Spolnost in spolna vzgoja

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) definira spolnost kot pomemben življenjski dejavnik, ki zajema spolne odnose, spolno identiteto, spolno orientacijo, erotiko, užitek, intimnost in reprodukcijo. Spolnost lahko izkušamo in izražamo v mislih, fantazijah, željah, z vedenjem, vrednotami, prakso, vlogami in medsebojnimi odnosi. Kljub naštetim dimenzijam spolnosti ne izkušamo ali izražamo vseh izmed njih. Na spolnost vpliva interakcija bioloških, psiholoških, ekonomskih, socialnih, zgodovinskih, političnih, kulturnih, duhovnih in verskih dejavnikov (Defining sexual health, 2006).

Mladostništvo je čas tako fizične kot osebnostne rasti, kar lahko opazimo kot povečanje tveganega vedenja in večjega zanimanja za spolnost. V ZDA je stopnja najstniških nosečnosti, rojstev in splavov večja kot v drugih razvitih državah. Kar 10 % rojstev v ZDA je najstniških in kar 9,5 milijonov novih primerov spolno prenosljivih okužb je vsako leto diagnosticiranih pri najstnikih in mladostnikih (Woo, Soon, Thomas in Kaneshiro, 2011). V Sloveniji se je v osemdesetih letih rodilo več kot 35 otrok na 1000 mladostnic, v zadnjih letih beležimo od 5 do 6 otrok na 1000 mladostnic. Slovenija se trenutno uvršča med države z najnižjimi stopnjami rodnosti mladostnic v Evropi. V tem času je upadlo tudi število dovoljenih splavov mladostnic (Zidanšek, 2014). Zakasnitev prvega spolnega odnosa, preprečevanje SPO in izboljšanje uporabe kontracepcije so pogosto posledica spolne vzgoje, ki v Sloveniji institucionalno poteka v okviru šolskega sistema. Kljub temu da ni predpisanega standarda za oblikovanje programa spolne vzgoje, so v večini tovrstnih izobraževanj vključene tematike, kot so kontracepcija, SPO, HIV/AIDS, abstinenca, puberteta in tudi vpliv alkohola ter drog na spolno vedenje (Woo idr., 2011).

V slovenskih srednjih šolah so leta 1985 ukinili predmet zdravstvena vzgoja, v okviru katerega so dijaki obravnavali vsebine spolne vzgoje. Od takrat do danes se je šolski sistem spreminjal, vendar v šolah (še vedno) nimamo samostojnega predmeta spolna vzgoja, zato se vsebine spolne vzgoje poučujejo medpredmetno. Učne vsebine spolne vzgoje učenci poslušajo pri različnih predmetih in izvajalcih. Anatomski in fiziološki vidik spolne vzgoje obravnavajo zlasti pri predmetu biologija, z ostalimi vidiki pa se srečajo pri predmetih državljanska vzgoja in etika, spoznavanje narave, športna vzgoja in gospodinjstvo. S tematikami v zvezi s spolnostjo se učenci in dijaki srečujejo tudi na naravoslovnih dneh,

20

projektnih dnevih, sistematskih pregledih ter pri interesnih dejavnostih. Zdravstveno-vzgojne vsebine izvajajo učitelji različnih predmetov, ki najpogosteje niso zadostno usposobljeni za tovrstna izobraževanja. Zato sta kakovost in obseg predavanj vsebin spolne vzgoje odvisna od posameznih učiteljev (Kastelic, 2016).

V učnem načrtu za predmet biologija v 8. razredu osnovne šole je predpisano poglavje Zgradba in delovanje človeka, pri katerem učenci spoznajo strukture, ki jih človek potrebuje za opravljanje življenjskih funkcij, med njimi tudi za razmnoževanje. Učenci spoznajo, da je razmnoževanje značilnost vseh organizmov in temelj za nadaljevanje vsake vrste (Vilhar in sod., 2011).

Glede na obstoječi učni načrt (Vilhar in sod., 2011) so cilji postavljeni tako, da učenci:

1. razumejo, da se človek razmnožuje samo spolno in da ima spolno razmnoževanje dve vlogi: prenos dednih informacij na potomstvo in nastanek novih kombinacij dednih informacij;

2. razumejo, da so razlike med spoloma povezane z razlikami v spolnih organih, ki omogočajo spolno razmnoževanje;

3. razumejo povezavo med zgradbo in delovanjem spolnih organov;

4. vedo, da spolne celice nastajajo v spolnih žlezah, ki so del spolnih organov;

5. razumejo, zakaj je v nastajanje spolnih celic vključena mejoza (to povežejo s količino dedne snovi in nastankom novih kombinacij dedne informacije);

6. razumejo razlike pri nastajanju moških in ženskih spolnih celic, poznajo vlogo menstrualnega ciklusa in razumejo, kdaj lahko pride do oploditve;

7. vedo, da se zarodek ugnezdi v steno maternice, in poznajo proces nosečnosti in s tem povezane spremembe v ženskem telesu;

8. spoznajo načine načrtovanja družine;

9. poznajo poti za okužbo z virusom HIV in preventivo ter nekatere druge spolno prenosljive bolezni;

10. spoznajo telesne in osebnostne spremembe v puberteti, sosledje pojavljanja sekundarnih spolnih znakov in da se ti znaki izražajo pri različnih osebah različno močno ter različno hitro (razlikujejo med primarnimi in sekundarnimi spolnimi znaki);

11. razumejo, da so predpogoj za odgovorno starševstvo osebnostna in telesna zrelost ter ustrezne materialne in socialne možnosti za vzgojo in razvoj potomcev;

12. razumejo različne vidike spolnosti in pomen spolnosti za človeka.

Slovenija je na področju organiziranosti spolne vzgoje v primerjavi s Francijo, Nizozemsko in Švedsko v zaostanku, saj imajo omenjene države v svojih učnih načrtih programe spolne vzgoje vključene že od devetdesetih let dvajsetega stoletja. Poleg programov, ki temeljijo na odgovorni spolnosti, medsebojnih odnosih in komunikacijskih veščinah, organizirajo tudi seminarje in usposabljanja za učitelje, ki predavajo vsebine spolne vzgoje. Usposabljanja predavateljev spolnih vsebin imamo tudi v Sloveniji, tak je, denimo, seminar »Čut – holistični in interdisciplinarni pristop k spolnosti in spolni vzgoji« Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, katerega cilj je uvajanje celostne spolne vzgoje v osnovne šole v skladu s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije (Hudobivnik, 2016).

V Sloveniji se izven rednega šolskega programa izvajajo tudi številni programi za izobraževanje na področju varne spolnosti, na primer programa »O tebi« in »O vama«, kjer učenci dobijo informacije o osebni higieni in puberteti ter o odgovorni spolnosti, kontracepciji in SPO. Projekt »Virus« organizirajo študenti medicine v okviru Društva študentov medicine Slovenije. Projekt zajema delavnice za učence osmih in devetih razredov osnovne šole in za dijake prvih in drugih letnikov srednje šole, ki jih izvajajo v šolah. Na delavnicah udeleženci

21

spoznajo anatomijo in fiziologijo spolnih organov, menstruacijski cikel, nosečnost, kontracepcijo, splav in SPO. Združenje za ambulantno ginekologijo izvaja projekt

»Ginekologi za mlade«, v okviru katerega mladostniki prejmejo verodostojne informacije o telesnem razvoju, spolnosti in kontracepciji. Poleg teh programov, so mladostnikom na voljo tudi spletni portali, kakršen je »To sem jaz«, s poudarkom na razvijanju samopodobe in socialnih veščin. Program »To sem jaz« temelji na dveh pristopih, in sicer kot spletno komuniciranje med mladimi na portalu ter izvajanje preventivnih delavnic v šolskem okolju.

Telefon za otroke in mladostnike »TOM«, je vzpostavila Zveza prijateljev mladine, v njegovem okviru pa deluje okoli 200 usposobljenih svetovalcev (Kastelic, 2016).

Mladostnikom je na voljo tudi spletna aplikacija o spolno prenosljivih okužbah – ASPO (povezava https://aspo.mf.uni-lj.si/static/ASPO_new/#/), ki je namenjena prepoznavanju in informiranju o spolno prenosljivih okužbah (O projektu ASPO, b. d.). Tudi medicinske sestre izvajajo programe vzgoje za zdravje, ki potekajo v šolah in vrtcih. Cilji, povezani s spolno vzgojo, ki jih na izobraževanju mladostnikov želijo doseči medicinske sestre, so:

1. informiranost adolescentov o ustrezni osebni higieni,

2. preprečevanje tveganih vedenj, vključno z nezaščitenimi spolnimi odnosi, 3. adolescentom ponuditi prijazne zdravstvene storitve za reproduktivno zdravje, 4. preprečevanje neželenih nosečnosti,

5. preprečevanje spolne ali psihične zlorabe,

6. izobraževanje o odnosih in starševstvu (Zidanšek, 2014).

Tudi mediji imajo pomembno vlogo pri izobraževanju o vsebinah povezanih s spolnostjo, saj se zdi mladim predstavitev spolnosti in odnosov v medijih zanimiva in uporabna. Vendar medije pogosto povezujemo z neustreznim vplivom na mladostnike. Novinarjem, ki pišejo rubrike z nasveti na področju spolnosti za mladostnike, namreč nemalokrat primanjkuje osnovnega strokovnega znanja, pomanjkljivi ali popolnoma odsotni so tudi nadzor nad objavljenim in standardi za svetovanje o spolnosti. Tudi dostop do pornografskih spletnih strani je v dobi interneta enostaven, na tovrstnih straneh pa so mladostniki soočeni z nerealno podobo spolnosti. Vzpostavitev spletnih strani s strokovnimi nasveti in izobraževanjem o varni spolnosti je vsekakor pomembna pot prenosa informacij zlasti mladostnikom, ki niso zadovoljni z obsegom vsebin spolne vzgoje v šolah. Ena izmed prednosti spletnega izobraževanja o spolnosti je ta, da ni enosmeren, kot je denimo v tisku ali na televiziji. Na ustrezno moderiranih spletnih portalih imajo mladostniki mesto, kjer so lahko kritični, lahko odgovarjajo na predstavljene vsebine in pišejo o svojih odnosih in izkušnjah. Negativna plat spletnega učenja o spolnosti pa je povezana z zlorabo socialnih omrežij in ranljivih skupin uporabnikov (Attwood, Barker, Boynto in Hancock, 2015).

Kljub predstavljenim možnostim za pridobitev strokovno ustreznih informacij na področju spolne vzgoje predvidevamo, da se slovenski mladostniki med seboj precej razlikujejo po informiranosti o spolni vzgoji, varni spolnosti in spolno prenosljivih okužbah. Kožar (2014), je s svojo raziskavo uspela dokazati, da je 85,5 % mladostnikov iz osrednjeslovenske in gorenjske regije zadovoljnih z informacijami, ki so jih dobili o varni in zdravi spolnosti.

Sintič (2017) pa je ugotovila, da so mladostnice v Sloveniji o spolnosti slabo informirane in da ne uporabljajo ustrezne zaščite, kar lahko povzroči porast spolno prenosljivih okužb v Sloveniji in drugod po svetu. Ker je v Sloveniji srednješolsko izobraževanje deljeno na splošno, poklicno in strokovno, dijaki različnih izobraževalnih programov že samo v okviru šolskega sistema ne dobijo enakega obsega informacij in znanj s področja spolne vzgoje.

Dijaki gimnazijskih programov poslušajo učne vsebine iz zdravstvene vzgoje v obsegu najmanj 15 šolskih ur. Dijaki nekaterih poklicnih srednješolskih programov (npr.

22

elektrotehnik) pa v predmetniku sploh nimajo predmeta biologija, niti zdravstvene vzgoje (Kastelic, 2016).

Glede na to, da so SPO med mladimi pogoste (Kalamar, Bayer in Hindin, 2016), je pomembno poznati dejavnike, ki na to vplivajo. Z raziskavo smo želeli preveriti znanje dijakov o spolno prenosljivih okužbah in ugotoviti, v kolikšni meri so dijaki seznanjeni s programi in portali, ki se ukvarjajo z izobraževanjem na področju varne spolnosti. Zanimalo nas je tudi, ali so dijaki po njihovem mnenju dovolj informirani o varni spolnosti. Zaradi deljenega srednješolskega izobraževanja v Sloveniji smo se odločili primerjati rezultate dijakov splošnega in poklicnega izobraževalnega programa. V srednjo šolo naj bi učenci namreč vstopili s približno enakim predznanjem biologije oziroma spolne vzgoje, zato smo predvidevali, da so morebitne razlike v znanju o SPO posledica različnih srednješolskih programov.

23