Svoboda združevanja kot vseobsežna utemeljitev

Utemeljitev ustavnopravne sposobnosti gospodarske družbe izvira iz individualne pravice do svobodnega združevanja.⁹⁹ Pravica ima po mojem dva vidika. Njen kolektivni vidik je izraz političnega pluralizma, ki podpira obstoj družbenih tvorb kot posredovalnih institucij med posameznikom in državo. Družbene tvorbe so prostor svobode, zato država vanje ne sme posegati. Takšen je pristop ameriškega vrhovnega sodišča, ki bo predstavljen v 3.4.2.

Po drugi strani ima pravica tudi individualni vidik, in sicer pomen varstva posameznika pri združevanju, tj. kot člana družbenih tvorb.¹⁰⁰ Pravna oseba bi smela imeti tiste pravice, ki so potrebne njenim članom pri uresničevanju njene dejavnosti, in le tiste, ki ga hkrati ne ogrožajo.

Takšen je pristop nemškega ustavnega sodišča, ki bo predstavljen v 3.4.3.

Iz svobode združevanja torej izhaja, da so izvor moralnih zahtevkov gospodarske družbe njeni člani, ker je le človek subjekt ustavnega varstva.¹⁰¹ Gospodarske družbe so združenja oziroma agregati oseb, ki skozi udeležbo v njihovi kolektivni dejavnosti, denimo v njenem proizvodnem

96 Glej npr. Greenwood, Neofeudalism: The Surprising Foundations of Corporate Constitutional Rights (2017).

97 Bleckmann, STAATSRECHT II–DIE GRUNDRECHTE (1997), str. 129; Emberland, THE HUMAN RIGHTS OF COMPANIES (2006), str. 52. Šlo naj bi za kar nekakšno »phobie des groupements«.

98Pitamic, Kritični pogledi na juridično osebo (1924), str. 240: »Potrebno bo seveda vedno, označiti komplicirana pravna razmerja z enim izrazom; to že radi miselne ekonomije. Kakšen izraz naj bo to, je stvar konvencije.« Glej tudi Lawson, The Creative Use of Legal Concepts (1957), str. 915; Kurki, ATHEORY OF LEGAL PERSONHOOD (2019), str. 161; Radin, The Endless Problem of Corporate Personality (1932), str. 658.

99 Isiksel, Corporate Human Rights Claims under the ECHR (2019), str. 993.

100 Dober primer je 2. člen italijanske ustave iz leta 1947: »La Repubblica riconosce e garantisce i diritti iniviolabili dell'uomo sia come singolo sia nelle formazioni sociali ove si svolge la sua personalità […].« Glej Zoppini, I diritti della personalità delle persone giuridiche (e dei gruppi organizzati) (2002), str. 874.: »[…] la libertà dell’associazione comprime inevitabilmente la libertà nell’associazione, e dunque la libertà e i diritti del singolo […]« (poudaril T. H.).

101 Isiksel, Corporate Human Rights Claims under the ECHR (2019), str. 990 in 996. Gre sodobna subjektivizacije in konstitucionalizacije (fr. fondamentalisation) pravnega reda. Če je bila nekoč ustanovitev pravne osebe izraz zasebne avtonomije, je sčasoma postala izraz temeljne človekove pravice, svobode združevanja. Boulois, Les droits fondamentaux des personnes morales (2013), str. 207–209.

procesu, uresničujejo svoje ustavne pravice, ki jih je mogoče uresničevati tako individualno kot kolektivno. Že takoj lahko opozorimo, da je »agregatni pristop« obetaven začetek za utemeljitev pravne sposobnosti, vendar nam ne daje vodila, katere pravice konkretno bi gospodarski družbi pripisali.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) res šteje, da »je možnost ustanovitve pravne osebe za kolektivno uresničevanje skupnega cilja eden najpomembnejših vidikov svobode združevanja, brez katerega bi bila pravica izvotljena«¹⁰² in da pravna sposobnost družbene tvorbe njenim članom omogoča (kolektivno) uživanje številnih človekovih pravic.¹⁰³ Vendar pa velja poudariti, da svoboda združevanja ne predpostavlja nujno ustanovitve pravne osebe, saj varstvo kolektivnih ustavnih pravic ni omejeno le na združenja s pravno sposobnostjo.¹⁰⁴ Bistvo ustavnega varstva je torej varovanje človekove družbene dejavnosti, ne pravne osebe

»kot take«.

Kdaj začne človekova dejavnost izkazovati potrebo po samostojnem ustavnem varstvu, je empirično vprašanje za družboslovje.¹⁰⁵ Nemško ustavno sodišče denimo zgolj presoja, ali je pravico mogoče izvrševati kolektivno. Bleckmann to presojo dopolnjuje z metaforo sostorilstva – družbena tvorba potrebuje ločeno pravno varstvo, kadar varstvo ravnanj posameznikov, ki prispevajo k skupnemu cilju, ne more varovati tega cilja.¹⁰⁶ Vplivna je teorija Petra Frencha, po kateri je potreben in zadostni pogoj za to, da je družbena tvorba (gospodarska družba) lahko nosilka ustavnih pravic, obstoj postopkov oblikovanja volje v njenih organih, ki presega seštevek volj njenih članov, zaradi česar lahko pravna oseba sprejema moralne odločitve.¹⁰⁷ Christian List in Phillip Pettit nadgrajujeta ta argument in pravno sposobnost gospodarskih družb vzpostavljata z uporabo pojma performativne osebnosti iz Hobbesove politične misli in jo dopolnita z Lockom.¹⁰⁸ Družbena tvorba postane »oseba« (drugače rečeno: njeno skupinsko ravnanje je lahko deležno ustavnega varstva), ko lahko drugim sporoča svoje »duševno« stanje

102 Zadevi ESČP Gorzelik proti Poljski, št. 44158/98, 17. februar 2004; Sidiropoulos proti Grčiji, št. 26695/95, 10. julij 1998.

Podobno izraža 16. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah: »Vsakdo ima pravico, da mu je povsod priznana pravna osebnost.«

103 Glej zadevo Evropske komisije za človekove pravice Hasan proti Bolgariji, št. 30985/96, 26. oktober 1999, in zadevo ESČP Metropolitan Church of Bessarabia and Others v. Moldova, št. 45701/99, 13. december 2001.

104 Glej v tej zvezi Bleckmann, STAATSRECHT II-DIE GRUNDRECHTE (1997), str. 155. Glej tudi str. 159.

105 Tako tudi Walt, Schwartzman, Morality, Ontology, and Corporate Rights (2017), str. 13–14.

106 Bleckmann, STAATSRECHT II-DIE GRUNDRECHTE (1997), str. 156. Podobno tudi Baldegger, MENSCHENRECHTSSCHUTZ FÜR JURISTISCHE PERSONEN (2017), str. 730.

107 French, The Corporation as a Moral Person (1979); List, Pettit, GROUP AGENCY:THE POSSIBILITY,DESIGN, AND STATUS OF

CORPORATE AGENTS (2011). V istem smislu glej Baldegger, MENSCHENRECHTSSCHUTZ FÜR JURISTISCHE PERSONEN (2017), str.

195 (nem. ein formalisierter Willensbildungsprozess) in Boulois, Les droits fondamentaux des personnes morales (2013), str.

212 (fr. dotée d'une organisation capable de dégager une volonté collective).

108 List in Pettit, GROUP AGENCY (2011), str. 171–77.

in lahko izpolnjuje pričakovanja drugih o njenem obnašanju ter ko ostaja enaka skozi čas, tako da lahko spoštuje obveznosti in je s tem nosilec istih pravic in obveznosti.¹⁰⁹

Ta zanimivi ekskurz razkriva pomembno dejstvo. Kljub relativni avtonomnosti ustavnopravne sposobnosti gospodarskih družb je iz prikazanih družboslovnih kriterijev razvidno, da so gospodarske družbe kot sociološka kategorija tako tesno povezana kolektivna človeška dejavnost, da lahko zanjo velja domneva, da izkazuje potrebo po samostojnem ustavnem varstvu. Kakšen naj bo njegov obseg, je ločeno vprašanje.

Menim, da svoboda združevanja in ideja kolektivnega ravnanja oziroma dejavnosti lahko preseže teorije pravne narave pravnih oseb, saj predstavlja enovito utemeljitev: gospodarske družbe so podjemi posameznikov, brez njih ne obstajajo in obstajajo le zaradi njih. Hkrati pa pri kolektivnem ravnanju posamezniki začnejo izkazovati takšno enotnost in usklajenost, da je mogoče govoriti tudi o nekaterih značilnostih »realnosti« družbene tvorbe, oziroma obstaja samostojen interes varstva pravic organa družbene tvorbe.

Iz splošne utemeljitve takoj vznikne vprašanje obsega pravne sposobnosti. Za začetek lahko rečemo, da partikularno ustavnopravno ravnovesje med načeloma človekovega dostojanstva (individualizma) in političnega pluralizma (komunitarizma) določa tudi to, katere pravice bodo sodišča priznala pravnim osebam. To bo bolje razvidno na primerih ameriškega vrhovnega in nemškega ustavnega sodišča.

Preliminarno pa lahko obravnavamo pojem »dejavnosti«. Francoski teoretik Boulois poveže svobodo združevanja s pojmom pravne osebe kot inštrumenta, ki ga ljudje uporabljajo za kolektivno uresničevanje svojih ustavnih pravic. Dejavnost pravne osebe (fr. objet social) deluje kot »prevodnik« med kolektivno svobodo posameznikov in delovanjem pravne osebe.

Pravni red jim omogoča ustavno varstvo, kolikor je potrebno za omogočanje njihove dejavnosti.¹¹⁰ Iz te ideje instrumentalnosti pravne osebe izhaja tudi ideja specialnosti pravne osebe, tj. njene posebne ali omejene ustavnopravne sposobnosti, ki obseg pravic zamejuje z njeno dejavnostjo.¹¹¹

Boulois dejavnost razume kot kolektivno svoboščino: svobodo veroizpovedi, svobodno gospodarsko pobudo ali navadno svobodo združevanja v društvih. Prvi izziv je v zamejitvi

109 Ibid., str. 172.

110 Primerjaj Zoppini, I diritti della personalità delle persone giuridiche (e dei gruppi organizzati) (2002), str. 875.

111 Boulois, Les droits fondamentaux des personnes morales (2013), str. 241. Glej tudi stališče Emberlanda, da EKČP ne varuje svobodne gospodarske pobude tako, da bi nudila jamstvo pred vmešavanjem države v gospodarsko aktivnost posameznikov in podjetij, Emberland, THE HUMAN RIGHTS OF COMPANIES (2006), str. 56–57.

dejavnosti gospodarske družbe, torej svobodni gospodarski pobudi, saj je ostra ločitev med pridobitno in nepridobitno dejavnostjo nemogoča.¹¹² Boulois v tem smislu predlaga, da bi dejavnost določala tudi intenzivnost pravnega varstva.¹¹³

Drugi izziv je ugotoviti, katere pravice so povezane s ciljem oziroma z dejavnostjo gospodarske družbe, vendar to vprašanje močno presega okvir te naloge.¹¹⁴ Mogoče pa je reči, da ustavnopravna sposobnost gospodarskih družb izhaja iz njihove »dejavnosti«, in ne lastnega dostojanstva, zaradi česar lahko posedujejo le instrumentalne pravice, ne pa tudi pravic, ki varujejo človekovo dostojanstvo. Da delovanje gospodarskih družb ni cilj na sebi, kar izrecno poudarja že slovenska ustava s klavzulo v drugem odstavku 74. člena, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, in prvem odstavku 67. člena, da zakon zagotavlja socialno funkcijo lastnine.