovnimi vrstami dejavnosti svetovalne službe, ki kot pogoj za zagotavljanje celostnosti prispevka svetovalne službe v šoli navaja, da mora program svetovalne službe vsebovati vse tri vrste dejavnosti, in sicer dejavnosti pomoči, razvojne in preventivne dejavnosti ter dejavnosti načrtovanja in evalvacije (Programske smernice 2008, str. 12). Načelo razvojne usmerjenosti pomeni, da je v skladu z najsplošnejšim vzgojno-izobraževalnim ciljem šole, delo svetovalne službe usmerjeno v optimalni razvoj učenca ali dijaka ter hkrati v razvoj šole kot celote (prav tam). Za načelo celostnega pristopa pa velja, da naj svetovalna služba pri svojem delu upošteva posameznika kot osebnost v celoti in da pri obravnavi ne spregleda, da je posameznik s svojim ravnanjem vedno del ožjega in širšega socialnega okolja (prav tam).

3.3 Naloge šolske svetovalne službe

20

Temeljna naloga svetovalne službe je, da se preko svetovalnega odnosa vključuje v reševanje pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj, ki se pojavljajo v okviru vzgojno- izobraževalnega dela v šoli, in sicer tako, da sodeluje z vsemi udeleženci v šoli, po potrebi tudi z zunanjimi ustanovami (Programske smernice 2008, str. 5).

Šolska svetovalna služba sodeluje z vsemi možnimi udeleženci v šoli na naslednjih področjih vsakdanjega življenja in dela: učenje in poučevanje, šolska kultura, vzgoja, klima, red, telesni, osebni in socialni razvoj, šolanje, poklicna orientacija, socialno-ekonomske stiske (prav tam, str. 18). Delo šolskega svetovalnega delavca zajema delo z učenci, učitelji, vodstvom, zunanjimi ustanovami in s starši (prav tam, str. 19–20).

4 Duševno zdravje učencev in dijakov ter vloga šolskega svetovalnega delavca

Med različnimi teoretičnimi pogledi, ki omogočajo razumevanje vloge šole v otrokovem življenju bomo izpostavili Bronfenbrennerjev ekosocialni razlagalni model, ki predpostavlja, da je za otrokovo duševno zdravje in njegov psihosocialni razvoj pomemben celoten otrokov življenjski prostor z vsemi sistemi in podsistemi (Mikuš Kos 1991, str. 11). Med njimi je zagotovo najpomembnejša družina, toda na otrokovo počutje, vedenje in razvoj imajo prav tako velik vpliv še druga življenjska okolja, kot so šola, skupina vrstnikov, dejavnosti v prostem času (prav tam). Mikuš Kos (prav tam, str. 12) izpostavi predvsem odnos med podsistemoma šola in družina, saj težave v šoli prehajajo v družino in obratno. Po Bronfenbrennerju je posameznikov ekosistem sestavljen iz mikrosistema, mezosistema, eksosistema, makrosistema in kronosistema (Hannover idr. 2014, str. 147). Mikrosistem je sestavljen iz medosebnih odnosov, v katere so posamezniki vključeni v svoji neposredni okolici (npr. odnosi znotraj družine in med vrstniki v šoli). Mezosistem opisuje povezave med posameznimi strukturami otrokovega mikrosistema (npr. povezave med učitelji in starši, med družino in sosesko). Eksosistem predstavlja odnose, v katere otrok ni neposredno vpleten, vendar kljub temu vplivajo na njegov razvoj (npr. delovno mesto in socialna mreža staršev).

Makrosistem vključuje celoto vseh odnosov v družbi (npr. vrednote in norme določene kulture, ki ji posameznik pripada). Kronosistem pa vključuje časovno dimenzijo otrokovega razvoja, ki predpostavlja, da se otrok tekom odraščanja na določene spremembe različno odziva (prav tam, str. 148–149). Vsi podsistemi so lahko vir dejavnikov tveganja in varovalnih dejavnikov za razvoj duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih (Mikuš Kos 2015, str. 64).

21

Spoznanje, da spremembe v enem podsistemu vplivajo na druge podsisteme, je pomembno tako za preprečevanje težav v duševnem zdravju kot nudenje pomoči otrokom, ki že imajo določene težave, saj lahko z uvajanjem pozitivnih dejavnikov v enem podsistemu omilimo ali odpravimo težave v drugem podsistemu, tudi ko ne moremo vplivati na njihove neposredne vzroke (Mikuš Kos 2017a, str. 64). Bronfenbrennerjev ekosocialni sistemski pogled se ne omejuje zgolj na odpravljanje ogrožajočih dejavnikov, ampak daje pomen aktiviranju varovalnih dejavnikov v drugih podsistemih (Mikuš Kos 2015, str. 64). Gre za celosten pristop pomoči otroku v stiski, ki kaže na učinkovitost sodelovanja različnih strokovnjakov (npr. mentalno-higienskih služb) s podpornimi okolji (npr. šola) (prav tam, str. 67).

Bronfenbrennerjeva ekološka teorija razvoja naj bi bila izhodišče za učinkovito svetovalno delo, tako kurativno kot tudi preventivno (Pečjak in Košir 2012, str. 38). V javnosti še vedno prevladuje medicinski diskurz, ki posameznika dojema kot fizično in ne tudi kot socialno bitje, ki v vsakdanjem življenju vstopa v različne interakcije z drugimi posamezniki ter pri tem opravlja različne družbene vloge (Kvaternik in Grebenc 2008, str. 129–130).

Problematično je to, da se na zdravstvene težave ljudi gleda izven družbenokulturnega konteksta in področij vsakdanjega življenja (prav tam, str. 131). Tudi v vzgojno- izobraževalnem sistemu prevladujeta medicinski diskurz in individualističen pogled na učno uspešnost oziroma neuspešnost (Lesar 2019, str. 59). Dodatna strokovna pomoč otrokom oziroma mladostnikom s posebnimi potrebami je še vedno naravnana tako, da se v ospredje postavlja individualno pomoč in ukvarjanje s primanjkljaji, ovirami in motnjami otroka oziroma mladostnika (Gregorčič Mrvar idr. 2020, str. 19). To pa predstavlja prepreko za uveljavljanje inkluzivne šolske kulture (prav tam). Stržinar (2012, str. 128) predlaga, da naj bi pri nudenju pomoči otrokom oziroma mladostnikom s težavami v duševnem zdravju tim različnih strokovnjakov (to so bodisi psihiatri, šolski svetovalni delavci, učitelji, medicinske sestre itd.) uporabil biopsihosocialni pristop. Beseda »bio« se nanaša na medicinski vidik,

»psiho« predstavlja čustva posameznika, lastno samovrednotenje in samospoštovanje,

»socialno« pa socialno okolje, ki posameznika obkroža in s tem tudi vpliva nanj (prav tam).

Šolska svetovalna služba bi se morala preusmeriti od krizno-individualnega reagiranja na težave posameznih otrok oz. mladostnikov k pedagoško razvojno-preventivnemu delu, s katerim bi si prizadevala za razvoj učencev in šole kot celote (Gregorčič Mrvar idr. 2020, str.

23).

Ker šola s kakovostjo svojega dela določa pomemben del otrokovega oziroma mladostnikovega življenja, je poleg družine zagotovo najpomembnejši dejavnik v zvezi s

22

krepitvijo duševnega zdravja otrok in mladostnikov (Bečaj 1999, str. 170). Bečaj (prav tam) zapiše, da šola vpliva na posameznikovo splošno doživljanje samega sebe, na oblikovanje in razvoj interesov, na oblikovanje in vzdrževanje ugodnih socialnih stikov, na pridobivanje spretnosti za obvladovanje različnih problemskih situacij in hkrati tudi sooblikuje otrokovo oziroma mladostnikovo samopodobo. Poleg tega odigra eno od ključnih vlog pri otrokovem razvoju, saj pomaga učencem pri doseganju znanja, razčiščevanju stališč in razvijanju veščin, ki jih potrebujejo v kasnejšem odraslem življenju (Pucelj in Bevc Stankovič 2007, str. 95).

Kot zapišeta Zavasnik in Tekavčič Grad (1999, str. 217) predstavljajo učitelji in svetovalni delavci otroku oziroma mladostniku tiste »pomembne« odrasle, s katerimi se ta lahko identificira, prevzema njihova stališča in vrednote, ter se od njih uči reševanja konfliktov in kriznih situacij. Šola in šolska svetovalna služba morata učenca »usposobiti za življenje in delo v dužbeni skupnosti, ga usposobiti, da se bo v tem svetu znašel, da bo razumel sebe, svoje potrebe, svoj položaj v tem svetu, šoli in socialnem okolju, da bo kritičen do sebe in okolja, da si bo postavil vizijo svojega življenja (samopodobo), da bo izdelal realne načrte uresničevanja te samopodobe, da bo realno ocenjeval okoliščine in izbiral realna sredstva delovanja v okolju.« (Resman 1999b, str.139)

4.1 Preprečevanje stigmatiziranosti

Lamovec (1999, str. 12) je mnenja, da je posameznik s tem, ko doživi neko krizo, dosmrtno označen oziroma zaznamovan. Mesto v družbi, torej tisto, kar bi najbolj potreboval, mu postane nedosegljivo, saj je namesto pomoči pri vključevanju v družbo deležen izključevanja (prav tam, str. 13). Otroci in mladostniki s težavami v duševnem zdravju se pogosto soočajo s stigmo, izolacijo in diskriminacijo ter pomanjkanjem dostopa do zdravstvenega varstva in izobraževalnih ustanov, kar krši njihove temeljne človekove pravice (WHO b.l.). Do stigmatizacije duševnih težav prihaja zaradi nepoznavanja ozadja in vzrokov za duševne motnje, nizke ocene samokompetenc za pomoč osebi s težavami v duševnem zdravju in posledično negativnih stališč do duševnih motenj ter do iskanja pomoči (Jeriček Klanšček idr.

2018, str. 246).

Britovšek in Puklek Levpušček (2015, str. 61) menita, da bi bilo v bodoče potrebno v vsebine šolskih programov vključiti teme o ohranjanju duševnega zdravja in preprečevanju duševnih motenj, ki bi jih obravnavali učitelji in šolski svetovalni delavci. Tudi Švab (2006, str. 105) daje velik pomen izobraževanju o duševnih motnjah, s pomočjo katerega bi lahko po njenem

23

zmanjšali stigmatizacijo. Jeriček Klanšček idr. (2018, str. 246–247) kot predloge ukrepov za destigmatizacijo duševnih težav in iskanja pomoči pri otrocih in mladostnikih navajajo ozaveščanje vseh ljudi o vsebinah duševnega zdravja, načinih in strategijah za njegovo krepitev, znakih in simptomih različnih duševnih motenj, načinih ukrepanja v primeru težav ter informiranje o virih pomoči, uvajanje programov, izobraževanj strokovnih delavcev o nestigmatizirajoči obravnavi oseb z motnjami in težavami v duševnem zdravju.

4.2 Izvajanje preventivnih dejavnosti in promocija duševnega zdravja

S pomočjo razvojnih in preventivnih dejavnosti šolska svetovalna služba spremlja in ugotavlja, kakšno je obstoječe stanje, vodi oziroma koordinira različne razvojne, preventivne in inovatinve projekte v šoli ter sodeluje pri načrtovanju raznih sprememb in izboljšav v vzgojno-izobraževalnem procesu (Programske smernice 2008, str. 15). Pri tem se ne usmerja zgolj na posameznika ali skupino, temveč tudi na odstranjevanje ovir in vzpostavljanje ustreznih pogojev v vzgojno-izobraževalnem okolju (prav tam).

Resman (2008, str. 11) meni, da se mora šolski svetovalni delavec takoj in sproti ukvarjati s posamezniki ali skupinami učencev, ki se soočajo s problemi osebnostnega, socialnega, šolskega in poklicnega razvoja. Hkrati pa se ne sme odreči izvajanju preventivnih dejavnosti, ki so namenjene vsem učencem in pomagajo ustvarjati pogoje, da težave ne bi nastajale oziroma bi bili učenci pripravljeni na njihovo obvladovanje in razreševanje (prav tam). Šola je, takoj za družino, eden pomembnejših prostorov, kjer lahko delujemo preventivno (Talić 2017, str. 47).

Durlak (1995, str. 2–3) loči med primarno, sekundarno in terciarno preventivo. Primarna preventiva je namenjena vsem otrokom oziroma mladostnikom, z namenom preprečevanja nastajanja problemov oziroma pri bolj učinkovitem spoprijemanju z nalogami, ki jih otroku oziroma mladostniku nalaga šola in širše družbeno okolje (Pečjak in Košir 2012, str. 96). Cilj sekundarne preventive je omejevanje večjih posledic pri problemih, ki so se že pojavili in je praviloma namenjena rizičnim skupinam ter ne celotni populaciji (prav tam, str. 97).

Terciarna preventiva pa je usmerjena na posameznika, z namenom preprečevanja poslabševanja problema in iskanja rešitve (prav tam, str. 98). Poštuvan idr. (2018, str. 15–16) te tri vrste preventive poimenujejo univerzalna, selektivna in indicirana. K univerzalni preventivi na področju varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov štejejo

24

informiranje in ozaveščanje o duševnem zdravju ter spodbujanje dobrega počutja (prav tam, str. 15). Dejavnosti v okviru selektivne preventive obsegajo krepitev varovalnih dejavnikov (npr. krepitev samopodobe, učenje socialnih veščin), prepoznavanje neustreznih in nefunkcionalnih odnosov, ogrožajočih oblik vedenja in morebitnih razvojnih motenj (prav tam). Pri indicirani preventivi pa gre za prepoznavo opozorilnih znakov stiske pri posameznem otroku oziroma mladostniku (prav tam, str. 16).

Najpomembnejše preventivne dejavnosti na področju varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov, ki jih lahko izvajajo šolski svetovalni delavci in drugi zaposleni na šoli, so odpravljanje dejavnikov tveganja, uvajanje varovalnih dejavnikov, pozitivna usmeritev v otrokova močna področja, upoštevanje povezav med čustvi in učenjem, razvijanje dobrih medvrstniških odnosov, pogovori o duševnem zdravju, težavah in motnjah, prosocialno delovanje otrok oziroma mladostnikov (npr. prostovoljno delo), sodelovanje s starši in širšo skupnostjo, povezovanje z mentalnohigienskimi službami in drugimi strokovnimi službami na področju varovanja duševnega zdravja (Mikuš Kos 2017b, str. 10–11). Preventivni učinek na duševne motnje imajo tudi dejavnosti za promocijo duševnega zdravja, kot so, na primer, različni šolski programi za izboljšavo socialne in kognitivne kompetentnosti in za zmanjševanje zlorabe drog ter agresivnega vedenja, programi za otroke z vedenjskimi težavami, ki vzpodbujajo lepo vedenje in izboljšujejo šolski uspeh ter programi za otroke, ki doživljajo izgubo ljubljene osebe ali ločeno življenje oziroma ločitev staršev (Promocija duševnega zdravja: očrt 1998, str. 18). Jeriček Klanšček idr. (2018, str. 242) so predlagali vpeljevanje promocijskih programov v učne načrte osnovnih in srednjih šol s poudarkom na krepitvi varovalnih dejavnikov, kot so pozitiven odnos do sebe in drugih, dobra samopodoba in samospoštovanje, optimizem, aktivno preživljanje prostega časa, oblikovanje zdravih navad in krepitev socialne mreže. Za preprečevanje, spremljanje in obvladovanje duševnih težav in motenj pri otrocih in mladostnikih pa bi morali v učne načrte osnovnih in srednjih šol vpeljati preventivne programe, ki opozarjajo predvsem na dejavnike tveganja, kot so, na primer, občutek osamljenosti, obremenjenost zaradi šole, stresni dogodki, trpinčenje, tvegana vedenja, slabi medsebojni odnosi in številni drugi (prav tam). Od šolskega leta 2011/2012 naprej v okviru preventivno-intervencijskega projekta A se štekaš?!?, na osnovnih in srednjih šolah, potekajo različne delavnice za mladostnike, izobraževanja za učitelje in druge strokovne delavce na šoli ter predavanja za starše (Poštuvan idr. 2018, str. 16). Namen projekta je varovanje in krepitev duševnega zdravja ter zmanjševanje samomorilnega vedenja mladostnikov (prav tam, str. 15). Izvajalci projekta želijo opolnomočiti mladostnike za

25

spoprijemanje s težavnimi življenjskimi situacijami, izražanje čustev in jih izobraziti o duševnem zdravju (prav tam, str. 20). Učitelji in drugi strokovni delavci pridobijo znanje s področja duševnega zdravja in samomorilnega vedenja, staršem pa izvajalci projekta posredujejo informacije o različnih oblikah pomoči in prostočasnih aktivnostih, namenjenih krepitvi duševnega zdravja mladostnikov (prav tam).

Pomemben vidik je samopodoba učenca. Pozitivna samopodoba (zadovoljstvo s sabo, svojim telesom, sposobnostmi in značilnostmi) je namreč varovalni dejavnik pri spopadanju s stresom (Jeriček Klanšček in Bajt 2015, str. 33). Učitelji in svetovalni delavci lahko učenca podprejo tako, da ga pohvalijo pri tistih aktivnostih oziroma na tistih področjih, kjer je uspešen, ga spodbujajo in mu dajo možnost, da se izkaže (prav tam, str. 37). Tudi Resman (1999c, str. 115) piše o tem, da je samopodoba učenca eno od pomembnih področij dela šole in preventivnih nalog šolske svetovalne službe. Učenec mora doživljati čustveno stabilnost in imeti občutek telesne varnosti, poleg tega pa mora poznati svojo individualnost, lastne sposobnosti in posebnosti (prav tam, str. 14). Po mnenju Mikuš Kos (1999, str. 45) samopodoba, torej to, koliko se otroci cenijo in koliko se počutijo cenjeni od drugih, kolikšna je zavest lastne zmožnosti, koliko zaupajo vase glede uspešnega obvladovanja življenjskih izzivov in težav, znatno vpliva na počutje, vedenje, delovanje in osebnostni razvoj. Delovna uspešnost in dosežki pripomorejo k razvijanju samospoštovanja in samozaupanja, zato je pomembno, da šola zagotovi učencem veliko možnosti za uspešnost (prav tam). Učitelji in svetovalni delavci lahko pozitivno samopodobo pri učencih krepijo tako, da ustvarjajo sprejemajoč in spoštljiv odnos z njimi ter jim postavljajo primerne omejitve, so pomemben vzor pri učenju komunikacijskih spretnosti, jim pomagajo, da si postavljajo cilje in si prizadevajo za njihovo uresničitev, jim pomagajo k spoštovanju in sprejemanju sebe, spodbujajo k medsebojnemu sodelovanju, sprejemanju različnosti, krepitvi prijateljstva, reševanju problemov, razvijanju sprejemajočega in pozitivnega pogleda na manj ugodne življenjske situacije, učijo jih prevzemati odgovornost za svoje ravnanje in jim pomagajo k prepoznavanju, sprejemanju ter izražanju svojih čustev (Tacol idr. 2019, str. 31–35).

K razvoju samospoštovanja in občutku lastne učinkovitosti prispeva tudi psihosocialna klima šole (Mikuš Kos 1999, str. 45). Za pozitivno psihosocialno klimo v šoli so značilni sprejemanje, razumevanje in spoštljivi medsebojni odnosi (Hurrelmann 2004, str. 39). Varno in spodbudno učno okolje vpliva na kakovost in uspešnost vzgoje in izobraževanja (Kranjc idr. 2019, str. 7). Učitelji in svetovalni delavci lahko vplivajo na učence z dajanjem zgleda in

26

poučevanjem učencev o tem, kako naj razrešujejo konflikte, nadzorujejo svojo jezo, spoštujejo čustva drugih ljudi in motivirajo sebe ter druge (Panju 2008, str. 11).

4.3 Nudenje pomoči učencem in dijakom s težavami v duševnem zdravju

Ena izmed osnovnih vrst dejavnosti šolske svetovalne službe so dejavnosti pomoči, ki obsegajo različne neposredne oblike dajanja pomoči posamezniku ali skupini, poleg teh pa tudi veliko posrednih aktivnosti, ki so potrebne znotraj ali zunaj šole (Programske smernice 2008, str. 15).

Bor idr. (2002 v Pečjak in Košir 2012, str. 51) kot funkcije šolskega psihološkega svetovanja navajajo: pomoč pri raziskovanju težav, ki jih učenci doživljajo, spodbujanje odločanja, možnost pogovora o težavah v medosebnih odnosih in o spoprijemanju s temi težavami, učenci lahko tekom svetovalnega procesa prepoznajo in razvijajo lastne uporabne strategije spoprijemanja, prepoznajo lahko obstoječe vire pomoči, ki jih doslej še niso uporabili, učenci dobijo vpogled v tehnike spoprijemanja s problemi, s pomočjo svetovanja pa tudi raziščejo svojo nizko samopodobo. V šoli se še vedno daje prednost krizno-kurativnemu svetovanju, ki nastopi potem, ko se nek problem že pojavi in ga je potrebno razrešiti (prav tam, str. 94). V nasprotju z razvojno-preventivnim svetovanjem, kurativnega svetovanja šolski svetovalni delavec seveda ne more načrtovati (prav tam, str. 95). Na področju šolskega svetovanja je zaradi širokega razpona težav pomemben fleksibilen pristop, pa tudi cilji svetovanja morajo biti vedno prilagojeni določenemu vsebinskemu kontekstu (prav tam, str. 47–53).

Kar se tiče duševnega zdravja učencev in dijakov, lahko učitelji in šolski svetovalni delavci, v primeru, da imajo dovolj znanja s tega področja, že zgodaj prepoznajo simptome, ki nakazujejo težave in tako pravočasno ukrepajo. Individualni razgovori so pomemben vir pridobivanja informacij, ker pomagajo sestaviti sliko notranjega sveta otroka oziroma mladostnika (Rapuš Pavel 2001, str. 27). Če svetovalni delavec opazi, da je učenec v stiski, mu lahko pomaga tako, da ga s pomočjo začetnih vprašanj usmerja v spontano pripovedovanje (Zavasnik 1994, str. 19). Pomembno je, da ne prisluhne zgolj tistemu, kar mu učenec pove, ampak je pozoren tudi na tisto, kar je preskočil, zamolčal ali zanikal (prav tam, str. 20). V pogovoru z otrokom oziroma mladostnikom se mora svetovalni delavec odzvati sočutno in spoštljivo (Cerar idr. 2011, str. 12). K zmanjšanju psihične bolečine mu lahko pomaga s tem, ko mu da vedeti, da razume njegovo stisko, priznava njegova čustva in potrebo

27

po čustveni razbremenitvi (prav tam). Tekavčič Grad (2003, str. 226) kot pomembno lastnost dobrega svetovalca človeku v stiski omenja sposobnost aktivnega, angažiranega in sprejemajočega poslušanja. Svetovalni delavec mora biti sposoben zadržati svoje občutke in čustva ob problemu učenca/dijaka ter dati prednost njegovi zgodbi, doživljanju in čustvovanju (prav tam). Akin idr. (2000, str. 7) pravijo, da je ena od vlog šolskega svetovalnega delavca pomagati učencem, da izrazijo negativna čustva, se učijo o njih in se z njimi spoprijemajo.

Učitelji in svetovalni delavci bi morali učence naučiti, kako ubesediti to, kar čutijo o sebi in drugih, kajti le tako lahko čustva prepoznajo in kasneje obvladujejo (Panju 2008, str. 91).

Bistvenega pomena je, da poskuša učenec sam najti poti, ki bi vodile k razrešitvi problemov, saj je učenčevo spoprijemanje s težavami tudi izkušnja, ki mu bo pomagala v prihodnosti (Tomori 1994, str. 121).

Kot že rečeno, delo šolskega svetovalnega delavca ne zajema zgolj individualnega dela z učenci, temveč tudi z učitelji, starši, vodstvom, oddelkom in po potrebi z zunanjimi ustanovami ter strokovnjaki (Programske smernice 2008, str. 20). Pri delu z učitelji gre predvsem za posvetovalno delo z namenom intervencije ali preventive, skupnega načrtovanja, izvajanja in evalvacije dela v šoli (prav tam, str. 18). Staršem lahko svetovalni delavec pomaga pri osebnostni rasti otrok in pri njihovi adaptaciji na domače in šolsko okolje (Pečjak in Košir 2012, str. 71). Medtem, ko lahko starši določene težave v duševnem zdravju povežejo s šolo, lahko šola po drugi strani opazi tudi težavne razmere v domačem okolju (Mušič 2011, str. 35). Mušič (prav tam) zato poudarja, da lahko šola in družina združita prizadevanja za pomoč otroku oziroma mladostniku v stiski, če hkrati prepoznata problem in ne prelagata odgovornost za reševanje problema ena na drugo. Mikuš Kos (2017b, str. 10) kot učinkovito pomoč otrokom oziroma mladostnikom z duševnimi motnjami omenja takšno, ki vključuje več različnih pristopov, od psihoterapije ali čustvene podpore, do svetovanja staršem, sodelovanja med pedagoškimi delavci in psihologom oziroma psihiatrom, kar pomeni, da naj bo timsko zasnovana. Ena od zunajbolnišničnih ustanov, s katero lahko v procesu nudenja pomoči učencem oziroma dijakom s težavami v duševnem zdravju sodeluje šolska svetovalna služba je dispanzer za pedopsihiatrijo, katerega naloge so zaščita in skrb za duševno zdravje otrok, mladostnikov in njihovih družin, ozaveščanje širše družbene skupnosti ter vzgojno-izobraževalno delo (Mušič 2011, str. 36). Pri celostni obravnavi otrok in mladostnikov z duševno motnjo, so ključnega pomena tudi centri za socialno delo, svetovalni centri, krizni centri za mlade, v okviru Centra za mentalno zdravje pa deluje Enota za adolescentno psihiatrijo (prav tam, str. 36–38). V primeru hospitalizacije lahko opažanja šole,

28

predvsem šolske svetovalne službe, pripomorejo k učinkovitejšemu nudenju pomoči. Prav tako pa je pomembno, da šola in zunanje ustanove sodelujejo pri vračanju otroka v šolsko okolje (prav tam, str. 36).