Ob primerjavi vsebin, ki so se pojavile v vseh treh pogovorih, ter informacij, do katerih sem prišla v preliminarni raziskavi, sem spoznala, da lahko vpliv ustvarjanja s tekstilom na kakovost življenja vključenih rokodelk razdelim na štiri pomembna področja: zdravje in psihično blagostanje (področje 1), osebna identiteta (področje 2), učenje, rast, tranzicija (področje 3) ter skupnost, deljenje in pripadanje (področje 4).
V prejšnjem poglavju sem svoje opazovanje usmerila na osebno in medosebno dobrobit, povezano s tekstilnim ročnim delom. Po primerjavi pogovorov sem spoznala, da ta razdelitev potrebuje dopolnitev oziroma še drug pogled. Saj ne glede na to, ali osebe ustvarjajo individualno ali pa so vključene v tekstilno skupnost, dobrodejni učinki vedno predstavljajo doprinos tako na osebnem kot na medosebnem področju.
5.1 Zdravje in psihično blagostanje
Mnoge teme in vsebine, zajete v tej študiji, so neposredno in posredno povezane z dobrobitjo, kakovostjo življenja in zdravjem sogovornic, kar nakazujejo izjave o ustvarjanju s teksilom, kot so: "Psihično mi to zelo paše",
"Meni to ful pomeni, meni je spremenilo življenje.", "To me pomirja, mi da eno zadovoljstvo. Uživam v tem. Zelo uživam.”
Kenning (2015) je odkrila, da so rokodelke mentalno živahne: “Pri kvačkanju vzorčkov moraš mislit, pa to je dobro za nas, da malo mislimo. Da zbistriš možgane. Imam velik stvari, o katerih moram med delom razmišljat: koliko vrstic moram naredit, da začnem drugo, ali da zožam, ali pač karkoli, možgani skozi delajo.” Fizično aktivne: “Če jaz s prsti ne bi nekaj delala, bi imela trde prste. Tako pa jih stalno migam. Za sklepno revmo je to idealno.” Rade imajo
stalne izzive: “Te ogrlice sem tko rada delala. Sem kar vse pustila, pa sem samo to hotla delat. Tako me je zanimalo, kako mi bo ratalo.” Rokodelstvo jim prinaša ugodje, sprostitev, užitek in veselje: “Tole štrikanje mi je čisti užitek.
Imam vse večje veselje. Zdaj sem čist opokana. Jaz po dva para nogavic naredim na dan.”
Sogovornice omenjajo, da aktivnost deluje protistresno in predstavlja način spoprijemanja s stresom (Kenning, 2015). Ob delu pozabijo na skrbi ali neprijetne dogodke in se poglobijo v izdelek. Ritem aktivnosti prekine miselni tok oziroma preprečuje preplavljenost z negativnimi mislimi. Torej lastnosti te aktivnosti lahko ponudijo način spoprijemanja z dnevnim stresom in imajo pozitiven vpliv na razpoloženje (Riley idr., 2013): “Če sem, ne vem kako, razburjena, kakšen stres, ko nekaj slišim, pa me to razburi ... Ko se lotim štrikat ali kvačkat in se v ta svoj izdelek poglobim, skoraj vse pozabim, kar se je zgodilo eno uro nazaj. Včasih se načrtno usedem, vse pustim in začnem kvačkat. Ti povem, da me čisto pomiri.” Rokodelstvo pomaga izdelovalkam, da se skozi proces pomirijo in prilagodijo na stresne okoliščine, ki so onkraj njihovega nadzora.
V pomoč jim je tudi v zelo stresnih obdobjih, kot so bolezen, depresija, ločitev, brezaposlenost ali smrt. Agonijo in frustracije je mogoče odriniti, ko vzameš v roke ročna dela. Občutek nadzora izvira iz rokovanja z materiali in orodjem ter se ga doseže s pomočjo izvajanja tehnik. Pomirjujoč in integrativen učinek izhaja iz materialnosti rokodelstva in izvajanja aktivnosti, kjer je zaskrbljenim mislim onemogočeno, da bi zasedale um (Jonson in Wilson, 2005; Pöllänen, 2015).
Rokodelske aktivnosti so lahko sproščujoče, a tudi vznemirjajoče: “Ko štrikaš, imaš skoz nekaj ... Pa ne bi rekla stresa, ampak zadovoljstva in vznemirjenja.
Če nekaj delam in sem naredila kako napako, sem nervozna, ker sem jo naredila in ker moram podret in ponovno naredit. In skozi sem malo razburjena.” Včasih pa oboje istočasno (Riley idr., 2013). Ustvarjajo lahko z ali brez miselnega naprezanja in koncentracije (Kenning, 2015): “Roke delajo, mozak pa ne dela. Le občasno ošvrknem, kje sem. Tačas mozak politiko posluša ali film spremlja. Meni gre.” in “V skupini delam take manj zahtevne izdelke, da se lahko pogovarjam. Mi smo navajene, da pletemo in se pogovarjamo – govoriš in delaš zraven.”
V osnovi so tekstilne aktivnosti individualne, vendar spodbujajo medosebne povezave, npr. pletilske skupnosti (Corkhill idr., 2014; Reynolds, 2004b).
Sogovornice pričajo o tem, da se ob zahtevnejših nalogah vedno umaknejo v samoto, kjer lahko v miru raziskujejo, ustvarjajo in preverjajo svoje ideje, šele nato se vrnejo v skupino, kjer nastalo pokažejo, sporejajo z drugimi ter skupaj iščejo najboljše rešitve: “Fotografijo kvačkane verižice smo vidle na Facebooku, nismo pa imele vzorca pri sebi, da bi vidle, kako je narejena. Pol smo pa same pri sebi doma začenjale in raziskovale, kako zožat, kako nardit, da lahko vrv gre skozi. V skupino smo nato prinesle pokazat, kar je nastalo. In primerjale rešitve med sabo.”
Po eni strani poročajo, da so na delo bolj osredotočene, če ustvarjajo same, hkrati pa jih to tudi pomirja: “Z ročnimi deli se tudi pomirim. Sem v drugemu svetu. Če sem doma sama in delam, sem čisto zavita v kokonu.” Po drugi strani vključenost v tekstilno skupino ponuja prostor za pogovore o osebnih stiskah in podporo, tako da jih druženje in pogovori psihično razbremenijo: “Mi, ki se družimo, štrikamo in se pogovarjamo. Vsaka pove nekaj – kaj se ji je zgodilo, eden ima bolano mamo, eden ima kaj drugega in mi ji damo podporo, jo razvedrimo, ji svetujemo ... Meni to veliko pomeni, zelo rada hodim sem.”
Tekstilne rokodelske aktivnosti spodbujajo ciljno usmerjenost, kreativnost, občutek uspeha, prinašajo priznanje in užitek, kar je še posebej pomembno za skupine ljudi, ki tega na drugih področjih življenja ne izkušajo več (Reynolds in Prior, 2006). Izprašane ženske ves čas načrtujejo nove projekte, ko zaključijo enega, že razmišljajo o novem. Včasih delajo tudi več izdelkov hkrati: “Doma imam načeto – za eno hčerko šal, za drugo nekaj drugega ... Danes bom malo tega delala, potem spet malo nekaj drugega ... Nič ni tako, da bi nekaj morala čisto do konca naredit. V vrečkah imam projekte tudi za dve leti vnaprej.” Ko dobijo naročilo, jih le-to motivira: “Pri pletenju me ponavljanje ne moti. Pa maš to barvo, pa uno barvo ... Vendar, ko sem dobila naročilo za 300 parov nogavic, sem se morala dodatno motivirat. Pripravila sem si papirnate gajbe.
Pa sem si rekla: “Še en par naredim, pa jih dam v gajbo.” Si naredim plan, koliko jih moram naredit na dan. Če zamujam, potem en dan ne morem nič počivat, moram delat. In gledam kup narejenih nogavic: “Uuu, koliko jih imam že! Eno gajbo mam že, dve gajbi mam že, tri gajbe mam že. Ej, sej sem kar dobro naredila!” Nekako se moraš motivirat, da to narediš.”
Občutek zadovoljstva in radosti izvira iz ročne izdelave tekstila in je povezan z naklonjenostjo do tekstila in tipnimi užitki. Dotik z materiali je pomemben za zdravje. Tekstilni materiali pa lahko nudijo tudi vir inspiracije. Preko njih rokodelka izraža svoje vrednote (Pöllänen, 2015): "Če volna ni kvalitetna, mene sploh ne veseli delat. Z umetnimi materiali mene bolijo sklepi. Ne maram jih, ne maram. Mogoče me bolijo roke tudi zaradi tega, ker imam do njih odpor.
Zdaj, ko imam tole domačo volno ... To je aleluja!”
Ritem in ponavljanje v procesu ustvarjanja imata potencial, da krepita telesno, psihično in duhovno dobrobit in nudita sprostitev. Stanje zanosa (angl. flow state) lahko dosežemo v vseh fazah ustvarjalnega procesa (Riley, 2009).
Raziskave so potrdile pomemben vpliv pogostosti pletenja (več kot 3-krat na teden) na doživljenje pozitivnih čustev in občutkov – posebej sreče, umirjenosti, samozavesti, sproščenosti. Prav tako redne pletilje poročajo o boljših kognitivnih sposobnostih (Riley idr., 2013). Vse izprašane osebe vsakodnevno ustvarjajo s tekstilom: "Jaz si ne morem predstavljat dneva, da ne bi nič naredila.”, “Ročno delo mi je že čisto vsakdanja rutina. Vsaj 6 ur moram na dan delat. Brez tega dan ne obstaja.”, “Ročna dela vzamem v roke vsaj trikrat na dan.”
Raziskave kažejo, da so osebe, ki pletejo v skupini, bolj mirne, srečnejše, pozitivno vznemirjene, koristne, počutijo se bolje same s sabo kot tiste, ki v skupini ne pletejo. V svoji raziskavi tega nisem potrdila. Pletenje v skupini pomembno vpliva tudi na doživljanje sreče, izboljšanje socialnih stikov in komunikacijo z drugimi (Riley idr., 2013).
Pöllänen (2015) opozarja na dva procesa, ki se hkrati odvijata med ustvarjanjem tekstila in tekstilnih izdelkov. Najprej gre za proces izdelave izdelka, ki temelji na intelektualnih in telesnih lastnostih rokodelke, hkrati gre za notranji proces izdelovalke, ko išče rešitve, predeluje svoje občutke na aktiven način in sočasno razvija veščine.
Vse sobesednice so izrazile globoko potrebo po izdelovanju in ukvarjanju z rokodelstvom. In prav vse so se zamislile in postale čustvene, ko so se zavedle, da jim bo morda nekoč možnost izvajanja ročnih del odvzeta zaradi bolezni in starostnih ovir (Kenning, 2015): “Jaz si ne predstavljam, kaj bi počela, če ne bi štrikala ... Pa da bi sploh nehala. Si ne predstavljam.”, “Bog ve, mogoče zmeraj ne bom mogla štrikat, ampak bom jaz nekaj drugega najdla. Mogoče štrikat ne bom mogla, ker mi bojo zapestja šla ... Ker nikoli ne veš.” Rokodelke poročajo, da je ustvarjanje s tekstilom trenutno najbolj izpolnjujoča aktivnost v njihovem življenju. Za vse izprašane je bilo tekstilno rokodelstvo prostovoljno izbrana prostočasna aktivnost, ki ponuja občutek dosežka, ko ustvarijo oblikovan izdelek, nastal skozi proces prinašanja odločitev. Izjavljajo, da je rokodelstvo koristen način preživljanja prostega časa. Uspeh ob izdelavi izdelka je doživljajo kot nagrajujoč na tako globokem nivoju, da v njih ustvari željo po ponovitvi (Pöllänen, 2015).
5.2 Osebna identiteta
Rokodelske aktivnosti krojijo življenje rokodelke. Sogovornice poročajo o tem, da aktivnosti določajo njihov dnevni ritem: "Zjutraj vstanem zgodaj, skuham si kavo, ko se kava hladi ... Vzamem štrikanje v roke ... Popoldne, po kosilu, ko vse pomijem in pospravim, grem v dnevno sobo in spet je štrikanje zraven mene ... Zvečer, dokler ne ratam zaspana, skozi kvačkam.” Vplivajo na to, s kom se srečujejo, s kom potujejo: “Mi smo ogromno skupaj prepotovale. S sabo vzamemo ročna dela. Smo delale kape, ker smo imele eno naročilo za turistično trgovino. Čez dan smo plavale, hodile na sprehode, zvečer pa srale.
To nas je zelo združlo.” Vplivajo tudi na darila, ki jih podarjajo: “Če sem vedela, da bo katera rodila, sem ji v dar zaštrikala dekco ali kaj takega.”, predvsem pa krepijo občutek lastne vrednosti (Kenning, 2015): “Ker sem znala skvačkati prt za na mizo, sem se počutla večvredna mamica in žena. Tak prt, ki ga jaz naredim, je zame veliko več vreden kot deset kupljenih.” Teme, povezane s kakovostjo, so v rokodelskih pogovorih pogosto izpostavljene. Rokodelke v takih primerih primerjajo svoje izdelke z izdelki masovne proizvodnje, ki ne dosegajo te kakovosti (Jonson in Wilson, 2005).
Biti izdelovalka tekstila je neločljivo povezano z osebno identiteto in tem, kako rokodelka želi, da jo vidijo drugi: “Z veseljem rečem, da sem štrikarca. Če me kdo vpraša, če znam kapo naredit, ponosno rečem, da znam. V veselje mi je, da znam in da se s tem ukvarjam.”
Sogovornice se zavedajo, da so kot tekstilne rokodelke prepoznane v krogu družine in prijateljev. Svojo identiteto so vzpostavile na podlagi tekstilne aktivnosti. Produkcija izdelkov je normalen del družinskega življenja. Družinski člani zato pričakujejo, da zanje izdelujejo oblačila in dodatke. Otroci in vnuki jih doživljajo kot osebe, ki jim bodo zagotovile posebne tekstilne kose (Jonson in Wilson, 2005). Izdelovanje tekstila je za izprašane osebe bilo in je še vedno neločljivo povezano z njihovo družinsko vlogo: “Ročna dela so povezana z materinstvom, otrokom, povezana z družino.” Socialna dimenzija ustvarjanja je ovita v emocionalnost. Hrani občutek povezanosti s člani družine, sorodniki in prijatelji. Izdelki (kot vizualni predmeti) imajo za člane družine simboličen pomen – kot dokazi naklonjenosti in ljubezni. Rokodelstvo krepi družinske vezi.
Človeški odnos je tisti, ki naredi ustvarjalni proces in izdelek pomemben (Pöllänen, 2015). Medtem ko rokodelke uživajo v vlogi osebe, ki oskrbuje družino z ročno izdelanimi oblačili: “Štrikam in kvačkam za svoje domače.
Kape pa nogavice sem vsem naredila. Če rabijo kaj in če rečejo, da bi imeli to pa to, jim naredim. Mlajša hčerka je hotla imet eno ogrlico in sem jo naredila.
Pa nosi, kadar ji paše. Sem vidla, da jo ima večkrat gor.”, obenem izražajo veselje, da jim ni več potrebno plesti iz nuje. To je njihova svobodna izbira – kdaj in kaj bodo izdelovale: “Pred tridesetimi leti, ko so otroci hotli pulover s kakim znakom, sem jim ga spletla. Manj časa sem imela takrat in sploh ne vem, ali je bilo to veselje do pletenja ali je bila to potreba. Zdaj pa je meni bolj v veselje to delat. Zdaj mi ni potreba tega. A to je tisto veselje, ker si naredil nekaj ... Ko razgrneš al deko, al pulover, al jopo: “O, kako je to lepo.” To ti je to. Sedaj je čisto drugače. Ni treba, ampak hočem.”
Čutijo ponos zaradi izdelkov, novo naučenih tehnik in zaradi uspešne izdelave posebej zahtevnih vzorcev (Kenning, 2015). Sobesednice poročajo o trenutkih vznemirjenja, ko so odkrile “pravo aktivnost” zase, kar opisujejo kot odkritje življenjskega smisla ter izražajo ponos in zadovoljstvo, da so videne kot drugačne in posebne: “Tam (v domu upokojencev) sem vidla, da so ženske izdelovale kvačkane novoletne okraske. Na bunkice so dale nitko in jo pokvačkale. Jaz to gledam. Znala sem že prte plest ... In takrat sem jaz not padla. Prišla sem do spoznanja, da jaz lahko oblikujem nitko, kakor jo hočem.
Da mi nastane, kar hočem. Lahko vaza, lahko katera druga oblika. Jaz z iglo lahko oblikujem in naredim čuda in pol. Pač vsakemu nekaj leži, eno orodje.
Meni leži igla (pletilke). Štrikanje. Ustvarjena sem za to. In to je pozitivno. Jaz sem to spremenila v moj smisel.” Tudi akt izdelave prinaša ženskam smisel (Jonson in Wilson, 2005).
Zaradi strasti do ročnega izdelovanja tekstila in srečanj v tekstilni skupini so sogovornice svojo gospodinjsko pa tudi družinsko vlogo pripravljene postaviti na drugo mesto. Še ko smo sodelovale pri projektu, so mi udeleženke zaupale slogan, na katerega so bile zelo ponosne: “Štedilnik lahko počaka.” Sicer pa komentirajo: “Letos imam v planu štunfe štrikat, pa prijateljico učit štrikat. Jaz zmeram nekaj vnaprej planiram, meni to ni noben problem. Meni je bolj problem skuhat, kot pa kaj takega.” in “Jaz si te urice vzamem za sebe. To je moje. To je meni sveto. In tudi doma vejo.” Participacija v različnih aktivnostih ponuja ženskam možnost, da prepoznajo svoje mesto v svetu (Jonson in Wilson, 2005).
Pomen tekstilnega ustvarjanja za starejše prepoznavata Schofield-Tomschin in Littrell (2001) v interakciji med izdelovalcem in izdelkom ter v interakciji med tekstilnim izdelkom in drugimi. Podarjanje izdelkov rokodelki pomeni širjenje identitete in prinaša tudi druge koristi, npr. prejemanje hvaležnosti. Rokodelke za svoje izdelke, ki jih darujejo, dobijo priznanje in spoštovanje družinskih članov in drugih obdarovancev. Prejmejo pohvale za mojstrstvo: “Naredila sem nogavice. Veš, kako so bile lepe. Dala mi je celo malo več denarja, kot sva se dogovorili. Pa še malo volne mi je zraven dala. Ti bom pokazala, kakšne sem naredila (na telefonu pokaže fotografije). Je rekla, kako so čudovite ... Ampak teleh pa še nisi vidla (na telefonu pokaže fotografije drugih nogavic), te sem prodala za 50 eur. Ena jih je hotla imet. Cel teden mi je šel ...” Pa tudi za kreativnost, kakovostno izdelavo in trud: "Za drugorojenko sem izdelala rumen kompletek. Vse rumeno. Bila sem presrečna. Hči je bila črna, dolge laske je imela in oblekice so ji pasale, bila je kot angelček. Ko sem jo v bolnici oblekla, so jo sestre kar nosile po oddelku. Bilo je lepo narejeno in rekla sem si – zdaj pa sem prišla na tisto, kar sem si želela.” Rade tudi razkazujejo svoje izdelke – na razstavah, sejmih in izložbah. Čas in energija, ki sta bila potrebna za izdelavo, izvabljata močan občutek navezanosti in emotivno vez z izdelkom.
Rokodelke pogosto pripovedujejo o količini časa in energiji, ki sta bila potrebna za ustvarjanje. Vsak izdelek priča o delu življenja izdelovalke – prikliče spomin na določeno obdobje ali osebo, predstavlja odnose, ki so nastali ali so se negovali skozi različne faze produkcije (Jonson in Wilson, 2005). V pogovorih so bili izdelki zelo izpostavljeni. Sogovornice so jih opisovale, kazale na fotografijah, pripovedovale, kako so jih izdelale oziroma kako so se jih naučile izdelati.
Potrditev s strani obiskovalcev in kupcev jih motivira in jim dviguje samozavest.
Prav tako tudi pozitivna čustva in občutki med delom prispevajo k samospoštovanju: “Izpolnjuje me to, da ko si zadam cilj, da to tudi naredim. To je to. Rast na osebni ravni. Zelo sem pridobila na samozavesti, ker znam stvari naredit.” S tem ko postaneš ali si izdelovalka tekstila, razvijaš samozavest in zaupanje v lastne zmožnosti (Riley, 2009).
Postati tkalka ali pletilja je razvijajoč proces, ki ni nikoli končan in preko katerega se dogaja samorazlikovanje in samopojasnjevanje. To je proces, ki je povezan z uresničitvijo osebnih potencialov in zmožnosti razvoja veščin.
Rokodelke ga povezujejo z naklonjenostjo do materialov, občutljivostjo (zlasti prek dotika), osebnimi izkušnjami in razvojem. Hkrati nanj vplivajo družina, pomembni drugi, izobrazba, poklicne poti, življenjske možnosti in priložnosti (Riley, 2009).
5.3 Učenje, rast in tranzicija
Rokodelke se rade spominjajo obdobja, ko so se naučile svojih prvih ročnih del. Zelo natančno se spomnijo, kdo jih je naučil, kje se je to zgodilo, kaj so izdelale in koliko so bile takrat stare (Jonson in Wilson, 2005). Pogosto so bili to družinski člani – mame, tete, babice, druge sorodnice ali prijateljice in sosede. Spomin na njihovo prvo učenje je zelo emotivno obarvan (Kenning, 2015). Svoje zgodbe o ročnih delih so mi pričele pripovedovati: “Jaz sem začela razmišljat o kvačkanju in pletenju po prvemu porodu. Kot otroka me to ni zanimalo. Moja mama je delala ogromno ročnih del, takrat so vezle na juto, tepihe so delale na statve, vezle so tudi akril, pletle in kvačkale. V času šole sem se raje družila s prijateljicami, bila zunaj, to me ni zanimalo. Zelo mlada sem se poročila, pri osemnajstih letih. Od moža sestre so prišle iz Bosne in one so imele ogromno kvačkarije s sabo. Prti so se takrat kvačkali iz tankega cvirna. Zelo so bile pridne. Potem, ko sem njih gledala, sem rekla, če bi tudi mene naučile. No, in sem začela počasi kvačkat kak krogec, pa kakšen prtiček ... To je bilo katastrofa. Že po naravi sem bolj hitra, nisem preveč natančna in sem naredila vse na brzino. Tisto je bilo bolj tako narejeno – malo razvlečeno, malo sem, malo tja.” Sogovornice izražajo veselje, ko se spomnijo na svoje ubogo znanje iz preteklosti in svojih okornih zgodnjih izdelkov. Doživljajo ponos, ko prepoznavajo svoje veščine in znanje sedaj ter opazijo pomemben osebni razvoj (Kenning, 2015): “V vsakem delu je tko, ko se začneš izpopolnjevat, ti rasteš. Zmeraj se nekaj novega naučiš, to je zame rast. Jaz nekaj več znam. Sploh ni važno, kaj delaš – mizar, kovač, čevljar.”
Pojav frustracije ob učenju zahtevnih novih tehnik, vzorcev in projektov je del
Pojav frustracije ob učenju zahtevnih novih tehnik, vzorcev in projektov je del