Smrt Boga in triumf tehnologije

Naša simbolna narava terja proizvajanje svoje notranjosti na platno zgodovine, v kateri se duh aktualizira kot dejanski predmet svoje meta-zasnove. Med sebe in naravo mora postaviti svet, v katerem se bo lahko opazoval. Antropologija Ernsta Cassirerrja in Helmutha Plessnerja je v marsikateri potezi predvsem nadaljevanje Heglove idealistične teorije zgodovine. Um postavi duha, ideja postavi predmetnost. Po prihodu Marxa je marsikateri psevdo-intelektualec pozabil na imenitno povest evropske filozofije in skozi materialistično predstavo zgodovine pričel častiti vladavino negrškega principa. Če zgodovino idej podvržemo predhodnim ekonomskim razmerjem, s tem zanikamo Platona in celotno metafiziko. To za nas niti ni pomembno, saj nas ne zanima jalova doktrina marksizma in komunizma kot ideološkega sistema (stran od Platonovega »communitas«), zanima nas pot proizvodnega karakterja, ki ga je kot počelo zgodovine prepoznal tudi Karl Marx. Tako idealistična kot materialistična predstava zgodovine predpostavljata proizvodni karakter v preddverju vsakršnega simbolnega dejstvovanja.

Ta silna želja po proizvajanju se vrši v vseobsegajočem breznu nihilizma, ki je za evropskega človeka edina meja obdajajočega. Vsaka ideja nekoč trči ob to neznatno gmoto praznine, ki jo prevrednoti in spremeni v oddaljen spomin preteklih vekov.

Sredstvo rušenja minulih podob je proizvodni karakter, ki se vselej dojema kot nekaj začasnega in nezadostnega. Takšno dojemanje se vrši stran od vsakdanje zavesti o sebi in prav to je območje, v katerem proizvajanje usmerja nihilizem. Sam nihilizem ne

55

bomo dojemali kot izgubo morale in vrednot, ampak stanje, v katerem te nikoli niso bile zares prisotne.

Nietzsche je veliki odkritelj nihilizma, ki ima kot »stanje duha« sicer precej bogato zgodovino opredelitev. Od svojega začetka v krogu ruskih pisateljev do današnjega stanja je doživel precej sprememb. Njegov pomen se je popolnoma odtegnil bistvu besede. Danes se nihilizem razlaga kot občutje, da nikomur nismo vredni (v filozofiji italijanskega filozofa Galimbertija), kar se sicer sklada s posledicami delovanja proizvodnega karakterja, a se to godi na ravni posameznikovega vpogleda v svet, ne na ravni obče epohalne zgodovine. Nihilizem kot dejstvo se lahko odvija samo kot vseprežemajoč mehanizem, ki se metastazira v vse pore civilizacijskega telesa. Vse oblike oblasti so zgolj različne upodobitve tega tihega fenomena, ki se na ta ali oni način ukvarjajo s proizvajanjem. Neoliberalna množična demokracija, ki se razlikuje od preteklih »kabinetnih« politik (recimo britanskega ali pa francoskega kolonialnega imperija) je postala nesporno utelešenje nihilizma. Če to obliko vladavine primerjamo z levimi ali desnimi opcijami fašizma, opazimo pomembno razliko. V komunizmu se proizvajanje vrši pod pretvezo skupne blaginje in triumfa državnega telesa, medtem ko se v kapitalizmu proizvaja brezciljno. Edina vzroka proizvajanja sta odsotnost želje, da bi bivali drugače in spoznanje, da tehnologija odpira prostor nenehnemu podvajanju svetov, pri čemer vsak izmed njih ponuja ekspresno zadovoljitev. Iz povedanega se druga svetovna vojna izkaže za najpomembnejši dogodek v zgodovini nihilizma. S tem, ko je Evropa dovolila Združenim državam Amerike poseči v suverenost kontinenta pod pretvezo »osvobajanja«, je bila premagana še zadnja ovira pred vstopom v kraljestvo neobrzdanega tehnološkega kapitalizma. Sovjetska zveza, Nacistična Nemčija, Italija, Španija, Romunija in Jugoslavija so bile politične tvorbe, ki so proizvajale za sebe, medtem, ko je bil edini cilj zahodnih zavezniških sil osvoboditi se evropskih korenin in pričeti odisejado po dotlej prepovedani nasladi niča.

Nietzsche nihilizem jemlje za zgodovinsko dejstvo. Ta »nepovabljen gost« je dejstvo gibanja, ki prežema vsa prejšnja stoletja in določa potek naslednjih, bistvo njegovega ustroja pa se skriva v smrti »Boga«. Interpretacije smrti boga so številne. S tem izrekom skuša Nietzsche vsekakor osvetliti izgubo moči krščanskega Boga nad določanjem in osmišljanjem vsega bivajočega. Do tega momenta je namreč Bog nosilec vseh nadčutnih predstav, idealov, principov in ciljov bivanja. Bog je bil do svojega razvrednotenja vselej sedež smisla. Nihilizem je iz tega vidika nekako razkroj

56

gospostva nadčutnega. Pot nihilizma se zares prične s Platonom, bolje rečeno - metafizično prolegomeno krščanstvu, čeprav je na svet dan skupaj s prvim človekom.

Nihilizem je vnaprejšnjost, ki je posajena v izročilo evropskega človeka in se bo nekoč pokazal kot neogibno vseprežemajoče dejstvo vsega postajanja. V samem bistvu ga je moč razložiti z odsotnostjo bistva. Moderni nihilizem negrške civilizacije je v manjku hrepenenja in popolni prevladi apoliničnega. Celotna generacija potrebuje popolni preporod, kajti mi smo prehodna stopnja od opice h človeku. V Zaratustri je jasno naznačeno, da samo še človek čaka na trenutek, ko se bo zmožen preseči, vse ostale vrste so to stopnjo že opravile. Sam človek je iz tega predvsem sredstvo zgodovine, surovina in material za uresničitev lastnega bistva. (Nietzsche, 2005).

» V novejšem času so veliko zlorabljali neko naključno in v vseh pogledih neprimerno besedo; povsod se govori o pesimizmu, bojujejo se o vprašanju, ki mora imeti odgovor, kdo ima prav, pesimizem ali optimizem. Nismo dojeli, kaj je vendar mogoče prijeti z rokami; da pesimizem ni problem, temveč simptom - da je ime treba nadomestiti z nihilizmom - da je že samo vprašanje, ali je nebit boljša od biti, bolezen, znamenje propada, idiosinkrazija. Nihilistično gibanje je samo izraz fiziološke dekadence. « (Nietszche, 2004, str. 27).

Nihilizem sam po sebi ni nič negativnega, saj predstavlja predpogoj vseh ustvarjanj in prevrednotenj. Glede na zgodovino evropske metafizike, opazimo dva različna nihilizma. Prvi se kaže kot posledica zlivanja platonske metafizike s krščanstvom, drugi pa kot proizvajanje »nadčloveka« v višji zgodovini. »Smrt Boga« je za Nietzscheja moment, ko so pretrgane vse vezi s preteklo zgodovino in znamenje, da je čas za proizvajalca, »herstellerja«.

»Sinkreza filozofske metafizike in krščanskega razodetja se je morala končati v nihilizmu, kar je Nietzsche prepoznal kot začetek »višje zgodovine kot je bila vsa zgodovina doslej«.« (Urbančič, 2011, str. 342).

Smrt Boga loči zgodovino človeštva na obdobje ljudskih metafizik (»Volksmetaphysik«) in novo ero znanstvenega proizvajanja, ki zasede mesto boga. V obdobju metafizike in religioznosti je človek podvržen slabi vesti in jarmu morale, za katero Nietzsche porogljivo pravi, da iz ljudi pije vedrino kakor vampir kri – v vsakem primeru zaničevane

57

premise onstranskega človeštvu priskrbijo smisel. Na drugi strani imamo znanstveno proizvajanje, ki je način samoproizvajanja, to pa je poteza Boga. Nihilizem, ki nastopi s koncem metafizičnega obdobja Evrope, ni nič drugega kot antimetafizično upredmetenje tehnosfere kot najvišjega principa vsega bivanja, zavoljo katerega se je vredno žrtvovati in se povzdigovati kot sredstvo do kateregakoli arbitrarnega cilja, ki bo neogibno razvrednoten in nadomeščen. Postavljanje tehnološke kulture je postavljanje vrednot, pri čemer bodimo pozorni na dejstvo, da je tehnološka kultura predvsem dejanje emancipacije od naravne neposrednosti. Iz tega izhaja še en vidik dveh različnih nihilizmov. Tisti, ki kraljuje ljudskim metafizikam je cikličen, vase zaprt sistem, medtem ko je herojski nihilizem progresiven, ko ruši, se nikoli ne vrne na lastno izhodišče, ampak pot nadaljuje in pri tem poglablja krizno stanje, v katerega je z dejstvom življenja porinjen človek. Nietzschejev nadčlovek se skozi današnje stanje sveta izkaže za herojskega nihilista, posameznika, ki se je pripravljen žrtvovati za brezkrajno nadaljevanje zgodovine brez vprašanja kam in kako.

»Zakaj pa pravzaprav to ustvarjanje vrednot? Odgovor je omenjen: »da bi se človek ohranil«.« (Urbančič, 2011, str. 349).

Človeka v bivanju zadržuje predvsem želja po ustvarjanju, katerega rezultat je vselej dosežek. Vrednota je posledica ustvarjanja in potemtakem tudi sama dosežek. Bodimo pozorni na to, da posameznik, ki ustvari neko vrednoto zaradi tega ne pridobi smisla, smisel pridobiva po vseh prejšnjih vrednotah, ki jih je moral uničiti na poti k proizvajanju novega. Smisel priskrbi težnja po premeni. Iz tega se za vrhovni cilj vsega postajanja izkaže gibanje - kinesis. Človek se mora zadržati v gibanju, da bi na ta način osmislil sicer nebistveno bivanje. Razlog za gibanje priskrbi nenehna prisotnost nihilistične volje do ustvarjanja, ki ji nobeno obstoječe stanje popolnoma ne ustreza. Človeštvo v svojih dosežkih ob smrti Boga preneha prepoznavati sebe kot simbolno bitje, ampak v njih vidi predvsem poligon, na katerem bo trenutne premise svoje biti primorano poteptati in posuti z nezadostnostjo prihodnjih rodov. Potreba po stalnem nadomeščanju vrednot je pri Nietzscheju izražena kot Volja do moči. Ta fenomen je vzrok gibanja zgodovine. Volja do moči je način dojemanja vse človeške zgodovine, ki se začne z Nietzschejevo antimetafiziko in se kasneje dovrši v Heideggrovi misli, kjer mesto volje do moči zaseda predvsem pojem »proizvajanje«. Heideggerjansko

58

razumevanje sveta kot volje do moči je pravzaprav osrednja točka Urbančičeve razprave o zgodovini nihilizma, kjer se praktično ne premakne k poskusu drugačnega razumevanja sveta. Volja do moči je notranja stran zgodovinskega dogajanja, naša subjektiviteta, predstopnja naravoslovnega pojma Darvinizma.

Urbančič razume voljo do moči kot sestoj apolinično-dionizičnega proizvajanja v začasni obstoj, ki ga opisuje kot zunajprocesnega. Onkraj procesa ustvarjanja in rušenja se na ta način proizvedeno zadrži toliko časa, dokler se ga ne polasti volja do moči in ga ponovno vključi v zgodovinski proces proizvajanja. Skozi takšno dogodkovno sosledje se vsakršno ustvarjeno izkaže kot razpoložljivo, pri čemer se je vredno povprašati, kako nekaj postane razpoložljivo. V začetku človeške zgodovine je namreč razpoložljiva le neposrednost narave, med njo in človekom pa ni nikakršnih struktur, ki bi se kazale kot sestoj razpoložljivega materiala, izdelanega z močjo

»animal symbolicum-a«. To je stanje »0«, iz katerega človek izdela historičnega duha, ki bo vselej bit za drugo. "Historični duh" je torej razpoložljiv kot začasna bit-za-drugo, v tem pa je njegova nezadostnost. Iz takšnega razpoloženja človeškega bivanja ne bomo nikoli sposobni izdelati popolnega veka, v katerem bomo premostili svoje izvorno stanje in priklenjenost na večno ustvarjanje. Proizvajali bomo tako dolgo, dokler ne bomo popolnoma izničili svojega obstoja, kar je najbolj verjetna usoda tehnološke dobe.

» Tako je očitno, da s splošnim razsvetljenjem človeka/ljudstva ni več tistega začetnega čudenja in tudi ne simbolne umetnosti. Taka predumetnost in predestetskost ustrezata »predfilozofiji«, določneje : »predmetafiziki«. Obenem je iz rečenega jasno, da zunaj grškega sveta, torej zunaj filozofije ni nobene prave umetnosti, kajti simbolna se izkaže kot predumetnost, iz katere se dviga prava umetnost, v njeni doseženi novi višini. In še višji razvoj pojma oz. znanosti doseže stopnjo, na kateri umetnost ni več najvišji interes uma, umetnost je s tem dosežkom najvišje razvojne stopnje duha le še nekaj minulega. » (Urbančič, 2011, str. 506).

59