Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za sociologijo
Nacizem in neonacizem: Konteksti vznika ter podobnosti med ideologijama
Avtor: Urban Culetto
Mentor: dr. Damjan Mandelc
Ljubljana, 2020
Kazalo
1. Uvod ... 5
2. Historične razmere kot pogoj za nastanek nacizma ... 5
3. Nacistična ideologija - radikalizacija fašizma ... 11
3.1. Iracionalizem ... 11
3.2. Rasizem, posebnost nacizma ... 12
3.3. Totalitarizem ... 13
3.4. Elitizem ... 14
3.5. Imperializem... 14
3.6. Militarizem ... 15
4. Neonacizem in radikalno desne politične stranke ... 16
4.1. Populizem ... 16
5. Razlika med novimi radikalno desnimi strankami in tradicionalnim nacizmom ... 19
6. Tipologija radikalno desnih strank ... 21
6.1. Desne populistične stranke z ali brez populistične preteklosti ... 21
6.2. Radikalno desene populistične stranke z agendo revizije nacionalnosti ali brez nje ... 21
6.3. Radikalno desno populistične stranke Zahodne Evrope in post komunistične Evrope.. 22
6.4. Primerjava radikalno desnega populizma v ZDA in v Evropi ... 23
7. Vzpon radikalno desnih strank v zadnjem desetletju ... 24
7.1. Finančna kriza ... 24
7.2. Imigrantska kriza ... 25
8. Zaključek – Evropa pred resno preizkušnjo ... 27
9. Viri in literatura ... 30
Povzetek
Avtor v diplomskem delu na podlagi zgodovinskih dejstev prikaže in utemelji nastanek okoliščin, ki so botrovale in omogočile razvoj fašistične in nacistične ideologije v dvajsetem stoletju. V nadaljevanju se avtor osredotoči na raziskovanje in prikaz temeljnih konceptov in idej nacistične ideologije. Temeljne koncepte in ideje nato poizkusi poiskati v idejah in konceptih neonacističnih organizacij ter političnih strank, ki pripadajo radikalno desnemu političnemu spektru. Pri tem se osredotoči na vlogo populizma pri širjenju ideologije ter na tipologijo radikalno desnih političnih strank. Pri prikazu tipologije političnih strank pokaže na podobnosti in raznolikosti na desnem političnem spektru. V zadnjem delu diplomskega dela se avtor posveti raziskavi vzpona radikalno desnih političnih strank v Evropi. Na podlagi analiz gospodarskih, ekonomskih, emigrantskih ter družbenih kriz, ki so se vrstile prikaže razmere, ki so omogočile ponoven vzpon radikalno desne ideologije.
Ključne besede:
Evropa, fašizem, ideologija, krize, nacizem, neonacizem, populizem, radikalno desne politične stranke
Abstract
In this Bachelor thesis, the author, on the basis of historical facts, presents and substantiates the emergence of the circumstances that fostered and enabled the development of Fascist and Nazi ideology in the twentieth century. In what follows, the author focuses on exploring and
presenting the fundamental concepts and ideas of Nazi ideology. The author then tries to find the basic concepts and ideas in the ideas and concepts of neo-Nazi organizations and political parties that belong to the radical right-wing political spectrum. They focus on the role of populism in spreading ideology and on the typology of radical right-wing political parties. In showing the typology of political parties, they point to similarities and differences on the right side of the political spectrum. In the last part of this thesis, the author focuses on the research of the rise of radical right-wing political parties in Europe. Based on the analyses of economic, emigrant, and social crises that have taken place, the author presents the conditions that enabled the resurgence of radical right-wing ideology.
Keywords:
Europe, Fascism, ideology, crises, Nazism, neo-Nazism, populism, radical right-wing political parties
1. Uvod
Fašizem in nacionalsocializem sta v 20. stoletju v svetovni zgodovini pustila močan in neizbrisljiv pečat. Posledice nacizma, ki je ponotranjil temelje fašistične ideologije, so opazne še danes, zato je na nevarnost in možnost kakršnega ponovnega razcveta skrajnih ideologij potrebno vztrajno opozarjati. Nikakor ne smemo zanemarjati simpatizerjev
radikalne desnice ter neonacističnih gibanj. V diplomskem delu sem si za cilj zadal raziskati in prikazati temelje nacizma in nacistične ideologije ter odgovoriti na vprašanje, v kakšnih družbenih, gospodarskih in ekonomskih razmerah se je le-ta vzpostavil. S pomočjo analize in primerjave sekundarnih virov bom poskušal prikazati ideje, koncepte, temelje, ki so sorodni ali vsaj nakazujejo na podobnost neonacističnih in skrajno desnih strank z idejami, temelji in koncepti nacizma. Poskušal bom prikazati tudi razliko med nacizmom in današnjimi
neonacističnimi skupinami. S primerjavo družbenih, gospodarskih in ekonomskih razmer danes in v času prve polovice 20. stoletja bom prikazal vzorce, v katerih lahko vzniknejo in uspejo skrajno desne politike. Kot sem omenil že zgoraj, se bom raziskovalnega problema lotil z uporabo sekundarnih virov. Vire bom analiziral in jih primerjal med seboj, analizo bom sistematično popisoval in strukturirano prikazal v nadaljevanju. Za lažje razumevanje zadanega raziskovalnega problema bom raziskovalno delo pričel z zgodovinsko analizo historičnega fenomena, nacizma.
2. Historične razmere kot pogoj za nastanek nacizma
Urednik revije Mladina Grega Repovž je zapisal:
»Fašizem se nikoli ne začne na točno določen dan, fašizem se ne zgodi v torek popoldan. Je nekaj, kar se zgodi počasi, to prekvašenje se dogaja včasih desetletja.
Potem nenadoma preprosto je, družba je taka in le malokdo vidi, kaj se je zgodilo in kako se je neki narod, neka celina ali neka politična stranka že znašla zunaj okvirov dopustnega in dovoljenega razmišljanja. Pač, za fašizem ni dovolj en človek. Fašizem je vedno večina.« (Repovž, 2019: Poročilo fašizma)
Pomen zgornjega zapisa bom v kratki refleksiji dogajanja potrdil na primeru procesov v Weimarski republiki.
Fašizem in nacizem svojo historično in filozofsko podlago črpata že od antičnih časov.
Vendar so bile za radikalizacijo in udejanjanje teh idej potrebne posebne družbene razmere, ki so nastale kot posledice velike vojne1 in industrijske revolucije (Baradat, 2012: 238). V času Velike vojne je do izraza prišel vpliv industrijske revolucije. Pred tem je bila vojna stvar monarhov (Baradat, 2012: prav tam). Sedaj pa je, kot pravi Schulze: »… predvsem šlo za to, da vojna ni več vladala samo na bojiščih, temveč tudi v zaledju. Bila je vsepovsod in v njej je bil udeležen vsakdo, bodisi vojak ali civilist, moški ali ženska.« (Schulze, 2003: 270).
Tako je bilo v vojno vpetih na milijone ljudi, vse države, ki so bile v vojno vpletene, pa niso varčevale z najnovejšo vojaško tehnologijo in energijo. Posledice vojne so bile katastrofalne.
Industrializacija je ustvarila do tedaj nepredstavljive razmere (Baradat, 2012: prav tam).
Ljudje so začeli dvomiti, da so znanost in tehnologija odrešiteljici družbenih antagonizmov, saj so večkrat ustvarile več novih težav kot bi jih rešile. Obdobje prve svetovne vojne je za veliko večino držav v Evropi pomenilo prehod iz monarhične ureditve države v
demokratično ureditev. Reševanje težav v državi z demokratično ureditvijo pa se je zdelo še bolj nemogoče (Baradat, 2012: 239). Privajanju ljudstva na demokracijo, kot nov način vladanja, pa so se pridružile tudi ekonomske težave v obliki inflacije ter nesposobnost parlamentarnih strank, da bi se med seboj uspešno dogovarjale. Vse to je med ljudmi
povzročalo ksenofobično vzdušje in sčasoma se je demokracija začela lomiti, ljudje so začeli zgubljati samozavest in vero v same sebe in v koncept samovlade (ibid.). Posledice velike vojne so se najbolj izrazile v eni izmed največjih in najbolj razvitih držav na stari celini, Nemčiji. Nemčija je tudi država, v kateri se je fašistična ideologija razvila do absurdnih razsežnosti (Mann, 2004: 140). Razmere po vojni v Nemčiji so bile kaotične. V Weimarski republiki se je mlada demokracija soočala z mnogimi zgoraj omenjenimi težavami, kot navaja tudi Geary: »Med temi so bile diplomatske in gospodarske težave, ki jih je povzročil versajski sporazum, problemi, ki so izhajali iz nove ustave, pomanjkanje demokratičnega konsenza, inflacija v prvih letih republike in nagel padec cen pred njenim koncem.« (Geary, 1995: 30). Vendar pa je pri, kot pravi Geary, »takemu tradicionalističnemu pristopu« (ibid.), potrebno biti previden, kljub temu da mu lahko zaupamo. Opozoriti je namreč potrebno na
1 Z veliko vojno se nanašamo na prvo svetovno vojno (WWI).
to, da se vse te težave niso nakopičile istočasno, vendar so se v daljšem časovnem obdobju (ibid.).
Weimarska republika je podedovala politične in socialne napetosti, katerih korenine segajo v zapoznelo nemško nacionalno cesarsko državo in so se med veliko vojno še bolj zaostrile. Te napetosti so odločilno vplivale na vzpon in krepitev protidemokratičnega,
nacionalsocialističnega gibanja na nemški skrajni desnici (Thamer, 2009: 51). Njena
demokratična ureditev je bila razglašena v težkih okoliščinah in je bila že v začetku obsojena na propad. Na to nakazuje Schulze, ki za to navaja dva razloga: »prvič zato, ker se nemška demokracija ni porodila iz lastnih moči strank in parlamenta, marveč kot poslednji izhod nemočnega generalštaba. Drugič pa zato, ker je Weimarska demokracija nastala v
najslabšem možnem trenutku, v trenutku poraza, s katerim sta njen nastanek in njen raison d'etre ostala za zmeraj povezana.« (Schulze, 2003: 280). Poraz in narodno ponižanje sta v desno usmerjenih strankah v Weimarski republiki vzpodbudila sovraštvo do demokracije ter socialistične politike (Geary, 1995: 31). V začetnem obdobju Weimarske republike, med leti 1918 in 1923, so nemškim nacionalistom na nemški desnici skrbi povzročale tudi nemška revolucija novembra 1918, nastanek množičnega komunističnega gibanja ter pogoji versajskega mirovnega sporazuma, objavljeni poleti 1919 (ibid.). Ti pogoji so bili za
Nemčijo, ki je bila skupaj z Avstro-Ogrsko odgovorna za izbruh velike vojne, nesprejemljivi.
Naloženo ji je bilo veliko finančno breme v obliki odplačevanja finančnih reparacij, ki je še povečalo finančni dolg že tako zadolžene države (ibid.) Nemčiji so bile poleg tega odvzete njene kolonije, nekatera ozemlja na vzhodu je prevzela Poljska, ozemlji Alzacije in Lorene pa sta bili priključeni Franciji. Vse te izgube ozemlja niso vplivale le na narodni ponos, temveč so pomenile tudi velik udarec za nemško gospodarstvo, namreč izgubili so zaloge lignita, močno tekstilno industrijo ter nahajališča železove rude v Loreni (ibid.) Poleg tega je Versajski sporazum določal tudi zaplembo nemške trgovinske ter vojne mornarice in
omejitev velikosti vojske. Poleg tega je bilo nemško ljudstvo prikrajšano za enake pravice samoodločbe kot so jo imeli Poljaki in Čehi (Geary, 1995: 32). Vsi ti pogoji so še dodatno podkrepili nacionalistična gibanja. Kot piše Geary: »To je bila tudi stalna tema govorov nemške ljudske stranke in tudi nacistov samih, obenem pa je bil to tudi dejavnik za pridobivanje volilne podpore.« (ibid.).
Drug pomemben dejavnik, ki je pripomogel k propadu republike in vzponu nacizma, je tičal v značaju ustave Weimarske republike. Izpostavljena sta pred vsem dva vidika: nemajhna pooblastila, ki jih je imel predsednik republike (le-ta je imel pooblastila za vladanje z izrednimi ukrepi), in uvedba absolutno proporcionalnega predstavniškega sistema (Geary, 1995: 33). Pri tem je pomembno omeniti, da so določeno vlogo igrala tudi osebna in politična stališča predsednika republike (Geary, 1995: 34). Absolutno proporcionalni predstavniški volilni sistem je imel posledice, kot so preživetje manjših političnih strank, saj je pomenilo, da kolikor odstotkov glasov je stranka dosegla, toliko sedežev je dobila v parlamentu. To je vzpodbudilo hitro nastajanje novih političnih strank. Težavno, nemogoče pa je bilo, da bi si v takšnem sistemu katera izmed strank pridobila absolutno večino, za to so bile vlade vedno koalicijske, kar je bil tudi pomemben dejavnik za vzpostavitev nacizma (ibid.). V tem primeru je pomembno vlogo igrala narava politične stranke. V Weimarski republiki sta si z interesi nasproti stali zlasti dve stranki, ki sta ločevale socialno-ekonomske interesne skupine. SPD je bila v navezi s sindikati in je zastopala delavce, medtem ko je nemška ljudska stranka zagovarjala velike poslovne interese. Ta razkol je pomembno prišel do izraza v času gospodarske depresije (Geary, 1995: 35). Kot piše Geary: »Prav nesposobnost teh dveh strank, da bi se sporazumeli o vprašanju financiranja podpore nezaposlenim, je v letih 1929–30 povzročila propad velike koalicije in na ta način omogočila začetek obdobja
predsedniške vladavine.« (ibid.). Drugo težavo za obstoj nemške demokracije je predstavljalo dejstvo, da precej strank nikoli ni sprejelo demokratičnega sistema. Tu so se zlasti
nacionalisti obračali k pol avtokratski ureditvi, ki jo je utelešalo cesarsko obdobje. Po letu 1928 je konec demokratičnega konsenza omogočil razpad republike (Geary, 1995: 36).
Velik in pomemben historični dejavnik za vznik in vzpon nacizma in za razpad Weimarske republike so predstavljale gospodarske krize in z njimi povezane finančne težave. Prvi ekonomski problem, ki je nastopil ob koncu velike vojne, je bil prehod na mirnodobno gospodarstvo. K povečani brezposelnosti je prispevala demobilizacija vojakov in ukinitev vojne industrije. Nezaposlenost je pozimi 1918–19 narasla na milijon Nemcev in je bila osredotočena le na nekaj mest, ki pa so bila politično nestanovitna. Vendar je brezposelnost hitro začela upadati v povojnem gospodarskem razcvetu. Nato sta glavni ekonomski sistem začela predstavljati visoka stopnja inflacije ter hiperinflacijo, ki ji je sledila. Posledica tega je bila hitro in stalno pešanje kupne moči, množične stavke v letih 1919–22 ter vzpon
levičarskih politik. V času hiperinflacije, ki je sledila leta 1923, je denar izgubil vso vrednost.
Upokojenci, invalidi, odvisni od prihrankov, ter rentniki, so bili na ta način uničeni (Geary, 1995: 36–37).
Pa vendar inflacija ni pomenila popolne katastrofe. V tem času so padale cene, primarnim proizvajalcem je celo pomagala. Kljub poizkusu nadzora cen hrane se kmečka skupnost v času 1919–23 ni odločila za podporo desničarske politike, kot je storila kasneje leta 1928, ko je predstavljala bazo volilnega telesa nacističnega vzpona. Razlog za to je tičal v tem, da se je kmetom povečal dohodek zaradi cen hrane, kasneje jim je ta drastično upadel (Geary, 1995:
38). Inflacija je poleg tega dobro vplivala tudi na poslovne interese, namreč odpisovala je dolgove na bankah, zniževali so se relativni stroški. Visoko povpraševanje po izdelkih je povzročila devalvacija nemške marke na mednarodnih trgih, kar je pomenilo nizko ceno nemških izdelkov v tujini ter visoko ceno tujih izdelkov v Nemčiji. Gospodarski razcvet se je podaljšal do 1923. Tako je prišlo do paradoksa, inflacija ni uničila kmečke skupnosti, hkrati pa ni škodila velikim poslovnim interesom (Geary 1995: 38–39).
Sistem je ušel iz rok leta 1923, ko je devalvacijo nemške marke prehitela stopnja inflacije.
Tej pa se je pridružila še zasedba Porurja. To je povzročilo gospodarski zlom, zapiranje podjetij in odpuščanje delavcev. Na prehodu iz 1923 v 1924 je stopnja brezposelnosti predstavljala 20 odstotkov. To je povzročilo porast političnega radikalizma (Geary, 1995:
39).
V vsej tej povojni mešanici revolucionarnih gospodarskih, ekonomskih in družbenih pretresov so se kot posledica razvila mnoga protestna in bojno organizirana gibanja.
Prepoznavni so bili predvsem po militantni antiliberalni, antimarksistični in proti meščanski drži. Razvile so organizacijske in akcijske oblike, ki so, nasproti vladi in parlamentu, pridigale politični boj. Posegali so po terorističnem zastraševanju in nasilju. Takšnim gibanjem je bilo za vzor fašistično gibanje Benita Mussolinija v Italiji. Po njem se je
zgledovala tudi NSDAP, katerega član in kasneje vodja je postal Adolf Hitler (Thamer, 2009:
53).
Obdobje med 1924 in 1928 je bilo na videz mirno, vendar se je v tem času Weimarska republika vedno bolj začela naslanjati na tuje finance, zlasti na posojila s strani ameriškega kapitala. Tako je bila država zelo občutljiva na dogajanje na mednarodnih borzah, kar se je
potrdilo z zlomom Wallstreeta oktobra 1929. Gospodarski zlom je republika doživela v času med 1929–33. Prezadolženi so postali zlasti kmetje, ki so začeli izvajati nasilje nad pobiralci davka in lokalno oblastjo. Ravno to kmečko krizo pa je izkoristila NSDAP, saj je na
ruralnem območju Schleswig-Holsteina in Spodnje Saške pridobila veliko bazo podpornikov.
To je stranka znala spretno izkoristiti in jih je vključila v svojo propagando, ki je bila prej namenjena zlasti meščanskemu srednjemu razredu (Geary, 1995: 40). NSDAP je kmete pridobila na svojo stran z obljubo zaščite kmetijstva pred tujo konkurenco, zaščite kmetov in znižanja davkov (Geary, 1995: 42).
S svojevrstnimi težavami se je spopadala tudi industrija. Težki industriji je padala donosnost, sledili so spor v Porurju in številni so postali brezposelni. Uvajanje taylorizma, tekočih trakov in nadzor nad delom so prinesli s seboj intenzifikacijo dela, povečanje števila nezgod pri delu in bolj organizirano delo. Posledica tega pa je bilo zmanjšanje števila delovnih mest, povečal se je nadzor nad tem, kako delavec izkorišča delovni čas, prišlo je do ponovne delitve dela. Običajna in ciklična brezposelnost sta postali stalnici. Velika industrija se je zaradi slabe ekonomske slike upirala davkom za socialno pomoč in sindikatom, nižala je tudi plače delavcem. Mnoga podjetja je stanje pripeljalo do bankrota ali do množičnega
odpuščanja delavcev. Aprila 1932 je bilo v republiki brezposelnih skoraj 6 milijonov ljudi.
Na udaru pa so bili tudi manjši proizvajalci. Občutek so imeli, da jih poleg veleindustrije in veletrgovin spodriva tudi delavsko gibanje, ki so ga videli kot tistega, ki si viša mezde. To so znali izkoristiti Hitler in njegova stranka. Manjši podjetniki in predstavniki protestantskega nižjega srednjega sloja so pomenili jedro nacistične podpore (Geary, 1995: 41–43).
Opisane historične razmere v Weimarski republiki so ustvarile klimo za vzvode in razcvet fašizma, ki ga je poosebljalo nacistično gibanje in stranka NSDAP. Zgoraj zapisane razmere in njihov vpliv za nastanek skrajnih gibanj pa lahko povzamem z besedami Thamerja:
»Množično učinkovitost in politične uspehe so dosegla tam, kjer tradicionalni meščansko- liberalni strankarski sistem ni bil več sposoben sestaviti stabilne večine in je politično- socialna mobilizacija z močnim levim gibanjem vznemirila meščanski tabor; kjer se je socialnim krizam sistema in orientacije pridružila obremenjenost nacionalne identitete s porazom v prvi svetovni vojni in z mirovno ureditvijo, ki so jo ljudje občutili kot nacionalno sramoto in poziv k radikalni reviziji politike.« (Thamer, 2009: 53–54).
V nadaljevanju bom prikazal, na kakšni ideologiji je slonelo nacistično gibanje in kako je le ta ideologija, na katero je ključno vplivalo zgoraj omenjeno dogajanje, vplivala na življenje v Nemčiji in kakšno vlogo je imela v času vojne.
3. Nacistična ideologija
–radikalizacija fašizma
Povezovanje fašizma in nacizma, kot sem nakazoval zgoraj, nikakor ni naključno. Nasprotno, njuni ideologiji sta medsebojno močno povezani, saj se je Hitlerjeva nacistična stranka po prevzemu oblasti leta 1933 trdneje in radikalneje oprijela fašizma (ibid.), katerega temelji izhajajo iz Italije. Fašistična in nacistična ideologija si delita nekatere temeljne koncepte, kot so iracionalnost, totalitarizem, elitizem, militarizem in imperializem ter sta nasprotovali vrednotam zahodne civilizacije: enakopravnosti, človeškemu dostojanstvu, pravici do svobode, racionalnosti, objektivni presoji in miru (Baradat, 2012: 245). Hitler je prav tako zavračal celoten sistematični socializem. Vrednote, ki so stopile v ospredje v nacističnem pogledu na svet, so bile spontanost, antibirokratizem, družina in tekmovalnost (Payne, 1980:
88). Pomembno razliko, zaradi katere pa sem uporabil izraz radikalizacija fašizma,
predstavlja rasizem in abstraktna teorija države, na katero se je osredotočil nacizem. Razliko je predstavljalo tudi dejstvo, da je bilo nemško ljudstvo bolj pripravljeno sprejeti
reakcionarni iracionalizem (Baradat, 2012: 245). Fašizem in nacizem odlikuje dejstvo, da dajeta prednost akciji pred dogmami, na kar nakazuje tudi to, da večina pripadnikov ni nikoli prebrala strankinega programa, ki ga je Hitler zapisal v Mein Kampfu (Mann, 2004: 141).
3.1. Iracionalizem
Ideologije, ki zavračajo osnovne temelje zahodne civilizacije, med katere sodi tudi
racionalnost in možnost racionalne presoje, uvrščamo med reakcionarne ideologije. V Evropi je racionalnost v ospredju od razsvetljenstva dalje, ko se je človeško bitje začelo dojemati kot inteligentno, ki lahko z razumom izboljša kvaliteto življenja. Hkrati ko začnemo zavračati racionalno presojo, zavrnemo in zavržemo objektivno resnico. Tako fašizem kot nacizem zavračata oboje. Objektivno resnico vidita kot nepotrebno in trdita, da racionalno
razmišljanje pomeni povezovanje naključnih dejstev, ki med seboj nimajo povezave.
Nacistična ideologija resnico predstavlja kot subjektivno kvaliteto, ki je dana le obdarjenim posameznikom, čigar duh, volja sta večja od ostalih posameznikov v družbi. Takšna oseba naj bi instinktivno prepoznala resnico, ostali pa morajo temu prisluhniti. Resnico prenašajo
na širšo družbo. Za podkrepitev iracionalnosti je Hitler uporabil teorijo mita, katere avtor je Georges Sorel. Bistvo te teorije za nacistično ideologijo je, da resnica ni pomembna za vodjo.
Pomembno je tisto, kar množice rade slišijo. Ustvarjeni so bili novi miti, ki so bili namenjeni mobilizaciji množice in njeni usmerjenosti k dejanjem, iz katerih naj bi izviralo bistvo in smisel. Za mobilizacijo množic pa je veliko vlogo odigrala »tehnologija fašizma«, mikrofon (Baradat, 2012: 246). Pri tem je prišel do izraza Hitlerjev talent za javno nastopanje, ki je znal slišati želje ljudstva, jih jasno imenovati in na preprost način projicirati nazaj
prebivalstvu (Schulze, 291). Hkrati svojemu občinstvu na ta način ni dajal časa za razmislek o izrečenih besedah. Mit pa je izrazito vlogo odigral v Nemčiji, kjer sta mitologija in folklora vedno predstavljala pomembno vlogo, zlasti mit o arijskem ljudstvu. Beseda ljudstvo, nemški izraz volk, je v Nemčiji pridobila drugačen pomen. Pomenila je, da so Nemci več kot le ljudstvo, osredotočalo se je na njihovo notranjo moč, ki je povzdigovala nemško ljudstvo nad ostale (Baradat, 2012: 246–247). Iracionalnost in mitologijo so nacisti gradili na trdih
filozofskih in ideoloških temeljih, ki so jih podkrepili z deli vplivnih filozofov in vplivnih ljudi v 19. in 20. stoletju, kot so: skladatelj Richard Wagner, Johann Fichte, Heinrich von Treitschke in najvplivnejši med vsemi, 'filozof Tretjega rajha', Friderich Nietzsche (Baradat, 2012: 248–249).
3.2. Rasizem, posebnost nacizma
Fašistična ideologija je imela nizek prag tolerance do etničnih in kulturnih razlik. Z rasizmom pa je le-ta dosegla dodatne ekstreme in se radikalizirala v nacizmu, ko so želeli doseči rasno čistost (Mann, 2004: 1). Rasizem in zlasti antisemitizem sta bila v nemški družbi prisotna že dlje časa, do izraza pa sta začela prihajati ob koncu 19. stoletja, zlasti pa v začetku 20. stoletja. Prav tako kot iracionalnost je bil tudi rasizem temelj filozofov Arthurja de Gobineaua in Houstona Stewarta Chamberlaina. Oba filozofa sta svoje teorije podkrepila z mitom o arijski rasi in ji pripisovala superiorno moč nad ostalimi narodi. Arijci naj bi predstavljali temelj vsake civilizacije, vendar so s stikom z ostalimi ljudstvi skozi generacije začeli zgubljati svojo moč, za to je čistost rase postajala ogrožena. Chamberlain je verjel, da je arijska rasa zgradila vso svetovno civilizacijo. Nemci naj bi bili še poslednji Arijci, ki pa naj bi jih najbolj ogrožali Judje, ki so predstavljali zlo (Baradat, 2012: 252). To dejstvo je seveda zmotno, saj je populacija judovskega porekla v Nemčiji v tistem času štela le 0,76 odstotka celotne populacije (Mann, 2004: 141). Zagovarjali so tezo, da bo nemško ljudstvo
osvobojeno le, če se bo znebilo sovražnikov in se bo nacija očistila. V tem se je kazala fašistična agresija v dejanjih. Nacisti so državo dojemali organsko, zato so etnične manjšine dojemali kot tujke, ki uničujejo nacijo (Mann, 2004: 4). Delitev na dobre Arijce in Jude kot predstavnike zla je Hitler uporabil v svoji antisemitski kampanji. Hitler je rase sveta uvrstil v tri rasne kategorije: kreatorje kulture, te so predstavljali Arijci, Angleži, Nizozemci in
skandinavska rasa. Pod to skupino je sledila rasa, ki je vzdrževala kulturo: Azijci, latinska ljudstva ter Slovani. V tretjo kategorijo pa sodijo Romi, temnopolti in Judje. Označil jih je za uničevalce kultur, ki se jih je potrebno znebiti. Rasizem je v nacistični Nemčiji pripeljal do preštevilnih ekstremov, kot so evgenika, sterilizacija tisočih mentalno ali psihično prizadetih ljudi, izvajanje medicinskih eksperimentov, suženjstvo, zapiranje v koncentracijska taborišča, svoj vrhunec pa je rasizem dosegel s sistematičnim pobijanjem v holokavstu (Baradat, 2012:
253–254).
3.3. Totalitarizem
Totalitarizem, kot piše Gottfried, se razlikuje od avtoritarne države in starejših načinov vladanja. Definira ga kot problem dvajsetega stoletja, ki ga pooseblja nacistična država. Gre za radikalno antitradicionalen, antiliberalen sistem (Gottfried, 2015: 1). Način totalnega vladanja imenujemo diktatura. V totalitarni državi politični voditelj, v primeru Nemčije fürer, nadzira vse institucije v družbi in jih uporablja v politične in funkcionalne zadeve. Pod nadzorom ima tako vlado, politično stranko, ekonomijo, cerkve, medije, izobraževalne in kulturne ustanove. Aspekti, ki jih nadzira, se uporabljajo za namene politične manipulacije (Baradat, 2012: 254). Gottfried piše, da lahko za nacizem uporabljamo tudi izraz »politična religija«, ki ga je skoval Emilio Gentile. Nacizem je absorbiral nekatere religijske prvine.
Zamenjali so krščanske doktrine o odpustkih in sprave v boga, z verjetjem v zemeljskega rešitelja, ki ga predstavlja veliki vodja, ter odpuščanje skozi politično prakso (Gottfried, 2015: 2). Prav tako so fašisti avtoritarno korporativno državo videli kot edino, ki lahko rešuje socialne, ekonomske in gospodarske krize (Mann, 2004: 2). Koncept statizem je na podlagi Heglove teorije oblikoval Mussolini. Hegel je trdil, da se ljudje izpopolnjujejo s tem, ko služijo državi in se popolnoma osvobodijo, ko postanejo njen subjekt. Vendar Hegel ni zagovarjal totalitarne države. S segmenti Heglove teorije je Mussolini izoblikoval lastno
teorijo. V svoj prid je uporabil že omenjeno teorijo organske države. Trdil je, da državo sestavljajo posamezniki, vendar je skupna pot pomembnejša od posameznikove. Pomembna je postala volja države. Posamezniki se morajo popolnoma podrediti volji države. Tistega, ki se ni pripravljen podrediti, je potrebno odstraniti (Baradat, 2012: 256). Kot piše Schulze:
»Cilj je bil preobrazba naroda v družbeno razčlenjeno, a politično homogeno množico, ki pozna eno samo voljo – voljo voditelja, in eno samo vrednoto – narod.« (Schulze, 2003:
296). Za naciste je imela država le posredno vlogo, predstavljala je le polje za ohranitev arijske rase in za identifikacijo z vodjo. Nacistična totalitarna država se je utrdila s popolno politično močjo in moderno tehnologijo. Hitler je izpopolnil diktatorski način vladanja, pri tem pa je pomembno vlogo odigrala propaganda, ki jo je Hitler uporabil kot politično orožje.
Ljudi je manipuliral z uporabo simbolov, barv, emocij, patriotično strastjo in ustvarjal
družbeno histerijo (ibid.). Na ta način se je ljudstvo še veliko bolj zlilo v organsko nacistično Nemčijo (Schulze, 2003: 297).
3.4. Elitizem
Hitler se je pri teoretiziranju elitizma, tako kot Mussolini, naslonil na Hegla. Trdil je, da si ljudje med seboj niso enaki. Nekateri so bolj inteligentni, nekateri močnejši, nekateri bolj talentirani. Če trdimo, da so ljudje enaki, ignoriramo očitno in zavračamo naravna dejstva.
Na podlagi tega lahko ljudje na različne načine služijo državi. Tako si tisti, ki nudijo
najboljše usluge, zaslužijo največje ugodnosti. Če bo vsak človek pripeval družbi največ kar zmore, bo ta prišla do najboljšega možnega rezultata. Hitler je v tem videl težavo
demokracije. Zagovarjal je, da mora biti politična oblast v rokah elite. Demokracija z enakopravnostjo uničuje državo, saj omogoča dostop v politiko nižjim družbenim slojem. V Nemčiji so elito predstavljali tisti, ki naj bi poosebljali čisto arijsko raso. Ena oseba v družbi pa je še posebej izstopala, to je bil vodja, fürer. Njegova moč ni bila nekaj, kar bi se dalo racionalno razumeti, preprosto je obstajala. Fürer je bil nepogrešljiv in nezmotljiv.
Skristaliziral je voljo nacije. Ljudje niso smeli spraševati, ubogali so ukaze (Baradat, 2012:
256–257).
3.5. Imperializem
Imperializem je postal najvišje in najpomembnejše zastavljen cilj v nemški družbi. Kot piše Schulze: »Večinoma je šlo za revizijo rezultatov prve svetovne vojne in pogosto še za
oddaljene teritorialne cilje: Nemci da so 'ljudstvo brez prostora', njihov naravni razvoj da ovirata tesnost in prenaseljenost srednje Evrope in za to je nujna prosta razrešitev Nemčije na vzhod in pridobitev novih kolonij.« (Schulze, 2003: 290). Tako si je Hitler zastavil cilj zagotoviti prostor za nemško nacijo. Nemško nacijo je videl kot prevladujočo nacijo v Evropi in kot tisto, ki mora nadvladati ostale. Cilj po osvajanju ozemlja je postal nacionalni mit.
Verjetje, da gre za organski proces, če močnejši nadzira šibkejšega, je Hitler črpal iz socialnega darvinizma. To je projiciral na idejo o osvajanju ozemlja. Ideja o zasedanju ozemlja je prišla do realizacije in vrhunca v drugi svetovni vojni.
3.6. Militarizem
Vojska in vojno stanje sta v nacistični stranki in kasneje v nacistični Nemčiji predstavljali temeljno družbeno organizacijo (Mann, 2004: 4). Ideologija je vojno videla kor primarni cilj.
Vojna je umetnost, duševna kreativnost in pozitiven pogled na svet. Ljudje smo ves čas v vojni. Vojno stanje bi moralo biti prisotno ves čas. Mir so videli kot negativno stanje, v mirnih obdobjih prihaja do družbenih nemirov, dolgotrajen mir oropa družbo njene vitalnosti, njenih vrednot. Hitler je temu dodal še rasistično dimenzijo, pri čemer pa se je naslonil na von Treitschkejevo teorijo o vojni. Vojno je videl kot nujno, saj v njej dominantne države nadvladajo šibkejše. Videna je kot je normalno stanje človeškega življenja. Vsa družba je bila za to organizirana za pripravo na vojno, tako je tudi delovala. Temu se je podredilo delovanje šole, služb, volje, ekonomije (Baradat, 2012: 260). Fašizem je bil vedno uniformiran, oborožen, nevaren in radikalen do obstoječega sistema (Mann, 2004: 4). Ta vojaški ustroj nacistične države, ki je poudarjal enotno-množični značaj, pa ni bil v skladu z odnosi vojaške nadrejenosti in poslušnosti, kot je bilo tradicionalno. V nacistični državi se je uveljavilo načelo voditelja, fürerja, in njegovih privržencev, ki je s svojo karizmo postal jedro nacije, kult vodje. Ljudje so ga fanatično podpirali (Schulze, 2003: 293).
Zaničevanje miru kot vrednote, vračanje v stanje iz časa antike, kjer je prevladovalo pravilo močnejšega in je bila družba urejena glede na sposobnost za bojevanje, zavračanje
racionalnega razmišljanja, kulture, enakosti in bratstva, vsi tej koncepti uvrščajo nacizem med reakcionarne ideologije (Baradat, 2012: 261).
4. Neonacizem in radikalno desne politične stranke
Ob koncu druge svetovne vojne, kjer sta obe ideologiji prešli svoje meje delovanja, se je zdelo, da so koncepti fašizma in zlasti nacizma postali del zgodovine. Vendar temu ni bilo tako. Spomini nanj so se ohranili v Španiji pod vodstvom generala Franka ter v državah Južne Amerike in Južne Afrike (Baradat, 2012: 261). Ponovne vznike v državah po Evropi in svetu pa je, kot pišejo Baradat (2012), Wodak in Khosravinik (2013), zaznati v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja. Ponovno obnovo nacističnih in fašističnih konceptov sociolog Tomaž Mastnak umešča v čas zadnje faze hladne vojne in njen konec, ki je počasi razkrival politične obrise. Kot je zapisal Mastnak v delu Liberalizem, fašizem,
neoliberalizem: »Spremembe, ki jih je glede tega prinesel konec hladne vojne, nam dajejo misliti, da je bil antifašistični konsenz oprt na navzočnost komunizma v globalnih razmerjih:
na Sovjetsko zvezo in socialistični blok kot temeljni kamen v arhitekturi mednarodne ureditve.« (Mastnak, 2015: 81). Tako se je s koncem tega elementa sesul tudi konsenz o antifašizmu (ibid.). »Tudi vračanje fašizma v javno in politično življenje je bilo sprva diskretno,« (ibid.) piše Mastnak. V tem času je v evropskih državah, kot so Avstrija, Češka, Norveška, Nemčija, Švica, Madžarska in v mnogih drugih, vzniknilo delovanje
neonacističnih oz. radikalno desničarskih strank (Baradat, 2012: ibid.). Viden porast so doživela na evropskih volitvah leta 2014 (Benveniste in ostali, 2016: 1). Radikalno desničarske stranke povezujemo s populizmom, zato je smiselno, da populizem, kot ideologijo predstavim v nadaljevanju in skušam prikazati, kje se radikalno desničarski populizem ujema s koncepti nacistične ideologije.
4.1. Populizem
Zgodovina populizma kot koncepta sega v antiko, v čase diskurza o demokraciji. Koncept, kot ga poznamo danes, temelji na definiciji demokracije kot vlade ljudi, ki jo je razvil Abraham Lincoln. Populistično razumevanje demokracije vključuje elemente plebiscitarne demokracije. Težavo pri razumevanju koncepta pa predstavlja definicija ljudstva, saj v njem ni točno določeno, katere skupine prebivalstva to vključuje in navadno stranke same
definirajo to »ljudstvo« (Pelinka, 2013: 3). Do konca dvajsetega stoletja populistične stranke niso bile označene kot določen prototip stranke. Populizem ni bil agenda, ki bi definirala stranke, kot je bilo to značilno za liberalizem, socializem, fašizem. Videli so ga kot posebno strategijo in ne kot poseben program. Boljševiki in fašisti so ga uporabljali kot metodo za
mobilizacijo množic. Populizma so se in se ga še danes poslužujejo stranke na obeh straneh političnega spektruma, tako na levi kot na desni. To jim je omogočal njegov značaj proti elitam (Pelinka, 2013: 10). Vendar težava pri tem je, da nam populizem kot ideologija ne pove, kdo so elite in kdo to niso, kaj delajo in kaj mislijo. Za to se lahko pojavlja v mnogih oblikah (Benveniste in ostali, 2016: 5). V osemdesetih letih dvajsetega stoletja se je
populizem začel uporabljati za prebujenje in transformacijo političnih ideologij (Benveniste in ostali, 2016: 1). Populizem lahko razdelimo v tri kategorije, in sicer glede na način, kako ga gre razumeti. Razumemo ga lahko kot ideologijo, kot strategijo, kako priti na oblast in kako na njej obstati, ali kot diskurzivno prakso. Kriteriji, ki jih pripisujemo populizmu, so apeliranje celotni populaciji, da nasprotuje koruptivnim in impotentnim političnim elitam, nasprotovanje osnovnim idejam liberalne demokracije in zavračanje političnih točnosti liberalizma, izzivanje elementov liberalnega konsenza tranzicijskega obdobja, kot so
reforme, ki so usmerjene na trg dela, integracija, Evropsko-atlantske organizacije, zavračanje nacionalističnih idej (Benveniste in ostali, 2016: 6). V teh točkah je mogoče potegniti
nekatere vzporednice z nacistično ideologijo. Nasprotovanje političnim in elitam nasploh je na nek način moč najti tudi v nacistični stranki, ki je sprva nasprotovala velekapitalu. V izzivanju liberalnega konsenza pa lahko potegnemo vzporednice z nasprotovanjem temeljem zahodne civilizacije in osnovnim vrednotam Evropske unije. Med državami se koncept razlikuje. Kakšna pa so razmerja med populizmom in rasizmom, nacionalizmom in konservativnimi pogledi na Evropske družbe? Večje in bolj organizirane stranke se distancirajo od vidnih rasističnih govorov in nastopov, medtem ko so manjše stranke na političnem robu v tem pogledu bolj radikalne in ščitijo nacionalistične ideje in vrednote (Benveniste in ostali, 2016: 7).
Populizem in nacionalizem sta medsebojno tesno povezana. Sam koncept populizma z njegovim naturalističnim, esencialnim in restriktivnim prikazom ljudi in globoko kulturno povezane percepcije socialnega življenja je povezan z nacionalizmom. Veliko vlogo pri tem ima Herderjev koncept in njegov pogled na Evropsko unijo. Herder vidi nacijo kot naravno in homogeno celoto. Pomembna je individualnost posameznih nacij, saj tako ohranjajo določene specifike in unikatne karakteristike, s katerimi se pripadniki identificirajo in na podlagi katerih oblikujejo kulturne in družbene norme. Takšno razumevanje nacionalizma jasno nakazuje ekskluzivnost značilnosti zgoraj omenjene esencializacije in naturalizacije
nacije. Na ta način se na podlagi ustvarjenih norm jasno pokaže, kdo je v posamezni naciji zaželen in kdo je v njej nezaželen. V Herderjevem konceptu gre tako, kot pravi Anderson, za izmišljeno nacionalno identiteto (Anderson 1998). Z definiranjem nacije kot homogene skupnosti to tudi privede do legitimacije zavzetja teritorialnega ozemlja, ki naj bi ji pripadal na podlagi etnične meje, do katere sega. Na nacijo se tako, kot je bilo to moč opaziti že v fašizmu in nacizmu, gleda kot na organsko skupnost. Z namenom, da bi zaščitil temelje nacije, populistični nacionalizem izključuje druge, zavrača vse forme pluralizacije in drugačnosti v skupnosti. Za vzpostavljanje in prebujanje nacionalnih čustev pri ljudeh se populistični voditelji, prav tako kot pri fašizmu in nacizmu, poslužujejo mitov o izvoru. Na podlagi tega je pri populističnih strankah jasno opazno nasprotovanje imigrantski politiki, prav tako pa se pojavlja retorika, ki nasprotuje Evropski uniji. Pri nacionalnem konstruktu pa je pomembno omeniti tudi pogled na spol. Populizem večjo in pomembnejšo vlogo pripisuje moškemu spolu, saj na nacionalno skupnost gleda kot na heteropatriarhalni konstrukt. Tako je za populistične stranke značilno, da poudarjajo in opozarjajo na razlike med spoloma (Benveniste in ostali, 2016: 7–9).
Populizem je značilen tudi za nekatere leve in radikalno leve politične stranke, včasih tudi v primeru strank centra (Mouffe, 2018). Populizem kot ideologija radikalno desnih političnih strank preizkuša in se zavzema za ohranitev in obnovo konservativnih idej in vrednot v Evropski skupnosti. Moderno družbo želijo obvarovati pred grožnjami in izzivi, ki jih postavljajo migracije, klimatske spremembe, islamizem ter status LGBTQI skupnosti.
Najpomembnejšo vlogo tu igra zlasti religijska komponenta, proti kateri se populisti navadno pozicionirajo. V ideološkem in političnem pogledu se pogosto kaže močno nasprotovanje ženskim pravicam, zlasti je v ospredju pravica do splava, ki je v konfliktu z religijsko razlago. V tem kontekstu so na udaru tudi pravice LGBT skupnosti ter homoseksualcev (Benveniste in ostali, 2016: 9).
Karizma posameznika na čelu populističnih strank in skupin prav tako predstavlja eno ključnih karakteristik z osredotočanjem na močnega vodjo v kontrastu s homogeno
kolektivno identiteto. Karizmatični vodja se tako predstavlja kot rešitelj (Benveniste in ostali, 2016: 11).
Opaziti je mogoče, da populizem obuja konservativne ideje in se v marsičem na preoblečen in navidezno distanciran način ujema s koncepti in idejami, ki so se jih posluževale fašistična in nacistična ideologija. Poleg ohranjanja konservativnih idej se stikata v poveličevanju etničnega nacionalizma, ohranjanju patriarhalne družbe, pojmovanju nacije kot organske skupnosti, zavračanju in nasprotovanju ženskih pravic in pravic homoseksualcev. Veliko vlogo v primeru fašizma in nacizma ter prav tako radikalno desnega populizma igra vloga karizmatičnega vodje.
5. Razlika med novimi radikalno desnimi strankami in tradicionalnim nacizmom
Eden prvih, ki se je spustil v sistematično raziskovanje in analizo novega fenomena med populističnimi strankami, je bil Herbert Kitschelt. Kitschelt opaža, da se nova radikalna desnica in tradicionalna radikalna desnica razlikujeta v njuni agendi. Nova radikalna desnica se razlikuje po tem, da nima tako široke podpore gibanja, kot ga je imel tradicionalni
nacizem. Zanjo je značilno formalno članstvo v manjšem številu z organiziranim
aktivizmom. Volilno bazo novih radikalno desnih strank predstavlja nižji srednji razred ter modri ovratniki. V programu teh strank pa prihaja v ospredje nasprotovanje migrantom in evropski integraciji. Kot sem že omenil zgoraj, pomembno vlogo igra karizmatični vodja. Za razliko od nacizma, se v novih radikalno desnih strankah ne osredotočajo na močno
strukturirana gibanja ali na direktno podporo paravojaškim enotam. Za pridobivanje glasov se zavzemajo za ohranitev statusa quo, ki ga vidijo v času pred masovnimi migracijami, evropeizacijo in globalizacijo. Vsi ti trije procesi so začeli ogrožati nacionalno državo in nacionalne identitete. Ideal novih radikalno desnih strank je homogena, demokratična nacionalna država (Pelinka, 2013: 10).
Med novo radikalno desnico in tradicionalno pa je mogoče potegniti socialno vzporednico.
Uspeh obeh temelji na njunem vplivu in na sprejemanju njunih idej med pripadniki nižjega srednjega razreda, zlasti med tistimi, ki mislijo, da je socialno ekonomski trend v dani situaciji usmerjen proti njihovemu statusu. Počutijo se kot poraženci modernizacije. Vendar če so to skupino, ki je v modernizaciji največ izgubila, v dvajsetem stoletju predstavljali
kmetje in mala buržoazija, ki so bili glavna baza nacizma, dandanes te nadomeščajo že omenjeni modri ovratniki. Modri ovratniki predstavljajo delavski razred, v večini zaposleni v proizvodni industriji (ibid.).
V svoje programe vključujejo empirično sporen strah, ki jim omogoča lažje pridobivanje glasov, to je strah manj privilegiranih segmentov evropske družbe. Ta strah med
proletariatom in delavci v industriji povzroča slabšanje njihovega socialnega stanja in krčenje socialnih pravic. Tradicionalno leve stranke so bile v dvajsetem stoletju in so še danes ujete med segmenti boljše izobrazbe, kulturne svobode in progresivne socialne politike. Pri tem pa so pozabile na tradicionalno bazo modrih ovratnikov. Na ta način je proletariat v Evropi izgubil politično podlago. Le to jim ponujajo nove radikalno desne stranke. Žrtvam
modernizacije ponujajo, da se artikulirajo skozi jezo. Za pridobitev novih glasov so se morale radikalno desne stranke reorganizirati, prilagoditi. Avtoritarnost in totalitarne tendence poleg tradicionalnega nacionalizma, ki je značilen za tradicionalen fašizem in nacizem, danes ne bi prinesli uspeha. Potrebno je bilo izumiti novo strategijo, ki bi se izognila tradicionalnemu nacionalizmu brez ponovnega poudarjanja francosko-nemškega konflikta in ostalih etničnih konfliktov. Potrebna je bila tudi distinkcija od direktnih povezav z nacizmom in fašizmom ter preteklostjo, ki bi jih povezovala. S tem distanciranjem so radikalno desne stranke v Zahodni Evropi postale stranke brez zgodovine. Želele so se distancirati od diskurza o fašizmu in nacizmu in predstavljajo povsem novo agendo. Poizkušajo se izogibati debat, ki bi jih
povezovale z Mussolinijem ali Hitlerjem. Kadar se poslužujejo historičnega spomina, se le-ta nanaša na dogodke, ki so se zgodili pred stoletji. V nekaterih primerih se skrajno desne stranke dislocirajo od nedemokratične preteklosti, nekatere pa se poslužujejo
nedemokratičnega revizionizma (Pelinka, 2013: 11–12).
Trenuten uspeh radikalno desnih strank temelji na tem, da so uspele postati populistične. V nasprotju z fašizmom ali nacizmom nove radikalno desne stranke ne nasprotujejo
demokraciji. Niso jasno oblikovale in predstavile novih alternativ za politični sistem, kot so to storile za specifične družbene procese – zgoraj omenjene migracije in evropsko
integracijo. V večini nove radikalne stranke prav tako ne nasprotujejo konceptu temeljnih človekovih pravic, v takem kontekstu kot so jim tradicionalno radikalne desne stranke. Zanje
je značilno varovanje tradicionalnih evropskih človekovih pravic pred islamom (Pelinka, 2013: 12).
6. Tipologija radikalno desnih strank
Poleg velikega vznika in ponovne razširitve radikalno desnih strank smo priča tudi različnim tipologijam le-teh. Pogosto omenjena razlika med avtorji, na katero moramo biti pozorni, je razlikovanje med tradicionalnimi radikalno desnimi strankami in novo radikalno desnico, ki sem jo opisal že zgoraj. V tem delu se bom lotil različnih tipologij, na podlagi katerih ločujemo nove radikalno desne stranke med seboj, pri čemer pa bom navedel tudi nekaj primerov.
6.1. Desne populistične stranke z ali brez populistične preteklosti
Najboljši primer nove radikalno desne stranke, ki temelji na populistični preteklosti je avstrijska stranka FPÖ. FPÖ je nastala na temeljih močnega pangermanskega gibanja v Avstriji. Pangermansko gibanje je imelo pomembno vlogo pri priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji konec tridesetih letih dvajsetega stoletja, saj se je zavzemalo za
uresničitev velikonemškega načrta. Ko je pangermansko gibanje postalo del vzpenjajočega gibanja, so prevzeli populistični pristop. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je stranka vrnila na stare tirnice, po populističnih potezah pa je ponovno začela posegati v osemdesetih, ko je v svojo korist obrnila ksenofobijo, ki je vladala v družbi (Pelinka, 2013: 13).
Primer radikalno desne stranke brez populistične preteklosti pa najdemo v nizozemski
stranki, Stranki za svobodo. Svoje glasove in podporo je pridobila s tem, da se je osredotočila na dve specifični družbeni problematiki. To sta migracije in islamska religija, zato je stranka privzela izrazito protiimigrantsko in protiislamsko držo. Stranko za razliko od avstrijske FPÖ ne obremenjuje protidemokratična fašistična preteklost, niti se ne poslužuje
tradicionalnega rasizma in antisemitizma (ibid.).
6.2. Radikalno desne populistične stranke z agendo revizije nacionalnosti ali brez nje V tem kontekstu moramo, kot pravi Pelinka, revizionizem razumeti kot nasprotovanje
dejstvom, ki so se zgodili v času druge svetovne vojne in po njej (ibid.). Dr. Aleš Gabrič piše, da gre pri reviziji za ponoven pregled dognanj. Pri tem opozarja, da moramo biti pozorni na politični revizionizem, ki zamenjuje ideološki predznak in na ta način želi spremeniti sliko,
ki nam jo ustvari zgodovina (Gabrič, 2020). Revizionizem se zlasti osredotoča na teritorialno ureditev Evrope po prvi svetovni vojni. Tu bom izpostavil dva primera, ki sta nam blizu: prvi je italijanski revizionizem glede italijansko-slovenske meje, drugi bolj izrazit, ki je še vedno odkrito usmerjen proti razdelitvi ozemlja po prvi svetovni vojni, pa je madžarski
revizionizem (ibid.).
Drugi element revizionizma se osredotoča na liberalno demokracijo in koncept univerzalnih človekovih pravic. To se zlasti navezuje na rasistični odnos. Agresija, jeza radikalno desnih strank se je vedno odražala do družbenih skupin, ki so jih označevali za tujce – tak primer dobro ponazarjajo Turki v Nemčiji. Vendar sta tudi tu dve strani evropske desnice, med katerima je potrebno razlikovati (ibid.).
Primer, kjer se prepletata populizem in revizionizem je že omenjeni italijanski primer.
Povojna koalicija v Italiji je bila protifašistično usmerjena. Koalicijo so sestavljali krščanski demokrati, komunisti, socialisti in manjše sredinske stranke. Ta dogovor se je imenoval
»koalicija ustavnega loka«. Kot edina resna opozicija pa je obstajala stranka Fronte dell' Uomo Qualunque, ki se je zavzemala za fašistične ideje. Po letu 1947 jih je nadomestila bolj radikalno desna stranka Movimente Sociale Italia, ki je bila odprta za revizionizem
tradicionalnega fašizma. V devetdesetih letih, ko se je strankarski sistem v Italiji
reorganiziral, je postala vplivna radikalno desna stranka Lega Nord. Stranka zlasti nasprotuje centralizaciji Italije. Lega tako predstavlja tretjo vejo italijanske radikalne desnice, ki je opravila pot od populizma do revizionizma in nazaj do nove verzije populizma s posebno agendo, ki je usmerjena direktno proti italijanski državi (Pelinka, 2013: 13–14).
6.3. Radikalno desno populistične stranke Zahodne Evrope in postkomunistične Evrope Razlika med današnjim radikalno desnim populizmom v Zahodni in Severni Evropi ter post- komunistični Vzhodni Evropi je v obuditveni strategiji. Stari razkoli in predsodki do agend, ki so jih oblikovale politične stranke, se oživljajo v populističnih strankah v postkomunistični Evropi, na primer v madžarskih Jobbik in Fidesz, slovaški Narodni stranka ali v bolgarski stranki Attaka. V strankah radikalne desnice teh držav se kaže odkrit antisemitizem in etnični nacionalizem, ki je usmerjen zlasti proti manjšinam. Pogosto pride do nasilnih izgredov. To se kaže tako v državah, ki so bile del Jugoslavije, in v tistih, ki to niso bile. Kolaps
komunističnega sistema je ustvaril specifično politično okolje. Medtem ko je komunizem
zagovarjal načelo bratstva in enotnosti ter zatiral ideje nacionalizma, je bilo po njegovem koncu ustvarjeno novo polje svobode delovanja za nacionalistične segmente. V državah zahodne Evrope pa nacionalizem nikoli ni bil pod vprašajem in ni bil žrtev. Ravno vlogo nacionalizma kot žrtve prikazujejo države postkomunistične Evrope (Pelinka, 2013: 15).
6.4. Primerjava radikalno desnega populizma v ZDA in v Evropi
Populizem v ZDA se v redkih karakteristikah razlikuje od novega populizma v Evropi. Ena izmed vidnejših razlik je, da ima populizem v ZDA močnejšo religijsko fundamentalno agendo. Razliko predstavlja baza posameznikov, ki jo zastopa. Trenutni evropski populizem predstavlja revnejše sloje. Populistična stranka v ZDA, Tea party, pa ima podpornike v premožnejših delih ameriške družbe. Kot že omenjeno zgoraj, se populizem in desni populizem v Evropi osredotočata na strahove »poražencev modernizacije«, medtem ko se desni populizem v ZDA osredotoča na religijsko interpretacijo politik, ki zlasti izražajo zaskrbljenost nad usodo protestantizma. V Evropi se med desnimi populisti religija uporablja le kot kulturni konstrukt za podpihovanje nasprotja proti islamu in islamizmu, vendar je z določenimi izjemami, kot je Poljska, retorika sekularizirana. Tea party ni stranka, ampak gre za skupino pritiska, ki deluje v okvirih konzervativne Republikanske stranke. Pri evropskih desnih populističnih strankah v osnovi ne gre za gibanja, ampak za politične stranke (Pelinka, 2013: 15).
Vendar pa je med obema tipoma populizma, kljub zgoraj omenjenim razlikam, možno najti in potegniti tudi določene vzporednice, ki se dotikajo migracij in nacionalizma. V primeru ZDA gre predvsem za patriotično interpretacijo ameriškega eksepcionalizma (ibid.). Slednji je postal slogan Tea party leta 2012, ko je na predsedniških volitvah zmagal Barack Obama.
Koncept eksepcionalizma pa zajema dejstvo, da naj bi bile ZDA nacionalna država, ki ji je zaupana posebna misija, da osvobodi vso človeško vrsto, vsa ljudstva (Foner, 2013). V Evropi pa se pojavljajo že omenjena nasprotja med etničnim nacionalizmom in tujci, ki pridejo v Evropo v času migracij. V obeh primerih v ospredje stopa rasistična komponenta, kar je opazno v antisemitskih ali protiromskih potezah stranke Jobbik na Madžarskem ter nastrojenost proti migrantom iz Mehike in južnoameriških držav v ZDA (ibid.).
Največja razlika med populizmom Tea party in desnimi populističnimi strankami v Evropi pa je njena nastrojenost proti obliki države kot jo poznamo in proti pozicijam demokratične
oblasti. Desni populisti v državah Evrope se zavzemajo za kritiko močne vloge vlade v svetu ekonomije, državo vidijo kot tisto, ki mora intervenirati v ekonomiji (Pelinka. 2013: 15–16).
7. Vzpon radikalno desnih strank v zadnjem desetletju
V zadnjem desetletju smo, kot pišejo Benveniste, Campani in Lazaridis, priča izrazitemu porastu podpore strankam na radikalno desnem spektru(Benveniste in ostali: 2016: 1). Da je do tega porasta prišlo, je potrebno pogledati v obdobje kriz, ki so v zadnjem obdobju pustile in še ustvarjajo hud pečat v globalni ekonomiji in povzročajo družbene pretrese. Zlasti zahodni svet, ZDA ter države Evropske unije, je pred največjimi izzivi po drugi svetovni vojni. V ta položaj so omenjene države spravile tri večje krize, globalizacija in rastoča družbena neenakost. Finančna in gospodarska kriza leta 2008 ter njene posledice v letih 2011 in 2012, imigrantska kriza v letu 2015 in zdravstvena kriza, sredi katere smo danes in je še prezgodaj, da bi govorili o razsežnostih njenih posledic, zato njenega vpliva na porast radikalno desnih strank v tem delu ne bom omenjal. Zlasti se bom osredotočil na področje Evropske unije in na to, kako sta omenjeni prvi dve krizi pripomogli k razmahu
neonacističnih oz. radikalno desnih populističnih strank.
7.1. Finančna kriza
Finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008 in je v Evropi prišla do izraza v letih 2011 in 2012, je povzročila veliko gospodarsko škodo, padec BDP, močno se je povečalo število
brezposelnih ljudi, zlasti med modrimi ovratniki. Poleg gospodarske škode, ki jo je povzročila kriza, je prišlo do pomembnih sprememb tudi na političnem parketu v državah Evropske unije. V državah, za katere je bil značilen dvostrankarski sistem, se je le-ta zamajal in glasove tradicionalnih strank so začele prejemati populistične stranke na desnici (Funke, Trebesch, 2017).
Iz raziskave, ki sta jo opravila ekonomista Manuel Funke in Christoph Trebesch (2017), je mogoče razbrati, da so se radikalno desne populistične stranke po krizi leta 2008 bolj utrdile kot v letih pred krizo. Njihova podpora je narasla s 5 % na 10–20 %, kar jim omogoča večjo zastopanost v parlamentih po državah Evropske unije. Takšno rast podpore radikalno desne stranke beležijo v vseh državah, največji preskok pa je uspel stranki Fidesz, ki je leta 2010 prejela 53,7 % podpore. Po letu 2008 so bile mnoge države Evropske unije priča nastanku novih radikalno desnih populističnih strank in pomembno je dejstvo, da so mnoge med njimi
prestopile parlamentarni prag v rekordno kratkem času. Kot primer bom navedel Ljudsko stranko v Belgiji na volitvah leta 2010, Neodvisno stranko v Grčiji leta 2012 in stranko Dawn na Češkem, ki je parlamentarni prag dosegla leta 2013 (Funke, Trebesch, 2017).
Med posledice finančne krize moramo tako šteti tudi vzpon radikalno desnih strank v različnih dimenzijah, ki jih te stranke prinašajo in sem jih zapisal zgoraj. Omenjene stranke so postale po letu 2008 del političnega vsakdana v vseh državah Evropske unije, tudi v tistih, ki so skozi desetletja veljale za močne utrdbe proti populističnim strankam, denimo Nemčija, Velika Britanija ali Finska. Ne samo to: ravno v teh državah je bil radikalno desni populizem močan v ozadju in pripravljen za nastop na velikem političnem odru in na vstop v vlado.
Finančna kriza se je tako pokazala kot katalizator skrajno desnih populističnih strank, saj so mnoge, med njimi tudi Lega Nord v Italiji (danes se imenuje Lega) in Alternativa za Nemčijo (AfD) v Nemčiji, v obdobju po krizi postale pomembne v političnem segmentu. Pogosto smo tudi priče, da so po krizi leta 2008 mnoge od radikalno desnih populističnih strank postale tudi del koalicije oziroma izvršne oblasti. Finančna kriza je v dveh pogled pripomogla k vzponu radikalno desnih strank na političnem spektru. Prvič, kriza je razgalila pomanjkljivost sistemov in njihovega reguliranja, ki se je popolnoma sesul. To je vodilo v nezaupanje v vlade, ki so bile na oblasti in v mainstream politike. Drugič, v finančni krizi se pogosto ustvarijo konflikti med upniki in dolžniki in tako je bilo tudi v tem primeru. Zaradi tega se je dvignila raven neenakosti na nadpovprečen nivo. V tem okolju nezaupanja, nedoločnosti in nezadovoljstva so se radikalno desne populistične stranke naučile, kako dobiti glasove s ponujanjem na videz enostavnih in preprostih rešitev za kompleksne težave in z
obtoževanjem manjšin in priseljencev, da so krivi za nastale razmere v državah (Funke, Trebesch, 2017).
7.2. Imigrantska kriza
Imigrantska kriza je države Evropske unije dosegla leta 2015. Od takrat naprej večina radikalno desnih populističnih strank postavlja imigracije na vrh njihovih agend.
Predstavljajo jih kot največjo težavo, sovražnika, ki ogroža tradicionalne evropske vrednote.
Izrabljajo jih tako, da imigrante krivijo za nesposobnost integracije v evropsko kulturo in povečanje kriminalitete. Mnoge od strank so na protiimigrantski retoriki zgradile celotne
politične kampanje in uspele; kot primer naj navedem Alternativo za Nemčijo (Angeli, 2019).
Imigracije so igrale esencialno vlogo na petih nivojih rasti radikalno desnih populističnih strank v Evropi, ki jih na podlagi raziskav navaja Oliviero Angeli (2019). Prvi nivo
predstavlja ustvarjanje šoka od zunaj, ki ga je povzročila imigrantska kriza. Kriza je s seboj prinesla številne politične in administrativne izzive za številne vlade v evropskih državah, saj jih večina leta 2015 ni bilo niti politično niti administrativno pripravljenih na obvladovanje prihoda večjega števila beguncev in imigrantov. Neenotno obravnavanje imigrantov v različnih državah Evropske unije predstavlja drugi nivo in je pritegnilo množično medijsko pozornost ter pokazalo na politično razdeljenost. Enormno se je povečalo poročanje o
imigrantski krizi med letoma 2015 in 2016. Tako je na svoj način k temu prispevala masovna medijska produkcija. Med ljudmi se je začel pojavljati skepticizem nad relevantnostjo
poročanja medijev. Kar pa ni regeneriralo protiimigrantskih teženj, vendar je krepilo nezaupanje v medije. Četrti nivo predstavlja mešanje protiimigrantskih načel in vrednot s splošnim široko razširjenim nezadovoljstvom in nestrinjanjem z imigrantskim upravljanjem.
To se je prezrcalilo v glasove in podporo radikalno desnih populističnih strank, ki so stavile na sistematično vzpodbujanje in širjenje strahu, ki so ga povzročile imigracije. Tako lahko imigracijam pripišemo mobilizacijsko funkcijo za podporo ljudi v boju radikalne desnice proti vladajočim elitam. Kot zadnje, je proti imigrantski populizem odprl pot spremembam v imigrantski strategiji (Angeli, 2019).
Pomembno vlogo poleg imigracij v državah Evropske unije igrajo, kot piše Angeli, izmišljene imigracije. Najbolj oprijemljiv primer za to so države centralne in vzhodne
Evrope. V teh državah je mogoče zaznati povečano in konstantno razpravljanje o imigracijah po letu 2015, kljub dejstvu, da so sprejele bistveno manjše število imigrantov v primerjavi z državami zahodne Evrope. Glavni razlog za to je, da se s protiimigrantsko retoriko politični voditelji obračajo k dvigovanju nacionalne zavesti in nacionalnih čustev pri prebivalstvu.
Poudarjajo zlasti pomembnost nacionalne suverenosti, to pa jim pomaga mobilizirati večje število volivcev. Zaradi tega se populisti trudijo vedno znova vrniti imigracije v center medijske pozornosti. Namreč ko se imigracije zasidrajo na vrhu medijske agende in medijskega okvirja, je ta okvir težko spremeniti. Populisti vse medije, ki ne postavljajo
imigracijskega diskurza na vrh, označijo za podpornike imigracij. Skratka, diskurz o
imigracijah je dobil pomembnejšo vlogo od samega dogajanja v realnosti. Zdi se, da voditelji radikalno desnih političnih strank potrebujejo imigracije za ustvarjanje ksenofobičnega, kaotičnega vzdušja v družbi ter za že omenjeno mobilizacijo volivcev (Angeli, 2019).
8. Zaključek – Evropa pred resno preizkušnjo
Videli smo, da je za vznik radikalno desnih gibanj in političnih ideologij, kot sta bila v dvajsetem stoletju fašizem in nacizem, danes pa neonacistična gibanja in radikalno desne populistične stranke, pomemben in velik družbeni, finančni, gospodarski ali kulturni šok, ki pod vprašaj postavi vse obstoječe institucije, vrednote, prepričanja in organizacijo države ali celotne celine. V dvajsetem stoletju so takšne družbene pretrese ustvarile prva svetovna vojna, finančna kriza, ki je bila posledica le-te, revolucionarna vrenja, visoke stopnje inflacije, hiperinflacija ter velika depresija, ki je svet prizadela ob koncu dvajsetih let
prejšnjega stoletja. V enaindvajsetem stoletju pa se svet spopada z navidez manjšimi pretresi, ki pa za seboj ne puščajo nič manj radikalnih sprememb. Velike pretrese v zadnjih desetih letih v Evropi in svetu so ustvarile globalizacija, rast neenakosti, finančne krize v letih 2008 in 2011–2012 in migrantska kriza v letu 2015. Te krize so pod vprašaj postavile obstoječe vrednote in razdelile Evropo in prebivalce znotraj posameznih držav znotraj nje. Poleg velikih pretresov in historičnih trenutkov, ki pomembno vplivajo na razvoj nacizma in neonacizma, je potrebno opozoriti na podobnosti, ki jih je mogoče zaznati pri radikalno desnih populističnih strankah in nacizmu. Sam sem namreč mnenja, da je potrebno
kakršnekoli značilnosti fašizma oz. nacizma v današnjih politikah pravočasno prepoznati in na njih konstantno opozarjati. Analizo, v katerih se radikalno desne populistične stranke stikajo z nacistično ideologijo, sem predstavil po točkah, in sicer tako, da sem primerjal osnovne koncepte nacizma in jih zatem primerjal z vzorci, ki jih je mogoče zaznati v državah Evropske unije danes. Iracionalnost je, kot sem že omenil, eden izmed temeljnih konceptov nacizma, ki zavrača dognanja znanosti, objektivno resnico in napada temelje zahodne
civilizacije. Zametke iracionalnosti je mogoče najti tudi v današnjih populističnih strankah – rečemo lahko, da je iracionalnost globoko zasidrana v populizmu. To se kaže že s tem, da za kompleksne težave, kot so finančna in gospodarska kriza ter imigrantska kriza, radikalno desne populistične stranke ponujajo preproste, poenostavljene odgovore, ki pogosto
nasprotujejo nasvetom stroke. Prav tako je močno iracionalno težnjo mogoče zaznati na Poljskem, kjer so sprejeli zakon o ukinitvi pravice do splava (Easton, 2020). Prav tako kot iracionalnost je tudi rasizem močno prisoten v politikah radikalno desnih populističnih strank in ravno na rasizem je potrebno močno in vztrajno opozarjati. V nacistični Nemčiji je
rasizem temeljil na ideji, da je nemško ljudstvo arijske rase, ki jo ogrožajo Judje, ki
predstavljajo tujca v naciji, 'osrednjega Drugega', ki ogroža njihovo kulturo in obstoj same rase. To idejo lahko brez težav z določenimi popravki preslikamo v današnji čas. Voditelji radikalno desnih populističnih strank danes kot 'glavnega Drugega', ki ogroža temelje in osnovne vrednote Evropske unije, predstavljajo imigrante iz bližnjega vzhoda, pripadnike islama, ki prevzemajo vlogo Judov in na ta način igrajo na nacionalna čustva pri prebivalcih posameznih držav. Kot zelo nazoren primer lahko izpostavimo države vzhodne Evrope, zlasti Madžarsko, kjer se je vzpostavil zelo močan protiimigrantski in rasistični konsenz. Uteleša ga parlamentarna stranka Jobbik (do določene mere tudi stranka Fidesz), ki je poleg
muslimanov nastrojena tudi proti Judom, Romom in ostalih manjšin v madžarski družbi. Da je rasizem kot konflikt, ki temelji na ideji nacionalizmov, velik problem, kažejo nasilni izgredi nad manjšinami ter sam zgodovinski opomin, holokavst. Ključno je tudi obsojanje sovražnega govora. Težnja po totalitarizmu, ki je sicer tretji osnovni koncept nacizma, zaenkrat med radikalno desnimi populističnimi strankami in neonacističnimi gibanji ni tako zelo opazna, razen posameznih izjem, med katerimi izstopata zlasti Poljska in Madžarska. Na Poljskem se je populistična stranka Zakon in pravičnost (orig. Law and justice) leta 2019 utrdila na vrhu med parlamentarnimi strankami in skoraj osvojila absolutno večino s 43,5 % glasov, na Madžarskem pa je vladajoča stranka Fidesz absolutno večino dosegla na volitvah leta 2018. Na avtoritarno težnjo predsednika vladajoče stranke na Madžarskem kaže vladanje z odloki, ki so ga na Madžarskem sprejeli 30. marca 2020 zaradi spopadanja s pandemijo.
Vladanje z odloki je pomenilo, da se je parlament odpovedal svojim pristojnostim do konca krize, vodenje državi pa je prepustil vladi, kajti vlada je lahko vladala z odloki, brez da bi jih podprl parlament. Zakonodaja je veljala sicer zgolj dva meseca in pol, v tem času pa je vlada sprejela več kot sto odlokov (R. 2020). Četrti temeljni koncept nacizma je elitizem. Elitizem sem natančneje opisal zgoraj, predvideva pa, da smo si ljudje med seboj različni, vladati pa morajo tisti, ki največ doprinesejo družbi. Te tendence je mogoče zaznati pri vseh radikalno desnih populističnih strankah, saj se zdi, da je to povezano ne le z ideologijo fašizma, temveč
z neoliberalizmom in njegovim nazorom. Kot piše Tomaž Mastnak, se zdi, da je
neoliberalizem ponotranjil ideje fašizma (2015: 85). Imperialistične težnje kot peti element nacistične ideologije se prav tako kažejo pri radikalno desnih populističnih strankah.
Zanimivo je, da so te sicer bolj prikrite imperialistične težnje povezane s podobnim zgodovinskim revizionizmom kot ga je bilo moč zaznati v Weimarski republiki. Tako v primeru Weimarske republike kot tudi danes v primeru Madžarske se kaže nezadovoljstvo z rezultati Pariške mirovne konference in njenimi posledicami. Madžarska vlada niti ne prikriva želje po vrnitvi izgubljenih delov ozemlja leta 1919 (Thorpe. 2020). Prav tako je zgodovinski revizionizem prisoten v populističnih strankah drugih držav, na primer v
italijanski stranki Lega in avstrijski stranki FPÖ. Kot zadnja osnovna komponenta nacizma je ideja militarizma. Militaristična ideja je prav tako prisotna v neonacističnih gibanjih in radikalno desnih populističnih strankah, in sicer v tihi podpori paravojaških enot, katerih število se je v državah centralne in vzhodne Evrope povečalo po imigrantski krizi leta 2015.
Tiha podpora se kaže zlasti v tem, da vodilne populistične stranke ne obsojajo jasno in odločno dejanj paravojaških enot. Za takšne enote so značilni radikalno desni elementi.
Predstavljajo se kot varuhi nacionalne identitete in nacionalnih vrednot (de Liedekerke, 2016). Pomembno razliko med nacizmom in populističnimi strankami danes predstavlja tudi način komuniciranja z množicami. Če se je v prejšnjem stoletju Hitler posluževal javnih nastopov, kjer je z mikrofonom ustvarjal množično psihozo in nagovarjal široko množico, imajo danes vodje radikalno desnih populističnih strank na voljo novo dimenzijo
komuniciranja z množicami, ki doseže še večjo populacijo. To so sodobni mediji in družbena omrežja, katerih glas seže v vsak dom.
Evropska unija se je tako znašla pred enim najpomembnejših izzivov v enaindvajsetem stoletju. Pomembno bo pravočasno prepoznati in opozarjati na zametke fašizma, hkrati pa je pomembno biti previden, da katere izmed politik radikalno desnih političnih strank prehitro ne obtožimo fašističnih tendenc, saj bi jim s tem olajšali pohod in omilili posledice njihovih dejanj v prihodnosti.
9. Viri in literatura
1. Anderson, Benedict. 1998. Zamišljene skupnosti. Ljubljana: Studia Humanitatis.
2. Angeli, Oliviero. 2019. European migration policy and the rise of populism. Dostopno na https://www.vuesdeurope.eu/en/opinion/migration-and-the-rise-of-populism-how-
closely-related-are-they/, 12. 11. 2020.
3. Baradat, Leon P.. 2012. Political ideologies: Their origins and Impact. Boston: Pearson Longman.
4. Benveniste, Annie, Campani, Giovanna, Lazaridis, Gabriella. 2016. Introduction Populism: The Concept and its Definitions. V: The Rise of the Far Right in Europe.
Benveniste, Annie, Campani, Giovanna, Lazaridis, Gabriella, ur. Palgrave macmillan.
5. Dick, Geary. 1995. Hitler in nacizem. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
6. De Liedekerke, Arthur. 2016. The rise of paramilitary groups in Central and Eastern Europe. Dostopno na https://neweasterneurope.eu/old_site/articles-and-
commentary/1862-the-rise-of-paramilitary-groups-in-central-and-eastern-europe, 12. 11.
2020
7. Easton, Adam. 2020. Poland abortion: Top court bans almost all terminations. Dostopno na https://www.bbc.com/news/world-europe-54642108, 12. 11. 2020.
8. Foner, Eric. 2013. What is American Exceptionalism?. Dostopno na
https://www.ethicsandinternationalaffairs.org/2013/what-is-american-exceptionalism/, 12. 11. 2020
9. Funke, Manuel, Trebesch, Christoph. 2017. Financial Crises and the Populist Right.
Dostopno na https://www.ifo.de/DocDL/dice-report-2017-4-funke-trebesch- december.pdf, 12. 11. 2020.
10. Gabrič, Aleš. 30. junij 2020. intervju. Mladina, posebna izdaja, str. 53.
11. Gottfried, Paul. 2015. Fascism: The Career of a Concept. Northern Illianois University.
12. Mann, Michael. 2004. Fascists. Cambridge University.
13. Mastnak, Tomaž. 2015. Liberalizem, fašizem, neoliberalizem. Ljubljana: /*cf . 14. Mouffe, Chantal. 2018. For a Left Populism. London: Verso.
15. Payne, Stanley G.. 1980. Fascism: Comparison and Definition. University of Winsconsin.
16. Pelinka, Anton. 2013. Right – wing populism: Concept and Typology. V: Right – wing populism in Europe. Wodak, Ruth, KhosraviNik, Majid, Mral, Brigitte, ur. Bloomsbury University.
17. Repovž, Grega. 1. marec 2019. Poročilo fašizma. Mladina, posebna izdaja, str. 1.
18. R., J.. 2020. Madžarski parlament (začasno) odpravil Orbanovo vladanje z odloki.
Dostopno na https://www.rtvslo.si/zdravje/novice/madzarski-parlament-zacasno- odpravil-orbanovo-vladanje-z-odloki/527327, 12. 11. 2020.
19. Schulze, Hagen. 2003. Država in nacija v evropski zgodovini. Ljubljana: /*cf . 20. Thamer, Hans-Ulrich. 2009. Nacionalsocializem. Ljubljana: Modrijan.
21. Thorpe, Nick. 2020. The 100-year wound that Hungary cannot forget. Dostopno na https://www.bbc.com/news/world-europe-52903721, 12. 11. 2020.
