UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Magistrski program druge stopnje,
Pomoč z umetnostjo
mag. Jasmina Ferček
VPLIV USTVARJANJA S TEKSTILOM NA DOBROBIT ŽENSK
BENEFICIAL IMPACTS OF TEXTILE ARTS AND CRAFTS ON THE
WELL-BEING OF WOMEN
Magistrsko delo
Mentorica: dr. Alenka Kobolt
LJUBLJANA 2021
POVZETEK
Kot tekstilna umetnica in oblikovalka že deset let sodelujem z različnimi ženskimi skupinami, v katere prinašam tekstil kot ustvarjalni medij, pa tudi kot medij komunikacije, povezovanja, osebne rasti, psihične odpornosti in dobrobiti nasploh. Vedno sem si želela svoje delo v praksi podkrepiti s teorijo in ga raziskati, a za to ni bilo nikoli dovolj časa. V času epidemije, ko so bili moji projekti ustavljeni, pa je nastal prostor za poglobljeno prebiranje, premišljevanje in snovanje tega besedila.
V teoretičnem delu magistrske naloge združujem bistvena spoznanja zadnjih dvajsetih let o pozitivnem vplivu tekstilnega ročnega dela na dobrobit in zdravje žensk ter njegovo, v zadnjih časih vse pogostejšo, uporabo v likovni terapiji. Za lažje razumevanje slednjega predstavim različne tradicionalne in sodobne prakse tekstilne produkcije, pomen tekstila kot orodja za izražanje in sporazumevanje ter zgodovinsko povezanost med žensko in tekstilom, ki ustvarja podlago, zaradi katere se ženske ukvarjajo s tekstilom tudi danes.
Vse več raziskav potrjuje, da imajo ustvarjalne aktivnosti s tekstilom pozitiven vpliv na dobro počutje, kakovost življenja in zdravje, tako pri osebah, ki to počno individualno, kot tistih, ki so aktivne v tekstilnih skupinah. Njihovi učinki so prepoznavnejši v obdobjih večjega stresa in v okoliščinah, v katerih postanejo zaposlitvene perspektive, življenjske možnosti in socialne mreže ljudi omejene. Osredotočam se na več različnih ranljivih ženskih skupin – na starajoče, kronično bolne, na osebe, ki so doživele spolno nasilje, ter na ženske, priseljene iz drugih kulturnih okolij. V besedilu predstavim tudi razloge, zaradi katerih je ustvarjanje s tekstilom postalo uspešno likovno-terapevtsko, medicinsko in socialno orodje.
Empirična raziskava je bila izvedena s starejšimi udeleženkami večletnega tekstilnega projekta. V njej ugotavljam, kako ukvarjanje s tekstilom vpliva na njihovo dobrobit. Raziskovalnih pristopov je bilo več – združila sem opis svoje osebne izkušnje s skupino vključenih žensk, preliminarno raziskavo z individualnimi strukturiranimi intervjuji in osrednji raziskovalen pristop z narativnimi individualnimi intervjuji, preko katerih sem pridobila zgodbe o njihovih osebnih izkušnjah, vplivih in pomenih tekstilnega ustvarjanja, ki sem jih analizirala s pristopom hermenevtične – razlagalne analize.
Rezultati raziskave kažejo, da vplive ustvarjanja s tekstilom na kakovost življenja vključenih rokodelk lahko razdelim na štiri pomembna področja:
zdravje in psihično blagostanje (področje 1), osebna identiteta (področje 2),
učenje, rast, tranzicija (področje 3) ter skupnost, deljenje in pripadanje (področje 4). Ustvarjalne tekstilne dejavnosti spodbujajo interakcije in vključenost ter zagotavljajo osebne, miselne in telesne izzive, krepijo samozavest ter prispevajo k samoaktualizaciji. Tako prispevajo tudi h kakovostnejšemu življenju v obdobju staranja. S tem, ko se rokodelke počutijo dobro, ko jih aktivnost povsem prevzame in "posrka vase", ko ponuja možnost pristnih povezav, prispeva k bivanju s smislom in ustvarja občutek izpolnjenosti.
Vključenost v rokodelske aktivnosti s tekstilom ustvarja kontinuiteto in podporo, ki je potrebna v času življenjskih sprememb, tranzicij in transformacij.
Svojo skoraj desetletno prakso s tekstilom zaokrožam s to poglobljeno teoretično in kvalitativno empirično raziskavo, s katero izluščim in potrdim pomembne dokaze o pozitivnem vplivu tekstilnega medija na dobrobit posameznic in skupnosti. Moj namen je prispevati k njegovi uporabi v likovni terapiji prihodnosti, v kateri bo moč in potencial tekstilnega rokodelstva v popolnosti sprejet, cenjen in izkoriščen.
Ključne besede: ženske, dobrobit, tekstil, likovna terapija, rokodelstvo.
ABSTRACT
For the past ten years, I have been working with different groups of women as a textile artist and designer, introducing textile art as a creative medium as well as a means of communication, interpersonal connection, personal growth, mental resilience, and general well-being.
I have always wanted to expand my practical work by supporting it with theory and research, but have never found enough time for such an enterprise.
During the pandemics, while all my projects were suspended, it finally became possible for me to immerse myself in studying, reading, reflecton and drafting of this text.
The theoretical part of my thesis is a synthesis of my most essential findings of the past twenty years about the positive impact of textile handicrafts on the health and well-being of women, and its increasing use in art therapy in the recent period. To facilitate understanding, I present various traditional and modern practices of textile production, describe the importance of textiles as a tool for expression and communication, and trace the historical connection between women and textiles as a basis for modern engagement in textile.
Research confirms that creative activities with textiles promote general well- being, increase overall quality of life, and positively impact health both in individuals and textile handicraft groups members. The effects of such creative endeavours tend to be even more prominent in times of increased stress and in circumstances where employment prospects, life opportunities, and social networking become limited.
In my work, I focus on several different vulnerable groups of women – elderly, chronically ill, survivors of sexual abuse, and immigrants from different cultural backgrounds. I also list the reasons why textile arts and crafts became a successful therapeutic, medical, and social tool.
To show how creating with textiles positively impacts women’s well-being, I have conducted an empirical survey with the senior participants of a multiyear textile project. I have combined several different approaches, which include the description of my own personal experience with a group of senior participants;
the preliminary research based on structured one-on-one interviews; and the main research approach with narrative one-on-one interviews, which provided me with stories about participants’ personal experience and offered insights into the impacts and meaning of textile arts and crafts in their life, all in the light
of a hermeneutic or explanatory analysis.
My study shows that the positive impacts of creative activities with textiles can be divided into four important fields: health and mental well-being (field 1), personal identity (field 2), learning, growth, and transition (field 3), and community, sharing, and belonging (field 4). Textile handcrafting encourages interaction and inclusion, provides personal, mental, and physical challenges, boosts self-confidence, and facilitates self-actualization, thereby contributing to a better quality of life during the aging period. Complete immersion in the creative endeavours makes the participants feel good, which further contributes to a meaningful existence and creates a sense of fulfilment.
Involvement in textile-craft activities creates the continuity and support needed in times of life changes, transitions and transformations.
After almost ten years of creative work with textiles I have concluded my in- depth theoretical and qualitative empirical research, which confirms and describes the positive impacts of textile handcrafting on the well-being of individuals and communities. My intention is to promote its use in the art therapy of the future, where the power and potential of textile arts and crafts will be fully accepted, appreciated and taken advantage of.
Key words: women, well-being, textile, art therapy, handicrafts
KAZALO
I TEORETIČNI DEL UVOD
1 O TEKSTILU IN TEKSTILNIH IZDELKIH 1.1 Tekstil in tekstilne tehnike
1.2 Tekstilna produkcija
1.2.1 Profesionalna tekstilna produkcija 1.2.2 Ljubiteljska tekstilna produkcija 1.2.3 Ločitev med umetnostjo in obrtjo 1.3 Tekstilna produkcija in ustvarjalnost 1.4 Narava ustvarjanja s tekstilom
2 POVEZANOST ŽENSKE S TEKSTILOM 2.1 Uvod
2.2 V tekstilu zapisana zgodovina žensk 2.3 Revolucija niti
2.4 Ženska obrt
2.4.1 Prve civilizacije
2.4.2 Po industrijski revoluciji
2.4.2.1 Predsodki, stereotipi, marginalizacija 2.4.3 Enaindvajseto stoletje
2.5 Dolžnost, privilegij, užitek
2.6 Prostor ročnega dela – prostor povezovanja, izmenjave, druženja in sestrstva
2.7 Tekstil, tekst, sporazumevanje in izražanje 2.7.1 Vrvica, ki komunicira
2.7.2 Sporočila na tekstilu 2.7.3 Glas utišanih
2.8 Tekstilni aktivizem
3 VPLIV USTVARJANJA S TEKSTILOM NA ŽENSKO DOBROBIT 3.1 Uvod
3.2 Pregled obstoječih raziskav, narejenih v zadnjih dvajsetih letih 3.3 Motivi in potrebe za ustvarjanje s tekstilom danes
3.4 Povezava med ustvarjanjem s tekstilom in blagostanjem 3.4.1 Definicija dobrobiti ali blagostanja
3.4.2 Telesna dobrobit in tekstil
3.4.3 Psihološka in čustvena dobrobit ustvarjanja s tekstilom 3.4.4 Medosebna, skupinska in družbena dobrobit
3.5 Terapevtski učinki ustvarjanja s tekstilom na ranljivejše skupine žensk
3.5.1 Prednosti tekstilnega ročnega dela v primerjavi s tradicionalnimi likovno-umetniškimi in drugimi rokodelskimi aktivnostmi
3.5.2 Tekstilna ročna dela kot podpora zdravemu staranju
3.5.3 Podpora ustvarjanja s tekstilom pri dolgotrajno in kronično bolnih 3.5.3.1 Anksioznost in depresija
3.5.3.2 Telesne in nevrološke bolezni
3.5.3.3 Posttravmatska stresna motnja (PTSM) pri ženskah, žrtvah spolnega nasilja
3.5.4 Ustvarjanje s tekstilom kot socio-kulturna podpora žensk iz
"tradicionalnih" kulturnih okolij
3.5.5 Meditativni učinki ustvarjanja s tekstilom
4 UPORABA TEKSTILA V LIKOVNI TERAPIJI 4.1 Uvod
4.2. Podcenjenost in spregledanost tekstilnega rokodelstva v likovni terapiji in likovno-terapevtski literaturi
4.3 Doprinos tekstilno-rokodelskih aktivnosti v likovni terapiji
4.4 Pozorna in kritična uporaba tekstilno-rokodelskih aktivnosti v likovni terapiji 4.5 Primeri uporabe tekstila v likovni terapiji in psihoterapiji
4.5.1 Delo s tekstilnimi metaforami in simboli v likovni terapiji in psihoterapiji 4.5.1.1 Tekstil kot metafora življenja
4.5.1.2 Prehodi v življenju ženske in njihova obravnava v likovni terapiji in psihoterapiji s tekstilom
4.5.2 Pripovedni tekstil v skupinski likovni terapiji
4.5.2.1 Projekt Skupne niti (Common Threads Project)
4.5.2.2 Tekstilno-terapevtska intervencija za ženske na poti iz brezdomnosti
4.5.3 Likovna terapija s tekstilom kot skupnostna praksa
II EMPIRIČNI DEL UVOD
1 RAZISKOVALNI PROBLEM
2 RAZISKOVALNI CILJI IN PODROČJA
3 RAZISKOVALNI PRISTOPI IN METODE
3.1 Potek skupinskega ustvarjanja in empirične raziskave 3.2 V ustvarjalnem procesu in raziskavi sodelujeoče osebe 3.3 Postopek zbiranja podatkov
3.3.1 Opis osebne izkušnje 3.3.2 Preliminarni koraki
3.3.3 Narativni pristop v raziskovanju in razlagalna analiza
4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA 4.1 Analiza prvega pogovora
4.1.1 Osebna dobrobit 4.1.2 Socialna dobrobit 4.2 Analiza drugega pogovora
4.2.1 Osebna dobrobit 4.2.2 Socialna dobrobit 4.3 Analiza tretjega pogovora
4.3.1 Osebna dobrobit 4.3.2 Socialna dobrobit
5. SKLEPNE UGOTOVITVE
5.1 Zdravje in psihično blagostanje 5.2 Osebna identiteta
5.3 Učenje, rast in tranzicija
5.4 Skupnost, deljenje in pripadanje 6 ZAKLJUČEK
LITERATURA
I TEORETIČNI DEL
UVOD
V teoretičnem delu so opisani ključni pojmi, povezani s tekstilom in tekstilno produkcijo, ki ju umeščam v umetniške, rokodelske in ljubiteljske ustvarjalne prakse nekoč in danes. Predstavljena je specifičnost tekstilno-rokodelskih aktivnosti kot kreativnih, motivacijskih in terapevtskih aktivnosti, ki se jih lahko uporablja v različnih kontekstih, okoljih in strokah – v bolnicah (tudi psihiatričnih), rehabilitacijskih centrih, domovih upokojencev, zaporih, kriznih centrih; znotraj psiho-socialnih intervencij; v individualnih, skupinskih ali skupnostnih kontekstih likovne terapije.
V besedilu predstavim zgodovinsko povezanost tekstilne produkcije in žensk, ki ustvarja podlago, zaradi katere se ženske ukvarjajo s tekstilom tudi danes. V večini kultur je bila namreč izdelava tekstila poleg skrbi za otroke in dom osrednja aktivnost žensk. Prek tekstila so se izražale ter skozi proces izdelave zmanjševale osebno bolečino, delile svoja bremena in krepile odpornost; pri tem je delo v skupini naravno okrepilo njihovo skupnost.
V preteklosti je bilo ustvarjanje s tekstilom redko predstavljeno v likovno- terapevtski literaturi, prav tako rokodelski mediji niso bili omenjani na študijskih programih likovne terapije. V zadnjem času pa se likovni terapevti vse bolj zavedajo, da so rokodelske aktivnosti, ko jih izvajamo na socio-kulturno občutljiv način, več kot le terapevtske, saj v sebi nosijo preobrazbeni potencial, zato je ključno, da jih upoštevamo kot temeljne za likovno-terapevtsko prakso in kot medij, ki je po terapevtskem potencialu enakovreden risanju, slikanju in kiparjenju.
Preprosta prenosljivost mnogih tekstilnih tehnik, ki omogoča zgodnje intervencije in vključitev v aktivnosti pri ljudeh, pri katerih obstaja nevarnost izolacije, je botrovala temu, da je ustvarjanje s tekstilom postalo uspešno likovno-terapevtsko, medicinsko in socialno orodje.
Besedilo združuje bistvena spoznanja zadnjih dvajsetih let o pozitivnem vplivu tekstilnega ročnega dela na dobro počutje in zdravje žensk. Govori o njegovi uporabi pa tudi spregledanosti v likovni terapiji.
V njem uporabljam ženski spol za raziskovalke in za raziskovane osebe, saj gre na obeh straneh za skoraj izključno žensko populacijo.
1 O TEKSTILU IN TEKSTILNIH IZDELKIH 1.1 Tekstil in tekstilne tehnike
Tekstil je pomemben del človeške zgodbe. Že od pradavnine je naš sopotnik med rojstvom in smrtjo – vanj takoj po rojstvu zavijemo novorojenčka, prav tako tudi umrlega pred pokopom. Tekstil, ki ga uporabljamo skozi življenje, odraža našo kulturo in družbeni status, z njim izražamo, kako vidimo sebe, in z njegovo pomočjo kažemo svojo osebnost, okus ali razpoloženje (Arai, 1988;
Colchester, 1991; Gordon, 2014).
Izvor besede tekstil (texere) pomeni tkati, vendar izraz zajema množico z vlakni povezanih materialov in tehnik. Beseda tekstil je tujka, prevzeta prek nemščine – Textil in francoščine – textile iz latinščine textile – tkanina, platno.
Kar je v srednjem spolu posamostaljeni pridevnik textilis – stkan, spleten, izpeljan iz latinske textum – tkanina in sestava, zgradba, texere – tkati, plesti in graditi. Termin tekstil zajema materiale, katerih osnovni gradniki so vlakna.
Vlakna lahko dobimo od rastlin, kot sta bombaž in lan, ali živali, kot sta volna in svila. Lahko so torej naravnega izvora, lahko pa tudi kemičnega, kot so najlon, rajon ali akril. Vendar ima znotraj antropološke vede, kot trdi Slapšakova (2019), volna posebno mesto med vsemi naravnimi materiali, saj je živa, ker je odvzeta živi živali; vsa ostala naravna vlakna – bombaž, lan, konoplja in tudi svila, ki nastaja v ciklusu življenja žuželke, nimajo te povezave z življenjem.
Tekstilna vlakna so po navadi s tehniko predenja, sukanja ali prepletanja združena v trdnejšo linijsko tvorbo – prejo, nit, kito ali trak (Collier, 2012; Snoj, 2015).
Iz vlaken se z različnimi tekstilnimi tehnikami, kot sta tkanje ali pletenje, izdelujejo tekstilne površine, ki jim na kratko rečemo tekstilije ali tekstil. Poleg njih obstajajo tudi tekstilne tehnike, ki spreminjajo tekstilno površino in jo delajo dragocenejšo, živahnejšo ali bolj razgibano. To so vezenje, šivanje, barvanje ali tiskanje. Tehnike lahko v procesu ustvarjanja poljubno kombiniramo med sabo. Pri tem nastanejo različni izdelki, npr. uporabni predmeti za dom (zavese, preproge, prti, koši, igrače) ali oblačila (kape, puloverji, nogavice idr.) (Collier, 2011, 2012). Z različnimi tekstilnimi tehnikami so povezani tudi raznoliki simbolični pomeni, ki igrajo pomembno vlogo v likovni terapiji (Collier, 2012).
Tekstilni izdelki se po večini izdelujejo v naročju. Izdelani so s pomočjo pripomočkov, kot so šiviljske igle ali šivanke, ko gre za vezenje, šivanje ali krpanje; pletilske igle ali pletilke, ko gre za pletenje; kvačke, ko gre za kvačkanje. Nekoliko drugače poteka tkanje, za katerega je potrebno uporabljati statve, ki se po navadi v velikosti mize nahajajo pred tkalko, za kar je potrebno več prostora kot pri ostalih tehnikah (Riley, 2008).
> Pletenje
Pletenje pomeni izdelovanje pletenine ali pletenih tekstilnih izdelkov (oblačil in dodatkov). Pletenina nastaja s prepletanjem preje ali niti v skupino povezanih zank. Pletenine so elastične in raztegljive. Pri tem uporabljamo bodisi roke, pletilke ali pletilni stroj. Ni znano, od kod pletenje izvira, najverjetneje pa se je razvilo iz zankastih vbodov pri šivanju (Collier, 2012; Brittain, 1988; Orešič, 1989).
> Kvačkanje
Kvačkanje je podobno pletenju. Pri tem iz niti s pomočjo kvačke oblikujemo in povezujemo zančne stolpce in verižice v tekstilni izdelek ali tekstilno površino (Collier, 2012; Orešič, 1989).
> Tkanje
Tkanje je proces izdelovanja tekstilije s prepletanjem dveh nitnih sistemov, osnove po dolžini in votka po širini. Tkani tekstiliji se reče tkanina. Orodje, s pomočjo katerega tkanine izdelujemo, so statve. Statve prepletajo vlakna, ki na njih ležijo napeta prečno (votek), in tista, ki so položena po dolžini (osnova) (Collier, 2012; Orešič, 1989). Tkanine se med seboj razlikujejo po sestavi oziroma po vrsti in finosti preje ter po surovini: bombaž, volna, svila itd.
Največji vpliv na videz tkanine ima vezava, zaradi katere ločimo gladke, progaste, kariraste, lasaste, žakarske tkanine in preproge (Orešič, 1989).
> Vezenje
Z vezenjem ob uporabi vezilne preje ročno krasimo tekstilne površine in izdelke. Pri tem uporabljamo različne vrste vbodov. Vezemo lahko na vse voljne materiale, od usnja do tila, tako z volneno prejo kot najtanjšo zlato nitjo.
Vezenino lahko okrasimo z okrasnimi kamni, biseri ali bleščicami. Pri tem uporabljamo sledeča orodja: iglo za vezenje in po potrebi tudi vezilski okvir.
Šivane tapiserije – t. i. gobelini so posebna oblika vezenja na močnem straminu ali na enakomerno tkanem bombažu (Brittain, 1988; Orešič, 1989).
> Krpanje in prešivanje (angl. patchwork in quilting)
Krpanje in prešivanje sta sorodni obliki ročnega dela in se velikokrat uporabljata povezano. Nastali sta iz potrebe in ne želje po okraševanju. Šele v zadnjih petdesetih letih se uporabljata v dekorativne namene.
Krpanka je narejena iz koščkov blaga, ki jih sestavljamo v celoto. Njen namen je iz ostankov redkih in dragocenih tkanin narediti nekaj uporabnega (Brittain, 1988). S prešivanjem nastajajo večslojni topli izdelki. Gre za združevanje dveh
plasti tkanin s šivanjem, vmes se nahaja polnilo iz volne, perja ali puha. Tako nastane toplo in zaščitno pregrinjalo/ogrinjalo za spanje ali oblačenje, ki je pogosto okrašeno z dekorativnimi šivi in motivi (Brittain, 1988; Collier, 2012).
> Klekljanje in druge tehnike za izdelovanje čipk
Čipka je nežna in občutljiva tekstilija, narejena iz bombažne ali druge preje oziroma niti. Gre za okrasno luknjičasto mrežasto ploskovno tvorbo z raznovrstnimi vzorci iz nepomično zvezanih niti na značilnem mrežastem temelju. Med najbolj znanimi ročno izdelanimi čipkami so klekljane, šivane in kvačkane čipke (Collier, 2012; Orešič, 1989). Klekljati pomeni izdelovati čipke, prtičke in druge izdelke s prekrižanjem, prepletanjem in sukanjem niti, navitih na klekljih. Klekljamo na klekljarski blazinici po vzorčni predlogi (Orešič, 1989).
> Predenje
Ročno predenje je umetnost vitja vlaken iz prediva v poljubno dolge niti preje.
Pri tem se uporablja vreteno ali kolovrat. Prede se lahko vse vrste vlaken – rastlinska, živalska in umetna. Poleg sukanja med predenjem vlakna tudi mešamo, čistimo, paraleliziramo in raztezamo. Ročno predeno prejo se lahko nadalje uporablja za pletenje, kvačkanje, tkanje ali polstenje (Collier, 2012;
McIntyre in Daniels, 1995; Orešič, 1989).
> Polstenje
Polst je tekstilen material, ki je zaradi pritiska, drgnjenja in vlage nastal iz volne ali drugih živalskih dlak. Polst je netkana zelo kompaktna tekstilija, katere vlakna so se v procesu izdelave med seboj zagozdila. Proces temelji na delovanju epidermalnih celic (lusk) volnenih vlaken pri učinkovanju mehanskih sil. Zaradi teh sil pričnejo volnena vlakna potovati proti smeri lusk, tako da nastane težko razdružljiva zmeda medsebojno zagozdenih vlaken (Collier, 2012; McIntyre in Daniels, 1995; Orešič, 1989).
1.2 Tekstilna produkcija
Tekstilno produkcijo v grobem ločimo na profesionalno in ljubiteljsko izdelovanje tekstila in tekstilnih izdelkov. V tem delu predstavljam njeno mnogovrstnost, pri čemer poskušam zajeti kjučne načine za izdelavo tekstila in tekstilnih izdelkov ter predstaviti skupne točke in elemente, po katerih se ti načini ločijo med sabo. Razlog za to je, da se v strokovni literaturi o uporabi tekstila v terapevtske namene ti izrazi pogosto uporabljajo nedosledno.
Obenem je tudi res, da je posamezne načine včasih težko razmejiti med sabo.
Tekstilna umetnost in tekstilno rokodelstvo sta pojma, katerih meje so pogosto zabrisane.
Uporabljam besedni zvezi izdelovanje tekstila in ustvarjanje s tekstilom. V prvem je bolj poudarjen delaven vidik tekstilne produkcije, ko informacije črpam iz virov, ki raziskujejo uporabo tekstila v delovni terapiji, v drugem pa je poudarjen ustvarjalen vidik tekstilne produkcije, ko informacije črpam iz virov, ki raziskujejo uporabo tekstila v likovni terapiji.
V besedilu uporabljam tudi druge sopomenke – npr. tekstilno ročno delo in tekstilne ročne spretnosti. Z njimi opisujem prostovoljne prostočasne ljubiteljske kreativne dejavnosti s tekstilom, ne glede na to ali gre za tradicionalne ali sodobne pristope ter ne glede na estetsko in funkcionalno kakovost izdelkov.
1.2.1 Profesionalna tekstilna produkcija
V začetku zgodovine človeštva so bili vsi tekstilni izdelki narejeni ročno in so služili preživetju ter zadovoljevanju temeljnih človeških potreb – po zaščiti, toploti, zavetju, odetosti in krašenju, tudi po duhovnosti (Colchester, 1991;
Riley, 2009). Razločevanje med tekstilnim rokodelstvom, oblikovanjem in tekstilno umetnostjo ni obstajalo, kot obstaja danes. V renesansi se je rokodelstvo ločilo od umetnosti, podobno tudi v začetku 20. stoletja rokodelstvo od oblikovanja. Tako danes obstajajo tri tekstilne panoge (obrt, oblikovanje in umetnost), ki pa nimajo jasno začrtanih meja.
> Tekstilna obrt (textile craftship) in rokodelstvo (textile artisanship)
Izraza obrt in rokodelstvo označujeta ustvarjanje, pri katerem nastane uporaben izdelek, npr. skodelica, preproga, miza, nakit ali pulover. Njuna vrednost je v zadovoljevanju človekove potrebe po krašenju, dekoraciji in v tem, da se "naredi nekaj posebnega". Tako rokodelstvo kot obrt sta povezana z veščinami in splošno definirana kot dekorativna v svoji naravi (Malchiodi, 2011). Če se pri tem uporablja tekstil, govorimo o tekstilnem rokodelstvu oziroma obrti. Med rokodelstvom in obrtjo je le tanka meja in gre bolj za osebno presojo strokovnjakov v smislu, ali je nek izdelek narejen bolj umetelno, unikatno in povsem ročno – v tem primeru pogosteje govorimo o rokodelstvu, ali gre za izdelek, ki je bil narejen delno s pomočjo električnega orodja in obstaja več enakih primerkov v seriji – v tem primeru pogosteje govorimo o obrtnem izdelku. Vendar ni vedno tako (M. Vardjan, osebna komunikacija, avgust 2020). V nadaljnjem besedilu ju zato ne ločujem in uporabljam kot sopomenki.
Beseda obrt ima v sodobni družbi mnoge pomene. Gre za proces izdelave, v katerem nastane izdelek, pri čemer se uporablja niz tehnologij, procesov in materialov. Vedno se izvaja na nečem in je usmerjeno v preoblikovanje tega v nekaj drugega, npr. iz surovega materiala, kot so glina, vlakna, kovina ali les, se oblikuje nekaj novega in uporabnega. V vsaki zvrsti obrti obstajajo pravila in postopki, ki se uporabljajo za rokovanje z materialom in orodjem. Gre za
znanja, ki se jih pridobiva z izkušnjami, prakso, izobraževanji in se jih najpogosteje prenaša preko nazornega prikazovanja dela, kar se dogaja pri rokodelcih in rokodelkah, vključenih v združenja ali cehe. Končni rezultat je predmet, ki ima lastnosti ročno izdelanega izdelka in je nastal z veščim delom ter uporabo rok in ročnega orodja ter do neke stopnje tudi električnega orodja.
Kakovost izdelka je odvisna od presoje, spretnosti in skrbnosti izdelovalca oz.
izdelovalke, naklonjenosti do materialov ter prirojenih sposobnosti in občutljivosti. Gre za globoko pomenljiv proces, ki lahko ponuja intelektualno, domišljijsko in čutno ugodje (Riley, 2009).
Obrt je mogoče postaviti med umetnost in tehnologijo, pri čemer velja spomniti, da so te tri dejavnosti nekdaj tvorile celoto: umetnost je bila včasih obrt, obrt pa edina proizvodna tehnologija. Razvoj jih je razdvojil (Muhovič, 2015).
A razvoj obrti ni le zgodba o človekovem razvoju veščin dela z materiali in o njegovi nadvladi nad naravnim okoljem, ponuja tudi dokaze o tem, kako se je družba razvijala. Obrt se je razvijala preko treh pomembnih faz: od predzgodovinskega do zgodnje srednjeveškega obdobja, ko je bilo vse izdelano ročno, tako uporabni kot dekorativni predmeti; od renesanse naprej je prišlo do intelektualne razdelitve med obrtjo in umetnostjo, kjer je slednja obveljala za pomembnejšo; z industrijsko revolucijo so se rokodelski izdelki ločili od industrijskih izdelkov, ki so bili narejeni strojno in množično (Lucie- Smith, 1981).
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do ponovnega oživljanja obrti.
Množično potrošništvo je postalo neprivlačno, krepila se je skrb zaradi vpliva industrije na okolje ter potreba po ponovnem pristnem stiku z naravnimi surovinami (Greenhalgh, 1997; Lucie-Smith, 1981; Riley, 2009).
> Tekstilno oblikovanje (texile design)
Tekstilno oblikovanje pomeni proces oblikovanja, preoblikovanja ali razvoja določenega uporabnega tekstilnega proizvoda. Bistvo vsakega oblikovanja je oblikovanje uporabnih produktov z načrtnim upoštevanjem skladnosti med njihovo funkcionalnostjo, estetsko vrednostjo in procesom njihove produkcije. Z drugimi besedami je naloga oblikovalca (tudi tekstilnega), da izdelkom daje takšno obliko, ki bo istočasno v skladu s svojim namenom ter telesnimi, čutnimi, emocionalnimi in duhovnimi potrebami njihovega človeškega uporabnika. Forma, ki je oblikovana z upoštevanjem teh zahtev, je skoraj vedno tudi estetska (Muhovič, 2015).
V primerjavi z obrtjo, kjer vedno obstaja roka izdelovalca in človeški vložek ter je nekaj, kar človeštvo počne že od pradavnine, se je pojem oblikovanje in poklic oblikovalca pojavil šele v začetku 20. stoletja, pri tem ko se je faza oblikovanja izdelka ločila od procesa izdelave. To pomeni, da je bilo izdelek potrebno oblikovati, preden se je premaknil na proizvodno linijo, kjer je bil masovno izdelan. Tekstilni oblikovalec ponavadi ni tudi izdelovalec izdelka (Zand, 2018).
> Tekstilna umetnost (textile art ali fiber art)
Izraz tekstilna umetnost uporabljamo, kadar končni izdelek ni narejen za namen uporabe ali nošenja, ampak je njegova kakovost sorodna kakovosti slike ali skulpture v likovni umetnosti, kamor tekstilna umetnost tudi spada.
Umetnost je dejavnost, katere namen je ustvarjanje oziroma artikulacija del estetske vrednosti. Ta dejavnost zahteva znanje in spretnost na določenem področju produkcije (Muhovič, 2015). V tekstilni umetnosti gre za ustvarjanje površin iz različnih vlaken z uporabo tehnik, kot so pletenje, tkanje idr.
(Sarıoğlu idr., 2020).
V zvezi z definicijo umetnosti obstaja določen paradoks. Na eni strani razpolagamo s poplavo njenih opredelitev, na drugi strani še danes po 60.000 letih človekovega umetniškega prakticiranja in 2500 letih teoretskega ukvarjanja s področjem nimamo nobene opredelitve, ki bi bila tako kompletna in tako operativna, da bi z njeno pomočjo lahko razlikovali umetniška od neumetniških del. A če neko konkretno likovno delo (v našem primeru tekstilno delo) s svojo vsebino in formo zadosti normiranim pogojem, je razglašeno za
"umetniško" in ima po tej presoji ustrezen družbeni status, se pravi drugačnega od del, ki teh pogojev ne izpolnjujejo, in zato niso "umetniška" (Muhovič, 2015).
1.2.2 Ljubiteljska tekstilna produkcija
> Ljubiteljska tekstilna obrt (amateur textile craft)
V drugi polovici 20. stoletja se je na izvajanje ročnih del in rokodelskih aktivnosti pričelo gledati kot na prijeten način zapolnjevanja prostega časa.
Ljubiteljsko izdelovanje ročnih tekstilnih izdelkov je pridobilo na moči v 70. in 80. letih minulega stoletja v času drugega vala t. i. gibanja “Arts and crafts movement” (Lucie-Smith, 1981; Riley, 2009).
Za rokodelce amaterje je rokodelstvo prostočasna aktivnost, v nekaterih primerih tudi dodaten način za zaslužek. “Pravi” ljubiteljski rokodelec se zaveda in skrbi za kakovost rokodelske izdelave, kar je potrebno jasno razmejiti od ljubiteljskih praks “naredi-si-sam”, v angleščini DIY/do-it-yourself (Pye, 1995; Riley, 2009).
> Ročna dela (handicrafts)
V slovenščini obstaja izraz za ročno narejene tekstilne izdelke in za ročno izdelovanje tekstila in tekstilnih izdelkov – ženska ročna dela, pri čemer se uporabljajo tehnike, kot so vezenje, pletenje, kvačkanje idr. (Ženska ročna dela, 2014). Ročna dela so še vedno, vendar vse redkeje, del osnovnošolskega izobraževanja. Ženske, rojene v 70. letih minulega stoletja, se spominjajo krožka ročnih del, ki so ga obiskovale po pouku in pri katerem so pridobile osnovna znanja vezenja, pletenja, kvačkanja in šivanja. V minulih stoletjih,
ponekod na Balkanu pa vse do danes, so ročna dela simbolično predstavljala žensko in njeno “usposobljenost” za uspešno družinsko življenje. Ker v večini družb ni bilo možno v javnosti predstaviti plodnosti ali spolne zrelosti ženske, vsaj ne v necenzuriranih oblikah, so postala ročna dela “dokaz”, da je ženska sposobna hraniti in oblačiti svojo bodočo družino (Slapšak, 2016).
V zahodnem svetu so v času po industrijski revoluciji na ročna dela gledali nespoštljivo kot na "nižja", monotona, nekreativna, brez izziva in taka, ki zahtevajo le malo ali skoraj nič veščin. Ponekod so jim zaradi spolno diferencirane narave rekli kar gospodinjska obrt (Kenning, 2015 in Riley idr., 2013). V prvi polovici 19. stoletja so v različnih delih Evrope ženske še vedno ročno stkale ves osnoven tekstil za lastno gospodinjstvo (Barber, 1995). Iz tega vidika o ročnih delih ne moremo govoriti kot o prostočasnih ali ljubiteljskih aktivnostih.
Vendar sem ročna dela vseeno umestila v poglavje o ljubiteljskih prostočasnih aktivnostih, ker se v sodobni zahodni družbi že desetletja ne izvajajo za potrebe lastnega gospodinjstva, so pa v prvotni obliki živa v tradicionalnih okoljih Balkana in drugod po svetu.
> Naredi-si-sam aktivnosti (do it youself/DIY)
Pri DIY ali naredi-si-sam aktivnostih gre za ustvarjanje izdelkov z uporabo navodil, receptov in že pripravljenih kompletov s pripomočki (Riley, 2009).
Fraza naredi-si-sam je prišla v splošno uporabo v 50. letih prejšnjega stoletja, ko so se ljudje lotevali izboljšav v domu in drugih manjših rokodelskih podvigov kot načinov kreativnega sproščanja in varčevanja. Kasneje je izraz dobil širši pomen in zajemal širok spekter spretnosti. Imenovali so ga “self-made kultura”
in pri tem mislili na oblikovanje, rokodelstvo, ustvarjanje in preoblikovanje predmetov brez strokovnega znanja.
DIY je kasneje postal družbeni pojem in povezoval ljudi, ki so med seboj delili ideje, načrte, oblikovne predloge ter napotke za izvajanje določenih ročnih spretnosti – preko spleta ali osebno. V 90. se je v gibanju DIY začutil vpliv digitalne dobe. S porastom uporabe računalnikov in interneta se je uporaba DIY večala. Platformi, kot sta Youtube in Instagram, sta ljudem nudili priložnost, da delijo svoje stvaritve in poučujejo druge o DIY tehnikah, tudi tekstilnih (Do it yourself, b. d.).
Ideja DIY spodbuja prepričanje, da je vsakdo kreativen oziroma sposoben opravljati različne ustvarjalne naloge, namesto da to delo prepušča plačanim strokovnjakom (DIY ethic, b. d.).
> Naredimo-skupaj aktivnosti (do it together/DIT)
Ob ponovnem zanimanju za rokodelske prakse, ki jih spremlja širjenje ustvarjanja v javne sfere, so feministične znanstvenice opozorile, da gre za
participatorne rokodelske skupnosti, ki so ustvarile način, da povrnejo moč vsakdanjega življenja. Pri tem je prišlo do prehoda iz naredi-si-sam praks v naredimo-skupaj aktivnosti (Leone, 2021a).
1.2.3 Ločitev med umetnostjo in obrtjo
Tradicionalen izraz umetnost je bil v preteklosti vezan na kakršnokoli mojstrstvo ali veščino. V renesansi pa je prišlo do ločitve umetnosti od obrti, pri čemer je šlo za teoretično razmejitev med intelektualcem, ki dela z glavo, in rokodelcem, ki dela z rokami. V obdobju romantike v 19. stoletju je umetnost veljala kot posebna sposobnost človeškega uma in se je pričela primerjati z religijo in znanostjo. Prepričanja o superiornosti umetnosti nad obrtjo še vedno veljajo v sodobni zahodni družbi (Lucie-Smith, 1981; Riley, 2009; Textile arts, b.
d.).
Leone (2021a) meni, da je razločevanje med umetnostjo in rokodelstvom koncept Zahoda, povezan z vrednotenjem in hierarhijo. Likovna umetnost (angl. fine art), ki se običajno nanaša na slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo, je bila v preteklosti višje vrednotena od rokodelstva (lončarstva, obdelave lesa, izdelave tekstilij in stekla). Vendar izraz “likovna umetnost” ni služil zgolj za razlikovanje uporabe različnih materialov in ustvarjalnih tehnik, temveč za opisovanje tistega, kar v bistvu predstavlja “umetnost”, in je imel vlogo ideala, izhajajoč iz evropskih standardov, s katerimi se je primerjalo umetnost, ustvarjeno v drugih delih sveta.
Feministično umetniško gibanje v 60. in 70. ter postmoderna umetnost (od sredine do konca 20. stoletja) sta odprla pot postdisciplinarni praksi v sodobni umetnosti, kjer meje med umetnostjo in obrtjo ne obstajajo. Pri tem je tudi sodobna umetnost začela sprejemati rokodelstvo. Teoretiki so to označili kot zaključek stare razprave "umetnost proti obrti", ker na nediferenciranem področju nobena aktivnost nima več pravic od druge, da se imenuje umetnost (Adamson, 2010, v Leone, 2021a).
1.3 Tekstilna produkcija in ustvarjalnost
Obstaja kontinuum v rokodelskih in umetniških praksah, ki se giblje od ljubiteljskega udejstvovanja, kot je “do it yourself”, pri čemer gre za uporabo navodil in receptov ter že pripravljenih kompletov s pripomočki; preko pravega ljubiteljskega rokodelstva, ki si prizadeva za kakovost pri izdelavi, in kjer je proces pomembnejši od izdelka; do nenehnega iskanja novih načinov izdelave, praks in postopkov, ki jih zasledujejo sodobni profesionalni rokodelci in oblikovalci. V kolikšni meri je neka praksa ustvarjalna, je delno odvisno od tega, kje na kontinuumu se nahaja (Riley, 2009).
Ali je rokodelstvo ustvarjalno? Pri ustvarjalnosti gre za videti onkraj trenutno znanega, za sposobnost redefiniranja vprašanj in nenazadnje za ustvarjanje
nečesa novega kot odgovor na zastavljeno nalogo. Ustvarjalen proces izhaja iz radovednosti ter vključuje pripravo in poglobitev v problematična vprašanja;
iskanje idej in razmišljanje o njih; ko se ideje povežejo med sabo, so prisotni uvidi in aha trenutki; vključuje ocenjevanje in odločitve, ali je ideji vredno slediti, in v končni fazi sestavljanje idej v delujočo celoto. Poleg prisotnosti kreativnega procesa ustvarjalnost izvira iz interaktivnega sistema, ki je sestavljen iz treh elementov: kulturno pogojenih simboličnih pravil; osebe, ki vnašajo novosti na simbolično področje, in strokovnjake (npr. tekstilne poznavalce, zbiratelje, akademike, oblikovalce), ki prepoznajo in potrdijo stvaritev kot inovacijo. V primeru ročno tkane tekstilije, npr. z dosledno uporabo pravil tkanja tkalka proizvede le uporabno tkanino povprečne kakovosti, z lateralnim razmišljanjem in domišljijo pa lahko nastane čarobno lepa inovativna tkanina. Zgolj slednjo lahko označimo kot kreativno (Csiksentmihalyi, 2013; Riley, 2009).
Collier (2012) trdi, da mnoge ženske izdelujejo tekstil znotraj varne strukture – sledijo vzorčnim predlogam, ki so jih izdelali drugi, ali uporabljajo tradicionalne motive, ki so jih podedovale od svoje družine, zaradi etnične pripadnosti in kulture. Pogosto se zgodi, da se ženske v določeni tehniki izmojstrijo in takrat opustijo uporabo vzorčnih predlog in postanejo bolj sproščene, ustvarjalne in unikatne. Tudi Collier (prav tam) prepoznava kontinuum, o katerem govori že Riley (2009). Ob tem poudarja, da se nekatere ženske gibljejo po tem kontinuumu bolj prožno in druge bolj togo.
1.4 Narava ustvarjanja s tekstilom
Izdelovanje tekstila in tekstilnih izdelkov (šivanje, pletenje, polstenje, vezenje, kvačkanje) je kreativna, cenovno dostopna in prenosljiva aktivnost, ki vključuje ponavljajoče se naloge, prinaša miselne izzive in zahteva različne spretnosti ter telesne veščine, pri čemer med procesom izdelave prinaša ustvarjalki užitek. Osnovnih elementov rokovanja se lahko naučijo otroci, po drugi strani pa je aktivnost tudi zelo kompleksna in zahteva mojstrstvo, ki se ga izpopolnjuje celo življenje (Corkhill idr., 2014; Riley idr., 2013).
Izdelovanje tekstila kot sodobna rokodelska disciplina povezuje umetnost in znanost ter vključuje uporabo tehnologije, čeprav so tradicionalni materiali, oblike in tehnike preživeli iz časa predindustrijske produkcije. Izdelovanje tekstila iz vidika rokodelske discipline lahko razumemo kot multimedijsko in med vsemi najbolj hibridno sodobno obrt (Gale in Kaur, 2002; Riley, 2009).
Kot razlagata Gale in Kaur (2002),
tekstil ponuja toploto in zaščito, pomaga nam, da se med seboj prepoznamo in lahko nakažemo naš družbeni status. Tistim, ki delujejo na področju tekstila, daje možnost, da so ponosni nase, raziskujejo neskončen svet možnosti, ki ga ponujajo raznoliki materiali in da ustvarijo nekaj presunljivo lepega. Za tekstilne strokovnjake lahko postane poslanstvo in njihova identiteta postane neločljiva od njihove dejavnosti (str. 3).
Pöllänen (2015) opozarja na dva procesa, ki se hkrati odvijata med ustvarjanjem tekstila in tekstilnih izdelkov. Najprej gre za proces izdelave izdelka, ki temelji na intelektualnih in telesnih lastnostih rokodelke, hkrati gre za notranji proces izdelovalke. Ko išče rešitve, predeluje svoje občutke na aktiven način in sočasno razvija veščine.
> Postati izdelovalka tekstila
Tekstilno rokodelstvo je produktno in procesno usmerjena aktivnost ter je v tesni zvezi z glagolom izdelovati, ki je vidik glagola delati. Užitek ob tem izvira iz rokovanja in izdelovanja, ki sta lastni človeški naravi (Collier, 2011).
Rokodelstvo pomeni transformirati material z namenom, da se ga pretvori v nekaj drugega, npr. volneno prejo se s tehniko tkanja pretvori v pregrinjalo za posteljo. To smiselno, vešče in kreativno delovanje prispeva k temu, da ženska postane izdelovalka tekstila, zato je intimno povezano tudi z glagolom biti in z občutkom, kdo ona je, npr. tkalka ali pletilja (Riley, 2008; Riley idr., 2013).
Postati tkalka ali pletilja, je razvijajoč proces, ki ni nikoli končan in preko katerega se dogaja samorazlikovanje in samopojasnjevanje. To je proces, ki je povezan z uresničitvijo osebnih potencialov in zmožnostjo razvoja veščin.
Rokodelke ga povezujejo z naklonjenostjo do materialov, občutljivostjo (zlasti preko dotika), osebnimi izkušnjami in razvojem. Hkrati nanj vpliva družina, pomembni drugi, izobrazba, poklicne poti, življenjske možnosti in priložnosti (Riley, 2009).
> Naklonjenost tekstilu, naklonjenost dotiku
Izdelovalke tekstila si delijo naklonjenost do vlaken, tekstur in tekstilij. Surovine postanejo medij rokodelstva, ko izdelovalka vešče in izrazno deluje nanje.
Rahločutnost do določenega medija je v srcu umetniške kreacije. Tekstilke pogosto opisujejo, da jih je tekstil privlekel kot magnet, medtem ko jih drugi mediji niso tako pritegnili. Tekstilije in vlakna nagovarjajo čute, še posebej dotik (Rirely, 2009).
Kjer je zanimanje za tekstil, sta čutilo za dotik in vonj enako pomembna kot vid v priklicevanju spominov in pomenov. Tekstilke poročajo, da se dotikanju tekstilnih materialov ne morejo upreti (Gale in Kaur, 2002). Izražanje potrebe po dotikanju, otipavanju, vonjanju, čutenju tekstilij in vlaken je skupna značilnost vseh tekstilnih skupnosti, delavnic in dogodkov. Na dogodkih, kjer se s svojim delom predstavljajo tekstilni ustvarjalci, udeležencem ponudijo vzorčke svojega dela, da si nahranijo čute. Dotikanje in občutenje se kaže kot naraven odziv med ustvarjalci tekstila. Obstaja intimna povezava med izdelovalcem in materialom. Riley (2009) navaja, da so teža, jakost in tekstura vlakna pri predicah prevedeni skozi dotik in občutenje. Roka predice se mora senzibilizirati v konicah prstov, da lahko na podlagi dotikanja prinaša odločitve.
Ko rokodelka to doseže, postane prefinjen občutek za otip del njenega razumevanja-med-akcijo.
> Narava ročno izdelanih predmetov
Ročno izdelan predmet je fizična prisotnost, ki jo sprejmemo s čuti. Ker gre za ročno delo, je rokam tudi namenjen. Ne moremo ga zgolj gledati, ker se ne moremo upreti želji, da bi se ga dotaknili in dotikali. Če je odnos do industrijsko proizvedenega predmeta funkcionalen in do umetnine na pol religiozen, je odnos do ročno izdelanega predmeta telesen (Butina, 1997; Muhovič, 2015;
Paz, 1974).
Ročno narejen predmet je kulturni vzorec, ki ne izraža človeškosti kot simbola, kar počne umetnost, temveč izraža človeškost kot telesno življenje, ki ga živimo skupaj z drugimi ljudmi. To je pomembno spoznanje predvsem pri kulturnem urejanju tipnih stikov s svetom, saj telesni kontakt obnavlja telesni občutek samospoznavanja in posebnega prvinskega ugodja, ki izvira iz intimnega občutenja stvari (Butina, 1997; Muhovič, 2015).
2 POVEZANOST ŽENSKE S TEKSTILOM 2.1 Uvod
V to poglavje vključujem raziskave arheologinje Elizabeth W. Barber (1990, 1995), ki me je nagovorila z izjemnimi odkritji o življenju žensk in njihovi tekstilni produkciji v času razvoja civilizacij in ki pozna izdelavo tekstila tudi v praksi. Mnogo prazgodovinskih tekstilij je namreč sama rekonstruirala oziroma ponovno izdelala in na ta način od njih pridobila skrite informacije.
Vključujem tudi razmišljanja antropologinje Svetlane Slapšak (2016, 2019) o ročnih delih in njihovem pomenu za žensko in o tem, da se tekstilna produkcija, preja ali tkanje vedno nahajajo v ozadju vsebin, povezanih s krčenjem ali širjenjem prostora ženske svobode. Avtorica ročna dela tudi sama uporablja kot sredstvo vzpostavljanja prvih stikov s sramežljivimi balkanskimi ženskami in jih na ta način vabi v pogovore o njihovem življenju.
Pisanje zgodovinarke tekstila in univerzitetne predavateljice Beverly Gordon (2014) pozornost usmerja k samoumevnemu, a fascinantnemu področju – vlogam in pomenom, ki jih tekstil nosi v različnih kulturah sveta. Poudarja, da biti človek pomeni biti globoko povezan s tekstilom. Njen odnos do tekstila ni le intelektualen, temveč posega na področje emocij, telesa in duhovnosti. Zanjo pomeni raziskovanje tekstila raziskovanje družbe.
Delo Rachael Matthews (2016) – kolumnistke, predavateljice, kuratorke na področju pletenin, predvsem pa strastne tekstilne umetnice, področje tekstilnega ročnega dela predstavi z vidika tekstilnega aktivizma, ki na miren in kreativen način izraža stališča, prepričanja in spreminja svet na bolje.
Zame je pomenljivo dejstvo, da znanstvenice, ki vsaka na svojem področju raziskujejo ženske in njihov odnos do tekstila in tekstilne produkcije, tudi same izdelujejo tekstilije – pletejo, tkejo, kvačkajo.
2.2 V tekstilu zapisana zgodovina žensk
Vpogled v to, kako so ženske živele v prazgodovini, nam ni več dostopen. Celo v Egiptu, Mezopotamiji in Grčiji je bilo zelo malo literarnih zapisov, posvečenih ženskam. Po drugi strani lahko v tekstilu najdemo sledi o tem, saj je bilo izdelovanje tekstila eno njihovih glavnih opravil. Vemo, npr. da so si ženske včasih med seboj pomagale pri tkalskih projektih, natanko tako kot v današnjem času. To dokazujejo tkanine, katerih votki so na sredini prekrižani, saj to pomeni, da se je tkanina izdelovala na obeh koncih istočasno. Gre za drobno, a pomembno podrobnost. Pridobivanje zgodovinskih informacij o tekstilu, tako kot o večini ženskih produktov (tudi o hrani in receptih za njeno pripravo), je zahtevna naloga. Barber (1995) se pri svojem raziskovanju poslužuje praktičnih eksperimentov, npr. starodavne preživele tekstilije stke na novo. Med arheologi, ki raziskujejo stavbarstvo ali lončarstvo, so le redki, ki so poskusili izdelati hišo ali lonec, saj imajo dostop do mnogih zgodovinskih
ostankov in podatkov, zato se tako početje zdi nepotrebno. V primeru tekstila je drugače. Uporabiti je potrebno vsak najmanjši namig.
2.3 Revolucija niti (The String Revolution)
Okoli 40.000 let nazaj, v začetku zadnje faze starejše kamene dobe, imenovane zgornji paleolitik, so se pričela človeška bitja obnašati drugače, kot so se do tedaj. Pričeli so izumljati nove stvari – pred tem so poznali le preprosto kamnito orodje, netili ogenj in lovili v skupinah. Ta novi ustvarjalni lovec-nabiralec si je izdelal izvirno orodje – šila, sponke, dleta. Pričel je modelirati živali in ljudi ter klesati informacije na kose slonovine in kosti.
Množično je izdeloval koralde in se z njimi krasil, slikal živali in obrise svoje roke na stene jam. A za nas je najpomembneje, da je izumil nit in šivanje, kar Barber (1995) imenuje The String Revolution. Nekje pred 20.000 ali 30.000 leti je prišlo do iznajdbe tehnike predenja – sukanja peščice kratkih nežnih vlaken v dolgo in trdno nit, prejo ali vrvico, kar pomeni prvo poglavje v zgodbi o ženski povezanosti s tekstilno obrtjo. Slapšakova v intervjuju (Dekleva, 2020) govori o
”ženskem geniju”, ki je dobil idejo, da ovčjo volno uporabi za izdelavo tekstilij in oblačil. “To je neverjetno odkritje,” meni, “ki je primerljivo z velikimi odkritji 20.
stoletja.”
Ko se je to zgodilo, ne vemo točno, kdaj, so se odprle nove možnosti preživetja. Preja je bila nujen predpogoj za izdelavo tkanin. Na podoben način so nastale vrvi, zanke, povodci in mreže, ki so ljudem omogočale lovljenje, držanje, prenašanje, pritrjevanje in povezovanje stvari v bolj kompleksne objekte. To je vrvico povzdignilo v vlogo »nevidnega orožja«, ki je človeški rasi omogočilo, da si je podredila svet. Njen izum je bil tako pomemben za človeštvo, kot sta bili iznajdba prvega kamnitega orodja ali odkritje ognja (Barber, 1995).
Iz vrvic so ženske v tem času že izdelovale krila iz franž, ki so jih nosile zavezane v pasu in so bila bolj simbolična kot uporabna. Ovijala so predele okoli bokov in trebuha ter tako označevala žensko sposobnost, da nosi in rojeva otroke. Domnevamo lahko, da je bilo predenje že takrat del ženskih delovnih obveznosti (Barber, 1995).
2.4 Ženska obrt
Izdelovanje tekstila sega v začetke civilizacije in je že od nekdaj v domeni žensk, domačega okolja in skupnosti; tekstilno ročno delo je v svoji naravi soodvisno, medgeneracijsko in povezovalno. Ženske že tisočletja skupaj tkejo, predejo in šivajo. V mnogih, če že ne vseh, kulturah je bila izdelava tekstila zgodovinsko gledano, ponekod pa še danes, osrednja aktivnost žensk, poleg skrbi za otroke in dom, ki se je izvajala na domovih in po vaseh. Pridobivanje vlaken je bilo in je še vedno ključno za živjenje – za izdelavo oblačil, zaščite,
izolacije, privezovanja. Ženske so s tekstilom urejale in krasile sebe, svojo družino in domovanja (Collier, 2011, 2012; Riley, 2008).
Tekstilna produkcija je bila naloga žensk, ki je časovno zapolnjevala njihov dan, predvsem v tistih temperaturnih pasovih (stara Evropa), kjer so bile tekstilije predene in tkane, namesto narejene iz kož, ker je bilo vreme premrzlo, ali kot v tropih, kjer toplotni ovoj ni bil potreben (Barber, 1995).
Brown (1970) je odkrila, da ne glede na to, katero aktivnost je družba naložila ženskam, je le-ta morala biti vedno združljiva s skrbjo za otroke. V nasprotnem primeru je bila aktivnost oziroma produkcija dobrin prekinjena v obdobju porajanja in vzreje otrok. Zato so morale te dejavnosti vsebovati naslednje značilnosti: ni jih bilo potrebno izvajati daleč od doma; naloge so bile relativno enolične in ponavljajoče se ter niso zahtevale globoke in dolgotrajne koncentracije; delo ni izpostavljalo otrok v neposredno nevarnost in se je lahko izvajalo kljub prekinitvam ter se je enostavno nadaljevalo po tem, ko je bilo prekinjeno. Poleg dnevne priprave hrane, motičnega obdelovanja zemlje, nabiralništva in lokalne prodaje, so predenje, priprava vlaken, tkanje in šivanje ustrezali tem kriterijem in tako postali bistvena ženska opravila (Barber, 1995;
Brown, 1970).
2.4.1 Prve civilizacije
Ob raziskovanju starogrških besednjakov je Barber (1990) odkrila, da je za poimenovanja poklicev, vezanih na pripravo in produkcijo tekstila, obstajala le besedna različica v ženskem spolu – česalka volne, predica, pridelovalka lanu, tkalka, zaključevalka robov. Tako je sklepala, da so skoraj vse tekstilne aktivnosti v času mikenske kulture opravljale ženske. Moški so tekstilno delo zamejili le na obeh koncih produkcije – kot ovčarji na eni in kot pralci tekstila na drugi strani.
S statvami za tkanje in vreteni za predenje so že bile opremljene kmetije, mestne hiše in palače pozne bronaste dobe, isti način produkcije pa se je ohranil tudi v predindustrijski Evropi. V starem Egiptu, čeprav je bil sistem produkcije nekoliko drugačen, je bila tekstilna delovna sila skoraj ekskluzivno ženska vse do 18. dinastije, ko so se pojavile pokončne statve, na katerih so delali asirski sužnji in ki so si jih lahko privoščili le v palačah. V klasičnih Atenah so sicer obstajali tkalci, vendar so ti delali v trgovinicah, kjer so izdelovali tkanine, namenjene prodaji, medtem ko so ženske izdelovale tekstil in oblačila, namenjena domači in osebni uporabi.
V zgodnjem 2. tisočletju pred našim štetjem se je razvila tekstilna produkcija v Asiriji, ki so jo prav tako poganjale ženske. Večino podrobnosti o tem poznamo iz pisem med asirskimi trgovci v Anatoliji in njihovimi ženskimi sorodnicami, ki so zanje izdelovale tekstil, v Asiriji. Primarno so Asirke izdelovale tekstil za potrebe lastnega gospodinjstva, šele v prostem času tudi za prodajo oziroma
izvoz. Možje in bratje teh tekstilnih rokodelk so bili le preprodajalci in ne lastniki tekstilij. Ženske so financirale in izdelovale te visokokakovostne dobrine z lastnim kapitalom. Tako v starodavnih časih kot v obdobju pred industrijsko revolucijo so bile ženske mogočna ekonomska sila s svojo lastno industrijo – tekstilom (Barber, 1990, 1995).
Statve, preje in vzorci so se v različnih zgodovinskih obdobjih razlikovali, vendar je odnos žensk do svojega dela in odnos med ženskami pri delu ostajal enak. Med tekstilijami, ki so bile prva skrb žensk, Barber (1995) navaja sledi, kako so ženske živele v predzgodovinskih in zgodnjezgodovinskih obdobjih, ki nam po drugih poteh niso več dostopne.
Izdelava tekstila in oblačil je bila za prve družbe izrednega pomena. A tudi v prvi polovici 19. stoletja so v različnih delih Evrope ženske še vedno iz kupljene preje ročno stkale ves osnoven tekstil za lastno gospodinjstvo (Barber, 1995).
2.4.2 Po industrijski revoluciji
Rojeni po industrijski revoluciji tekstilno obrt doživljamo kot hobi, ki ga ženske opravljamo za lastno veselje in zabavo v prostem času. Pozabljamo na čase, ko so ženske preživljale čas v vzreji in striženju ovac, sejanju vlaknatih rastlin, žetvi, predenju, tkanju, šivanju in kasneje tudi trženju tekstilnih izdelkov, kar je družini prinašalo pomembne prihodke (Barber, 1995).
Z industrijsko revolucijo se je izdelava tekstila umaknila iz domov in skupnosti v tovarne. Počasi je v desetletjih, ki so sledila, ročna izdelava tekstila upadla. S prihodom strojev je življenje postalo lažje. Blago se je lahko kupilo v trgovini in ga ni bilo več treba tkati doma, prav tako ne ročno okraševati, saj se je razvilo strojno tiskanje vzorcev na tkanino. Počasi so igle odložili na stran in ročne spretnosti, ki so bile do takrat vsakdanjost, so postale redkost. Čeprav so serijske izdelke in vzorce še vedno izdelovali ročno, sta bili izgubljeni svežina in spontanost izvirnega ročnega dela (Brittain, 1988; Collier, 2012).
Po drugi strani Lucie-Smith (1981) trdi, da industrializacija ni povzročila razpada domače produkcije tekstila. Predvsem revnejši sloji so tekstil še vedno izdelovali doma, medtem ko so socialno bolje situirani sloji gojili tekstilne ročne spretnosti za razvedrilo. Ker izobraženim ženskam v 17. in 18. stoletju ni bilo dovoljeno intelektualno udejstvovanje v poslu ali politiki, so ročna dela ponujala potešitev. V nasprotju z ženskami, ki so izdelovale tekstil zaradi ekonomskih in funkcionalnih razlogov, so v družbeno vplivnejših slojih ženske vezle in bogato dekorirale tkanine s šivanjem, kar je postalo sprejemljiva dejavnost za priviligirane in izobražene ženske. Njihovo ročno delo ni bilo povezano z uporabnostjo, temveč s krašenjem ter je nakazovalo bogastvo in status (Riley, 2009).
2.4.2.1 Predsodki, stereotipi, marginalizacija tekstilnega ročnega dela
Kot meni Collier (2012), je ženska po industrijski revoluciji prvič v zgodovini izgubila stik z zanjo esencialnim in eksistencialnim početjem. Odnos žensk do ročnih del se je slabšal tudi s tem, ko so preizpraševale in zavračale stereotipne konstrukte, ki so jim preprečevali izobraževanje in emancipacijo, namesto tega pa so jim v roke z namenom udomačevanja in zatiranja potiskali pletilke in volno (Collier, 2012; Turney, 2009). V izrazito patriarhalnih družbah je bila proizvodnja tkanin za domačo rabo in za prodajo način kontrole, eksploatacije in represije nad ženskami (Slapšak, 2019).
Naenkrat se je na tekstilno produkcijo gledalo kot na nekreativno, staromodno in grdo. Potisnili so jo iz področja umetnosti in rokodelstva, jo marginalizirali v vsakdanjo in povprečno. Ti predsodki obstajajo še danes (Collier, 2012).
Kenning (2015) in Riley idr. (2013) se s tem strinjata, ko pišeta, da so ročna dela pogosto nespoštovana in predstavljena kot "nižja", monotona, nekreativna, brez izziva in taka, ki zahtevajo le malo ali skoraj nič veščin.
Ponekod jim zaradi spolno diferencirane narave rečejo kar gospodinjska obrt.
Enako ugotavlja Gordon (2014), ki meni, da je tekstil postal vsaj na Zahodu razumljen kot nekaj gospodinjskega in poženščenega, izdelovanje tekstila pa kot banalno razvedrilo za ženske, ki so "zaprte" doma; kot "ne-delo" in staromodno opravilo, ki ga prerastemo ali pustimo za sabo, ko se pričnemo ukvarjati s "pravim" delom, kot sta npr. medicina ali pravo. Na drug način, odkar ni več potreb, da sami izdelujemo tekstil in oblačila, ker se le-ti proizvajajo po dostopnih cenah in se izdelujejo nekje daleč, je izdelava tekstila dobila status hobija. Osnovnošolci se ne učijo o tekstilu, temveč o velikih dejanjih, kot so bitke, politične aktivnosti in zavezništva, ki so jih v glavnem vodili moški. Ironično je, da je tekstil odigral pomembno vlogo na tem področju, a so tem zgodbam zmanjšali pomen in jih pozabili (Gordon, 2014).
2.4.3 Enaindvajseto stoletje
Kljub odklonilnemu odnosu prvih feministk do tekstilnega ročnega dela je v 70.
letih z razvojem in rastjo feminizma prišlo do cenjenja in oživitve ročnih del, ki so jih razumeli tudi kot političen medij, ker so bile te obrti s strani moških neomadeževane. Sodelovanje med ženskami je kazalo na nesebičnost v nasprotju s tekmovalnostjo in egocentrično individualnostjo moških ustvarjalcev (Colchester, 1991).
V 21. stoletju je ponovno prišlo do razcveta tekstilnih ročnih del, kar dokazuje vse večje zanimanje mladih za pletenje, kvačkanje, prešivanje in krpanje ter druge tekstilne ročne spetnosti. Lep primer je tudi vzpon "kulture izdelovalcev"
(angl. maker culture) – svetovnega gibanja, ki uporablja preplet digitalne produkcije, odprto-kodne programske opreme in tradicionalnih obrti z namenom, da ljudje sami inovirajo in izumljajo. Žene jih želja po deljenju
veščin in znanja, ki je vsem dostopno, namesto težnja po zaslužku (Leone, 2021a). Delno je razlog za spremembo odziv na potrošniško kulturo, globalizacijo, podnebne spremembe, porast terorizma in odtujenost v informacijski dobi, predvsem pa potreba po povezanosti, kolektivni identiteti, zdravih življenjskih okoljih in pripadnosti, česar današnji družbi pogosto primanjkuje. Razlogi za ponovno oživitev tekstilnih ročnih spretnosti, ki so se tradicionalno štela pod "žensko delo", so tudi neposredno povezani s feminizmom tretjega vala, ki poudarja "izbiro": ljudje različnih spolov se lahko svobodno odločajo za ukvarjanje z njimi, namesto da so v to prisiljeni (Collier, 2012; Leone, 2021a).
Tako je posebej v zahodnih družbah postala osrednja vloga ročnega izdelovanja tekstila – zadovoljevanje psiholoških, duhovnih in družabnih potreb žensk. Še vedno se jo izvaja individualno ali v skupinah, le da se danes skupine sestajajo tudi virtualno. Uporaba interneta izdelovalkam tekstila omogoča deljenje skupnih interesov, nakup tekstilnih materialov, lokalno in mednarodno povezovanje ter nov način učenja in predajanja znanja (Collier, 2012).
Tudi podoba ljudi, ki pletejo, kvačkajo ali vezejo, se je drastično spremenila – iz starih mam in gospodinj v privlačne mladenke, intelektualke, medijske zvezde (Collier, 2012). Tako je ročno delo prenehalo označevati mejo med sodobno in tradicionalno žensko. Različnim ženskam lahko predstavlja tih in učinkovit način za zoperstavljanje tehnologiji in dinamiki sodobnega življenja – medtem ko potujejo, čakajo ali ležijo na plaži (Slapšak, 2016).
Čeprav izdelovalke tekstila uporabljajo iste surovine in tehnike kot njihove prednice, se je namen njihovega dela spremenil – v predindustrijski družbi je bil tradicionalen rokodelski izdelek v osnovi proizveden zaradi človeških potreb, v postindustrijskem času pa so rokodelski izdelki proizvedeni predvsem kot način samoizpolnitve, a tudi zaradi prihodka, uporabe in ohranjanja kulturne identitete (Johnson in Wilson, 2005; Riley, 2008).
2.5 Dolžnost, privilegij, užitek
Dolžnost in privilegij, vezana na izdelovanje tekstila, sta bila v kmečkih okoljih 20. stoletja mnogo bolj vidna, kot lahko o tem sklepamo iz zapisov, vezanih na prazgodovinska in zgodnjezgodovinska obdobja, čeprav so bila tudi takrat enako pogosta. Z dolžnostjo Barber (1990) misli na družbeno odgovornost in ne na prisilno delo, obenem pa ugotavlja, da je meja med dolžnostjo in privilegijem tanka. Kar zasledimo neposredno v Penelopinem tkanju pogrebnega tekstila za svojega tasta ali v izdelavi oblačil atenskih deklet, posvečenih boginji Ateni. Najpogosteje na ta način izražene družbene odgovornosti naletimo v tekstih, ki govorijo o doti. Gre za pripravo dekleta na poroko, ki jo sicer s pomočjo matere opravi dekle samo. Dota je v nekaterih ruralnih družbah še vedno zelo pomemben element, s katero se družini predstavita druga drugi (Barber, 1990).
Kar ostane, je užitek. Trenutke ugodja lahko uzremo v Homerjevem pisanju:
Kirka in Kalipso, ti neodvisni "evropski dami", ki sta živeli sami in vodili lastno domačijo, sta med tkanjem peli; Helena je med predenjem dragocene purpurne volne pripovedovala zgodbe iz Troje; enako kot sodobna ženska uživa v svojem pletenju ali vezenju, medtem ko klepeta s prijateljicami (Barber, 1990).
Neolitik in bronasta doba v centralni Evropi o ženskem užitku nista pustila pisnih sledi, vendar o tem lahko sklepamo zaradi izobilja ustvarjalno nastalih in bogato okrašenih tekstilij s tega območja. Tkalke so se med delom tudi zabavale, čeprav je nenavadno, da so ženske, ki so živele na osnovni življenjski ravni, imele čas in moč, da tkanino tako ustvarjalno in razkošno okrasijo. Na Madžarskem in v sosednjih delih Evrope so se t. i. delovne zabave redno prirejale vse v to stoletje. Tak tipičen večer na vasi se je odvil okoli skupine žensk, ki je ves večer predla ali vezla, medtem ko so jo moški zabavali z zgodbami, glasbo, pesmijo in plesom. Pogovori in spogledovanje niso zaustavili ročnega dela in petje je naredilo delo lažje. Ženske so pogosto delale na istem kosu tekstila, si delile delo za istimi statvami, tudi ko to ni bilo nujno potrebno (Barber, 1990).
Kot piše Slapšakova (2016),
ponekod ženske še vedno morajo vesti, vendar predvsem rade vezejo. Cela industrija sukancev, tkanin, orodij, publikacij in reklam živi od te ženske strasti. Ženska prostovoljno vstopa v ikono ročnega dela in v njej odkriva samo njej znano ugodje. Gre za nedolžno zadovoljstvo ob ustvarjanju z lastnimi rokami. Izdelek je lahko namenjen drugemu, a je ustvarjalno dejanje samo njeno. Socialni pogoji in splošna demokratizacija so ukinili sliko ubožice, ki dela za preživetje. Danes se ženska ukvarja z ročnimi deli, ker si to želi (str. 2).
In kot opisuje Gordon (2014),
kako se spominja fizičnega in čutnega ugodja med ustvarjanjem tekstila kot meditativnega občutka telesnega gibanja naprej in nazaj med predenjem ob kolovratu. Spominja se senzacij v hrbtu, medtem ko je sedela za statvami in potiskala stopala na pedala ter se nagibala preko napetih niti. Spominja se občutka gladke patine orodja v svojih rokah. Z lahkoto si prikliče vonj po vlažni volni, sveži svili, fermentiranem indigo barvilu ali telesnih užitkih napenjanja lepo razvrščenih niti osnove na statve, pri čemer gre tako za vizualno kot taktilno izkušnjo (str. 9).
Enako pomembna so tudi čustvena in duhovna ugodja, ki bogatijo ustvarjalni proces. Gordon (2014) jih iz osebne izkušnje opisuje kot radost in čisto očaranost nad stvaritvijo kosa tkanine, ki jo spominja na rojstvo, pravzaprav na čudež. K izdelovanju tekstila je pogosto sedla z mislijo nun, ki so jo ročnih spretnosti naučile: »Roke k delu, srce k bogu.« (Gordon, 2014, str. 9).
2.6 Prostor ročnega dela – prostor povezovanja, izmenjave, druženja in sestrstva
Ljudje se, ko si delimo skupno delo, povežemo med seboj. Ker je v predindustrijskih obdobjih tekstilna produkcija zapolnjevala veliko časa, je bilo druženje ob izdelovanju tekstila pomemben del vsakdana (Gordon, 2014). V neolitiku, ko se je s stalnimi bivališči življenje žensk občutno spremenilo, je ustalitev na enem mestu omogočala izdelavo velikih tekstilnih kosov ter ne le ozkih trakov in pasov tekstila. V tem obdobju so iznašli velike statve. V Egiptu in Mezopotamiji so uporabljali velike talne statve, ki so si jih ženske brez bojazni pred uničenjem za dlje časa postavile na dvorišča, saj je suho in vroče vreme to omogočalo. Medtem so v Evropi zaradi snežnih zim in deževnih poletij morale biti statve postavljene v bivališčih. Da niso zavzemale preveč bivalnega prostora, so iznašli statve, viseče s stropa in obtežene z utežmi. Ko so se v mlajši kameni dobi bivališča staknila v vasice, so v prostorih med njimi nastala varna skupna dvorišča, kamor so evropske ženske ob lepem vremenu prinašale manjše kose tekstila, se družile, si med sabo pomagale pri delu in pazile na otroke med igro. Otroci so se lahko igrali tako, da so pomagali in počeli to, kar so počeli odrasli. Tako so se učili svojih nalog v prihodnosti in postajali pravi člani skupnosti. Če je poletje spodbujalo sestrstvo te vrste, so evropske zime še bolj vabile k skupinskemu delu. Ženske prazgodovinske Evrope so se srečevale, da bi predle, šivale, tkale in se družile (Barber, 1995).
Motiv žensk, ki delajo v skupini, je bil v grški umetnosti pogost. Velika količina uteži za tkanje na statvah je bila najdena v ženskih predelih starogrških hiš, kar nakazuje, da so mnoge ženske (najverjetneje sužnje pa tudi gospodarice) družno predle in tkale (Gordon, 2014).
Poudariti je potrebno, da je sproščeno druženje ob tekstilnem delu pogosto vključevalo tudi moške. Na Islandiji je bila "kvöldvaka", čas nočnega bedenja, namenjena delu in razvedrilu. Moški so sedeli in česali volno za ženske, ki so predle. Pri tem so peli, si pripovedovali zgodbe in se pogovarjali. Ker je bilo delo fizično zahtevno, sta ritmično gibanje in petje pomagala lajšati delo. Tudi ko je bila produkcija tekstila industrializirana, so ljudje družno delali drug ob drugem in tako je še vedno prihajalo do zbližanja med sodelavci (Gordon, 2014).
Druženje in povezovanje se je dogajalo tudi ob aktivnostih, ki so bile vezane na nego tekstila. Prizor pranja perila v reki je znan že iz Homerjeve Odiseje in še vedno prisoten v okoljih, kjer ni tekoče vode. Podoba žensk, ki perejo v reki perilo, je skoraj ikonska za določene predele v Indiji ali Latinski Ameriki. V 70.
letih minulega stoletja je bil to vsakdan bosanskih žensk s podeželja, ki so v rekah prale preproge.
Pomembno je razumeti, kako bistveno za ženske je druženje ob tekstilnem ustvarjanju. Le nekaj je tekstilnih tehnik, ki se jih izvaja v samoti, medtem ko se večina (pletenje, kvačkanje, vezenje, tkanje) lahko izvaja v različno številčnih
