1. TEORETIČNI UVOD
1.3 Skupni dejavniki različnih oblik psihosocialne podpore in pomoči
Od samega začetka psihoterapije je bil poudarek na razlikah med oblikami terapij oziroma terapevtskimi šolami (Wampold in Imel, 2015: 32, Smith, Glass in Miller, 1980: 89), pri čemer je šlo za rivalstvo med različnimi teoretičnimi usmeritvami ( Norcross in Newman, 1992: 3). Rosenzweig (1936: 419) je opazil, da so navkljub razlikam med različnimi terapevtskimi smermi tistega časa rezultati podobni, in njegovim ugotovitvam so se kasneje pridružili tudi drugi avtorji. Z leti so sledile številne predstavitve transteoretičnih oz. tako imenovanih skupnih faktorjev (dejavnikov) (Wampold in Imel, 2015: 33), ki presegajo specifične metode in tehnike, pri čemer so z metaanalizami dokazali pozitiven vpliv posameznih dejavnikov na izid terapije (Lambert in Barley, 2001). Skupni faktorji so torej elementi, ki niso edinstveni za dano obliko pomoči, vendar so kljub temu učinkoviti.
(Lambert in Kleinstäuber, 2016: 33).
Med skupne dejavnike, ki jih prepoznavajo različni raziskovalci terapevtske uspešnosti, med drugim sodijo dejavniki pomagajočega oz. socialnega delavca (Wampold, 2015: 274, Cameron in King Keenan, 2010: 66, Lin, 2016: 82). Razlike med različnimi pomagajočimi namreč obstajajo znotraj posamezne veje psihosocialne podpore in pomoči; nekateri terapevti so bolj spretni in dosegajo boljši učinke, drugi manj (Wampold, 2015: 274).
Dejavniki terapevta, ki pozitivno vplivajo na izid terapije, so njegove (osebnostne) značilnosti, kot so nežnost, brezpogojno pozitiven odnos, empatija (Rogers, 1957), inteligentnost, energičnost, skrb, zanesljivost, pristnost, čustvena stabilnost, nesebičnost, domiselnost, radovednost, biti dober poslušalec, realističnost, optimizem, samozavest, samozavedanje, kreativnost, spoštovanje individualnih razlik, fleksibilnost, delavnost, sprejemanje, razgledanost, etičnost, prijaznost, smisel za humor (Moss in Glowiak, 2017:
147), razumevanje (ibid.: 152), samorazkritje (ibid.: 159) in neposrednost (ibid.: 161).
Pomembno je tudi, da terapevti verjamejo v učinkovitost svoje skupine (Wampold in Imel,
2015: 38). K delovni uspešnosti socialnega delavca pa prispevajo tudi njegove edinstvene
osebne in strokovne izkušnje (Cameron in King Keenan, 2010: 66).
4
V naslednjo kategorijo skupnih dejavnikov raziskovalci uvrščajo dejavnike uporabnika (Lin, 2016: 82, Cameron in King Keenan, 2010: 66, Drisko, 2004: 85, Wampold in Imel, 2015:
188). Avtorji so začeli prepoznavati vlogo uporabnika v zadnjih letih (Bohart in Wade, 2013:
219), saj je uporabnik tisti, ki izvede proces spremembe (Bergin in Garfield, 1994: 825) Med njimi so dejavniki uporabnika, ki so obstajali že pred terapijo, npr. motivacija uporabnika za spremembo (Bergin in Lambert, 1978: 180), osebnostne značilnosti uporabnika, funkcionalnost stila navezanosti (na ljudi zunaj procesa podpore in pomoči in na ljudi v procesu podpore in pomoči, npr. na pomagajočega) in to, da so odprti za čustva in izkušnje (Bohart in Wade, 2013: 227–230). Perfekcionizem in samokritika negativno vplivata na učinek na proces podpore in pomoči (ibid.: 231). Dejavniki uporabnika so tudi njegovo dojemanje procesa podpore in pomoči ter terapevta (ibid.: 231–233), njegove (razvite) spretnosti v medosebnih odnosih, socialna podpora in ekonomski viri (Wampold in Imel, 2015: 188). Pozitivno na doseganje želenih ciljev vpliva tudi uporabnikova pripravljenost za spremembo (Clarkin in Levy, 2004: 206) njegova aktivna udeležba v procesu podpore in pomoči oz. sodelovanje (ibid.: 210).
Zelo pomemben dejavnik uporabnika so tudi njegova pričakovanja, zlasti tako imenovani placebo učinek (Wampold in Imel, 2015: 194) oz. pričakovanja uporabnika ob vstopu v proces psihosocialne podpore in pomoči (Lambert in Kleinstäuber, 2016: 33). Pričakovanja je v psihoterapiji (v primerjavi z medicino) težko dokazati, saj ustvarjanje pričakovanj postane del terapije, ko uporabniku razložimo simptome njegovih težav, se pravi, razlog za naše sodelovanje v okviru psihosocialne pomoči (Wampold, 2015: 274). Tudi nedavna metanaliza je pokazala majhno, toda statistično pomembno povezavo med pričakovanji z izidom (Costantino, Arnkoff, Glass in Smith, 2011: 184). Tudi raziskave v socialnem delu so pokazale pomembnost upanja in vere v proces pomoči in podpore (Goldstein, 1991). Tudi to, da uporabnik prepoznava socialnega delavca kot kompetentnega, je povezano s pozitivnim izidom procesa pomoči in podpore (Crits-Christoph, Gibbons in Mukherjee, 2013: 306).
Naslednja pomembna kategorija skupnih dejavnikov so dejavniki delovnega odnosa (Lin,
2016: 83, Cameron in King Keenan, 2010: 66, Drisko, 2004: 86, Moss in Glowiak, 2017: 145),
kakor odnos med uporabnikom in socialnim delavcem imenujemo v socialnem delu
(Čačinovič Vogrinčič, 2015: 184), oziroma terapevtska delovna aliansa (zavezništvo), kakor
5
odnose pomoči poimenujejo v psihoterapiji (Praper, 2004). Odnos, ki ga razvijeta uporabnik in terapevt in, kar je najpomembnejše, h kateremu prispevata oba (Wampold in Imel, 2015:
187), vpliva na učinkovitost procesa psihosocialne podpore in pomoči (Department of Health, 2001: 35) in je kot dejavnik uspešnosti skupen pristopom pomagajočih poklicev (Moss in Glowiak, 2017: 145, Nordcross, 2011: 15). Dejavniki delovnega odnosa, ki pozitivno vplivajo na izid terapije, so varno okolje, medsebojno strinjanje pomagajočega in uporabnika glede ciljev, spodbujanje sodelovanja in aktivna vloga vseh udeleženih v procesu (Seligman, 2008: 212), jasna komunikacija (Cameron in King Keenan, 2010: 67), vzajemno spoštovanje, zaupanje (Moss in Glowiak, 2017: 145). Na delovni odnos lahko pozitivno vplivajo tudi že omenjene značilnosti pomagajočega, kot so samozavedanje, empatija, nežnost, spoštovanje (ibid.: 165).
Avtorji, ki proučujejo uspešnost socialnega dela, med pomembne skupne dejavnike prištevajo tudi dejavnike socialne mreže, ki vključujejo okolje, znotraj katerega se dogaja socialno delo (Cameron in King Keenan, 2010: 65). Primeri le-tega so zakonodajni okvir, dostopnost storitev (na določenem geografskem območju, dostopnost z javnim prevozom, dostopnost za ljudi z ovirami), občutljivost storitev za kulturne specifike uporabnikov, storitve, prijazne uporabnikom, na končni rezultat dela lahko vplivajo tudi stiki, ki so z uporabnikom potekali že pred začetkom procesa psihosocialne podpore in pomoči (Drisko, 2004: 85), financiranje (Cameron in King Keenan, 2010: 65). V socialno mrežo uporabnikov so poleg družinskih članov uporabnika, vrstnikov, sodelavcev in sosedov (Drisko, 2004: 85) (torej neformalne pomoči) vključeni tudi vsi strokovnjaki in službe, s katerimi se uporabnik sreča (socialne delavke, učiteljice, zdravstveni delavci, sodstvo) (Cameron in King Keenan, 2010: 65–66). S pomočjo socialnih mrež lahko uporabniki krepijo svojo moč z gradnjo čustvenih in socialnih vezi ter materialnimi viri (Cameron in King Keenan, 2010: 66).
Dejavniki spremembe, ki so skupni socialnemu delu in ostalim kliničnim modelom prakse, pa so tudi strategije prakse (ibid.: 67, Lin, 2016: 88–89), kot so utemeljitev spremembe, povratne informacije, raziskovanje, ozaveščenost, vpogled, čustveno učenje, medosebno učenje, razvoj in prakticiranje novih vedenj, desenzitizacija in zagovorništvo (Cameron in King Keenan, 2010: 67).
1.3.1 Socialno delo in skupni faktorji različnih oblik psihosocialne podpore in pomoči
6