Glavni funkciji strojev za žetev sta odkos rastline in ločevanje zrnja od preostalega dela rastline, ter spravilo zrnja v za to namenjen zalogovnik. V nadaljevanju sta opisana zgodovinski razvoj strojev za žetev, ter sodobni žetveniki in njihov način delovanja.
2.3.1 Zgodovinski razvoj strojev za žetev
Žetveniki ali žitni spravljalniki so se najprej pojavili v Ameriki okoli leta 1860. Ime izhaja iz imena ''combine'', kar pomeni kombinirani stroj, saj je sestavljen iz več žetvenih in mlatilnih strojev. Prvi kombajni so se delili na več vrst, po načinu premikanja so se delili na traktorske in na samovozne, po načinu pogona pa so se delili na motorne in priključne.
Razlikovali so se tudi po tem, kako so od kosilne naprave odnašali odkošeno žito. Za različne vrste pridelka so se kombajni prav tako delili na univerzalne, s katerimi se je lahko ob majhni spremembi nastavitev stroja želo več različnih pridelkov, in na specialne, kjer je žetev enega pridelka potekala povsem drugače kot pri univerzalnem. Primer specialnega kombajna je kombajn za koruzo, kjer mora biti naprava za odkos koruze povsem drugačna od kombajna za žito [5].
Traktorski spravljalniki so se delili na dve vrsti, na visokorezne spravljalnike in na nizkorezne spravljalnike. Razlika izhaja iz višine strnišča, ki je na njivi ostalo po končani žetvi. Tako visokorezni spravljalniki kot tudi nizkorezni spravljalniki so bili sestavljeni iz vezalne kosilnice za žito, ter iz samočistilnega mlatilnega stroja. Požeto žito se je po stroju premikalo od kosilnice na mlatilni stroj s pomočjo polžastega odnašala ali pa s tekočim trakom. Mlatilni stroj je nato žito omlatil, očistile pa so ga mreže. Žito se je zbiralo v zalogovniku, ki je bil na spravljalniku nameščen ob strani in v nekaterih primerih tudi višje od tal, da je bilo omogočeno lažje raztovarjanje. Slama je iz spravljalnika padla na njivo ob koncu mlatenja in po prehodu skozi čistilne mreže. Spravljalniki take vrste so dosegali maso 3000 kg do 6000 kg. Med obratovanjem stroja sta morala biti prisotna vsaj dva strojnika.
Nizkorezni spravljalniki so se poleg višine odkosa žita od visok reznih razlikovali tudi po velikosti kosilnice, ki je pri nizkoreznih dosegala širino 1,5 do 2,5 m, pri visokoreznih spravljalnikih pa so kosilnice dosegale tudi 9 m delovne širine. Posledično so zato imeli tudi manjšo maso, potrebna pogonska moč je bila lahko manjša. Najmanjše izvedbe teh spravljalnikov so lahko poganjali traktorji z močjo 26 kW. Na sliki 2.4 je prikazan primer traktorskega spravljalnika [5].
Teoretične osnove in pregled literature
Slika 2.4: Sestavni deli traktorskega žetvenika [5]
Samovozni žetveniki, prikazani na sliki 2.5 so pred traktorskimi imeli kar nekaj prednosti.
Imeli so vgrajen pogonski motor, ki je omogočal pogon stroja za transport in za delo na njivi.
Velika prednost pred traktorskim spravljalnikom je bila tudi visoka okretnost stroja, žanjec pa je imel tudi veliko boljšo vidljivost med delom, poleg tega je bil za delovanje stroja potreben samo en žanjec. Zalogovnik je bil pri teh spravljalnikih večji od traktorskih, vanj je bil vgrajen še polžni transporter, s katerim je bilo raztovarjanje lažje. Zmogljivost spravljalnikov je bila odvisna od moči pogonskega motorja, predvsem pa od delovne širine stroja. V povprečju je veljalo, da za 0,5 ha požete delovne površine na uro potrebujemo delovno širino stroja 1 m [5].
Slika 2.5: Starodobni samovozni žetveniki [5]
Teoretične osnove in pregled literature
2.3.2 Sodobni stroji za žetev
Sodobni samovozni žetveniki so kot samostojni stroji za žetev žit na kmetijah nepogrešljivi.
Traktorski žetveniki se zaradi majhne zmogljivosti in zaradi slabe okretnosti naprav s samovoznim žetvenikom ne uporabljajo več. Delovni načini, s katerimi omlatijo in čistijo zrnje pa še vedno temeljijo na delovnih principih starih mlatilnih strojev in čistilnih naprav.
Na sliki 2.6 sta prikazana sodobna žetvenika med delom.
Slika 2.6: Sodobni žetvenik [6]
Žetveni del žetvenika je sestavljen iz nožev, koluta za ukrivljanje klasja in iz transportnega polža, ki pokošeno žito pomika proti sredini ustja in ga s pomočjo tekočega traku spravlja v mlatilni mehanizem spravljalnika. V tem delu stroja se žitno zrnje v mlatilnem mehanizmu loči od klasje in pade skozi košaro, kjer ga pomično dno pomika proti ločevalnim mrežam.
Slama po prehodu skozi mlatilne bobne preide na premikajoče se mreže, ki prepuščajo tisto zrnje, ki se ni uspelo ločiti v mlatilnem mehanizmu. To zrnje se združi z zrnjem, ki se je od klasja že predhodno ločilo v mlatilnem mehanizmu. Mreže se čistijo s pomočjo puhala, ki ustvarja zračni tok, usmerjen na ločevalne mreže. Poleg tega mreže opravljajo translatorno gibanje v dve smeri in s tem ločujejo zrnje od primesi. Zrnje pade skozi mreže, medtem ko zračni tok iz stroja odnese prah in druge primesi. Očiščeno zrnje po padcu skozi mreže po nagnjenem dnu pride do polžastega transporterja, ki ga pošlje v zalogovnik spravljalnika, ki se nahaja za kabino žanjca. Za raztovarjanje zalogovnika se uporablja še en polžasti transporter, ki je nameščen v cev. Cev se ob polnem zalogovniku odkloni, poleg tega pa je cev zasnovana tako, da omogoča spreminjanje nagiba, tako da je omogočeno raztovarjanje tudi v večje prikolice.
Teoretične osnove in pregled literature
Slika 2.7: Mlatilni mehanizem na sodobnem žetveniku [7]
Na sliki 2.7 je prikazan mlatilni mehanizem sodobnega žetvenika. Prikazan mehanizem je nameščen v osnovni model spravljalnika znamke Claas. Prikazan je potek mlatenja žitnih zrn iz klasja rastline. To zrnje pa nato skozi rešetko, ki je nameščena tik ob bobnu, pade na premično dno, ki zrnje pomika naprej proti ločevalnim mrežam. Rešetka je tako blizu bobna nameščena zato, da zagotavlja čim boljše delovanje bobna, ki udarja po vstopajočem žitu.
Nastavitev odmika lahko prilagajamo za različne vrste žit in stopnjo zrelosti.