7 RAZPRAVA
Analize besedil šolskih učnih gradiv smo se lotili, ker je vzgojno področje povezano s prenašanjem skupnih vrednot, norm, navad in prepričanj na mlajše generacije. Šola je namreč pomemben dejavnik, ki kultivira otroke in razvija njihov moralni, čustveni in osebnostni razvoj, prav tako pa ključno vpliva na razvoj njihove identitete. Učna gradiva postavljajo standarde in temelje za učenje in skupno kulturo. S tem se značilnosti družbe preko besedil, ki so zapisana v gradivih ali pa govorjena v učilnicah, prenesejo na najmlajše državljane. Učna gradiva učinkujejo kot resnica družbenega sveta in pripomorejo k oblikovanju znanja, kulture in prepričanj (Barle in Bezenšek, 2006). Pri tem je pomembno, da so učbeniki in delovni zvezki množični mediji, ki so otrokom neizbežni. V nasprotju z drugimi mediji si učnega gradiva namreč ne izbiramo sami. Namesto nas ga izbirajo vzgojno-izobraževalne ustanove (Svendsen, 2015). Pomembno vlogo pri tem igra prikriti kurikulum, ki ga lahko pojmujemo kot ideologijo v obliki (Šribar in Vendramin, 2009).
Ideje so oblikovane skozi jezik, same po sebi pa ne presojajo, kaj je prav in kaj narobe, temveč predpisujejo, kaj velja za resnično, smiselno in verjetno, zato se kulturno, družbeno in zgodovinsko pridobljeno kaže kot naravno (Mills, 1995). Prikriti kurikulum vsebuje družbena razmerja in vsakdanje družbene prakse, ki so pripete na mrežo implicitnih in neproblematiziranih predpostavk (Šribar in Vendramin, 2009, str. 24). Istočasno preko učnih gradiv otroci pridobijo družbene smernice za življenje, v katerih so izrisane spolne identitete in vloge. Na ta način se reproducirajo prevladujoče družbene ideje, s tem pa tudi neenakosti med spoloma, ki so v teh idejah vtisnjene (Barle in Bezenšek, 2006). Otroci besedila učnih gradiv ne vrednotijo kritično in njihovo vsebino sprejmejo kot naravno in samoumevno. Ker idej v učnih gradivih ne problematizirajo, posledično nanjo tudi pristajajo. Ideje o na primer neenakosti spolov pa se lahko materializirajo kot resnica, ko ljudje vanje privolijo, jih s tem reproducirajo in utrjujejo (Erjavec in Poler Kovačič, 2007). Čeprav določila in norme v kurikularnih dokumentih zahtevajo enakost med spoloma v šolah, so pravi nosilci te enakosti ravno šolska gradiva. Iz tega razloga morajo vsebovati uravnoteženo vsebino brez pojmov, ki bi na kateri koli ravni izključevali ali diskriminirali določene družbene skupine ali posameznike (Krek in Metljak, 2011). V skladu s tem smo v magistrskem delu raziskovali, ali v učnih gradivih za devetletno osnovno šolo kljub priporočilom o nediskriminatorni vsebini besedila najdemo elemente spolne neenakosti.
Ugotovili smo, da v analiziranih učnih enotah najdemo več reprezentacij moškega spola kot ženskega, pri čemer v gradivih nastopa za tretjino več moških likov kot ženskih (glej Sliko 1).
Kot pravita Brugeilles in Cromer (2009), otrok skozi značilnosti likov v fiktivnem svetu učnega gradiva odkriva, kaj pomeni biti moški oziroma ženska v stvarnem svetu. Na to pa izrazito vpliva že vključenost ali izključenost določenih likov v besedilo. Ker gre za precejšnjo razliko v številu reprezentacij spola, to lahko pri bralcu ustvari vtis, da moški spol v družbi prevladuje, čeprav je število moških in žensk na svetu pravzaprav uravnoteženo.
V gradivih na primer najdemo primer Matica in Nine, ki se opisujeta, a je na koncu odstavka prikazana le slika Matica (Cajhen idr., 2015, 1. del). Najdemo tudi ilustracijo moškega na kavču, ki bere časopis, zraven njega pa sedi deček, ki imitira njegovo početje: v rokah ima revijo, noge pa ima prekrižane čisto enako kot oče (prav tam, 2016, glej Prilogo 4). Kot pravita Berger in Luckmann (1991), otrok od svojih prvih Drugih dobi posredovano identiteto. Položaj in družbeno vlogo prvih Drugih najprej internalizira, nato pa jo postopno eksternalizira na položaj in družbeno vlogo ljudi na splošno. Vidimo tudi sliko ženske, ki s širokim nasmehom čisti kuhinjski pult, medtem ko jo prav tako s širokim nasmehom iz ozadja opazuje deklica in ji drži pripomočke (Potočnik in Osterman, 2018, 2. del, glej Prilogo 5). Podoben primer je ilustracija ženske, ki obeša perilo, deklica pa jo pri tem opazuje in ji drži košaro (Cajhen idr., 2015, 2. del). Natančnejša interpretacija rezultatov sicer kaže, da je v gradivih za 4. razred le nekoliko manj reprezentacij ženskega spola v primerjavi z moškim, medtem ko je ta razlika v gradivih za 8. razred veliko večja (glej Sliko 2). Število ženskih reprezentacij je v gradivih za 8. razred kar za polovico manjše od moških.
Če vzamemo, da te razlike bralci (otroci) ponotranjijo kot samoumevno prevlado moških v primerjavi z ženskami, je ta razlika toliko bolj problematična, ko se poglobi ravno v času otrokove pubertete. Takrat namreč biološke razlike med spoloma postanejo oprijemljive in opazne (mutacije glasu in poraščenost pri dečkih ter menstruacija in rast prsi pri deklicah). Na tej osnovi se družbene neenakosti med spoloma lahko naturalizirajo v smislu, da so neizbežne determinante človeškega ustroja in človekove pozicije v družbeni hierarhiji. Pri neenakem številu reprezentacij gre za nezaznavni vtis prevlade skupine spola, ki zaradi številčne premoči indicira tudi idejno premoč. Ravno v puberteti se začne pomembno obdobje socializacije, znotraj katere poteka pospešeno učenje družbeno sprejemljivega vedenja, ki se pričakuje od moških in žensk (Haralambos in Holborn, 1999). V tem času se ženske učijo lastnosti, kot so tolerantnost, razumevanje, podredljivost in skrbnost, preko tega pa zavzamejo pasivno družbeno pozicijo. Poosebljati začnejo naturalizirane ženske lastnosti, na primer ranljivost in družabnost namesto tehnične sposobnosti (Connell, 1987). Ravno tako pa moški ponotranjajo vedenja, ki pritičejo moškim, in sicer avtoritarnost, agresivnost, racionalnost in egocentričnost, preko tega pa zavzamejo aktivno družbeno pozicijo. Poosebljati se učijo naturalizirane lastnosti, kot so nestrpnost, moč, dosežek, nadzor, samozadostnost, vodstvo in uspešnost (Longhurst, 1989).
Analizirana gradiva imajo kar precej reprezentacij, ki lahko konotirajo aktivno žensko in pasivno moško pozicijo. Medtem ko Nina glasbo posluša, ima rada matematiko, se smeji in klepeta, se igra z bratcem in bi rada imela psa, Matic glasbo ustvarja, hodi v glasbeno šolo, k verouku in k tabornikom (Cajhen idr., 2015, 1. del). Večinoma so v vseh gradivih deklice tiste, ki imajo živali in zanje skrbijo. Dečki po drugi strani v večji meri naredijo napako, nekaj zlomijo ali pokvarijo in pozabijo. Najdemo lahko primere, ko je Jurij storil napako (Potočnik in Osterman, 2018, 1. del), ko se dečka prerekata, ko se dečki grdo obnašajo, ko je deček zlomil ravnilo sošolki, ker se je sabljal s sošolcem (prav tam, 2. del), ko se je deček velikokrat zmotil pri pisanju priporočene pošiljke (Cajhen idr., 2016, 2. del), ko je deček vrgel žogo v sosedovo
okno (Vogel, Čuden in Košak, 2018, 2. del) ali ko je Matej prevrnil zabojnik s smetmi (Potočnik in Osterman, 2018, 2. del). Zanimivo je, da so se dečki v gradivih večkrat slabše vedli, manj pogosto slabše vedenje deklic pa je bilo veliko bolj sankcionirano, regulirano ali pa javno osramočeno. Takšni primeri so na primer, ko je Manca pozabljiva, na kar jo opozori učiteljica, Manca pa se zaradi tega zelo obremenjuje in skuša z mamo najti rešitev (Potočnik in Osterman, 2018, 1. del), ali pa ko se je Marica zlagala, da jo boli zob, oče pa jo je nato prisilil, da pred celim razredom pove resnico (prav tam, 2. del).
Reprezentacijo skrbstvene vloge na primer ponazarja primer dečka, ki deklico sprašuje, ali je nekaj pravilno napisal, ona pa mu odgovori in svetuje, kako naj si pomaga (Cajhen idr., 2015, 1. del). Po drugi strani smo našli tudi primer deklice, ki za nasvet glede pisanja vejice sprašuje dečka (Potočnik in Osterman, 2018, 1. del). Primer besedne zveze »Babe pa solze« (Potočnik in Osterman, 1. del, 2018, glej Prilogo 6) lahko konotira, da so ženske po naravi čustvene, vendar smo zabeležili tudi primer dečka, ki joka: »Jovo je včasih zaradi žaljivk sošolcev večkrat jokal« (prav tam, 2. del, glej Prilogo 7).
Naši izsledki so pokazali tudi, da se ženske v vseh osmih analiziranih besedilih na splošno več naslavljajo po imenih kot moški (glej Sliko 3). Tudi ta razlika je bolj občutna v gradivih za 8.
razred. Označevanje ženskih fiktivnih likov zgolj po imenu pomembno vpliva na percepcijo bralcev o družbeni veljavi teh likov. Če nekoga imenujemo le z imenom, ga s tem na neki način popreprostimo in zreduciramo njegovo družbeno vlogo na osebno raven. Iz tega sledi, da ga manj resno jemljemo, kot bi nekoga, ki bi ga poimenovali z imenom in priimkom. To je pomembno zato, ker se med socializacijskim procesom naučimo, da smo to, kar nas poimenujejo (Berger in Luckmann, 1991). Če so torej ženski fiktivni liki označeni le z imenom, lahko bralec to interpretira kot manjšo družbeno veljavo. Poimenovanje človeku namreč dodeli identiteto, kar »hkrati pomeni, da [mu] je dodeljen poseben prostor v svetu« (prav tam, str. 124).
V raziskavi smo zabeležili tudi primer ilustracije ženske, ki je imenovana z besedo »baba«
(Potočnik in Osterman, 1. del, 2018). Ta beseda se v nekoliko drugačnem kontekstu pojavi tudi za poimenovanje ženskih članic družine. Gre za zgodbo o sestopu moških z gore, ki jih pričakajo starši in sorodniki. Mame in sestre so se pozdravljale in jokale: »Babe pa solze! Si je mislil Hani« (prav tam, str. 106, glej Prilogo 6). Tovrstni elementi v besedilu učnih gradiv lahko slabšalno poimenovanje žensk legitimirajo kot sprejemljivo.
Naslavljanja s priimkom je glede na naše izsledke na splošno zelo malo tako pri moških kot pri ženskih likih, a vendar je pri ženskah skoraj neobstoječe. Ravno tako se ženski liki manj naslavljajo z imenom in priimkom v primerjavi z moškimi, kar se zopet najbolj izrazito kaže v gradivih za 8. razred. Po drugi strani so nazivi, s katerimi izražamo spoštovanje, enakomerno uporabljeni. Razlika se zopet pokaže pri naslavljanju s poklicno oznako, saj se še posebno v 8.
razredu moški liki s poklicem naslavljajo še enkrat toliko kot ženske. Tudi to nakazuje, da imajo moški fiktivni liki večjo družbeno veljavo kot ženske, kar bralci lahko prevedejo v samoumevno stališče, da je tako tudi v stvarnem svetu.
Največjo razliko smo zaznali pri naslavljanju, ki izraža družinska razmerja. Fiktivni liki žensk se v vseh gradivih z družinskimi oznakami naslavljajo v večji meri kot liki moških, pri čemer se najbolj izrazit razkorak kaže v gradivih za 8. razred, v katerih so ženske z družinsko oznako naslovljene kar enkrat več kot moški. Ravno nasprotno je pri oznakah, ki izražajo status, saj so moški fiktivni liki v vseh gradivih s statusno oznako naslovljeni še enkrat več kot ženski.
Prav tako smo zaznali razlike pri reprezentacijah poklicev (glej Sliko 4). Moški in ženski fiktivni liki so bili v vseh gradivih približno enako reprezentirani kot zakonodajalci, visoki uradniki in menedžerji. To na prvi pogled indicira enakost med reprezentacijami spolov, vendar pa na vsebinski ravni lahko pomeni tudi razliko zaradi obstoja razkoraka v osnovnem številu reprezentacij v korist moškim. Zna biti, da bi se v primeru večje zastopanosti žensk to razmerje prevesilo v drugo smer, kar potrjuje začetno predpostavko o problematičnosti začetne večje količine reprezentacij moških fiktivnih likov v besedilu.
Naši izsledki so pokazali tudi razliko v reprezentacijah strokovnjakov, med katerimi najdemo več ženskih kot moških likov. V tehničnih poklicih so razlike bolj izrazite v osmem razredu, pri katerem v učnih gradivih najdemo dvakrat več reprezentacij tehnikov in drugih strokovnih sodelavcev kot tehnic in drugih strokovnih sodelavk. Tudi reprezentacije uradnikov se razlikujejo šele v gradivih za 8. razred, v katerih pa ženski fiktivni liki sploh niso zastopani.
Prav tako se v gradivih za 8. razred izražajo razlike v storitvenih poklicih, pri čemer zaznamo večjo zastopanost ženskih fiktivnih likov v primerjavi z moškimi. Po drugi strani pa v vojaških poklicih ženski fiktivni liki sploh niso bili zastopani, je pa res, da je bil tudi delež moških zelo majhen. Naša raziskava je pokazala, da so reprezentacije v učnih gradivih izražale spolne delitve dela, ki se nanaša na strogo razporeditev poklicnih dejavnosti, ki so dodeljene vsakemu spolu. Gre za strukturo prostora, v katerem si nasproti stojita trg, rezerviran za moške, in dom, rezerviran za ženske (Bourdieu, 2010).
Na prvi pogled so v vseh gradivih sicer res prednjačile reprezentacije strokovnjakinj proti strokovnjakom, vendar smo s podrobnejšo analizo lahko razumeli vsebinski vidik te razlike (glej Sliko 5). Ženski fiktivni liki na primer v matematično naravoslovnih in tehnično tehnoloških vedah bodisi niso bili zastopani bodisi so bili zastopani v manjši meri, medtem ko so bili moški fiktivni liki v teh poklicih reprezentirani v vseh gradivih in v veliko večji meri. S tem so naši izsledki potrdili predpostavko o spolnospecifičnih izbirah poklicev, znotraj katerih so ženske šibkeje zastopane v naravoslovnih poklicih (Bourdieu, 2010).
Opazili smo tudi razliko pri zdravstvenih poklicih. Moških fiktivnih likov je v gradivih za 4.
razred desetkrat več in v gradivih za 8. razred štirikrat več kot ženskih fiktivnih likov. Ta razlika je zelo pomembna predvsem zaradi vključenosti visoko izobraženih strokovnjakov, kot so na primer veterinarji ali zdravniki, kar lahko pomeni, da bralci to zaradi vtisa o prevladujočem številu fiktivnih moških zdravnikov razumejo kot samoumevno prevlado moških na teh področjih. S tem se potrjuje tradicionalno stališče, da te poklice zgodovinsko opravlja več moških kot žensk, čeprav je dejstvo, da se je spolna struktura spremenila in je v stvarnosti v slovenskem zdravstvu zdaj večina zdravnic (Hočevar, 2019). Poleg tega moramo na tem mestu
upoštevati, da poklici, kot je na primer medicinska sestra, po klasifikaciji poklicev (Surs, 2015) spadajo med tehnične poklice, pri katerih pa so, kot smo videli zgoraj, ženske bolj enakovredno zastopane.
Te pomembne vsebinske razlike so se še poglobile v deležih strokovnjakov, zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Naši izsledki so potrdili Bourdieujeve (2010) izsledke, da se ženski spol pogosteje pojavlja v pedagoških in administrativnih poklicih. V gradivih za 4. razred delež žensk, zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, namreč predstavlja kar tri četrtine vseh reprezentiranih poklicev, moških pa le ena tretjina. Naša raziskava je po drugi strani pokazala, da moški v veliki meri prednjačijo tudi v pravnih, družboslovnih in kulturnih poklicih. Večjo razliko smo zopet opazili v gradivih za 8. razred, v katerih polovica fiktivnih ženskih likov opravlja tovrstna dela, moških pa le petina. Takšne reprezentacije in potencialni pomeni, ki jih nosijo, potrjujejo ideje o neranljivem in avtonomnem moškem, ki deluje v javni sferi, medtem ženska podpira zasebne cilje v obliki skrbstvene vloge (Longhurst, 1989). Velik razkorak med reprezentacijami daje konkretne primere stereotipov o emocionalni skrbni ženski in racionalnem moškem (Mencin Čeplak in Tašner, 2009).
V analiziranih gradivih smo zabeležili primer, ko moški in ženska opravljata podoben poklic, a je slednji reprezentiran na način, ki bi lahko konotiral višjo družbeno veljavo moškega. Gre za ilustracijo, na kateri ima na eni strani pek Gusti večjo in bolj dodelano stojnico, ki je poimenovana po njem. Gusti je oblečen v profesionalno pekovsko uniformo in ima jasno napisan cenik. Po drugi strani je ženska na sliki na svoji manjši stojnici neimenovana, s preprosto ruto na glavi, cenik pa ni naveden (Cajhen idr., 2015, 1. del, glej Prilogo 8). To odseva profesionalizacijo dejavnosti, kot je priprava in oskrba s hrano, kar so nekoč tradicionalno opravljale ženske. V gradivih so ženske tudi v večji meri reprezentirane kot skrbnice psov, bodisi kot osebne lastnice bodisi kot pasje frizerke (Vogel, Čuden in Košak, 2018, 1. del), vendar pa je kot profesionalni vodnik oziroma trener psov spremljevalcev naveden le moški (prav tam). S profesionalizacijo nekoč manj cenjene dejavnosti iz zasebne sfere pridobijo večjo družbeno veljavo in začnejo delovati v javni sferi. Takšni primeri so na primer kuharica in šef kuhinje ali šivilja in krojač, pri čemer »je mogoče opaziti, da dela, ki sicer veljajo za ženska, pridobijo na veljavi in doživijo transformacijo, kakor hitro se jih lotijo moški« (Bourdieu, 2010).
Na splošno so poklic policista, ki služi javnemu dobremu, v analiziranem besedilu zasedali izključno moški (Cajhen idr., 2015, 1. del), ki so bili imenovani tudi kot »možje postave« (prav tam, 2. del, str. 36). Po drugi strani so kriminalna dejanja izvajali le moški, na primer ropar (prav tam). Ravno tako so bili v besedilu in na slikah reprezentirani le moški gasilci (Potočnik in Osterman, 2018, 1. del) in avtomehaniki (prav tam). Primere lahko povežemo s teorijo spolnospecifične izbire poklicev, ko so ženske v poklicnih »srednjih šolah v glavnem omejene na manj strokovne (nižje uradnice ali trgovske pomočnice, tajnice ali medicinske sestre) tradicionalno »ženske« specializacije, druge specializacije (mehanika, elektrika, elektronika) pa so tako rekoč rezervirane za dečke« (Bourdieu, 2010, str. 105). Našli smo tudi primer, ko
navodilo zapiše »Opiši pogovor z zobozdravnikom,« na sliki pa vidimo zobozdravnico (Cajhen idr., 2015, 1. del, str. 57). Podoben temu je primer vprašanja, kaj je po poklicu človek, ki zdravi ljudi oziroma živali, sledita pa mu sliki zdravnika oziroma veterinarja (prav tam, 2. del). Glede na to, da je beseda človek nevtralna, bi bilo pričakovati, da bosta na slikah zastopana oba spola.
Ker ni tako, bi lahko trdili, da ta primer reproducira idejo, da so v stvarnem svetu zdravniki večinoma moški. Istočasno smo pri poimenovanju moških in ženskih poklicev lahko našli tudi primer enakosti (prav tam), vendar pa tudi primer, ko so bili poklici navedeni izključno v moškem spolu (Potočnik in Osterman, 2018, 1. del). Po drugi strani smo našli primer tako ilustracije radijskega tehnika kot sliko radijske tehnice, podobno pa je bilo tudi s poklicem cvetličarja, ki je bil prikazan tako s sliko cvetličarja kot tudi cvetličarke (prav tam). Omenjeni primeri predstavljajo del naših izsledkov, ki je pokazal manjšo zastopanost žensk v visoko kvalificiranih poklicih in enakovredno zastopanost v srednje in nižje kvalificiranih poklicih.
Poklicne razlike med spoloma so odsevali tudi primeri, ko je bila med umetniki in znanstveniki omenjena le ena ženska (Cajhen idr., 2016, 2. del), prav tako je bila pri naštevanju literarnih del od osmih omenjena le ena avtorica (Vogel, Čuden in Košak, 2018, 1. del). Če lahko razliko med umetniki ter umetnicami in znanstveniki in znanstvenicami še razumemo, ker historično slednje niso mogle delovati kot to lahko danes, je pri navedbi slovenskih literarnih del na voljo kar nekaj avtoric, med katerimi bi lahko avtorji učnih gradiv izbirali. Na tem mestu je vseeno treba omeniti, da smo zabeležili tudi razdelek z naslovom »Za več žensk v znanosti« (prav tam, str. 28–29), ki eksplicitno spodbuja učenke k vpisu na naravoslovne šolske in študijske programe.
V vseh gradivih so večinoma nastopali liki učiteljice, ne pa toliko učiteljev. Posebno zanimiv je bil primer navodila, naj učenec opiše razmerje med »učencem in učiteljico, zdravnikom in bolnikom, bančnim uslužbencem/avtomehanikom in njegovo stranko« (Cajhen idr., 2015, 1.
del, str. 55, glej Prilogo 9). Medtem ko so bili vsi ostali poklici zapisani v moškem spolu, ki v slovenščini velja kot nevtralen zapis obeh spolov, je učiteljica izstopala kot edina zapisana v izključno ženskem spolu. To lahko konotira, da je učiteljski poklic primarno ženski poklic.
Uporaba besede »učiteljica« za označbo osebe, zaposlene v šolstvu, se je nadaljeval tudi drugje (prav tam; Potočnik in Osterman, 2018, 1. del), našli pa smo en primer, ko je bil na ilustraciji narisan učitelj s pokončno držo in palico v roki (Vogel, Čuden in Košak, 2018, 1. del).
Pri reprezentacijah učiteljic smo opazili še nekaj pomenljivih elementov. Našli smo primer, ko učiteljica obišče učenca v bolnici (Cajhen idr., 2015, 1. del), kar lahko konotira, da so učiteljice hkrati tudi skrbne in materinske ter so se pripravljene odpovedati lastnemu prostemu času zaradi blaginje učenca. Zanimiv primer je bila tudi naloga, ki je zahtevala ugotavljanje, katera izmed narisanih oseb je učiteljica glede na njihove domnevno tipične lastnosti. Slednje so bile učencu ponujene in so se izrazito nanašale izključno na učiteljičin videz: »[…] zelo urejena gospa, najboljša leta, ustrezna teža, prikupen obraz, lepe in prijazne oči, neizrazite trepalnice, ravno prav dolg nos, ljubka brada, moderna pričeska […]« (Cajhen idr., 2015, 2. del, str. 33, glej Prilogo 10). Tudi v naslednjem razdelku je učenka svojo učiteljico opisovala tako, da je
opisovala njen videz. Našli smo tudi pridevnik »ljubezniva« učiteljica (prav tam). Učiteljice so bile na ilustracijah skozi vsa gradiva upodobljene v tipični učiteljski opravi, ki je vedno vključevala krila. Pomanjkanje te ljubeznivosti ali oprave se je posebno poudarilo kot netipično.
opisovala njen videz. Našli smo tudi pridevnik »ljubezniva« učiteljica (prav tam). Učiteljice so bile na ilustracijah skozi vsa gradiva upodobljene v tipični učiteljski opravi, ki je vedno vključevala krila. Pomanjkanje te ljubeznivosti ali oprave se je posebno poudarilo kot netipično.