Poleg velikega vznika in ponovne razširitve radikalno desnih strank smo priča tudi različnim tipologijam le-teh. Pogosto omenjena razlika med avtorji, na katero moramo biti pozorni, je razlikovanje med tradicionalnimi radikalno desnimi strankami in novo radikalno desnico, ki sem jo opisal že zgoraj. V tem delu se bom lotil različnih tipologij, na podlagi katerih ločujemo nove radikalno desne stranke med seboj, pri čemer pa bom navedel tudi nekaj primerov.
6.1. Desne populistične stranke z ali brez populistične preteklosti
Najboljši primer nove radikalno desne stranke, ki temelji na populistični preteklosti je avstrijska stranka FPÖ. FPÖ je nastala na temeljih močnega pangermanskega gibanja v Avstriji. Pangermansko gibanje je imelo pomembno vlogo pri priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji konec tridesetih letih dvajsetega stoletja, saj se je zavzemalo za
uresničitev velikonemškega načrta. Ko je pangermansko gibanje postalo del vzpenjajočega gibanja, so prevzeli populistični pristop. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je stranka vrnila na stare tirnice, po populističnih potezah pa je ponovno začela posegati v osemdesetih, ko je v svojo korist obrnila ksenofobijo, ki je vladala v družbi (Pelinka, 2013: 13).
Primer radikalno desne stranke brez populistične preteklosti pa najdemo v nizozemski
stranki, Stranki za svobodo. Svoje glasove in podporo je pridobila s tem, da se je osredotočila na dve specifični družbeni problematiki. To sta migracije in islamska religija, zato je stranka privzela izrazito protiimigrantsko in protiislamsko držo. Stranko za razliko od avstrijske FPÖ ne obremenjuje protidemokratična fašistična preteklost, niti se ne poslužuje
tradicionalnega rasizma in antisemitizma (ibid.).
6.2. Radikalno desne populistične stranke z agendo revizije nacionalnosti ali brez nje V tem kontekstu moramo, kot pravi Pelinka, revizionizem razumeti kot nasprotovanje
dejstvom, ki so se zgodili v času druge svetovne vojne in po njej (ibid.). Dr. Aleš Gabrič piše, da gre pri reviziji za ponoven pregled dognanj. Pri tem opozarja, da moramo biti pozorni na politični revizionizem, ki zamenjuje ideološki predznak in na ta način želi spremeniti sliko,
ki nam jo ustvari zgodovina (Gabrič, 2020). Revizionizem se zlasti osredotoča na teritorialno ureditev Evrope po prvi svetovni vojni. Tu bom izpostavil dva primera, ki sta nam blizu: prvi je italijanski revizionizem glede italijansko-slovenske meje, drugi bolj izrazit, ki je še vedno odkrito usmerjen proti razdelitvi ozemlja po prvi svetovni vojni, pa je madžarski
revizionizem (ibid.).
Drugi element revizionizma se osredotoča na liberalno demokracijo in koncept univerzalnih človekovih pravic. To se zlasti navezuje na rasistični odnos. Agresija, jeza radikalno desnih strank se je vedno odražala do družbenih skupin, ki so jih označevali za tujce – tak primer dobro ponazarjajo Turki v Nemčiji. Vendar sta tudi tu dve strani evropske desnice, med katerima je potrebno razlikovati (ibid.).
Primer, kjer se prepletata populizem in revizionizem je že omenjeni italijanski primer.
Povojna koalicija v Italiji je bila protifašistično usmerjena. Koalicijo so sestavljali krščanski demokrati, komunisti, socialisti in manjše sredinske stranke. Ta dogovor se je imenoval
»koalicija ustavnega loka«. Kot edina resna opozicija pa je obstajala stranka Fronte dell' Uomo Qualunque, ki se je zavzemala za fašistične ideje. Po letu 1947 jih je nadomestila bolj radikalno desna stranka Movimente Sociale Italia, ki je bila odprta za revizionizem
tradicionalnega fašizma. V devetdesetih letih, ko se je strankarski sistem v Italiji
reorganiziral, je postala vplivna radikalno desna stranka Lega Nord. Stranka zlasti nasprotuje centralizaciji Italije. Lega tako predstavlja tretjo vejo italijanske radikalne desnice, ki je opravila pot od populizma do revizionizma in nazaj do nove verzije populizma s posebno agendo, ki je usmerjena direktno proti italijanski državi (Pelinka, 2013: 13–14).
6.3. Radikalno desno populistične stranke Zahodne Evrope in postkomunistične Evrope Razlika med današnjim radikalno desnim populizmom v Zahodni in Severni Evropi ter post-komunistični Vzhodni Evropi je v obuditveni strategiji. Stari razkoli in predsodki do agend, ki so jih oblikovale politične stranke, se oživljajo v populističnih strankah v postkomunistični Evropi, na primer v madžarskih Jobbik in Fidesz, slovaški Narodni stranka ali v bolgarski stranki Attaka. V strankah radikalne desnice teh držav se kaže odkrit antisemitizem in etnični nacionalizem, ki je usmerjen zlasti proti manjšinam. Pogosto pride do nasilnih izgredov. To se kaže tako v državah, ki so bile del Jugoslavije, in v tistih, ki to niso bile. Kolaps
komunističnega sistema je ustvaril specifično politično okolje. Medtem ko je komunizem
zagovarjal načelo bratstva in enotnosti ter zatiral ideje nacionalizma, je bilo po njegovem koncu ustvarjeno novo polje svobode delovanja za nacionalistične segmente. V državah zahodne Evrope pa nacionalizem nikoli ni bil pod vprašajem in ni bil žrtev. Ravno vlogo nacionalizma kot žrtve prikazujejo države postkomunistične Evrope (Pelinka, 2013: 15).
6.4. Primerjava radikalno desnega populizma v ZDA in v Evropi
Populizem v ZDA se v redkih karakteristikah razlikuje od novega populizma v Evropi. Ena izmed vidnejših razlik je, da ima populizem v ZDA močnejšo religijsko fundamentalno agendo. Razliko predstavlja baza posameznikov, ki jo zastopa. Trenutni evropski populizem predstavlja revnejše sloje. Populistična stranka v ZDA, Tea party, pa ima podpornike v premožnejših delih ameriške družbe. Kot že omenjeno zgoraj, se populizem in desni populizem v Evropi osredotočata na strahove »poražencev modernizacije«, medtem ko se desni populizem v ZDA osredotoča na religijsko interpretacijo politik, ki zlasti izražajo zaskrbljenost nad usodo protestantizma. V Evropi se med desnimi populisti religija uporablja le kot kulturni konstrukt za podpihovanje nasprotja proti islamu in islamizmu, vendar je z določenimi izjemami, kot je Poljska, retorika sekularizirana. Tea party ni stranka, ampak gre za skupino pritiska, ki deluje v okvirih konzervativne Republikanske stranke. Pri evropskih desnih populističnih strankah v osnovi ne gre za gibanja, ampak za politične stranke (Pelinka, 2013: 15).
Vendar pa je med obema tipoma populizma, kljub zgoraj omenjenim razlikam, možno najti in potegniti tudi določene vzporednice, ki se dotikajo migracij in nacionalizma. V primeru ZDA gre predvsem za patriotično interpretacijo ameriškega eksepcionalizma (ibid.). Slednji je postal slogan Tea party leta 2012, ko je na predsedniških volitvah zmagal Barack Obama.
Koncept eksepcionalizma pa zajema dejstvo, da naj bi bile ZDA nacionalna država, ki ji je zaupana posebna misija, da osvobodi vso človeško vrsto, vsa ljudstva (Foner, 2013). V Evropi pa se pojavljajo že omenjena nasprotja med etničnim nacionalizmom in tujci, ki pridejo v Evropo v času migracij. V obeh primerih v ospredje stopa rasistična komponenta, kar je opazno v antisemitskih ali protiromskih potezah stranke Jobbik na Madžarskem ter nastrojenost proti migrantom iz Mehike in južnoameriških držav v ZDA (ibid.).
Največja razlika med populizmom Tea party in desnimi populističnimi strankami v Evropi pa je njena nastrojenost proti obliki države kot jo poznamo in proti pozicijam demokratične
oblasti. Desni populisti v državah Evrope se zavzemajo za kritiko močne vloge vlade v svetu ekonomije, državo vidijo kot tisto, ki mora intervenirati v ekonomiji (Pelinka. 2013: 15–16).