UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
ZALA VIRANT
Tranzicija, javni vrtci in odnosi spolov v Sloveniji
Zaključno delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
ZALA VIRANT
Tranzicija, javni vrtci in odnosi spolov v Sloveniji
Zaključno delo
Mentorica: red. prof. dr. Milica Antić Gaber Univerzitetni študijski program prve stopnje: dvopredmetni študijski program Sociologija
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Hvala mentorici red. prof. dr. Milici Antić Gaber za vse nasvete in strokovno pomoč pri nastajanju zaključnega dela.
Hvala prijateljicam, ki so mi tekom študija ves čas stale ob strani in me spodbujale.
Hvala pa tudi družini za vso podporo in potrpežljivost.
IZVLEČEK: TRANZICIJA, JAVNI VRTCI IN ODNOSI SPOLOV V SLOVENIJI V zaključnem delu analiziram dogajanje z v socializmu vzpostavljenim sistemom varstva predšolskih otrok ob tranziciji v Sloveniji in vpliv njegovega spreminjanja/ohranjanja na delitev dela in odgovornosti v družini. Zanima me predvsem, kako so tranzicijske razmere v Sloveniji vplivale na v času socializma vzpostavljeno in dobro delujočo mrežo javnih vrtcev ter kakšen je bil vpliv s tem povezanih sprememb na spreminjanje ali ohranjanje obstoječih odnosov spolov. V prvem delu zaključnega dela zato najprej predstavim spolno zaznamovanost skrbstvenega dela s posebnim poudarkom na skrbi za otroke. Državni ukrepi lahko pripomorejo k prerazdeljevanju skrbi za otroke in razbremenjevanju družin, posebno žensk, pri tem, zato v nadaljevanju analiziram sisteme skrbi za otroke v povezavi z državo blaginje. Njeno spreminjanje v obdobju tranzicije predstavim v tretjem poglavju, kjer posebno pozornost posvetim tranziciji države blaginje v Sloveniji in njenemu vplivu na (ne)enakost spolov. Na osnovi predhodno orisanih tranzicijskih razmer v drugem delu zaključnega dela s pomočjo statističnih podatkov in zakonodaje analiziram dogajanje s specifičnim segmentom države blaginje – javnimi vrtci. Najprej predstavim njihov razvoj v obdobju Socialistične federativne republike Jugoslavije, nato pa analiziram težnje po prenašanju skrbi za otroke v zasebno sfero in/ali v zasebne organizacije za varstvo predšolskih otrok ob tranziciji v Sloveniji s poudarkom na 90. letih prejšnjega stoletja. Prek analize nekaterih splošnih dejavnikov, povezanih s tranzicijo (države blaginje), in specifičnih dejavnikov, povezanih z ustanovami za varstvo in vzgojo predšolskih otrok, s primerjalne perspektive pokažem, kako je kombinacija različnih dejavnikov prispevala k ohranitvi goste mreže javnih vrtcev in tudi k ohranitvi s tem povezanih odnosov spolov v Sloveniji.
Ključne besede: tranzicija, javni vrtci, odnosi spolov, Slovenija
ABSTRACT: TRANSITION, PUBLIC CHILDCARE AND GENDER RELATIONS IN SLOVENIA
In my final thesis, I analyse the development of childcare system in Slovenia, which was established during the period of socialism, and the impact of changes to or the maintenance of that system on the division of work and responsibility within the family. I am particularly interested in how transitional conditions in Slovenia influenced the network of public kindergartens, which was established and functioned well during the period of socialism, and in the impact of related changes on changes to or the maintenance of existing gender relations.
In the first part of my final thesis, I therefore present the gender-related specifics of care work, with a special emphasis on childcare. State measures can contribute to the redistribution of childcare and relief for families, particularly women, in this regard. For this reason, I then analyse childcare systems in relation to the welfare state. In the third chapter, I present changes during the transitional period and devote special attention to the transition of the welfare state in Slovenia and its impact on gender (in)equality. In the second part of my final thesis, I use, based on the previously mentioned transitional conditions, statistical data and legislation to analyse the development of a specific segment of the welfare state – public kindergartens. First, I present their development in the period of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia and then analyse trends in connection with the transfer of childcare to the private sphere and/or to private childcare organizations for preschool children during the transition in Slovenia, with an emphasis on the 1990s. Through the analysis of some general factors in connection with the transition (of the welfare state), and specific factors in connection with care facilities for preschool children, I used a comparative perspective to show how the combination of different factors contributed to the preservation of the dense network of public kindergartens and also to the preservation of related gender relations in Slovenia.
Key words: transition, public childcare, gender relations, Slovenia
KAZALO
UVOD ... 1
METODOLOGIJA ...3
SKRBSTVENO DELO IN ODNOSI SPOLOV ... 4
DRUŽBENA KONSTRUKCIJA DELITVE DELA IN VLOG MED SPOLI ...5
Vzpostavitev modela moškega hranitelja družine ...5
Konstrukcija vloge ženske kot matere in gospodinje ...6
SISTEMI SKRBI ZA OTROKE IN DRŽAVA BLAGINJE ... 8
SOCIALIZACIJA, MARKETIZACIJA IN PODRUŽINJANJE SKRBI ZA OTROKE ...9
OBDOBJE TRANZICIJE ... 12
TRANZICIJA DRŽAVE BLAGINJE ... 13
TRANZICIJA DRŽAVE BLAGINJE V SLOVENIJI ... 14
TRANZICIJA IN VPRAŠANJE (NE)ENAKOSTI SPOLOV... 15
JAVNI VRTCI ... 18
JAVNI VRTCI V JUGOSLAVIJI IN SOCIALISTIČNI REPUBLIKI SLOVENIJI ... 18
Dejavniki potrebe po organiziranem varstvu predšolskih otrok ... 18
Razvoj organiziranega in družbenega varstva predšolskih otrok v 70. in 80. letih 20. stoletja ... 19
Širjenje mreže javnih vrtcev in vključenosti otrok v organizirane oblike varstva ... 22
Ponudniki, financiranje in dostopnost ... 23
TRANZICIJA IN JAVNI VRTCI V REPUBLIKI SLOVENIJI... 25
Težnje po podružinjanju varstva predšolskih otrok ... 25
Krčenje/ohranjanje mreže javnih vrtcev ... 26
Ponudniki, financiranje in dostopnost ... 29
Zaposlenost žensk v postsocialističnem obdobju ... 31
ZAKLJUČEK ... 32
VIRI IN LITERATURA ... 34
VIRI ... 34
LITERATURA ... 34
1 UVOD
Proces podružbljanja, značilen za povojno socialistično družbo v drugi polovici 20. stoletja, se je odrazil v vzpostavljanju ter širitvi specializiranih in profesionaliziranih ustanov, ki so prevzemale naloge, prvotno v celoti prepuščene družini (Turnšek, 1993: 129). Ob upoštevanju tradicionalne delitve vlog med spoloma, vpete v model moškega hranitelja družine in ženske skrbnice, so imeli takšni ukrepi pomemben vpliv tudi na odnose spolov ter na delitev dela in odgovornosti znotraj družine. Obdobje tranzicije pa je prineslo številne spremembe tako v politični in gospodarski sferi kot tudi v sferi socialne politike, kjer se je začel proces privatizacije socialnih storitev in prestrukturiranja države blaginje (Mandič, 2012: 612). S tranzicijo so bili spremembam podvrženi številni ukrepi in pravice, ki so v času socializma razbremenjevale družine. Eden od teh ukrepov je bilo tudi javno varstvo predšolskih otrok, katerega razvoj in spreminjanje analiziram v svojem zaključnem delu. Ob upoštevanju razlik v procesu tranzicije nekdanjih socialističnih evropskih držav in specifičnosti spreminjanja države blaginje v Sloveniji se vprašam, kako so tranzicijske razmere v Sloveniji vplivale na v času socializma vzpostavljeno in dobro delujočo mrežo javnih vrtcev. V tem kontekstu pa me zanimajo še odgovori na naslednja vprašanja: V kolikšni meri je prišlo do prenosa skrbi za predšolske otroke v zasebno sfero in/ali do uvajanja zasebnih organizacij za varstvo predšolskih otrok (zasebnih vrtcev)? Kateri dejavniki so ogrožali obstoj mreže javnih vrtcev? Kateri dejavniki so prispevali k ohranitvi že vzpostavljene mreže javnih vrtcev? Kako so vse te spremembe vplivale na spreminjanje ali ohranjanje v socializmu vzpostavljenih odnosov spolov ter na delitev dela in odgovornosti znotraj družine? V povezavi s slednjim želim skozi specifični element države blaginje (tj. javne vrtce) pokazati, kako lahko države prispevajo k utrjevanju ali spreminjanju vzorcev odnosov spolov. Za natančnejšo analizo tega vprašanja bi bila potrebna osvetlitev še nekaterih drugih ukrepov, ki pripomorejo k enakopravnejši delitvi vlog (predvsem v družini), kot so na primer starševski dopusti. Teh se na nekaj točkah sicer dotaknem, a jih zaradi osrednjega vprašanja zaključnega dela ne analiziram podrobneje.
V prvem poglavju najprej opredelim skrbstveno delo. Pri tem osvetlim več definicij skrbi in skrbstvenega dela, ki jih v nadaljevanju uporabim za analizo socialnih in družinskih politik na področju skrbi za otroke, pa tudi za analizo porazdelitve varstva in skrbi med spoli v kontekstu družine. V povezavi s tem se v prvem poglavju dotaknem še vprašanja odnosov spolov, pri čemer predstavim družbeno konstrukcijo modela moškega hranitelja družine in v nadaljevanju še konstruiranje »prave« vloge ženske.
2
V drugem poglavju se osredotočim na sisteme skrbi za otroke in državo blaginje. S pomočjo več avtoric_jev predstavim različne klasifikacije porazdelitve skrbi za otroke med državo, družino in trgom, pri čemer se opiram na opredelitev skrbi, ki jo podam v prvem poglavju. Pri tem sem še posebej pozorna na prisotnost/odsotnost organiziranega varstva predšolskih otrok oz. (javnih) vrtcev.
V tretjem poglavju analiziram tranzicijo s posebnim poudarkom na tranziciji države blaginje.
Z namenom prikaza distinktivnosti procesa tranzicije v Sloveniji najprej izpostavim nekaj splošnih značilnosti tranzicije in ugotovitev glede spreminjanja države blaginje v nekdanjih socialističnih državah v Evropi. Nato posebno pozornost posvetim tranziciji države blaginje v Sloveniji. Za njeno razumevanje najprej predstavim značilnosti države blaginje in razvoja socialne politike v SR Sloveniji, nato pa predstavim proces njunega spreminjanja ob tranziciji s poudarkom na 90. letih prejšnjega stoletja. Prav tako se v tem poglavju dotaknem s tranzicijo povezanih dejavnikov, ki so vplivali na odnose spolov.
V četrtem poglavju se posvetim specifičnemu segmentu države blaginje, in sicer javnim vrtcem.
Najprej predstavim njihov razvoj v obdobju jugoslovanskega socializma s poudarkom na Sloveniji. Pozorna sem predvsem na obdobje 70. in 80. let prejšnjega stoletja. Pri tem najprej izpostavim dejavnike, ki so vplivali na potrebo po vzpostavitvi javnega, organiziranega varstva predšolskih otrok – predvsem zaposlovanje žensk in dobrobit otroka. Nato analiziram razvoj varstva predšolskih otrok in vlogo različnih akterjev pri tem ter s pomočjo empiričnih podatkov prikažem razširitev mreže javnih vrtcev. Posebno pozornost pa posvetim še ponudnikom, financiranju in dostopnosti varstva predšolskih otrok. V drugem delu četrtega poglavja osvetlim dogajanje z v socializmu vzpostavljeno mrežo javnih vrtcev v Sloveniji ob tranziciji. Najprej me zanimajo težnje po t. i. podružinjanju varstva predšolskih otrok in s tem povezano krčenje/ohranjanje mreže javnih vrtcev. Pri tem ob upoštevanju splošnih dejavnikov tranzicije, prikazanih v tretjem poglavju, ter nekaterih specifičnih dejavnikov, vezanih na ustanove za varstvo in nego predšolskih otrok, ponazorim spremembe v Sloveniji, ki jih podkrepim z empiričnimi podatki. Z namenom ponazoritve specifičnosti njenega procesa tranzicije prek spreminjanja oz. ohranjanja specifičnega segmenta (javnih vrtcev) pa na kratko prikažem, kako so se spremembe ob tranziciji v tem segmentu kazale v nekaterih drugih tranzicijskih državah.
V zadnjem delu prek zakonodaje in empiričnih podatkov analiziram ponudnike, financiranje in dostopnost varstva predšolskih otrok v Sloveniji, pri čemer sem pozorna predvsem na obdobje 90. let prejšnjega stoletja. Ker kot enega od ključnih dejavnikov potrebe po organiziranem
3
otroškem varstvu predhodno izpostavim zaposlenost žensk, me na koncu zanima, kako so njene spremembe ob tranziciji povezane s spreminjanjem/ohranjanjem mreže javnih vrtcev.
METODOLOGIJA
V prvem delu zaključnega dela s pomočjo deskriptivne metode in opirajoč se na obstoječo strokovno literaturo teoretično analiziram vprašanje skrbstvenega dela in odnosov spolov, sisteme varstva predšolskih otrok in državo blaginje ter obdobje tranzicije (s poudarkom na tranziciji države blaginje) predvsem v slovenskem prostoru. V drugem delu naloge z uporabo primerjalne metode poskušam ugotoviti, kaj se je dogajalo z v socializmu vzpostavljeno mrežo javnih vrtcev ob tranziciji v Sloveniji. Zaradi narave predmeta raziskovanja se nisem odločila za samostojno oz. primarno empirično raziskavo (npr. izvedbo intervjuja, ankete, neposrednega opazovanja ipd.), ampak za ponazoritev podobnosti in razlik v sistemih varstva predšolskih otrok uporabim sekundarno analizo obstoječih podatkov in analizo dokumentacije. Analiziram statistične podatke o številu vrtcev, otrok, vključenih vanje, in zaposlenosti žensk ter zakonodajo s področja varstva predšolskih otrok iz dveh obdobij: obdobja Socialistične federativne republike Jugoslavije (s poudarkom na 70. in 80. letih 20. stoletja) in obdobja tranzicije v Sloveniji (s poudarkom na 90. letih 20. stoletja). Čeprav se osredotočim predvsem na raziskovanje slovenskega konteksta, za ponazoritev njegovih posebnosti uporabim tudi empirične podatke o sistemih varstva in skrbi za predšolske otroke v nekaterih drugih evropskih državah. Pri tem si pomagam tudi z že objavljenimi prispevki domačih in deloma tujih avtoric_jev o razvoju, značilnostih in spreminjanju varstva predšolskih otrok v Sloveniji in nekaterih drugih državah.
4
SKRBSTVENO DELO IN ODNOSI SPOLOV
Glede definicije skrbi in skrbstvenega dela ni konsenza. V literaturi najdemo številne med seboj različne opredelitve tako na področju sociologije (družine) kot tudi na področju teorij etike skrbi (Humer, 2009: 33). Prva raziskovanja skrbi in skrbstvenega dela so se v glavnem osredotočala na neplačano, neformalno delo v družini, sčasoma pa so se pojavila razmišljanja o vlogi drugih akterjev ter »pomenu skrbi kot etične prakse in posebnega tipa družbenih odnosov« (Daly in Lewis, 2000: 283–284). Razumevanja skrbi, uveljavljena v okviru etike skrbi, so tako koristna tudi za analizo socialnih politik in javnih storitev, kot so otroški vrtci. Glavno načelo etike skrbi, ki temelji na pojmih medsebojne odnosnosti, je »da ljudje potrebujemo drug drugega, da bi dobro živeli, in da lahko obstajamo kot posamezniki le, če z drugimi navezujemo razmerja skrbi« (Sevenhuijsen, 2003: 19). Skrb je v okviru etike skrbi pomembna v različnih družbenih sferah, ne le v družini. Takšen pogled zato nasprotuje povezovanju skrbi s specifičnimi, stereotipnimi vlogami spolov, ki gredo v smeri romantizacije in privatizacije skrbi ter skrbstvenega dela kot dela žensk v zasebni sferi (prav tam, str. 20). Mary Daly in Jane Lewis sta denimo razvili koncept socialne skrbi (angl. social care), ki jo razumeta kot aktivnosti in odnose, ki se nahajajo na presečišču države, trga in družine (Daly in Lewis, 2000: 285–286).
Takšno razumevanje skrbi je uporabno za analizo razlik med politikami držav blaginje ter njihovih sprememb in razvoja.
Vseeno pa je pomembno opozoriti na povezanost skrbstvenega dela in skrbi z vprašanjem odnosov spolov. Majda Hrženjak skrbstveno delo opredeli kot skrb zase in za druge (npr. nege potrebne člane_ice družine), nanaša pa se na razširitev neformalnega, domačega dela žensk (Hrženjak, 2007: 25). Ker se skrb ideološko povezuje z določenimi dejavnostmi in lastnostmi, ki naj bi bile bolj značilne za ženske, jo lahko razumemo kot spolno zaznamovano prakso. Ta je povezana z delitvijo dela v več kontekstih (Humer, 2009: 40). V kontekstu družine, ki ga obravnava sociologija družine, se pojem skrbstvenega dela in skrbi na splošno povezuje s pojmom domačega ali družinskega dela (prav tam, str. 54), ki je vezano na dom in družino, pri čemer se prvo nanaša na vse neplačano delo v zasebnosti, drugo pa na vse neplačano delo v družini. Ob tem lahko izpostavim še gospodinjsko delo, ki je razumljeno kot del domačega ali družinskega dela, pomemben za preživetje in reprodukcijo delovne sile (Rener, 2000: 285).
V nadaljevanju se osredotočim na delitev skrbstvenega dela in skrbi za otroke v družini oz. v zasebni sferi, zato izhajam iz definicije, ki se je uveljavila v sociologiji družine. Ker je izvajanje skrbi in skrbstvenega dela (v družini) spolno določeno, se osredotočim na družbeno in ideološko konstrukcijo vlog spolov, ki je pomembna za razumevanje porazdelitve skrbi (za otroke).
5
DRUŽBENA KONSTRUKCIJA DELITVE DELA IN VLOG MED SPOLI Vzpostavitev modela moškega hranitelja družine
Obdobje industrializacije oz. vzpona industrijskega kapitalizma v 19. stoletju je prineslo ločitev produkcijske od reprodukcijske sfere. Dom tako ni bil več prostor produkcije in reprodukcije kot v predindustrijskem obdobju, temveč je postal izključno kraj reprodukcije delovne sile (Humer, 2009: 73). Ann Oakley ugotavlja, da je ločitev sfer reprodukcije in produkcije oz.
»diferenciacija družine od ekonomije« prinesla tudi »diferenciacijo vlog v družini« (Oakley, 2000: 46). Takšno diferenciacijo uteleša model moškega hranitelja družine, zaznamovan z dihotomijo med zasebno in javno sfero. V okviru tega modela ženska opravlja neplačano skrbstveno in gospodinjsko delo, umeščeno v zasebno sfero, moški pa z delom v sferi produkcije (javni sferi) finančno preskrbuje družino (Humer, 2009: 74).
V meščanskih, srednjerazrednih družinah se je opisana delitev vlog, po kateri je moški zaposlen, ženska pa ostaja doma, kot ideal uveljavila že v prvih desetletjih 19. stoletja, na začetku 20.
stoletja pa tudi v družinah delavskega razreda. Mnogim delavskim družinam pa ni uspelo realizirati tega ideala, saj so morale biti zaradi neugodnih ekonomskih razmer zaposlene tudi ženske (Oakley, 2000: 46). Ob pridobitvi privolitve moža in ob ohranitvi primarne odgovornosti za skrbstveno delo so se zlasti revne ženske lahko vključile v sfero plačanega dela, a je bil njihov doprinos k družinskemu dohodku navadno sekundaren (Hrženjak, 2018: 12).
Poleg razrednih razlik je pomembno opozoriti tudi na prostorske posebnosti, saj se je model moškega hranitelja družine najprej uveljavil predvsem v družinah srednjega razreda v ZDA in Veliki Britaniji. V povojnem obdobju se je model razširil tudi v druge zahodne, kapitalistične države, kjer je bil prisoten v meščanskih in nekaterih uglednejših delavskih družinah (Lewis, 2001: 153).
Z industrializacijo je v drugi polovici 19. stoletja tudi v Sloveniji prišlo do ločitve produkcije od reprodukcije. Čeprav so ženske na trg plačanega, merljivega dela vstopile istočasno z moškimi (Žnidaršič Žagar, 2007: 17–18), ni mogoče govoriti o odsotnosti modela moškega hranitelja družine in z njim povezanih predstav. Prvič zato, ker je bilo delo v domači sferi, ki je z ločitvijo produkcije od reprodukcije dobilo neproduktivni značaj, pod vplivom tradicionalne delitve vlog med spoloma in posledično v domeni žensk (prav tam, str. 18). Drugič pa zato, ker se je neproduktivni značaj (skrbstvenega, gospodinjskega) dela, ki so ga opravljale ženske v sferi doma, prenesel tudi v sfero plačanega dela: »Na trgu plačanega dela, ki so ga ekonomisti 19. stoletja skušali oblikovati kot prostor moških, aktualnih in potencialnih družinskih očetov
6
in skrbnikov, so bila ženska dela ocenjena kot manj produktivna, manj profesionalna in manjvredna.« (Žnidaršič Žagar, 2007: 19)
Čeprav je bilo zaposlovanje žensk na ozemlju današnje Slovenije prisotno že v predvojnem obdobju, pa je intenzivnost večjih razsežnosti doseglo zlasti po 2. svetovni vojni, ko je socialistična država z različnimi olajšavami in ukrepi spodbujala zaposlovanje žensk za polni delovni čas (Humer, 2018: 148). Prav trend postopnega povečevanja zaposlovanja žensk, ki ima v Sloveniji že daljšo tradicijo, v zadnjih desetletjih pa ga spremljamo tudi v zahodnih državah, lahko štejemo med največje spremembe, povezane z delitvijo spolnih vlog (Humer in Kuhar, 2010: 81). Z vključevanjem žensk na trg dela pa je spodkopana le ena plat modela moškega hranitelja družine.1 Druga plat se nanaša na delitev dela v družini, torej na delitev neplačanega skrbstvenega dela. Ta je še danes pod močnim vplivom stereotipnih, tradicionalnih predstav o »pravi« vlogi ženske, o kateri razpravljam v naslednjem podpoglavju.
Konstrukcija vloge ženske kot matere in gospodinje
Kaj naj bi bila »prava« vloga ženske in kako se konstruira? »Pravo« vlogo ženske lahko ponazorimo s preprosto enačbo: ženska = mati in gospodinja (Jogan, 2013: 8). V prejšnjem podpoglavju sem pokazala, da je bil za vzpostavitev oz. utrditev takšne vloge pomemben vzpon industrijskega kapitalizma. Dejansko je reproduktivno delo v družini dobilo poseben pomen šele z ločitvijo sfere produkcije od reprodukcije in se je, v nasprotju s preteklimi obdobji, povezalo z enim spolom, torej ženskami (Rener, 2000: 283). To je povzročilo domestifikacijo žensk, ki jim je bilo v domu kot zasebnem prostoru dodeljeno posebno poslanstvo – poslanstvo mater in gospodinj (Hrženjak, 2007: 29).
Poleg vzpona industrijskega kapitalizma so pomembne tudi različne »mitske« pripovedi, ki ohranjajo, utrjujejo in reproducirajo položaj žensk kot mater in gospodinj. A. Oakley (2000) v delu Gospodinja izpostavi dva mita, pomembna za (re)produkcijo »prave« vloge žensk. Prvi je mit o delitvi dela po spolu, ki se nanaša na vlogo žensk kot gospodinj, drugi pa mit o materinstvu, ki se nanaša na vlogo žensk kot mater. Obe vlogi naj bi bili nekaj naravnega, univerzalnega in neizogibnega za vsako žensko. Za širjenje teh mitov, ki kot dejstvene trditve ne vzdržijo in za katere avtorica jasno pokaže, da so družbeno konstruirane, pa so zaslužne različne poljudne predstave, psevdopsihologija in strokovnjakinje_i (Oakley, 2000: 199).
1 Pa še to ne v celoti, saj so tudi na trgu dela še vedno prisotne neenakosti, vidne v horizontalni in vertikalni segregaciji, plačni vrzeli med moškimi in ženskami itd.
7
V povezavi s tem je treba opozoriti na vpliv znanstvene produkcije na tradicionalno delitev vlog med spoloma. Kot na več mestih utemeljuje A. Oakley (2000), je znanstvena produkcija odraz družbene realnosti oz. okolja in časa, v katerem živijo strokovnjakinje_i, obenem pa lahko prispeva k utrjevanju in reprodukciji obstoječih družbenih razmerij. Na to nakazuje vpliv teorije ameriškega sociologa Talcotta Parsonsa, ki je deloval v sredini 20. stoletja. T. Parsons, ki se pri svoji funkcionalistični razlagi odnosov med spoloma opira na model nuklearne družine, ugotavlja, da je primarna vloga ženske biti (dobra) žena, mati in gospodinja, primarna vloga moškega pa, da dela2 (Jogan, 1990: 63). Ženski je dodeljena ekspresivna, moškemu pa instrumentalna vloga, kar Parsons utemeljuje z domnevnimi biološkimi razlikami med spoloma. Ker ženska skrbi za toplino doma in v okviru družine kot »v-ljubezni-povezane- skupnosti« blaži negativne učinke sfere plačanega dela, mora biti ljubeča, prijazna, skrbna, altruistična ipd., pa tudi ponižna in podrejena svojemu gospodarju, tj. možu (moškemu), ki mu takšen položaj podeljuje opravljanje instrumentalne vloge (prav tam, str. 63–66).
Za razumevanje skrbi za otroke je pomemben zlasti drugi mit, ki govori o vlogi žensk kot mater.
A. Oakley ga razdeli na tri dele: »mati potrebuje otroka«, »otrok potrebuje mater« in
»materinstvo je največ, kar ženska lahko v življenju doseže« (Oakley, 2000: 199). Mit, da
»otrok potrebuje mater«, se povezuje z vprašanjem zaposlitve žensk in institucionalne (formalne) skrbi za otroke oz. z njunim zavračanjem. Takšne implikacije pa najdemo tudi v drugih dveh trditvah, saj so (bila) pogosta opozorila, da je za biološko mater in njenega (predšolskega) otroka škodljivo, če je skrb zanj prepuščena osebam v otroških jaslih ali drugih organizacijah, kjer skrbijo za otroke (prav tam, str. 213). Raziskave so vse te trditve ovrgle in pokazale, da so produkt družbenozgodovinske konstrukcije. Otrok na primer potrebuje osebo, ki zanj skrbi z ljubeznijo in toplino (prav tam, str. 218), kar mu lahko zagotovijo tudi vzgojiteljice_i v vrtcu, vsekakor pa mora biti skrb zanj kakovostna. A. Oakley ugotavlja, da navkljub dokazom, da zaposlenost žensk ne škoduje otroku, mnoge zaposlene matere doživljajo občutke krivde, da otroku niso dale vsega, kar potrebuje (prav tam, str. 226). To pomeni, da so ponotranjile mit, ponazorjen s trditvijo »otrok potrebuje mater« oz. da predšolskemu otroku škoduje, če je mati zaposlena.
Tudi religija je krojila in še vedno kroji razmišljanja o položaju in vlogi žensk. Katoliška cerkev je, podobno kot druge velike svetovne religije, ena od najpomembnejših proizvajalk predstav o
2 Raba glagola »delati« je na tem mestu vezana na plačano, produktivno delo, saj se v kontekstu tradicionalne delitve vlog med spoloma delo v zasebni sferi (reproduktivno, gospodinjsko, skrbstveno delo), ki ga opravlja ženska, reducira na nedelo – neplačano delo, ki naj ne bi bilo pravo delo (Hrženjak, 2007: 7).
8
»pravi« vlogi žensk. Posebej se poudarja pomen materinstva (v okviru zakonske zveze) kot naravnega poslanstva žensk, po katerem naj bi bile bliže Bogu, kar ponuja idealen vir za utemeljevanje in upravičevanje njihove »prave« vloge, tj. vloge žensk kot mater (Jogan, 2005:
599).
Tovrstni vplivi so navkljub spremenjenim okoliščinam prisotni še danes. Posledice položaja žensk, v katerem so zaradi še vedno zakoreninjenih družbeno konstruiranih, lahko tudi religiozno obarvanih stereotipnih obrazcev obravnavane kot primarne skrbnice otrok, se kažejo na različne načine, na primer v dvojni obremenjenosti zaposlenih žensk (Hrženjak, 2007: 31).
Hkrati pa moramo posledice takšnih predstav razumeti v povezavi z državnimi, socialnimi politikami in s tem povezanim zagotavljanjem (javnih) storitev, kot je sistem javnega varstva predšolskih otrok. O sistemih skrbi za otroke v povezavi z državo blaginje razpravljam v naslednjem poglavju.
SISTEMI SKRBI ZA OTROKE IN DRŽAVA BLAGINJE
Država lahko s svojimi politikami vpliva na ohranjanje ali spreminjanje porazdelitve skrbi za otroke med družino in družbo ter med spoli. Jana Javornik ugotavlja, da »normativne predpostavke o družbeni organizaciji skrbi in vlogah spolov najbolj jasno podpirajo regulacije starševskih dopustov in storitve varstva otrok« (Javornik, 2014: 241). Različne raziskave so pokazale, da lahko razlike v zaposlenosti žensk pojasnimo prav s sistemom skrbi za otroke in ureditvijo starševskih dopustov v določeni državi ter da ti ukrepi lahko podpirajo (ali zavirajo) udeležbo moških pri skrbi za otroke (prav tam, str. 242). V povezavi s tem lahko državno zagotavljanje skrbi za otroke sledi cilju zmanjševanja neenakosti spolov pri plačanem in/ali neplačanem delu in spodbuja zaposlovanje žensk. V nekaterih državah je osrednji cilj zmanjševanje neenakosti med otroki oz. zagotavljanje enakih možnosti otrokom, ponekod pa so pomembni zlasti cilji populacijskih politik (Ciccia in Bleijenbergh, 2014: 53). Države se razlikujejo tudi po tem, kdo je osrednji akter pri skrbi in varstvu otrok. Ponekod prevladujejo zasebniki ali prostovoljne organizacije, drugod javni oz. državni ponudniki, lahko pa gre tudi za različne kombinacije zasebnih in javnih oblik varstva in skrbi (prav tam, str. 54). Sisteme skrbi za otroke lahko torej umestimo na presečišče države, trga in družine ter se pri njihovi obravnavi opremo na koncept socialne skrbi po M. Daly in J. Lewis, ki sem ga predstavila v prvem poglavju.
9
SOCIALIZACIJA, MARKETIZACIJA IN PODRUŽINJANJE SKRBI ZA OTROKE K obravnavi vprašanja ureditve skrbi za otroke in s tem povezanega vpliva na odnose spolov so pristopile različne avtorice in avtorji.
Jane Lewis (1992) pri iskanju odgovora na vprašanje, kako so evropske države blaginje v 20.
stoletju obravnavale ženske kot matere in žene ter kot plačane delavke, razlikuje med tremi tipi držav. Prvi tip so države z močnim modelom moškega hranitelja, za katerega je značilna majhna udeležba žensk na trgu dela (primer sta Velika Britanija in Irska). Ženske so obravnavane kot primarne skrbnice otrok, torej kot matere (in žene), moški oz. očetje pa kot hranitelji družine, kar prve postavlja v položaj ekonomske odvisnosti od drugih. Za ta model je značilno tudi pomanjkanje socialnih storitev, kot je otroško varstvo (Lewis, 1992: 162–165). Drugi tip predstavljajo države s prirejenim modelom moškega hranitelja, v katerem so ženske v kontekstu socialnih in družinskih politik obravnavane kot matere in plačane delavke. Skladno s tem J.
Lewis na primeru Francije ugotavlja, da je relativno dobro poskrbljeno tudi za varstvo otrok.
Čeprav je udeležba žensk na trgu dela v teh državah relativno visoka, pa so pogosto zaposlene za skrajšani delovni čas3 (prav tam, str. 165–168). Tako se, kot ugotavlja M. Hrženjak, »v državah s prirejenim modelom moškega hranitelja […] vzpostavlja model enega hranitelja in pol (one-and-half breadwinner), po katerem ženske ostajajo odgovorne za skrb doma, hkrati pa so zaposlene za skrajšan delovni čas, kar jim še vedno ne omogoča ekonomske neodvisnosti«
(Hrženjak, 2018: 21).4 Tretji tip, ki ga izpostavlja J. Lewis, pa so države s šibkim modelom moškega hranitelja, za katerega sta značilni visoka stopnja zaposlenosti žensk ter obravnava žensk in moških kot enakopravnih delavk_cev (angl. citizen workers). Avtorica ga ponazori na primeru Švedske, pri čemer kot enega od ključnih ukrepov za spodbujanje vključevanja žensk na trg dela izpostavi povečanje mest v javnih vrtcih (angl. public day care) (prav tam, str. 168–
170). Ta model je blizu državljanskemu modelu odraslega zaposlenega, ki šele omogoča ekonomsko neodvisnost žensk, saj so namreč tako kot moški zaposlene za polni delovni čas (Hrženjak, 2018: 21).
J. Lewis (1992) je svojo tipologijo oblikovala tudi kot odziv na za dimenzijo spola neobčutljivo Esping-Andersenovo tipologijo držav blaginje. Esping-Andersen (1990) je v delu The Three Worlds of Welfare Capitalism definiral tri režime držav blaginje, katerih značilnosti povzemam
3 J. Lewis na primer opisuje močno povečanje deleža žensk, zaposlenih za skrajšani delovni čas v Franciji tekom 80. let prejšnjega stoletja (Lewis, 1992: 167).
4 J. Lewis o modelu en-in-pol hranitelja (angl. one-and-a-half earner) konkretno razpravlja v enem od kasnejših del, v katerem se ukvarja s premikom od modela moškega hranitelja k dvo-kariernemu modelu (angl. dual-career model) konec 20. stoletja. Pri tem ugotavlja, da je v večini zahodnih držav ta prehod kompleksen in se pogosto odraža prav v vzpostavitvi modela en-in-pol hranitelja (Lewis, 2001).
10
v nadaljevanju. Za prvi, liberalni režim, ki ga najdemo v ZDA, Kanadi in Avstraliji, so značilne skromne ugodnosti, praviloma namenjene le tistim z najnižjimi dohodki, in načelo preverjene potrebe (angl. means-tested assistance). Poudarjene so tradicionalne, liberalne vrednote delovne etike, zato so tudi pogoji za pridobitev ugodnosti strogi, njihovo koriščenje pa je pogosto zaznamovano s stigmo. Država poudarja primat trga – bodisi aktivno z uvajanjem in subvencioniranjem zasebnih blaginjskih oz. zavarovalniških shem (angl. welfare schemes) bodisi pasivno z zagotavljanjem minimalnih prejemkov (Esping-Andersen, 1990: 26–27). Za drugi, konservativno-korporativistični režim, ki ga najdemo v Nemčiji, Avstriji, Franciji in Italiji, je značilna odvisnost socialnih pravic od statusa in razreda. Po eni strani je za ta sistem značilna marginalna vloga zasebnega zavarovalništva, po drugi strani pa so zaradi težnje po ohranjanju statusnih razlik njegovi redistributivni učinki skorajda zanemarljivi. Za države s tem režimom sta značilna tudi velika vloga Cerkve in s tem povezano poudarjanje tradicionalnih družinskih vrednot in vlog. Načelo subsidiarnosti, značilno za konservativno-korporativistične režime, pa pomeni, da država ponudi pomoč šele, ko družine same ne morejo več poskrbeti za družinske člane_ice (prav tam, str. 27). V socialdemokratskem režimu, ki je značilen za skandinavske države, načeli dekomodifikacije socialnih pravic in univerzalizma dosežeta tudi nove srednje razrede. Esping-Andersen poudarja, da so ključno vlogo pri socialnih reformah v državah s socialdemokratskim režimom igrali socialni demokrati, ki so si prizadevali za doseganje enakosti na ravni višjih standardov in ne na ravni minimalnih potreb. Za ta režim sta zato značilni univerzalnost sistema socialnih zavarovanj in močno poudarjena univerzalna solidarnost, v ospredju pa so ukrepi, ki povečujejo individualno neodvisnost. Država blaginje tako prevzema odgovornost za pomoči potrebne skupine in zagotavlja denarne transferje neposredno otrokom. S tem ne le razbremenjuje družine, ampak tudi ženskam olajša vključitev na trg dela. Zelo pomembna značilnost socialdemokratskega režima pa je še zaveza k in odvisnost od polne zaposlenosti (prav tam, str. 27–28).
Opisana tipologija je naletela na različne kritike. Poleg kritičnega odziva J. Lewis je bila deležna tudi številnih drugih feminističnih kritik, ki so opozarjale na premajhno upoštevanje vloge družine in spolov (Filipovič Hrast in Rakar, 2019: 37–39). Esping-Andersen se je nanje tudi odzval in oblikoval tipologijo, v kateri, opirajoč se na koncept defamilizacije, upošteva tudi vlogo družine. Vsi trije režimi blaginje so po Esping-Andersenu v večji ali manjši meri povezani z dimenzijo defamilizacije, pri čemer je njena najvišja stopnja značilna za socialdemokratski režim blaginje (prav tam, str. 39). Defamilizacija se nanaša na neodvisnost posameznic_ikov od družine (prav tam, str. 98) in je povezana predvsem z zagotavljanjem
11
javnih servisnih dejavnosti, kot so javno otroško varstvo ter davčne olajšave in denarna nadomestila (Humer, 2018: 146). Države blaginje Esping-Andersen tako loči glede na raven familializma oz. defamilializma. Za familializem je značilno, da je skrb za otroke prepuščena družinam, zlasti ženskam. Defamilializem pa določene skrbstvene aktivnosti prenaša iz družine na trg (t. i. marketizacija) in/ali v javne storitve, ki jih zagotavlja država (t. i. socializacija ali podružbljanje). Slednje so najbolj prisotne v socialdemokratskem režimu blaginje, tržno in plačljivo zagotavljanje skrbstvenih storitev pa je značilno zlasti za liberalni režim blaginje (prav tam, str. 145–146).
Med pomembnimi tipologijami, ki osvetlijo pomen skrbi na presečišču države, trga in družine, pa je tudi tipologija, ki jo je oblikovala Sigrid Leitner (2003). Avtorica izpostavi štiri idealne tipe države blaginje glede na to, v kolikšni meri skrbstvene politike podpirajo družino v njeni skrbstveni funkciji, pri čemer loči med familialističnimi in defamilialističnimi politikami. Pri prvih država zagotavlja ukrepe, kot so starševski dopusti, denarna nadomestila in nekatere druge socialne pravice, povezane s skrbstvenim delom. Defamilialistične politike pa gredo v smeri razbremenjevanja družine pri njeni skrbstveni funkciji z zagotavljanjem javnega varstva predšolskih otrok (socializacija) ali s poudarjanjem tržno zagotovljenih storitev (marketizacija) (Leitner, 2003: 358). Familialistične in defamilialistične politike pa vplivajo tudi na (de)formalizacijo in (de)profesionalizacijo skrbi. Za familialistične politike sta značilni deformalizacija in deprofesionalizacija, za defamilialistične politike, ki zagotavljajo predvsem državne oz. javne skrbstvene storitve, pa formalizacija in profesionalizacija skrbi za otroke (Humer in Hrženjak, 2016: 57).
Prvi tip države blaginje, ki ga izpostavi S. Leitner, je eksplicitni familializem oz. podružinjanje, za katero je značilna močna familializacija. Država nudi denarna nadomestila, vendar ni alternativ družinskemu varstvu in skrbi za otroke (Leitner, 2003: 358), kar pomeni, da je institucionalno otroško varstvo slabo razvito. Pri opcijskem familializmu oz. podružinjanju so zagotovljena tako denarna nadomestila (oz. podporne skrbstvene politike) kot tudi storitve, kot je institucionalno otroško varstvo. Družine imajo torej možnosti, s katerimi se razbremenijo, a se še vedno poudarja njihova primarna vloga v skrbi (za otroke). Za implicitni familializem oz.
podružinjanje je značilna odsotnost tako familialističnih kot defamilialističnih ukrepov, kar pomeni, da niti ne podpira funkcije družine pri skrbi niti je pri tem ne razbremenjuje. Ker je formalno varstvo otrok slabo razvito, pa skrb v največji meri pade na pleča družine. Avtorica nazadnje izpostavi defamilializem, ki skrbnice_ike znotraj družine (delno) razbremenjuje skrbstvenih obveznosti z zagotavljanjem javnih ali zasebnih oz. tržno ponujenih skrbstvenih
12
storitev (prav tam, str. 359). Ker je skrbstvena vloga v družini največkrat prepuščena ženskam, takšen model deluje v smeri slabljenja modela moškega hranitelja družine in strukturno povečuje možnosti za večjo enakost spolov na trgu dela. Defamilializem torej pripomore k povečanju možnosti zaposlovanja žensk, vendar ni nujno, kot opozarja S. Leitner, da se odraža v bolj enakopravni delitvi dela med spoloma v družini (prav tam, str. 366). Na drugi strani familialistične politike krepijo tradicionalno delitev vlog med spoloma, torej vlogo žensk kot skrbnic in moških kot hraniteljev družine. Takšne politike lahko reproducirajo spolno delitev skrbstvenega dela tudi v družini, ni pa nujno, saj so lahko politike (npr. starševskih dopustov) oblikovane tako, da spodbujajo enakopravnejšo delitev skrbi med spoloma v sferi zasebnosti (prav tam, str. 366–367).
Model, za katerega je značilna promocija enakopravnejše udeležbe moških in žensk, ne le v sferi plačanega, temveč tudi v sferi neplačanega dela, je model univerzalnega skrbnika. V okviru tega modela sta plačano in skrbstveno delo enako cenjena, skrb pa ni samo stvar družine, temveč so zanjo odgovorni tudi zunanji akterji, kot so država in delodajalci (Ciccia in Bleijenbergh, 2014: 55–56). Janet C. Gornick in Marcia K. Meyers sta za premik v smeri modela univerzalnega skrbnika izpostavili tri pogoje. Prvi je individualna pravica obeh staršev do starševskih dopustov z ustreznim denarnim nadomestilom, drugi je fleksibilnost delovnega časa (večja kakovost in dostopnost dela s skrajšanim delovnim časom za moške in ženske), tretji pa se nanaša na javno financirano, visokokakovostno in univerzalno dostopno varstvo predšolskih otrok (Gornick in Meyers, 2009, v Ciccia in Bleijenbergh, 2014: 56). Pri zagotavljanju varstva otrok torej poudarita pomen socializacije ali podružbljanja, kjer je glavna akterka država. To je pomembno z vidika enakih možnosti otrok in njihovih staršev, saj je v primerih močno razširjene marketizacije dostop do (kakovostnega) varstva odvisen od socialnoekonomskega položaja posamezne družine.
OBDOBJE TRANZICIJE
Tranzicija je obdobje velikih in hitrih sprememb na več področjih. Institucionalne spremembe se ne kažejo samo kot prehod v demokracijo (v politični sferi) in prehod iz planskega v tržno gospodarstvo (v gospodarski sferi), temveč tudi kot prestrukturiranje države blaginje in s tem povezana privatizacija socialnih storitev, kar se povezuje s spremembami v sferi socialne politike (Mandič, 2012: 612). Te se pogosto razume kot reforme socialne države ali države blaginje oz. kot socialne reforme (prav tam, str. 611). V nadaljevanju podrobneje obravnavam
13
tranzicijo države blaginje s posebnim poudarkom na državi blaginje v Sloveniji (predvsem v 90. letih 20. stoletja), saj je z njenim razvojem in spreminjanjem povezano tudi vprašanje javnega varstva otrok oz. javnih vrtcev.
TRANZICIJA DRŽAVE BLAGINJE
Glede sprememb države blaginje v postsocialističnih državah so se pojavile različne interpretacije. Razširjeno je bilo stališče, da je krčenje (nekdanje socialistične) države blaginje neizogibno in nujno. To nujo so avtorice_ji pogosto povezovale_i z nujo modernizacije in pluralizacije države blaginje, ki bi vzpostavila raznoliko izbiro storitev pri različnih ponudnikih, kot so nevladne organizacije in tržni sektor. S tem naj bi razgradila paternalistični, centraliziran, avtoritarni socialistični sistem blaginje, za katerega je bil značilen enoviti javni sektor in katerega ponudba storitev naj ne bi bila dovolj raznolika (Mandič, 2012: 613–614).
Nekatere_i avtorice_ji so prepričane_i, da se je na temelju skupne socialistične dediščine v vseh tranzicijskih evropskih državah oblikoval poseben, postsocialistični režim blaginje. Potem so tu še avtorice_ji, ki so trdile_i, da se bodo postsocialistični sistemi blaginje slej ko prej utrdili v enem od Esping-Andersenovih »treh svetov blaginje« – socialdemokratskem, liberalnem ali konservativno-korporativističnem. Glede tega, v katero smer naj bi šli režimi, pa so mnenja avtoric_jev spet različna. Precej razširjena je teza o t. i. »šok terapiji«, ki implicira premik tranzicijskih držav v smeri liberalnega režima blaginje, pri čemer naj bi pomembno vlogo igrale ekonomske organizacije ter zahodnoevropski politični in ekonomski akterji (Filipovič Hrast in Rakar, 2019: 45–46). Pri spreminjanju socialističnega režima države blaginje ter številnih delavskih pravic sta imela vsekakor pomembno mesto predvsem Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, ki sta v imenu koristi zasebne akumulacije kapitala doprinesla k rušenju in prestrukturiranju socialističnih sistemov (Burcar, 2015: 172). V tem obdobju sta bili ogroženi tako ekonomska kot socialna varnost: »Na udaru sta se znašla ne le pokojninski in zdravstveni sistem, ampak celoten sistem socialnih transferjev, vključno s porodniškim in starševskim nadomestilom, kot tudi sistem subvencioniranja javnega varstva otrok.« (prav tam, str. 173) Raziskave so pokazale, da je bil vpliv teh institucij in akterjev v različnih tranzicijskih državah različno prisoten in da so bili premiki v smeri enega, drugega ali tretjega režima blaginje po Esping-Andersenovi tipologiji odvisni od družbenih, političnih, zgodovinskih idr.
dejavnikov. Prav tako ti premiki niso rezultirali v vzpostavitvi čistih form enega od režimov, temveč gre prej za kombinirane oz. hibridne modele (Filipovič Hrast in Rakar, 2019: 46).
14
TRANZICIJA DRŽAVE BLAGINJE V SLOVENIJI
V času socializma se je v Sloveniji vzpostavil državnosocialistični režim blaginje z osrednjo vlogo države pri lastništvu, financiranju in nadziranju vseh organizacij in institucij, ki so zagotavljale socialno varnost ali socialne storitve. Vloga civilnodružbenih organizacij je bila močno omejena, v sferi produkcije storitev pa tudi trg formalno ni obstajal. Vladajoča partijska nomenklatura je v zameno za potrjevanje politične legitimnosti delavskemu razredu zagotavljala doživljenjsko zaposlitev in socialno varnost, v sistem zagotavljanja katere sta bila vgrajena Bismarckova principa kontributivnosti in enakovrednosti. Čeprav so se socialistične družbe razlikovale po potencialu neprofitnih ali prostovoljnih organizacij in združenj ter po razvitosti neformalnega, pa tudi formalnega oz. javnega sektorja, so si delile opisane značilnosti režima blaginje (Kolarič, Kopač Mrak in Rakar, 2011: 288).
Maša Filipovič Hrast in Tatjana Rakar ugotavljata, da je šel razvoj socialne politike v Sloveniji skozi tri stopnje (Filipovič Hrast in Rakar, 2019: 47). Prva stopnja, ki je trajala do sredine 50.
let 20. stoletja, je oblikovala »kolektivni sistem socialne varnosti z enotnim sistemom obveznega socialnega zavarovanja« (prav tam) in brezplačni šolski sistem ter sprožila proces podružbljanja družinskih funkcij, kamor umeščamo tudi odpiranje jasli in vrtcev. V tem obdobju je odločitve oblikoval državnopartijski vrh na zvezni ravni. Na naslednji stopnji, ki je trajala do konca 60. let, sta bila v ospredju razvoj in posodabljanje organizacij javnega sektorja in javnih institucij, ki sta bila v rokah republiških uprav. Na tretji stopnji, ki se umešča v 70.
leta prejšnjega stoletja, pa so bile socialnopolitične odločitve osredotočene na razvijanje čim gostejše mreže javnih institucij v lokalnih okoljih, pa tudi v razvijanje prostovoljnih organizacij in društev ter v sposobnost družin, da skrbijo za družinske člane_ice5. Socialnopolitične odločitve so se formirale in udejanjale na ravni občin in podjetij (prav tam, str. 47–48). Avtorici nadalje izpostavljata, da je bilo izid opisanega razvoja izoblikovanje posebnega, »tridelnega«
sistema blaginje. Prvi, osrednji element tega sistema, osnovan na obveznem plačevanju prispevkov podjetij in zaposlenih v njih, je bila prostorsko razvejana in dobro razvita mreža javnih institucij, kjer je bila skoncentrirana vsa ponudba storitev. Ta je bila formalizirana in profesionalizirana, velik delež teh storitev pa so zagotavljala podjetja. Drugi del sta predstavljali samopomoč in medsebojna pomoč v krogu prijateljev, sosedov, družine, sorodstva ipd., ki sta bili pomembni za zagotavljanje vseh tistih storitev, ki niso bile zagotovljene v okviru javnih institucij. Tretji del je predstavljal »vmesni prostor«, ki je bil razpet med prvi oz. formalni in
5 V smislu zagotavljanja otroških dodatkov in ne v smislu krepitve primarne vloge družine pri skrbstvenih dejavnostih.
15
drugi oz. neformalni del sistema. S slednjim je bilo povezano zagotavljanje storitev s strani prostovoljnih organizacij in društev, v povezavi z osrednjim delom sistema pa je potekala produkcija storitev v okviru sive ekonomije (prav tam, str. 48–49).
Postopnost reformiranja posameznih socialnopolitičnih področij, ki ji je sledila slovenska politična elita v obdobju tranzicije, je, kot ugotavljajo Zinka Kolarič, Anja Kopač Mrak in Tatjana Rakar, prispevala k ohranitvi velikega dela vzpostavljenega sistema blaginje (Kolarič, Kopač Mrak in Rakar, 2011: 290). Slovenija za razliko od mnogih drugih postsocialističnih držav v 90. letih ni bila podvržena t. i. šok terapiji in ni doživela t. i. blaginjske razpoke, saj je bil z vidika socioekonomskih kazalnikov prehod iz socialističnega v kapitalistični sistem relativno gladek (prav tam). Vzpostavil se je t. i. dualni model, ki ga v okviru Esping- Andersenove tipologije lahko razumemo kot kombinacijo elementov konservativno- korporativističnega in socialdemokratskega sistema. Zanj je po eni strani značilen obvezni sistem socialnih zavarovanj, po drugi strani pa močan državni sektor. V velikem obsegu se je ohranila mreža javnih oz. državnih organizacij, ki zagotavlja enak dostop do različnih storitev vsem državljankam_om (Filipovič Hrast in Rakar, 2019: 50). Vsekakor pa so na prizorišče vstopili tudi drugi akterji, ki so začeli dopolnjevati državni sektor. V slovenski socialni politiki se je tako uveljavil t. i. welfare mix, ki je povzročil, da so se izvajanju storitev v prevladujočem javnem sektorju pridružili še nevladni, neformalni in zasebni oz. tržni sektor (Leskošek, 2003:
41). Slednji je povezan s privatizacijo, ki pa je bila na različnih področjih različno intenzivna.
TRANZICIJA IN VPRAŠANJE (NE)ENAKOSTI SPOLOV
Obnova kapitalističnega sistema je s krčenjem ekonomskih in socialnih pravic prizadela vse prebivalstvo, še posebno pa ženske (Jogan, 2000: 13). Kot poudarja Lilijana Burcar: »Na novo restavrirana kapitalistična država v postsocialističnem redu ne podpira več polne zaposlitve, še zlasti ne žensk, in ne zagotavlja zaposlitvene varnosti ter zaščite matere pred izgubo delovnega mesta.« (Burcar, 2015: 174) V državah Vzhodne in Jugovzhodne Evrope so se krčenje ali celo ukinjanje javnega, celodnevnega, finančno dostopnega varstva predšolskih otrok in podaljševanje materinskega oz. starševskega dopusta, namenjenega materam, ter nižanje izplačil za te dopuste odrazili v povečani socialnoekonomski odvisnosti žensk (prav tam, str.
175).
Pri iskanju vzrokov za takšne spremembe je treba opozoriti na več dejavnikov. Ti so bili načeloma prisotni v vseh tranzicijskih državah, a v različnem obsegu in v odvisnosti od drugih dejavnikov, ki so vplivali na preoblikovanje režima blaginje v posamezni državi.
16
Maca Jogan (2000, 2013) kot enega od pomembnih dejavnikov, ki so vplivali na vprašanje (ne)enakosti spolov v obdobju tranzicije, izpostavlja težnjo po demokratizaciji, skupno vsem (post)socialističnim družbam. Demokratična ureditev, h kateri so stremele, je bila dojeta kot
»naravna«, ukrepi, ki jih je uvajal socializem, pa so se obravnavali kot motnja naravnega stanja družbe. Ena od teh motenj je bila tudi participacija žensk v javni sferi oz. njihova emancipacija.
»Protinaravnost« socialističnega sistema se je tako kazala v povezavi z uvajanjem določenih institucionalnih okvirov, ki so šli v smeri odpravljanja diskriminacije. Tranzicija pa naj bi odpravila ta »nenaravni« pojav vstopanja žensk v javni prostor (Jogan, 2000: 11–12).
Nadalje sta pomembna tudi uveljavljanje neoliberalne ideologije individualnosti in obravnava (ne)enakosti spolov v povezavi z njo. Načelo enakih možnosti zaposlovanja spolov je bilo osredinjeno okoli individualnega dosežka, ne pa usmerjeno v izboljšanje družbenega položaja žensk. Neoliberalne reforme javnega in zasebnega sektorja, povezane s procesi deregulacije, privatizacije ipd., uveljavljanje načela tržnega načrtovanja v javnih politikah in slabljenje države blaginje so še utrdili to ideologijo (Jogan, 2013: 7). Čeprav naj bi bile tovrstne reforme in z njimi povezani ukrepi spolno nevtralni, v resnici negativno vplivajo na položaj večine žensk (Connell, 2005, v Jogan, 2013: 7).
V povezavi s tem je pomembno opozoriti na enega od ključnih dejavnikov tranzicije – redistribucijo, ki je v splošnem povezana s prerazdeljevanjem državne lastnine, natančneje z denacionalizacijo premoženja in privatizacijo gospodarstva. Vendar pa »prerazdeljevanje ni bilo omejeno le na državno oz. družbeno lastnino in premoženje, ampak je potekalo tudi v okviru spreminjanja države blaginje in prerazdeljevanja na eni strani bremen in prispevkov vanjo, na drugi strani pa ugodnosti oz. socialnih pravic različnih skupin prebivalstva« (Mandič, 2012: 616). Z redistribucijo v socialni sferi povezane spremembe so vplivale tudi na odnose spolov in položaj žensk. Kot ugotavlja Janos Matyas Kovacs (2002), je tranzicija v srednjeevropskih državah prinesla okrepitev vloge neformalnih oblik pomoči, predvsem v krogu družine in sorodstva. Po letu 1989 se je namreč razširilo prepričanje o potratnosti socialnega skrbstva, ki se mu je pripisovalo odgovornost za preveliko javno porabo. Vzporedno s krčenjem javnih izdatkov so se pojavila prizadevanja za prenašanje vse večje odgovornosti za socialno varnost na posameznice_ike (Kovacs, 2002: 183–184). Redefiniranje meje med javnim in zasebnim, ki je bilo posledica umikanja države blaginje iz nekaterih delov oskrbe, je povečalo vlogo družine in sorodstva posebej v povezavi s spremembami v storitvah. Tako je v povezavi s spreminjanjem javno organiziranega varstva predšolskih otrok močno narasel tudi obseg neformalnih dejavnosti na področju otroškega varstva in nege (Mandič, 2012: 618).
17
Ob začetku tranzicije sta bila v vseh tranzicijskih družbah prisotna močna težnja po utrjevanju modela moškega hranitelja družine in poudarjanje »prave« vloge žensk, zato so opisane spremembe najbolj obremenile prav njih. Tovrstne težnje so bile še posebno močne v državah, za katere je bila značilna prej omenjena »šok terapija« (Jogan, 2013: 8). Pri krepitvi »prave«
vloge žensk je bila pomembna akterka tudi Rimskokatoliška cerkev (RKC), ki je delovala neposredno ali posredno prek katoliško usmerjenih političnih strank. Usmerjena je bila v obvarovanje »prave ženskosti«, grožnjo kateri naj bi predstavljale zahteve po enakosti spolov.
Poudarjanje pomena družine in zakramenta zakonske zveze ter opiranje na značilnosti »svete družine« sta v tem kontekstu igrala ključno vlogo (prav tam). Tudi v Sloveniji se je kot v drugih postsocialističnih družbah kazala težnja po redomestifikaciji žensk in retradicionalizaciji družbe. Ta težnja je bila na duhovni ravni vidna zlasti v zahtevi po moralni prenovi družbe, za katero naj bi bil ključen nabor moralnih načel iz nauka RKC. Ta je problematizirala zaposlovanje žensk kot škodljivo za družine (in ženske) (prav tam, str. 11–12), ponavljanje zahtev po moralni prenovi družbe pa bi »lahko vplivalo na nastajanje oziroma povečevanje občutka krivde pri prizadetih osebah predvsem ženskega spola; ta občutek je tako in tako (bil) latentno navzoč pri mnogih ženskah« (Jogan, 2000: 15).
O vplivu omenjenih dejavnikov na različna področja socialnih, ekonomskih in političnih pravic žensk v Sloveniji je vsekakor treba misliti v kontekstu specifičnosti njenega procesa tranzicije.
Čeprav je, kot sem pokazala v prejšnjem podpoglavju, Slovenija ohranila precejšen del socialnih pravic, to ne pomeni, da ni prišlo do kritičnega preizpraševanja v socializmu vzpostavljenih temeljev za usklajevanje plačanega in neplačanega, skrbstvenega, družinskega dela, pa tudi drugih pravic, ki so bile v času socializma zagotovljene ženskam6. V nadaljevanju se osredotočim na enega od elementov države blaginje, ki se je kot del prizadevanj za razvoj mreže javnih oz. državnih organizacij razvil v jugoslovanskem socializmu in katerega spreminjanje oz. ohranjanje je pomembno tudi za razumevanje odnosov spolov, še posebno položaja žensk. Na osnovi orisanih dejavnikov in značilnosti tranzicije države blaginje v Sloveniji, pa tudi na osnovi empiričnih podatkov poskušam ugotoviti, kaj se zgodilo z njim ob prehodu iz socializma v kapitalizem.
6 Najprej se je na primer na udaru znašla pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki je bila od leta 1974 zapisana v ustavo (Jogan, 2013: 12).
18 JAVNI VRTCI7
JAVNI VRTCI V JUGOSLAVIJI IN SOCIALISTIČNI REPUBLIKI SLOVENIJI Razvoj družinske politike je bil v socialističnem obdobju povezan s socialističnim feminizmom, ki si je za cilj postavil tudi povečanje enakosti spolov s prenašanjem skrbstvenih funkcij družine v javni oz. državni sektor. S tem povezani ukrepi so pomembno vplivali na položaj žensk in njihove zaposlitvene možnosti ter pripomogli k preseganju modela moškega hranitelja družine, ki je temeljil na doktrini RKC (Filipovič Hrast in Rakar, 2019: 106). Ta je imela precejšen vpliv na pravne režime in družinsko politiko v obdobju pred 2. svetovno vojno (Tomšič, 1980: 123).
Dejavniki potrebe po organiziranem varstvu predšolskih otrok
Pomemben dejavnik potrebe po organiziranem varstvu predšolskih otrok v socialistični Jugoslaviji je bilo zaposlovanje žensk. Socializem je zagotavljal splošno pravico do dela in si prizadeval za zaposlovanje tako žensk kot moških za nedoločen in polni delovni čas. S tem sta bili tudi ženskam omogočeni osebna avtonomija in finančna neodvisnost, kar je spremenilo njihov položaj in vlogo tako v družini kot v družbi (Burcar, 2015: 61). Kot ugotavlja Živa Humer, je »model dveh odraslih zaposlenih […] v nekdanji Jugoslaviji predstavljal prevladujoč model že od leta 1950 dalje tudi zato, ker nizki prihodki niso omogočali preživetja družin samo z eno, tj. moško plačo« (Humer, 2018: 148). Poleg tega, da je bila zaposlenost žensk pogoj njihove emancipacije, je torej predstavljala nujo za družino, pa tudi za državo, ki je bila zaradi visoke stopnje industrializacije in povečanja potreb po delovni sili naklonjena množičnemu zaposlovanju žensk za polni delovni čas (prav tam). Zaposlovanje žensk sicer ni revolucionarna sprememba, ki bi jo prinesel povojni socializem, saj je bilo, kot sem pokazala v prvem poglavju, prisotno že pred vojno. Zaposlenost žensk pa se je po 2. svetovni vojni precej povečala in je hitro naraščala skozi celotno socialistično obdobje. Če je bilo leta 1952 izmed vseh zaposlenih v Sloveniji 33,3 % žensk, je delež leta 1990 znašal že 46,5 % (Lokar, 1996: 60). Poleg tega je bil visok tudi delež zaposlenih žensk oz. mater s predšolskimi otroki. Anketa o kvaliteti življenja je pokazala, da je delež zaposlenih mater z otroki do sedmega leta starosti v Sloveniji leta 1991 znašal 93,2 % (Stropnik, 1997: 81).
Sledeč raziskavam v slovenskem prostoru, je glavni dejavnik, ki vpliva na zahtevo oz. potrebo po varstvenih storitvah za predšolske otroke, prav stopnja zaposlenosti žensk. Zaradi
7 V zaključnem delu uporabljam termin »vrtci« za poimenovanje organizacij, namenjenih vzgoji in varstvu predšolskih otrok, čeprav se izraz v socialističnem obdobju še ni uporabljal (v zakonodajnih dokumentih, statističnih popisih ipd.). Tedaj je bil za poimenovanje ustanov, ki jih danes poznamo pod izrazom vrtci, v uporabi izraz »vzgojno-varstvene organizacije« (Marjanovič Umek in druge, 2011: 103). Na razlike v terminologiji sem bila pozorna tudi pri primerjavi Slovenije z drugimi državami.
19
pomanjkanja tovrstnih storitev so lahko omejene njihove zaposlitvene možnosti ali pa so prisiljene poiskati varstvo otrok v neformalnih oblikah (Stropnik, 2001: 267–268). Zaradi tega si je Jugoslavija v povojnem obdobju prizadevala za zagotavljanje pomoči in podpore družinam in zaposlenim ženskam pri skrbi za otroke. Z zagotavljanjem različnih mehanizmov, predvsem javnega sistema celodnevnega varstva otrok, je udejanjala težnjo po zaposlenosti žensk za polni delovni čas in zaposlenim ženskam pomagala pri usklajevanju skrbi za otroke s plačanim delom (Humer, 2018: 150). Kot ugotavlja Nada Stropnik, pa »slovenska družba ni pravočasno reagirala na porast zaposlovanja žensk z odpiranjem mest v vrtcih in drugih organiziranih oblikah predšolske vzgoje otrok […]« (Stropnik, 1997: 96). Na to na primer kažejo odgovori iz ankete, v kateri je skoraj 20 % žensk odgovorilo, da so prekinile zaposlitev, ker so morale skrbeti za otroka (prav tam).
Po eni strani je bilo torej vlaganje v vzpostavljanje različnih mehanizmov, predvsem javnega sistema otroškega varstva, motivirano z ekonomskim ciljem večje participacije žensk na trgu dela in njihove čim hitrejše vrnitve nanj v času materinstva. Po drugi strani pa so bile v ospredju tudi koristi in potrebe otrok ter zagotavljanje enakih možnosti, ki so spodbujale vzpostavljanje kakovostnega vzgojno-varstvenega sistema (Filipovič Hrast in Rakar, 2019: 106). Že Vida Tomšič je na primer opozarjala na pozitivni vpliv vrtcev na nadaljnji razvoj in šolske rezultate otrok, še posebno tistih iz prikrajšanih okolij, in na njihovo vlogo pri zmanjševanju socialnih razlik. Prav tako je izpostavila pomen vključenosti v organizirano varstvo za psihični razvoj predšolskih otrok (Tomšič, 1976: 308). Usmerjenost v dobrobit otrok pa je bila še posebej intenzivna v zadnjem obdobju pred tranzicijo (Filipovič Hrast in Rakar, 2019: 106). Kot ugotavljata Ljubica Marjanovič Umek in Urška Fekonja Peklaj, je konec 70. in v 80. letih prevladalo mišljenje, da je zmanjševanje razvojnih razlik med otroki eden od glavnih ciljev vzgoje v vrtcih, ki lahko pomembno pripomore tudi k zmanjševanju socialnih razlik (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008: 25). V tem obdobju je bil velik poudarek na negi in vzgoji predšolskih otrok, ki je prilagojena njihovi starosti in ki sledi ugotovitvam psihološke znanosti o možnostih za njihov razvoj (prav tam).
Razvoj organiziranega in družbenega varstva predšolskih otrok v 70. in 80. letih 20.
stoletja
V luči orisanih potreb je bil že v prvi povojni ustavi iz leta 1946 izpostavljen pomen državnega varstva interesov mater in njihovih otrok, in sicer z ustanavljanjem porodnišnic, varstvenih ustanov in otroških domov, pa tudi z zagotavljanjem plačanega materinskega dopusta (pred in po porodu) (Burcar, 2015: 62). Prva leta po 2. svetovni vojni je na zvezni ravni pri ministrstvu
20
za socialno politiko deloval poseben svet za zaščito matere in otroka, podobni sveti pa so bili ustanovljeni tudi na občinskih, pokrajinskih in republiških ravneh. Pomembno mesto v teh svetih sta imeli Antifašistična zveza žensk (AFŽ) in zveza sindikatov (Tomšič, 1980: 131). AFŽ je igrala pomembno vlogo pri oblikovanju zakonodaje, ki je od delovnih organizacij zahtevala gradnjo vzgojno-varstvenih ustanov, in si nasploh prizadevala za ustanovitev in odprtje čim večjega števila vrtcev (Simic in Simic, 2019: 148).
V nadaljevanju največ pozornosti posvečam obdobju 70. in 80. let prejšnjega stoletja oz. tretji stopnji v razvoju socialne politike v Sloveniji, ki je bila usmerjena tudi v razvoj čim gostejše mreže javnih institucij in v kateri so se odločitve oblikovale in udejanjale na ravni občin in podjetij. Decentralizacija in deetatizacija sta med prvimi zajeli prav otroško varstvo. Tako so bili okrajni in krajevni ljudski odbori odgovorni za sprejemanje različnih ukrepov za varstvo vojnih sirot in zapuščenih otrok, odpirali so materinske in otroške domove, internate za dijake ipd. Ljudski odbori in delovne organizacije pa so morali, skladno z zakonodajo, organizirati tudi varstvo v jaslih in vrtcih za otroke zaposlenih staršev (oz. mater) (Tomšič, 1980: 131–132).
Jugoslavija je najprej sledila sovjetskemu modelu, ki je narekoval gradnjo vrtcev pri delovnih organizacijah (Humer, 2018: 152). Pri tem pa so se pojavili številni problemi, ki so bili predvsem finančne oz. materialne narave, zaradi premajhnega števila ustanov in njihove lokacije, ki je bila vezana na delovno mesto staršev in ne na bivališče otroka, pa se je pojavil tudi problem neenakosti.8 Prizadevanja so se zato usmerila v reševanje problemov otroškega varstva v krajih, kjer so živele družine. Namen je bil čim večjemu številu otrok v čim krajšem času zagotoviti enake možnosti za razvoj ne glede na zaposlenost matere (Tomšič, 1980: 132).
Skladno s tem se je vzpostavil še danes veljavni sistem, v katerem se vrtci nahajajo v kraju bivanja otroka (Humer, 2018: 152).
Organizacijo dnevnega varstva in vzgoje otrok so narekovali tudi zakoni o družbenem varstvu otrok, oblikovanje in sprejem katerih je republikam in avtonomnim pokrajinam naložila leta 1974 sprejeta jugoslovanska ustava. Naloga zakonov je bila načrtovanje in uresničevanje družbenega varstva otrok, zadovoljevanje potreb (predšolskih) otrok in družine ter usklajevanje ureditve družbene skrbi za otroke z ostalimi samoupravnimi interesnimi skupnostmi (Tomšič, 1980: 176–177). V Sloveniji je sicer že od leta 1968 razvoj varstva otrok spremljala in usmerjala
8 V vrtce so bili namreč vključeni le predšolski otroci zaposlenih staršev, številni otroci, zlasti tisti z nezaposlenimi materami in tisti s podeželja, pa se vanje niso mogli vključevati. Takšna ureditev je imela slabosti tudi za zaposlene starše in delovne organizacije – za prve zato, ker je bila razdalja med krajem zaposlitve in krajem bivanja pogosto prevelika, za podjetja oz. delovne organizacije pa zato, ker so bili stroški gradnje in delovanja vrtcev previsoki (Humer, 2018: 152).
21
Skupnost otroškega varstva Slovenije (Marjanovič Umek in druge, 2011: 65), ki je bila ustanovljena z Zakonom o skupnostih otroškega varstva in o financiranju nekaterih oblik otroškega varstva v SR Sloveniji. Organizacija in delo skupnosti otroškega varstva sta bila ponovno urejena z Zakonom o družbenem varstvu otrok in skupnostih otroškega varstva, ki je bil sprejet leta 1974. Ta zakon je urejal predvsem dnevno varstvo otrok in njihovo vzgojo ter denarno pomoč otrokom (Arhiv RS, b. l.). Naloga zakonov, določenih z ustavo, je bila tako tudi skrb za razvoj in delovanje t. i. neposrednih oblik otroškega varstva, v večini primerov pa tudi skrb za otroški dodatek. Poleg otroškega dodatka je bilo po drugi svetovni vojni uvedeno še denarno nadomestilo ob rojstvu otroka, ki je konec 70. let postalo univerzalna pravica9 (Humer, 2018: 155). V 70. sta bila v veljavi dva dopusta – porodniški dopust, namenjen materam, in dopust za nego in varstvo otroka, ki so si ga matere lahko delile z očeti. Drugi dopust je bil v primerjavi s prvim daljši, s tem pa se je ureditev starševskih dopustov v Sloveniji približala švedskemu modelu daljšega dopusta za nego in varstvo otroka ter kratkega porodniškega oz.
materinskega dopusta. Čeprav očetje dela dopusta za nego in varstvo otroka večinoma niso izkoristili, so bili omenjeni ukrepi pomemben korak v smeri večje enakosti spolov vsaj na ravni predstave o tem, kdo je bolj »primeren« v skrbi za otroka (prav tam, str. 157–158).
Navkljub omenjenim posrednim oblikam varstva je bilo v socialističnem obdobju v ospredju neposredno otroško varstvo, ki so mu bile namenjene vse ustanove za dnevno varstvo in bivanje otrok, kot so jasli in vrtci, pa tudi male šole, celodnevne šole, družbena prehrana v šoli ipd.
(Tomšič, 1980: 134). Povedano z drugimi besedami: poudarjene so bile predvsem defamilialistične politike, ki so imele prednost pred familialističnimi politikami. Po tem se je (jugoslovanski) socializem tudi razlikoval od zahodnih kapitalističnih držav, ki so večji poudarek dajale posrednemu varstvu, s tem pa oteževale položaj žensk na trgu dela, predvsem v času materinstva (Burcar, 2015: 68).
Vrtci so bili torej zelo pomemben del družbenega varstva otrok v Jugoslaviji in SR Sloveniji.
Ob omenjenem Zakonu o družbenem varstvu otrok in skupnostih otroškega varstva, ki ni urejal le varstva v vrtcih, je bil poseben in prvi samostojni zakon za vrtce v Sloveniji sprejet leta 1971 (Zakon o vzgojno-varstvenih dejavnostih za predšolske otroke), prvi nacionalni program pa leta 1979 (Vzgojni program za vzgojo in varstvo predšolskih otrok). Leta 1980 je bil sprejet nov zakon, ki je vzgojo in varstvo predšolskih otrok opredelil kot del celotnega sistema vzgoje in
9 Najprej je bilo namreč vezano na zaposlenost staršev, od konca 70. let pa na stalno bivališče (Humer, 2018: 155).
22
izobraževanja (Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok) (Marjanovič Umek in druge, 2011:
65).
Širjenje mreže javnih vrtcev in vključenosti otrok v organizirane oblike varstva
Podatki o številu vrtcev in vključenosti otrok vanje v celotni Jugoslaviji kažejo na vztrajno povečevanje. Če je bilo na primer leta 1961 število ustanov za dnevno varstvo predšolskih otrok 996, je leta 1976 znašalo že 2.584 s 75.609 vključenimi otroki leta 1961 in 208.353 leta 1976.
V ustanove pa je bilo vključenih le 7,6 % otrok do sedmega leta starosti, od tega 11,6 %, starih od tri do sedem let, in le 2,3 % otrok, starih do tri leta (Tomšič, 1980: 133). Pomembno se je zavedati tudi razlik med republikami – v tistih, ki so imele večji delež zaposlenih žensk in so bile nasploh razvitejše, je bilo povprečje vključenih otrok, pa tudi število ustanov precej višje (v Sloveniji, na Hrvaškem in v Vojvodini) (prav tam). Ustanove za predšolske otroke so bile torej geografsko neenakomerno razporejene, odvisno od gospodarske razvitosti regije. Leta 1978 je bilo na primer na Kosovu le 66 ustanov za predšolske otroke, v Sloveniji pa že 707 (Simic in Simic, 2019: 150).10 Nasploh je bil razvoj organiziranega varstva predšolskih otrok v Sloveniji še posebej intenziven med letoma 1971 in 1985, ko je bilo zgrajenih kar 70 % obstoječih ustanov (Stropnik in Šircelj, 2008: 1044). Leta 1970 je bilo v Sloveniji 299 vzgojno- varstvenih organizacij, v šolskem letu 1980/81 711 (SURS, 1985), v šolskem letu 1990/91 pa 785 (SURS, 1996). Tudi vključenost predšolskih otrok v javne ustanove je od leta 1971 močno naraščala. Leta 1971 je znašala 15 %, leta 1981 41 %, leta 1991 pa je dosegala že 50,9 % vključene predšolske populacije (Stropnik in Šircelj, 2008: 1044).
O razširjenosti organiziranega varstva predšolskih otrok v Sloveniji zlasti v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja govorijo tudi mednarodne primerjave. Podatki, zbrani v okviru Evropske skupnosti, kažejo, da je bil delež otrok, vključenih v organizirano predšolsko varstvo, okoli leta 1985 v Sloveniji 33 % v starostni skupini do treh let in 63 % v starostni skupini nad tremi leti.
V primerjavi z večino drugih, v raziskavo vključenih držav je Slovenija v tem obdobju izstopala predvsem po višjem deležu otrok, mlajših od treh let, ki so vključeni v vrtce. Nekoliko višji delež otrok te starostne skupine je imela npr. Danska (44 %), medtem ko so bili deleži malčkov, vključenih v organizirano predšolsko varstvo, v večini zahodnoevropskih držav zelo nizki – na Irskem in v Luksemburgu je delež na primer znašal do 1 %, malenkost višji je bil v Veliki Britaniji in na Nizozemskem. Prav tako so bili v teh državah nizki deleži starejših predšolskih otrok, vključenih v institucionalne oblike varstva (gibali so se okoli 50 %) (Kukar, 1991: 151).
10 Kosovo in Slovenija sta imela primerljivo število prebivalcev (Simic in Simic, 2019: 150).
