Stigma učencev s posebnimi potrebami

Robinson in Diaz (2006) opozarjata, da sistem vzgoje in izobraževanja lahko nehote ali celo sam po sebi spodbuja nestrpnost do drugačnosti. Nehote poudarja in opozarja na razlike med ljudmi ter ceni homogenost. V sistemu vzgoje in izobraževanja se namreč že od predšolskega obdobja dalje odraža vpliv diskurzov in politike posamezne države. Avtorja sta poudarjala, da je potrebno poglede na različnost znotraj družbe, ki je vse bolj pestra, spremeniti. Sistem vzgoje in izobraževanja mora biti na razlike med posamezniki pripravljen, prav tako pa mora učiti, da je raznolikost med ljudmi nekaj naravnega in povsem običajnega.

Robinson in Diaz (2006) sta v svojem delu z naslovom Diversty and difference in early childhood education raziskovala otrokovo zaznavanje drugačnosti. Navajata, da je čas od rojstva pa do osmega leta starosti obdobje, v katerem se otrok srečuje z drugačnostjo med ljudmi, se uči njenega razumevanja ter oblikuje prvi odnos do drugačnosti. Ta čas sovpada s kritičnim obdobjem za otrokov telesni, spoznavni, čustveni in socialni razvoj ter za razvoj govora in jezika. Odnos, ki ga otrok v tem obdobju oblikuje do drugačnih v njegovem okolju, naj bi pomembno vplival na njegov odnos in ravnanje do drugačnih kasneje v življenju. Avtorja poudarjata, da se otrok začne zavedati drugačnosti med ljudmi že pri dveh do treh letih ter v odnosu do nje razvije bodisi pozitivna bodisi negativna čustva. Na podlagi lastnih mentalnih zmožnosti in izkušenj oblikuje različne teorije o drugačnosti. Do tretjega leta starosti naj bi se otrok začel zavedati tudi jezikovnih razlik. Med tretjim in četrtim letom starosti pa se zavedanje o drugačnosti poglobi. Otrok se prične zavedati sebe, svojih zmožnosti oz. lastne identitete. V primerjavi s seboj postaja vse bolj kritičen do različnosti. Prav zaradi tega so otroci že v zgodnjem obdobju lahko zelo diskriminatorni in nestrpni do otrok, ki so socialno, kulturno ali kako drugače različni od večine v njihovem okolju. Otrok torej že v predšolskem obdobju oblikuje, utrjuje in razpravlja o diskurzu normalnosti v skladu s predstavo o samem sebi ter na podlagi tega usmerja svoje vedenje in vedenje drugih. Ob tem pa je pomembno poudariti, da otrok v vrtec ne vstopa kot prazen list, vendar s seboj prinaša percepcijo do drugačnosti, ki jo je razvil v krogu svoje družine, vrstnikov in pod vplivom medijev. Ob

- 42 -

vstopu v osnovno šolo torej otrok že povsem jasno odraža percepcijo drugačnosti, ki je prisotna v njegovem okolju. Vede se v skladu s predsodki in stereotipi, ki veljajo v njegovi družbi (npr. zaznati je mogoče stereotipe do telesno drugačnih, diskriminatornost do značilnosti, pričakovanih glede na spol ipd.)

Robinson in Diaz (2006) menita, da je pojmovanje otroštva kot obdobja nedolžnosti, zmotno. Tako kot odrasli je tudi že otrok indoktriniran s strani medijev, politike države in kulture. Otrok je neizbežno vpet v trenutni socialni, ekonomski in politični položaj države.

M. Schmidt (2001) navaja, da so v družbah običajno globoko zakoreninjeni tudi predsodki in negativne predstave o osebah s PP. Ravno to dejstvo pa otrokom s PP ob vstopu v šolo predstavlja eno izmed največjih ovir. Tudi M. Schmidt (2001) opozarja, da sistem vzgoje in izobraževanja lahko poglablja stigmo drugačnih oz.

oseb s PP. Znotraj sistema opozori na nekoliko ožje področje, in sicer na stališča ravnateljev, učiteljev pa tudi staršev do učencev s PP, ki se nehote odražajo v odnosih in komunikaciji z učenci. Ob tem poudari, da lahko pretirano zaščitništvo in sočustvovanje z učenci s PP poglablja njihovo stigmo. Tudi kitajski strokovnjaki Zhao, Li, Li in Yu (2019) navajajo, da so učenci z učnimi težavami v šoli pogosteje obravnavani v skladu z negativnimi stereotipi. V osnovni šoli lahko doživljajo stigmo zaradi slabših učnih dosežkov, slabših ocen in zaradi stališč učiteljev, staršev in vrstnikov. Stigmo lahko doživljajo tudi zaradi lastnih pretiranih občutkov nesposobnosti in zaradi postavljanja previsokih oz. težko dosegljivih ciljev. Menijo, da je interval med njihovimi sposobnostmi in uspehi ter uspehi in sposobnostmi učencev brez učnih težav, izredno velik. Zaradi tega so pogosto preutrujeni in nagnjeni k anksioznosti, kar lahko občutek stigme še dodatno poglablja. Kauffman in Badar (2013) stigmo učenca s PP obravnavata z vidika ekološke teorije, ki pravi, da problem ne nastane nujno zaradi posameznika v okolju, ampak zaradi odnosa med posameznikom in okoljem. Oseba oz. v našem primeru učenec, je z vidika ekološke teorije lahko stigmatiziran zaradi storitev, ki jih prejema, npr. zaradi dodatne strokovne pomoči, prilagoditev ipd. Če specialno pedagoške službe ne bi bilo, posameznik ne bi bil obravnavan kot poseben. Avtorja dodajata, da je ta dejavnik včasih lahko še bolj stigmatizirajoč kot primanjkljaj sam.

Mcnamara (2013) ob raziskovanju nasilja med vrstniki poudari, da so učenci s PP pogosteje tarče nasilnežev. Navaja, da je raziskav o vzrokih, zakaj je med žrtvami medvrstniškega nasilja več učencev s PP malo, pa vendar navede nekaj možnih razlogov. Kot najbolj očiten razlog navaja ranljivost in drugačnost učencev s PP.

Običajno so fizično, socialno in čustveno šibkejši od drugih, kar vpliva na to, da se nasilju težje ubranijo in so zanj bolj dovzetni. Naravo medvrstniškega nasilja si lahko napačno razlagajo, prav tako pa so manj spretni pri prepoznavanju in interpretaciji različnih socialnih situacij ali znakov. Na socialno nespretnost učencev s PP lahko dodatno vpliva tudi obiskovanje posebnih šol, oddelkov ali manjših skupin, znotraj katerih pridobijo premalo socialnih izkušenj oz. imajo premalo modelov za socialno učenje. Tudi vključenost v inkluzivni razred ne predpostavlja večje socialne

- 43 -

učinkovitosti, saj so lahko učenci s PP deležni premalo pozornosti ter napačnih učnih in vedenjskih strategij.

Učenčeve PP, ki so običajno zaradi svoje drugačnosti že same po sebi stigmatizirajoče, so lahko takoj vidne ali pa tudi ne. Mcnamara (2013) navaja, da so učenci s PP zaradi svojih posebnosti nosilci določenih značilnosti, ki povečujejo verjetnost, da bodo postali žrtve nasilnežev. Te značilnosti lahko predstavimo znotraj naslednjih področij:

 Čutnozaznavno področje – Učenci s PP si lahko zaradi posebnosti čutil ali nevroloških posebnosti lahko napačno interpretirajo vidne in slušne informacije (npr. mimiko obraza, ton, barvo glasu ipd.).

 Spoznavne zmožnosti – Učenec s PP lahko zaradi šibkejših spoznavnih zmožnosti ne razume narave medvrstniškega nasilja oz. se ne zave, da je žrtev nasilja in napačno razume motive nasilnežev. V svojem vedenju je lahko naiven.

 Spominske zmožnosti – Lahko da si ne zmorejo zapomniti pravil igre, pozabijo, kaj morajo narediti, ne zapomnijo si strategij za soočanje z nasilneži.

Težave imajo lahko pri organizaciji in načrtovanju svojih dejavnosti ter pri reševanju kompleksnih problemov.

 Pozornost in koncentracija – Učenci so lahko zaradi PP v svojem vedenju nehote impulzivni in nezmožni daljše osredotočenosti na pomembne informacije oz. ne zmorejo opravljati nalog ali sodelovati v igrah, ki zahtevajo daljše ohranjanje zbranosti. Hitro izgubijo interes za določeno dejavnost, njihova pozornost pa je odkrenljiva, kar vpliva na to, da se hitro osredotočijo na nepomembnosti. Impulzivnost povzroča, da se vedejo nepremišljeno, podajajo neprimerne komentarje, komentirajo izven teme in tako nehote sprožijo spor, pretep. Zaradi svojih posebnosti lahko okolici dajejo občutek, da se zanjo ne zmenijo.

 Jezikovne zmožnosti – Učenec s PP ima lahko težave tako z ekspresivnim kot z receptivnim govorom. Lahko ima težave z artikulacijo glasov, ne govori tekoče, jeclja, lahko ne zna izraziti svojih misli ali se napačno izrazi ipd.

Nezmožnost ustreznega jezikovnega izražanja in nerazumevanje s strani drugih je za posameznika običajno zelo frustrirajoče, kar lahko sproži agresivne odzive. Govorno-jezikovne motnje so lahko tarča posmeha.

 Socialne spretnosti – Pomembna značilnost učencev s PP je ta, da so običajno socialno manj spretni. Ne razumejo različnih socialnih situacij, se v njih napačno odzivajo, ne prepoznajo in ne razumejo socialnih znakov, ne znajo vstopati v odnose ipd. Običajno imajo težave pri vzpostavljanju in ohranjanju prijateljstev, zaradi česar so pogosto osamljeni.

 Akademske spretnosti – Zaradi učnih težav so običajno učno manj uspešni in prejemajo slabše ocene. Težave imajo pri avtomatizaciji temeljnih šolskih veščin, kot so branje, pisanje in računanje. Potrebujejo specialno-pedagoško pomoč, zaradi katere so pogosto izključeni iz razreda.

- 44 -

Mcnamara (2013) dodaja, da vloga žrtve v nasilju učenca s PP običajno še dodatno poglobi njegove težave, ne zgolj na čustvenem področju, temveč na vseh zgoraj navedenih področjih. Ob vsem navedenem pa ne pozabi opozoriti na dejstvo, da so tudi učenci s PP lahko izvajalci medvrstniškega nasilja.

Zhao, Zhang in Yu (2008) navajajo, da ima stigma zaradi PP ali učnih težav na učenca pomemben in poseben vpliv. Šola tovrstnim učencem ne predstavlja varnega okolja, saj so v njem pogosto prepoznani kot pomanjkljivi, nepopolni in izstopajoči.

Pogosteje so socialno izključeni, hkrati pa so zaradi svoje drugačnosti in svojih posebnosti bolj dovzetni za sovražna okolja.