V raziskavi sem uporabila kvalitativni raziskovalni pristop, ki je vseboval majhen namenski vzorec, zato rezultatov in sklepnih ugotovitev ne morem posplošiti na splošno populacijo.
Podajam zgolj vpogled v odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja, prepletena z lastnim mnenjem in teoretičnimi izhodišči.
Mladi se strinjajo, da imamo vsi stiske. Od posameznika do posameznika se razlikujejo, zato jih težko definiramo. V splošnem so to situacije, ki jih ne moreš rešiti na enostaven način, bodisi zaradi tega, ker jih ne moreš, bodisi ker jih ne želiš. Nekaterih stisk pa niti ne moreš rešiti, temveč se moraš naučiti z njimi živeti. Večina mladih psihosocialne stiske povezuje z okoljem, predvsem z odnosi v njem. Nekateri mladi pri tem še ločijo stiske, ki izhajajo iz nas – osebne stiske, in družbene probleme (npr. revščina). Pri nekaterih mladih opredelitev pojma psihosocialnih stisk sovpada s stiskami, ki jih tudi sami trenutno doživljajo oz. so jih doživljali v preteklosti, kar ni presenetljivo, saj so osebna pojmovanja sestavljena iz lastnih idej, pojmovanj o določenem pojavu. Vsak posameznik ima drugačno pojmovanje, ta se namreč oblikujejo v procesu pridobivanja znanj, izkušenj in vrednot znotraj specifičnega konteksta (Marentič Požarnik, 2018). V socialno pedagoškem delu je pomembno, da izhajamo iz posameznika, njegove življenjske situacije in njegovega dojemanja sveta (Videmšek, 2008).
Vsak ima različne poglede na to, kaj je duševno zdravje, duševna bolezen in kaj je pomoč. Če želimo učinkovito partnerstvo, moramo spoznati in upoštevati posameznikovo specifično realnost (Petelinek, 2012). Podobno pravi tudi Čačinovič Vogrinčič (2016), ko piše o instrumentalni definiciji problema. V konceptu zahteva, da se vsak proces pomoči začne z uporabnikovo definicijo izkušnje: kje vidi problem, kje vidi rešitev in kaj lahko on sam prispeva k rešitvi. Velik del mladih nima težav s pripovedovanjem o svojih stiskah. Del vzorca pa o stiskah govori površinsko. Razlogov je lahko več, ali se trenutno ne srečujeta z resnimi stiskami ali pa se jima je bilo težko mi zaupati. To sta bila edina pogovora, ki sta potekala preko spleta in so mogoče tudi te okoliščine botrovale temu.
Mladostništvo in prehod v odraslost sta razvojni obdobji, v katerih med posamezniki in njihovimi starši prihaja do psihološke separacije, na podlagi katere se preoblikujejo medosebni odnosi. Posledično prihaja do pogostejših in intenzivnejših konfliktov in neprijetnih čustev (Zupančič, 2019). Zato ni nobeno presenečenje, da se med mladimi največkrat pojavijo stiske, povezane z družinskim okoljem in odnosi v njem. Nekateri mladi se v družinah počutijo osamljene in neslišane, čutijo, da v družini nimajo prostora za izražanje čustev. Po drugi strani pa so nekateri starši preveč angažirani in s svojimi visokimi pričakovanji dušijo svobodo mladostnika. Drugi poročajo o spremembi v družinski dinamiki, ki jo je prinesla ločitev staršev oziroma bolezen enega izmed članov. Druga največkrat omenjena stiska je stiska, povezana z uporabo prepovedanih substanc oziroma s prekomerno uporabo alkohola. Na to vpliva tudi dejstvo, da je polovica intervjuvancev vključenih v program nevladne organizacije, ki je specializirana za mlade, ki eksperimentirajo s prepovedanimi substancami oziroma že kažejo znake zasvojenosti. V obdobju mladostništva mladi pridobivajo izkušnje tudi na osnovi poskusov in zmot. Tako tudi začetki uporabe psihoaktivnih snovi segajo v to obdobje. Problem uporabe različnih psihoaktivnih substanc
65
nastane pri mladih, katerih življenjski položaj je zaradi različnih individualnih in socialnih dejavnikov neugoden. Najbolj pogost razlog za uporabo psihoaktivnih snovi je želja po boljšem počutju (Osterc Kokotovič idr., 2018). Težave z zasvojenostjo pa s sabo prinesejo še druge težave. Mladi omenjajo podočnjake, hujšanje, izgubo spomina in koncentracije, anksioznost, paranojo in paniko. Psihoaktivne snovi namreč zaradi svoje kemične sestave vplivajo tako na duševno kot tudi na telesno zdravje (prav tam). Manjši vzorec mladih, ki zlorablja psihoaktivne substance, o tej temi ne pove veliko. Samo bežno omeni, da je to ena izmed njihovih stisk, s katero se srečujejo. Predvidevam, da uživanja drog ne vidijo kot svoje stiske in se zato raje izognejo tej temi. V program so vključeni posredno zaradi zlorabe psihoaktivnih substanc, na zahtevo sodišča. Na drugi strani pa udeleženka, ki je v program vključena na zahtevo staršev zaradi (po njihovem) prekomerne uporabe drog, jasno pove, da uživanja drog ne vidi kot svoje stiske, in si želi, da ji ne bi bilo potrebno abstinirati. Menim, da gre pri njej za rekreativno uživanje psihoaktivnih substanc. Flaker (1999) s pojmom rekreativno uživanje psihoaktivnih substanc označi kot dejavnost, ki jo opravljamo v prostem času za namen uživanja. Ko se začnejo pojavljati posledice uživanja drog, se takšna uporaba drog konča.
Dolenc (2015) piše, da šola mladostnikom predstavlja izvor številnih socialnih in učnih izzivov, saj je to prostor, v katerem mladostniki preživijo velik del dneva. Predvsem akademsko področje je večkrat pomemben dejavnik stresa. Zato ni presenečenje, da velika večina mladih, ki so bili v času intervjuja vključeni v šolski proces, omeni stiske, povezane s šolo. Šola s sabo prinese tudi odnose z vrstniki, ki lahko mladostnikom predstavljajo dodaten izvor stisk (Dolenc, 2015). Prav v času mladostništva odnosi z vrstniki postajajo za posameznika zelo pomembni (Zupančič in Marjanovič Umek, 2009), kar se tudi pokaže v sicer majhnem vzorcu mladih. Pri medosebnih odnosih in doživljanju samega sebe igrajo ključno vlogo čustva. Vpliv čustev na posameznikovo življenje je lahko pozitiven ali negativen, kar je odvisno predvsem od tega, kako je posameznik zmožen uravnavati svoja čustva (Cvetek, 2014). Čustva uravnavamo na dva načina, in sicer lahko uravnavamo način, kako se emocije izražajo (kontrola izražanja), in uravnavamo lahko samo občutenje emocije oziroma njeno doživljanje (kontrola doživljanja) (Milivojević, 2008). Večina intervjuvancev je omenila stiske, povezane z doživljanjem in izražanjem čustev. V času mladostništva se namreč reflektivno mišljenje posameznika izpopolni in razširi na vsa pomembna življenjska področja. Mladostnik odkrije nove ravni diferenciacije samega sebe. Poleg zavestnih razlogov za svoja občutja se začne zavedati, da obstajajo tudi nezavedni razlogi. Posamezniki v tem razvojnem obdobju postajajo vse bolj pozorni na različna stanja zavesti, tudi preko cigaret, alkohola in drog (Cvetek, 2015). Podobno pove udeleženka, ki je v preteklosti težko (v treznem stanju) izražala in uravnavala svoja čustva. Družina je tista, ki odloča, kako bo potekal posameznikov čustven razvoj. Če starši upoštevajo otrokova čustva, mu jih dovolijo izraziti, je zelo verjetno, da jih bo posameznik tudi kasneje v življenju znal izraziti. Starševsko dovoljenje pa ne vpliva samo na izražanje čustev ampak tudi na občutenje čustev (Milivojevič, 2008). Tako udeleženec ravno zaradi pomanjkanja možnosti čustvovanja znotraj družine, čustva zadržuje v sebi še sedaj.
66
Nekaj mladih omeni še stiske, povezane z anksioznostjo, tesnobo, depresijo, ki je bila pri eni udeleženki pogojena s slabšo samopodobo. Majhen vzorec mladih je imel v preteklosti samomorilne misli in poskus samomora, kar ni presenečenje, saj rezultati drugih raziskav kažejo, npr. Jeriček Klanšček idr. (2018a), da je v slovenskem zdravstvenem sistemu prepoznanih in zdravljenih vedno več mladih s tovrstnimi stiskami. Del mladih poroča o postavljenih diagnizah ADHD, ADD, obsesivno kompulzivna motnja in akutna shizofrenija.
Ena izmed intervjuvank se med pripovedjo distancira od diagnoz. Diagnoza služi svojemu namenu, le če ji sledi ustrezna pomoč (Kobolt, 1999a), kar pa se pri tej udeleženki ni v celoti zgodilo, saj je na podlagi diagnoz dobila samo predpisana zdravila. Preostalemu vzorcu mladih, ki ima postavljene diagnoze, pa je diagnoza v bistvu pomagala. Enemu je pomagala umestiti, kaj se dogaja, drugemu pa je predpisana medikamentozna terapija olajšala življenje.
Manjši vzorec mladih omeni strah pred prihodnostjo. Eden je povezan s prehodom v novo življenjsko obdobje, drug pa kot posledica epidemije in z njo povezanimi ukrepi, kar ni presenetljivo, saj so nam ukrepi za preprečevanje širjenja virusa prinesli številne spremembe pri spoprijemanju s stiskami. To pa prinese s sabo izgubo občutka varnosti, mirnosti, samoučinkovitosti, povezanosti in upanja (Ogliastri, 2020).
Nekateri mladi svoje stiske prepoznajo sami, spet drugi pri tem rabijo pomoč drugih. Med analizo se je pokazalo, da kljub temu, da so nekateri mladi poročali, da stiske prepoznavajo sami, jih nanje večkrat opozorijo tudi drugi. Pri veliki večini gre tako za kombinacijo obojega.
Raziskavi Dekleva idr. (2018) in Loos idr. (2018) ugotavljaja, da imajo mladi težave pri prepoznavanju stisk in opozorilnih znakov. Mlade največkrat opozorijo na stiske njihovi prijatelji in družinski člani. Potem sledijo še učitelji ter strokovni delavci v programu nevladne organizacije oziroma šolske svetovalne službe. Tudi večina intervjuvancev se je vključila v program pomoči na pobudo osebe, ki je prihajala iz posameznikove ožje socialne mreže – bližnji prijatelji in družina. Da se mladi največkrat odločijo za strokovno pomoč na pobudo najbližjih, se je pokazalo tudi v raziskavi Dekleva idr. (2018). Se je pa tam nekoliko več mladih samih odločilo poiskati pomoč. Z raziskavo ne morem popolnoma pokazati, da mladi, ki bolje prepoznavajo svoje stiske, potem tudi sami poiščejo strokovno pomoč. Mia si recimo je, Dejan pa ne. Presenetilo me je predvsem to, da je bila Luna že v osmem razredu sposobna prepoznati svoje stiske in si poiskati pomoč, sedaj pa tega ni storila. Razlog bi lahko bil v tem, da s prejeto pomočjo v preteklosti ni bila zadovoljna, in ker uporabe drog ne vidi kot svoje stiske. Dobre izkušnje s prejeto strokovno pomočjo močno vplivajo na to, ali si bo oseba v prihodnosti še poiskala pomoč (Razpotnik idr., 2019).
Mladi svojih stisk ne prepoznavajo na enak način. Manjši del vzorca prepozna stiske s pomočjo kognicije. Preko reflektiranja svojih dejanja, filmov, šolskih ocen, pogovorov pri učiteljih in strokovnih delavcih. Več mladih pa stiske prepozna po spremembi razpoloženja – emocij. Poročajo o pomanjkanju veselja, spremembi vedenja, govora, potrebi po pogovoru, želji po samoti. En udeleženec omeni tudi spremembe v telesu (stiskanje in močan utrip).
Način prepoznavanja lastnih stisk ne vpliva na to, ali posamezniki svoje stiske pretežno prepoznajo sami ali pri tem rabijo pomoč drugih.
67
Udeleženci so v preteklosti izbirali načine spoprijemanja, ki se niso izkazali za najbolj učinkovite. Zanimivo je, da je Astrid edina, ki med pripovedjo o neučinkovitih strategijah uporablja sedanjik, ostali za neučinkovite strategije uporabljajo preteklik in sedanjik za spoprijemalne strategije, ki jih poskušajo uporabljati sedaj. To lahko pokaže na to, da jih Astrid še ni usvojila v tolikšni meri, kar ni presenetljivo, saj je tudi najmanj časa vključena v program. V preteklosti so mladi v veliki meri izbirali miselno, vedenjsko in emocionalno neaktivnost, zanikanje in s tem pobeg od stisk, v enem primeru je tudi prišlo do fizičnega umika iz situacije. Za nekaj časa se je preselil v drugo državo. Mladi omenjajo zapolnitev časa z nepomembnimi stvarmi, kot so računalnik, brezdelje, slaba družba, pitje alkohola in kajenje konoplje. Uporaba substanc jim pomaga tudi pri izklopitvi občutkov in posledično zmanjšanju pomena stiski. To so pretežno strategije, usmerjene na emocije. Seiffge Krenke idr. (2009) v raziskavi ugotavljajo, da mladi pretežno uporabljajo tri različne modele spoprijemanja. V tretjem modelu so združene strategije, ki so namenjene umiku izvora stresa s pomočjo preusmerjanja pozornosti in iskanju čustvenih izhodov in ravno te so se pokazale v naši raziskavi. To ni presenečenje, saj v obdobju mladostništva narašča uporaba manj prilagojenih strategij spoprijemanja, npr. zloraba psihoatkivnih substanc, hrane, samopoškodovanje, zapiraje vase. Kar pa ne povečuje odpornosti na stres, ampak samo povečuje stisko (Dernovšek idr., 2018). V situaciji, ko posameznik oceni, da na dogodek lahko vpliva, izbere na problem usmerjene strategije, ko pa oceni, da nanj ne more vplivati, pa bolj verjetno izbere na čustva usmerjene strategije (Kavčič idr., 2019), kar se je zelo verjetno zgodilo v našem primeru.
Potreben je bil čas, da so mladi začeli izbirati bolj učinkovite strategije. Pri tem del mladih opozori, da pri učinkovitem spoprijemanju še vedno niso konstantni. Pri večini udeležencev to sovpada s tem, kako dolgo so že vključeni v program pomoči. Mladi se sedaj večinoma trudijo uporabljati strategije, usmerjene na problem. V primeru, da na situacijo lahko vplivajo, se z njo soočijo, v primeru, da pa nanjo nimajo vpliva, pa se ji izognejo ali pa jo sprejmejo.
Mladi pri učinkovitih spoprijemalnih strategijah omenjajo zapolnitev časa s kakovostnimi vsebinami (urejanje stanovanja, igranje klavirja, fotografija, glasba, ples, pisanje, branje …), humorjem, sprejetje situacije in urnik. Najbolj uspešnih strategij ne moremo opredeliti, saj je njihova uspešnost odvisna od vsakokratne stresne situacije in značilnosti posameznika (Klemenčič, 2006). Uspešnost strategije ocenjujemo po tem, če posameznik s strategijo več pridobi kot izgubi (Hendry in Kloep, 2002). Ena izmed kategorizacij strategij po Pearlin in Schooler (1978, v Sugerman, 1986) so strategije, usmerjene na spreminjanje pomena situacije, torej da jo posameznik ponovno oceni in ji zmanjša stresno vrednost. Takšne strategije so recimo sedaj blizu intervjuvancu, ki je v preteklosti preveč intenzivno doživljal svoje stiske.
V njegovem primeru je takšna strategija uspešna, za udeležence, ki pa so že v preteklosti večinoma izbirali takšno obliko strategije, pa ne bi bila najbolj učinkovita.
Ena izmed strategij, usmerjenih na problem, je iskanje instrumentalne socialne podpore. To pomeni iskanje nasveta, pomoči in informacij za spoprijemanje s stresnimi situacijami (Carver idr. 1989, v Kavčič idr., 2019). Večji vzorec mladih išče instrumentalno socialno in čustveno podporo pri ljudeh, ki so jim blizu (družina, prijatelji, partnerji). V raziskavi Jeriček Klanšček idr. (2016) ugotavljajo, da mladim najpomembnejši vir pomoči prestavljajo vrstniki in
68
prijatelji, na katere se lahko skoraj vedno obrnejo. Izpostavijo podobno kot mladi v naši raziskavi, in sicer, da se o vseh stiskah ne moreš pogovoriti s starši in zato so prijatelji toliko bolj pomemben vir pomoči. Prijatelji se tudi lažje vživijo v njihove stiske (Mortell-Povada idr., 2015). Dekleva idr. (2018) pri tem še osvetli pomemben vidik, in sicer, da so prijatelji pomembni že samo zato, ker so, in ne toliko zaradi nasvetov, ki jih dajejo. Zanimivo, kar se je še pokazalo v naši raziskavi, je to, da se na družino obračajo tudi nekateri mladi, ki imajo stiske, povezane z družinskim okoljem. Mladi, ki opore ne iščejo pri drugih, si tega ne želijo (predvsem ne od bližnjih oseb) oziroma nimajo kroga ljudi, od katerih bi oporo lahko dobili.
V tem primeru je udeleženka podporo neposredno iskala pri strokovni delavki programa, kar pomeni, da je sama (zaradi lastnih stisk) poiskala pomoč v programu. Tudi za ostale udeležence bi lahko rekli, da instrumentalno socialno podporo dobijo v programu, kljub temu da to ni bil njihov prvotni namen vključitve. Udeleženka pa ni iskala podpore samo pri programu temveč tudi na internetu. Ostali mladi interneta ne vidijo kot zanesljivega vira informacij in podpore. To se ne sklada s tujimi raziskavami, saj Crutean, idr. (2014) poroča, da se mladi radi obračajo po pomoč na splet, in tudi z dejstvom, da mladi preživijo velik del svojega dneva na spletu. Koštal (2000) piše, da posameznikova ocena, kaj bo naredil v določeni situaciji, temelji na tem, kateri spoprijemalni viri so posamezniku dostopni. Eni izmed posameznikovih virov so socialni viri – družina, prijatelji, znanci, institucije, službe pomoči (Sugerman, 1986). Zato je še kako pomembno, da ima posameznik pri spoprijemanju na voljo dobre socialne vire.
Aktivnosti, ki jim pomagajo pri spoprijemanju, sem razdelila v osem skupin: šport, glasba, pisanje, ples, film, branje (in alkohol). Da te aktivnosti pomagajo mladim v stiskah, so pokazale tudi raziskave Jeriček Klanšček idr., 2016 in Voice collective, b.d.. V veliki meri so te aktivnosti namenjene izražanju oziroma uravnavanju emocij, nekatere pa vsebujejo tudi strategije, usmerjene na problem. Pri športnih aktivnostih izstopajo borilne veščine, mladi pa omenijo še hojo in tek. Športne aktivnosti mlade sprostijo in jim pomagajo pri reguliranju čustev. Mladostniku je šport pomagal pri dvigu samozavesti, kar v članku ugotavlja tudi Šantelj (2018) in pritrjuje, da se mladostniki preko športa telesno in duševno sprostijo, saj je telesna sprostitev predpogoj za duševno sproščenost. Podobno kot šport tudi glasba mladim pomaga pri ravnanju s čustvi. Glasba ima edinstveno lastnost, ki omogoča neposredni dostop do emocionalne plati duševnosti (Bajs, 2019). Zato ni nobeno presenečenje, da si mladi pri izražanju pomagajo s glasbo. Udeleženka recimo omeni igranje klavirja, udeleženec pa poslušanje »rap komadov«. Ostali udeleženci pravijo, da se med poslušanjem glasbe umirijo.
Del mladih si pri spoprijemanju s stiskami pomaga s pisanjem – rap pesmi in dnevnik misli.
Dnevnik misli vsebuje tudi elemente strategije, usmerjene na problem. S pisanjem udeleženka da stvari iz sebe in se na ta način lažje od njih distancira oziroma se z njimi spopade ali pa jih sprejme. Pri ekspresivnem pisanju je bolj kot rezultat pomemben proces, saj je že sam proces zdravljenje in možnost za osebno rast. Raziskave so pokazale, da pisanje o stresnih dogodkih pozitivno vpliva na naše zdravje in zmanjšuje simptome depresije (Ishikawa, 2015).
Presenetilo me je, da ji ta metoda pomaga tudi, ko ni v treznem stanju. Včasih so bile v uporabi knjige za samopomoč, pred kratkim pa so prišle v ospredje druge spletne platforme (Rickwood idr., 2012). Dve udeleženki tako omenjata motivacijske »quote«, ki jih prebirajo ob slabem počutju. Pri eni izmed udeleženk ima fotografija še posebej pomembno vlogo. Že
69
samo z gledanjem fotografij si dvigne razpoloženje. Tudi sama fotografira, to jo umiri in da možnost, da se na ta način izrazi. Podobne stvari pišeta Rapuš Pavel in Bertoncelj (2015), ko razpravljata o tem, da lahko fotografijo uporabimo kot kreativni medij. Ugotavljata, da fotografija uporabniku omogoča, da na enostaven način izrazi svoje notranje položaje – eksternalizira, kaj se dogaja, kaj zaznava, kaj doživlja. Pri izražanju je mladim v pomoč ples.
Ustvarjalno – izrazno gibanje prispeva k razvoju zavedanja sebe in drugih, gre za prikaz čustev, ki se na zunaj kažejo kot gibalna reakcija. V okviru plesa lahko uporabimo več vrst komunikacij: verbalno, neverbalno komunikacijo, direktno, indirektno ter interpersonalno in intrapersonalno komunikacijo (Petek in Rink, 2019). Za razliko od ostalih aktivnosti gledanje filmov in japonskih risank spodbuja razmišljanje o stiskah. Petrovič (2010) piše, da je film mogočno izobraževalno orodje, saj nam približa prostorsko in časovno oddaljene zgodbe in kot najbolj pomembno – film nas prisili v mišljenje. Posledično se mladi hitreje lotijo spoprijemanja. Mogoče malo nenavadno, da pri tem sklopu omenim še alkohol, vendar kljub temu da je udeleženki alkohol škodoval, ji je v nekaterih primerih tudi pomagal. Dal ji je pogum za reševanje nekaterih stisk in pomagal ji je pri nihanju razpoloženja. Nekatere mlade aktivnosti, ki jih omenjam, spremljajo že iz otroštva in prvotno niso bile namenjene za spoprijemanje s stiskami. Sedaj pa se jih večkrat lotijo z razlogom, ki je največkrat ta, da si dvignejo razpoloženje in izrazijo čustva.
Raziskava je pokazala, da je mladim pomembno, da se s svojimi stiskami spoprijemajo sami, kar ni presenetljivo, saj je posameznik pogosto sam sebi najbolj pomemben vir pomoči (Horvat, 2003). Tudi raziskava Mortell-Povada idr. (2015) je pokazala, da mladi čutijo odgovornost do svojih stisk in jih zato najprej želijo rešiti sami. Intervjuvanec še izpostavi, da nimaš nekoga vedno zraven, ki bi ti lahko pomagal, zato je pomembno, da se lahko zaneseš sam nase. Majhen vzorec mladih pravi, da vse svoje stiske rešujejo sami in ne vidijo potrebe, da bi se pretirano obračali na druge. Takšnega mnenja je med drugim tudi udeleženka, ki je v preteklosti prejemala različne oblike strokovne pomoči. Pravi celo, da bi se za samostojno reševanje odločila tudi, če ve, da stiske ne bi rešila. Mnogi posamezniki svoje stiske rešujejo
Raziskava je pokazala, da je mladim pomembno, da se s svojimi stiskami spoprijemajo sami, kar ni presenetljivo, saj je posameznik pogosto sam sebi najbolj pomemben vir pomoči (Horvat, 2003). Tudi raziskava Mortell-Povada idr. (2015) je pokazala, da mladi čutijo odgovornost do svojih stisk in jih zato najprej želijo rešiti sami. Intervjuvanec še izpostavi, da nimaš nekoga vedno zraven, ki bi ti lahko pomagal, zato je pomembno, da se lahko zaneseš sam nase. Majhen vzorec mladih pravi, da vse svoje stiske rešujejo sami in ne vidijo potrebe, da bi se pretirano obračali na druge. Takšnega mnenja je med drugim tudi udeleženka, ki je v preteklosti prejemala različne oblike strokovne pomoči. Pravi celo, da bi se za samostojno reševanje odločila tudi, če ve, da stiske ne bi rešila. Mnogi posamezniki svoje stiske rešujejo