Gospodarska, politična in socialna tranzicija je v nekdanjih socialističnih evropskih državah pustila globoke posledice na najrazličnejših področjih. V povezavi s tranzicijo države blaginje so bile spremembam podvržene socialne in družinske politike, katerih del sta tudi skrb in varstvo predšolskih otrok. Ker pa je bila tranzicija v posamezni državi odvisna od družbenih, političnih, zgodovinskih idr. dejavnikov, tudi spremembe niso bile enosmerne. Upoštevaje dejstvo, da Slovenija ni doživela t. i. blaginjske razpoke in je ohranila velik del socialnih pridobitev iz časa socializma, se je smiselno vprašati, kaj se je zgodilo z v socializmu vzpostavljeno mrežo javnih vrtcev.
Težnje po podružinjanju varstva predšolskih otrok
Čeprav so nekdanje socialistične države na področju sistemov skrbi za otroke razpolagale z različno dediščino, saj so imele mnoge že v času socializma relativno familialistične politike (Javornik, 2012: 9) za razliko od Jugoslavije (in Slovenije), ki je imela izrazito defamilialističen pristop, so se vse v večji ali manjši meri soočile s težnjami po familializaciji. Številne vzhodnoevropske države so s prehodom v kapitalistični sistem ukinile oz. skrčile sistem javnega varstva predšolskih otrok, ob tem pa sprožile prestrukturiranje starševskih dopustov. V mnogih državah je prišlo do podaljšanja starševskega in materinskega (tj. porodniškega) dopusta, prav tako pa so se znižala starševska in porodniška nadomestila (Burcar, 2015: 196).
Na Češkem se je npr. že v prvih letih tranzicije močno znižalo nadomestilo za materinski dopust (za 21 %), prav tako pa je prišlo do podaljšanja starševskega dopusta12, ki naj bi materam omogočil, da skrbijo za otroka do četrtega leta starosti (Saxonberg in Sirovátka, 2008: 97).
12 Starševski dopust se je do leta 2001 imenoval razširjeni materinski dopust, kar pomeni, da je bil namenjen ženskam (Saxonberg in Sirovátka, 2008: 96–97).
26
Podobnih sprememb so bile deležne skrbstvene politike tudi v nekaterih drugih postsocialističnih državah (na Madžarskem, Slovaškem, Poljskem, v baltskih državah in Rusiji) (Burcar, 2015: 184–185).13 Vsi ti ukrepi so šli v smeri podružinjanja skrbi za predšolske otroke, krepitve modela enega (moškega) hranitelja družine in poudarjanja tradicionalne vloge žensk kot mater in gospodinj.
Predstave o vlogi žensk kot mater (in gospodinj) so se ob tranziciji okrepile tudi v slovenskem prostoru. V anketi slovenskega javnega mnenja se je leta 1993 s trditvijo, naj bo ženska (mati) doma, ko ima predšolskega otroka, strinjalo več kot 52 % vseh vprašanih (Jogan, 2013: 27).
Prav tako so bili na začetku 90. let visoki deleži strinjanja s trditvijo, da sta dom in družina glavna ženska želja (prav tam, str. 21) ter da celotna družina trpi, če je mati zaposlena (prav tam, str. 26). Relativno visoke stopnje strinjanja s temi in še nekaterimi podobnimi trditvami (gl. Jogan, 2013) na začetku 90. let bi lahko pripisali težnjam po utrjevanju modela moškega hranitelja družine, ki so se, kot sem pokazala v tretjem poglavju, pojavile v vseh tranzicijskih državah.
S takšnimi predstavami povezano poudarjanje vloge žensk kot primarnih skrbnic otrok se je tudi v Sloveniji kazalo v težnjah po krepitvi familialističnih politik, ki so bile vpete predvsem v diskurz o nižanju rodnosti. V tem kontekstu se je že leta 1993 pojavil predlog, da bi se dopust za nego in varstvo otroka z enega podaljšal na tri leta (Humer, 2018: 161), pri čemer bi se v prvem letu ohranilo 100-odstotno nadomestilo, medtem ko bi drugo leto znašalo 70 %, tretje pa 50 %. Takratna vlada ni bila naklonjena predlogu, zavračali so ga tudi na Uradu za žensko politiko, ki je deloval kot delovno telo pri vladi, in delodajalci. Leta 1995 je vlada predlog, ki ga lahko razumemo kot ukrep podružinjanja in ki bi se lahko odražal v zmanjšani vključenosti otrok v vrtce, zavrnila. Slovenija je ob tranziciji ohranila v času socializma vzpostavljeno shemo starševskih dopustov in jo v naslednjih letih še izboljšala (prav tam, str. 163–165).
Krčenje/ohranjanje mreže javnih vrtcev
Vzporedno s podaljševanjem porodniških in starševskih dopustov je v mnogih državah prišlo do spreminjanja v socializmu vzpostavljene mreže javnih ustanov za predšolske otroke. Pri tem je pomembno upoštevati, da so imele številne države nekdanjega vzhodnega bloka vzpostavljen t. i. dualni oz. deljeni sistem varstva predšolskih otrok. To pomeni, da so imele ločene ustanove oz. varstvene centre za otroke, stare do tri leta, in vrtce, v katere so bili vključeni otroci od
13 Čeprav so bili ukrepi podaljševanja starševskih dopustov v teh državah prisotni že prej v okviru pronatalitetnih politik (Javornik, 2012: 9).
27
tretjega leta starosti dalje. Med državami s takim sistemom so bile npr. Poljska, Madžarska in Češkoslovaška (Javornik, 2012: 10–11).14 V večjih mestih na Poljskem so v obdobju med 1989 in 2003 zaprli kar tretjino javnih vrtcev za otroke, stare nad tri leta, drugod po državi pa je bilo število zaprtih ustanov za to starostno skupino otrok še višje. Prav tako so zaprli tri četrtine varstvenih ustanov za otroke, mlajše od treh let (Burcar, 2015: 199). Na Češkem pa je bilo leta 2003 le še 60 ustanov za varstvo do tri leta starih otrok, medtem ko jih je bilo leta 1989 kar 1.313 (Saxonberg in Sirovátka, 2008: 98). Za razliko od teh držav je bil v Sloveniji vzpostavljen enoten sistem15 varstva predšolskih otrok, v katerem je varstvo vseh otrok od enega leta starosti do vstopa v šolo organizirano v okviru vrtcev. To je posredno vplivalo tudi na drugačno spreminjanje mreže javnih vrtcev.
Kaj se je torej dogajalo v Sloveniji? Kot sem že pokazala, je bila širitev mreže javnih vrtcev najbolj intenzivna med letoma 1971 in 1985. V šolskem letu 1985/86 je bilo tako že 793 vzgojno-varstvenih zavodov za predšolske otroke, v katere je bilo vključenih 75.669 otrok (SURS, 1996). Deset let kasneje (v šolskem letu 1995/96) je bilo število zavodov identično, čeprav je v vmesnem obdobju prišlo do manjšega upada, leta 1991/92 jih je bilo na primer 776 (prav tam). Če pogledamo obdobje po prelomu tisočletja, spet ni opaziti bistvenih sprememb, upoštevaje dejstvo, da je bila leta 1996 uzakonjena možnost zasebnih vrtcev (Stropnik, 2001:
265). Leta 2005/06 je bilo 777 vrtcev s 57.134 vključenimi otroki (SURS, 2006). Podatki kažejo, da se je v Sloveniji ohranila v socializmu vzpostavljena mreža vrtcev, opazen pa je tudi porast deleža otrok, ki so vključeni vanje. V šolskem letu 2005/06 je bilo v vrtce vključenih 63,6 %, medtem ko je bilo leta 1991/92 vključenih manj kot polovica vseh predšolskih otrok.
Večina otrok (94,3 %) je bilo vključenih v celodnevne programe, ki trajajo 6–9 ur na dan (Stropnik in Šircelj, 2008: 1044). V šolskem letu 2015/16 pa je vključenost znašala že 78,1 % otrok, starih od enega do pet let (v 978 javnih in zasebnih vrtcih) (SURS, 2016).
Na področju javnega varstva predšolskih otrok torej ni prišlo do nazadovanja kljub težnjam po redomestifikaciji žensk in retradicionalizaciji družbe. V nekaterih segmentih na področju starševstva in skrbi za otroke je, kot ugotavljata M. Filipovič Hrast in T. Rakar (2019), prišlo celo do izboljšanja oz. nadgradnje socialne politike. Kar zadeva javne vrtce, se je izboljšanje kazalo zlasti v njihovi kakovosti. Pomembna kazalnika kakovosti organiziranega varstva predšolskih otrok sta število otrok v skupini oz. oddelku in število otrok na zaposlenega
14 Za te države je bila sicer že v obdobju socializma značilna slabša razpoložljivost vzgojno-varstvenih organizacij za otroke do tretjega leta starosti (Javornik, 2012: 10).
15 Tak sistem ima izmed nekdanjih socialističnih držav le še Litva (Javornik, 2012: 11).
28
(Stropnik, 2001: 267). Jana Javornik ugotavlja, da je bila v mnogih vzhodnoevropskih državah z deljenim modelom varstva kakovost ustanov za otroke do tretjega leta starosti (jasli) precej vprašljiva (Javornik, 2012: 10–11). Razmerje med številom otrok in zaposlenih, med katerimi niso bile_i profesionalno usposobljene_i vzgojiteljice_i, ampak največkrat bolnišnično osebje, je bilo neugodno, posledično pa otroci niso dobili zadostne individualne pozornosti, jasli so bile prenatrpane, pogosti so bili tudi izbruhi nalezljivih bolezni ipd. Za vrtce, namenjene otrokom, starim tri in več let, je bilo poskrbljeno nekoliko bolje (prav tam). V tem kontekstu bi lahko razumeli opozorila številnih strokovnjakov in strokovnjakinj na Madžarskem, Poljskem in Češkoslovaškem, ki so opozarjali na negativne učinke, ki jih ima vključenost v varstvene organizacije (posebno jasli) na otrokov razvoj. Ta opozorila pa so bila kljub temu vpeta predvsem v diskurz zmanjšane rodnosti in povezana s težnjo po podaljševanju materinskega dopusta (Humer, 2018: 169), katere hrbtna plat je bilo zapiranje ustanov za predšolske otroke.
Tudi v Sloveniji so se s strani kliničnopsihološke in zdravstvene stroke pojavljala podobna opozorila o negativnih učinkih, ki jih lahko ima vključenost v organizirano varstvo na predšolskega otroka, vendar so v okviru strokovnih razprav prevladale utemeljitve o pozitivnem vplivu vključenosti otrok (tudi najmlajših) v enotne vrtce na njihov razvoj in učenje (Humer, 2018: 169). Pri tem so raziskovalke_ci v 80. in kasneje v 90. letih med dejavnike, ki vplivajo na otrokov razvoj, vse bolj vključevale_i tudi kakovost vrtcev (Lešnik in Marjanovič Umek, 2005: 111), kar je bila pomembna sprememba. Kot opozarja L. Marjanovič Umek, ki se je v zadnjih desetletjih intenzivneje ukvarjala z učinki vključenosti otrok v vrtce na različna področja njihovega razvoja, je namreč lahko »izmerjeni učinek vrtca na otrokov razvoj in učenje, ne glede na to, pri kateri starosti se je otrok vključil v vrtec, […] močno izkrivljen, če ne poznamo kakovosti vrtca tako na strukturni kot procesni ravni« (Marjanovič Umek, 2005:
17). Prav rezultati raziskav iz 80. in 90. let so v veliki meri prispevali k ohranitvi obstoječe mreže enotnih16 javnih vrtcev ob tranziciji, hkrati pa so ob upoštevanju različnih dejavnikov (tudi kakovosti) narekovali njihov nadaljnji razvoj (Humer, 2018: 169). Z novo zakonodajo se je tako zmanjšalo število otrok v skupini oz. oddelku. Če kakovost vrtcev spremljamo po kazalniku števila otrok na eno_ega vzgojiteljico_a, lahko ugotovimo, da se je sicer izboljševala že v obdobju socializma, a se je po sprejemu nove zakonodaje leta 1996 še izboljšala. V primerjavi z 80. leti, ko je bilo to razmerje več kot 11 otrok na eno_ega vzgojiteljico_a, je v
16 Primerjalne raziskave vplivov različnih organizacijskih oblik vrtcev na razvoj in učenje otrok so na primer pokazale prednosti skupnih oz. enotnih vrtcev v primerjavi z deljenim sistemom varstva in vzgoje predšolskih otrok (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008: 22).
29
šolskem letu 1997/98 znašalo 9,1 otroka (Stropnik, 2001: 267) in v šolskem letu 2015/16 v povprečju 8 otrok na eno_ega strokovno_ega delavko_ca (SURS, 2016).
Še en pomemben dejavnik, ki je prispeval k ohranitvi mreže javnih vrtcev v Sloveniji, pa je povezan z dejstvom, da je Jugoslavija opustila gradnjo ustanov za predšolske otroke v okviru delovnih organizacij. V državah, ki so še naprej sledile t. i. sovjetskemu modelu, je zato ob tranziciji s privatizacijo in zapiranjem podjetij prišlo do množičnega zapiranja ustanov za varstvo otrok (Humer, 2018: 168). Vrtci v Sloveniji zaradi svoje vezanosti na občine in državno financiranje ter neodvisnosti od delovnih organizacij ob tranziciji tej grožnji niso bili izpostavljeni.
Ponudniki, financiranje in dostopnost
Po drugi strani pa se je s prehodom v kapitalizem že na začetku 90. let prejšnjega stoletja odprl prostor drugim ponudnikom varstva predšolskih otrok – predvsem v tržnem sektorju. Poleg podružinjanja skrbi za otroke lahko torej osvetlim še t. i. marketizacijo. Po padcu socializma so se v vseh državah nekdanje Jugoslavije pojavili zasebni vrtci (Simic in Simic, 2019: 151). Simic in Simic (2019) denimo pišeta o močnih težnjah, pa tudi dejanskem prenašanju skrbi za otroke v zasebne vrtce v Srbiji.
V Sloveniji je bila možnost zasebnega varstva uzakonjena in regulirana z Zakonom o vrtcih, ki je v veljavi od 15. 3. 199617, čeprav so bile prve nejavne institucije za varstvo otrok vzpostavljene že leta 1991 (Stropnik, 2001: 265). Leta 1996 sprejeti zakon določa, da lahko predšolsko vzgojo izvajajo tako javni kot zasebni vrtci (Zakon o vrtcih, 1996, 1. člen) in da imajo starši pravico svojega otroka vključiti v program, ki ga izvajajo javni ali zasebni vrtci (prav tam, 9. člen). Slednji lahko na osnovi koncesije izvajajo javnoveljavne programe (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 1996, 10. člen) in so vključeni v javno mrežo, ki se organizira z namenom opravljanja javne službe na področju vzgoje in izobraževanja (prav tam, 11. člen). Sicer pa program zasebnega vrtca določi ustanovitelj, pred začetkom njegovega izvajanja pa mora pridobiti pozitivno mnenje pristojnega sveta (tj. Sveta RS za splošno izobraževanje) o ustreznosti programa (Zakon o vrtcih, 1996, 13. člen).
Glede na to, da se je ohranila mreža javnih vrtcev, ki so ponujali kakovostne storitve, ni bilo veliko prostora za drugačne oblike otroškega varstva. Leta 2000 je bilo od skupno 814 vrtcev
17 V nadaljevanju se opiram na določbe zakona, ki je stopil v veljavo leta 1996. Danes veljavni zakon je bil deležen tudi nekaterih sprememb in dopolnitev, ki jih, kjer je to relevantno za obravnavo zastavljenega vprašanja, posebej izpostavim.
30
800 javnih in le 14 zasebnih vrtcev (Čelebič, 2012: 42), od tega jih je pet izvajalo javno veljavni program, dva sta bila waldorfska vrtca, šest jih je izvajalo programe z verskimi vsebinami in sta jih financirala RKC in Karitas, eden pa je ponujal program v tujem jeziku (Stropnik, 2001:
266). Število zasebnih vrtcev je od leta 2000 sicer nekoliko naraslo, saj je bilo od skupno 978 vrtcev v šolskem letu 2015/16 zasebnih 89 (SURS, 2016).
Poleg tega je nova zakonodaja ohranila možnost varstva v vzgojno-varstvenih družinah, ki so, kot omenjeno, obstajale že v socialističnem obdobju. Zakon iz leta 1996 v zvezi s tem določa naslednje: »Vrtec lahko organizira vzgojo in varstvo otrok tudi v vzgojnovarstveni družini. Ta oblika vzgoje in varstva se izvaja na domu in jo lahko opravlja vzgojitelj ali pomočnik vzgojitelja, ki je zaposlen v vrtcu, ali zasebni vzgojitelj.« (Zakon o vrtcih, 1996, 18. člen) Leta 2008 je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o vrtcih uzakonjena tudi možnost varstva predšolskih otrok, ki ga izvaja registrirani varuh predšolskih otrok (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vrtcih, 2008, 24.a člen). S tem je ministrstvo verjetno želelo regulirati aktivnosti, ki jih na sivem trgu izvajajo neprijavljeni varuhi predšolskih otrok (Marjanovič Umek in druge, 2011: 74). Poleg javnih in zasebnih vrtcev ter vzgojno-varstvenih družin in varuhov se pojavlja tudi varstvo otrok v okviru neformalnega sektorja, kot so npr.
varstvo pri starih starših ali drugih sorodnikih ter plačane varuške, ki lahko delujejo v okviru sive ekonomije. Vse te oblike varstva pa v primerjavi z javnimi vrtci niso tako razširjene oz. se starši zanje redkeje odločajo (Humer in Hrženjak, 2016: 59–60).
K temu zagotovo pripomore dejstvo, da so vrtci ob razpadu socialističnega sistema ohranili upravičenost do subvencij. Zakon o vrtcih v 28. členu določa, da se iz proračuna lokalne skupnosti zagotavljajo sredstva v višini razlike med plačilom staršev in ceno programa ter sredstva za stroške investicijskega vzdrževanja in investicij v prostore in opremo javnih vrtcev ter vrtcev, ki delujejo na podlagi koncesije (Zakon o vrtcih, 1996, 28. člen). Zasebni vrtci in ponudniki, ki jim je bila podeljena koncesija, so glede subvencioniranja v enakem položaju kot javni vrtci. Nekateri zasebni vrtci brez koncesije pa so ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev od konca 90. let upravičeni do subvencije v višini 85 % sredstev, namenjenih za plače in materialne stroške na enega otroka v javnem vrtcu (Stropnik, 2001: 271–272). Zasebne vrtce pa sicer financirajo zasebniki in podjetja, starši pa zanje plačujejo polno ceno (Humer in Hrženjak, 2016: 58–60). V Sloveniji je subvencioniranje organiziranega varstva predšolskih otrok torej ostalo pomemben element sistema. Kar zadeva plačila staršev, zakon določa naslednje: »Osnova za plačilo staršev je cena programa, v katerega je otrok vključen. Cena programa obsega stroške vzgoje, varstva in prehrane otroka v vrtcu in ne vsebuje sredstev za
31
investicije in investicijsko vzdrževanje.« (Zakon o vrtcih, 1996, 30. člen) Pri tem »plačilo staršev določi lokalna skupnost na podlagi lestvice, ki starše razvršča v razrede, upoštevaje dohodek na družinskega člana v primerjavi s povprečno plačo na zaposlenega v Republiki Sloveniji in upoštevaje premoženje družine« (prav tam, 32. člen). Poleg tega pa zakon vključuje še določbo, ki je pomembna z vidika zagotavljanja enakih možnosti, in sicer da so starši, ki po predpisih o socialnem varstvu prejemajo denarno pomoč, plačila oproščeni (prav tam). S tem je (bila) ohranjena in zagotovljena univerzalna dostopnost vrtcev ne glede na socialnoekonomski položaj posamezne družine, pa tudi obliko zaposlitve staršev, saj se je povečala tudi fleksibilnost njihovega odpiralnega časa (Stropnik, 2001: 267).
Orisane značilnosti varstva predšolskih otrok v Sloveniji in dogajanje z njim v 90. letih prejšnjega stoletja so imeli pomemben vpliv tudi na odnose spolov. Pomen ohranitve mreže javnih vrtcev je v tem kontekstu dobro razviden predvsem iz stopnje zaposlenosti žensk, ki je bila tudi eden od dejavnikov razvoja in širitve javnih vrtcev v nekdanji Jugoslaviji. Kaj se je dogajalo z zaposlenostjo žensk v obdobju tranzicije in kako je njeno spreminjanje/ohranjanje povezano s predstavljeno ohranitvijo javnih vrtcev, pa analiziram v nadaljevanju.
Zaposlenost žensk v postsocialističnem obdobju
Razlike v zaposlenosti žensk med državami lahko pojasnimo prav s sistemi skrbi za otroke. V luči orisanega dogajanja z v socializmu vzpostavljeno mrežo javnih vrtcev v Sloveniji lahko razumemo ohranjanje visoke stopnje zaposlenosti žensk za polni delovni čas. Ob močnem poudarjanju »prave« vloge ženske in realizaciji s tem povezanih predlogov bi se lahko znižala tudi stopnja zaposlenosti žensk, vsaj v obdobju, ko imajo predšolskega otroka. Zaradi (začasnega) umika iz sfere plačanega dela bi lahko prišlo do poslabšanja njihovega položaja na trgu dela in utrditve modela moškega hranitelja družine. To je opazno v številnih postsocialističnih državah, kjer moramo nižanje zaposlenosti žensk razumeti v povezavi s krčenjem mreže javnega sistema otroškega varstva. Na Češkem je bilo na primer leta 2015 zaposlenih 46,3 % žensk z dvema predšolskima otrokoma, na Madžarskem je bil ta delež še nižji, in sicer 41,4 %. V Sloveniji pa je znašal 77,2 %, kar je močno nad povprečjem EU28, ki znaša 63,5 % (Humer, 2018: 160). Prav tako se je v Sloveniji ohranil velik delež žensk z majhnimi otroki, ki so zaposlene za polni delovni čas. Leta 1994 je imelo 88 % otrok, vključenih v organizirane oblike predšolskega varstva, starše, zaposlene za polni delovni čas (Stropnik, 2001: 269). Istega leta je bilo s skrajšanim delovnim časom zaposlenih le 2 % žensk, čeprav ta delež vztrajno narašča (Humer, 2018: 160–161).
32
Ohranitev v socializmu prevladujočega modela dveh zaposlenih staršev je gotovo povezana tudi z ohranitvijo goste mreže javnih vrtcev. Ti se navkljub povečani pestrosti ponudbe, ki se je pojavila s prehodom v kapitalizem na začetku 90. let, ohranjajo kot prevladujoča oblika varstva predšolskih otrok. Na osnovi že vzpostavljene in dobro delujoče mreže javnih vrtcev iz časa socializma se je Slovenija ob tranziciji uprla težnjam po podružinjanju in marketizaciji.
Ohranila je razvejano mrežo javnih ustanov za varstvo predšolskih otrok in si prizadevala za njeno dodatno izboljšanje, tako glede številčnosti vrtcev in povečevanja mest v njih kot tudi glede njihove kakovosti. S tem nadaljuje z razbremenjevanjem družine, in še posebej žensk v zasebni sferi ter jim omogoča zaposlenost ne glede na socialnoekonomski položaj ali kakšno drugo okoliščino, ki bi utegnila oteževati dostop do (javnih) vrtcev (npr. oddaljenost od kraja bivanja ipd.).
ZAKLJUČEK
V zaključnem delu sem prek osvetlitve nekaterih splošnejših dejavnikov tranzicije (države blaginje), ki so bili prisotni v vseh tranzicijskih državah, specifičnosti procesa tranzicije v Sloveniji in specifičnosti oz. značilnosti v jugoslovanskem socializmu vzpostavljene mreže javnih ustanov za varstvo predšolskih otrok poskušala pokazati, kaj se je na področju varstva in skrbi za otroke dogajalo ob tranziciji v Sloveniji. Slovenija je bila tako kot druge postsocialistične države v obdobju tranzicije izpostavljena nekaterim dejavnikom, ki so ogrozili socialne pridobitve iz obdobja socializma. Te so vsaj deloma razbremenile ženske, tradicionalno razumljene kot primarne skrbnice otrok, omogočile oz. olajšale njihovo zaposlovanje, s tem pa prispevale k rahljanju modela moškega hranitelja družine. Oživljanje tega modela je bilo v obdobju tranzicije povezano z več dejavniki, med drugim z demokratizacijo oz. strankarsko pluralizacijo, uveljavljanjem neoliberalne logike in okrepljeno vlogo RKC. Vpliv teh dejavnikov v kombinaciji s širšim kontekstom posamezne države pa je bil različno prisoten, zato tudi spremembe niso bile enosmerne.
V zaključnem delu sem pokazala, kako je postopnost tranzicije države blaginje v Sloveniji pripomogla k ohranitvi številnih socialnih pridobitev iz obdobja socializma. Pri tem razvejana
V zaključnem delu sem pokazala, kako je postopnost tranzicije države blaginje v Sloveniji pripomogla k ohranitvi številnih socialnih pridobitev iz obdobja socializma. Pri tem razvejana