UČENJE SKOKOV V VODO

Učenje skokov v vodo poteka vzporedno s prilagajanjem na vodo in učenjem plavalnih tehnik.

Skok na noge je najbolj enostaven skok v vodo. Učenje pričnemo brez odriva in šele kasneje z odrivom. Pri skoku brez odriva govorimo o padcih v vodo, ki so izvedeni načrtovano in nadzorovano. Učenje skokov pričnemo na višini vodne gladine. V kolikor to ni mogoče, si izberemo nizko višino za izvedbo odskoka. Vsekakor ne pričnemo učenja skokov z višjega odskočnega mesta. Pri izvedbi skoka je pomembno, da zataknemo nožne prste čez rob odskočnega mesta, da pri odrivu ne zdrsnemo. Pri skokih se ne držimo za nos (Cakiči idr., 2011).

Med vaje za učenje skokov na noge uvrščamo:

 padce v vodo iz seda na robu bazena, v kolikor je otroka zelo strah ga dodatno primemo za roki ali okoli prsnega koša;

 zaporedne skupinske padce iz seda na robu bazena;

 padce in skoke na noge iz koraka čez rob bazena;

 skoke na noge s sonožnim odrivom;

 skoke z obratom za 90, 180 in 360 stopinj;

 skok skrčno, raznožno, prednožno;

 skok v daljino in višino z mesta;

 skoke na noge s ploskom z rokami v fazi leta, z večjim številom ploskov in z drugimi nalogami, kot je naprimer, da zakričijo svoje ime ali ime otroka, ki skoči naslednji;

76

 skok na »bombico«, skok kot pri filmu Kung Fu Pandi in skoki drugih filmskih junakov;

 zaporedni skoki z roba bazena: naslednji skoči v vodo, ko je prvi doskočil, otroci skačejo na naš znak (»hop« ali plosk), otrok skoči v vodo, ko ga pokličemo po imenu;

 sočasni skoki na noge vseh otrok hkrati na varni razdalji;

 skoke na noge z zaletom izvajamo le v primeru nedrsečih tal (Cakiči idr., 2011).

Navedenim vajam lahko dodamo spust po kratkem toboganu, kjer otroci pristanejo v vodo na noge, skok na noge iz koraka iz ravnotežne vodne blazine po kateri hodijo ali tečejo; skok preko ovire, ki jo lahko predstavlja plavalni črv na vodni gladini ali pa ga držimo nad vodno gladino, skok na noge v cilj, ki ga lahko naredimo iz plavalnih črvov (»skok v luknjo«), skok v obroč na vodni gladini, skok na noge z roba bazena z vmesnim metom žogice v cilj na vodni gladini, skok na noge z ulovom žoge v fazi leta, skok na noge z ulovom žoge v fazi leta in metom v cilj.

Skoki na noge na vodnem poligonu: otrok prične s skokom na noge, plava v določeni tehniki do vodne blazine in spleza nanjo, jo prečka v hoji/teku/v opori klečno spredaj naprej ali nazaj in skoči z blazine v vodo ter nadaljuje s plavanjem.

Skok na glavo je v primerjavi s skokom na noge bolj zahteven in tudi bolj nevaren, kar pa ne pomeni, da ga ne učimo. Pomembno je, da smo še toliko bolj pozorni na metodični postopek, na zagotavljanje varnosti in na sposobnosti posameznika. V kolikor je otroka strah, ga ne silimo k skokom. Prisotnost strahu postopoma odpravimo s pomočjo različnih vaj in iger, s katerimi povečamo motivacijo. Za učenje skoka na glavo moramo imeti ustrezno predznanje o skokih, in sicer moramo znati varno skočiti na noge. Skok na glavo prav tako začnemo učiti z višine vodne gladine. Z nožnimi prsti se dobro oprimemo roba odskočnega mesta, z iztegnjenima in čvrstima rokama pa zavarujemo glavo. Pri vseh vajah za učenje skoka na glavo imamo roki popolnoma stegnjeni in napeti, zadržimo vzročenje in tako zavarujemo glavo. V vzročenju se z eno roko držimo palca druge roke in položimo dlan na dlan ter se med skokom ne spustimo.

Roki lahko razklenemo šele takrat, ko izplavamo na vodno gladino (Kapus idr., 2011).

Med vaje za učenje skokov na glavo uvrščamo naslednje:

 stoja na rokah v plitvi vodi samostojno ali v paru;

 padec na glavo iz seda na robu bazena, iz seda iz štartnih blokov, iz kleka in polkleka z roba bazena, iz globokega čepa, počepa, globokega predklona;

 skok na glavo iz predklona z zamahom zamašne noge nazaj, z enonožnim odrivom, s sonožnim odrivom z našo pomočjo, s sonožnim odrivom preko elastike ali plavalnega črva, s sonožnim odrivom skozi obroč;

 skok na glavo s sonožnim odrivom (Kapus idr., 2011).

Glede na otrokovo predznanje plavanja prilagajamo izvedbo skoka. Pri učenju skoka na noge lahko uporabimo tudi plovni pripomoček, da otrok samostojno s pripomočkom izvede skok in se pri skoku ne potopi pregloboko ter pride posledično hitreje na vodno gladino. Pri vajah in igrah za učenje plavalnih tehnik na osnovni ravni priporočamo, da vsako učno uro vključimo tudi skoke na noge in na glavo. S tem otrokom zmanjšamo morebitni strah pred skoki, da jih

77

bodo prej izvajali sami pod našim nadzorom, medtem ko druge otroke dodatno motiviramo k učenju plavanja, saj lahko skoke na noge izvedemo na različne načine s pomočjo pripomočkov, ki povečajo plovnost otrok ali pa jih pri utrjevanju skokov na noge in skokov na glavo uporabimo kot del skakalnega poligona in vodnih iger. Skok v vodo zajema začetni položaj, odriv, let, doskok, potop in dvig na vodno gladino. Otroke želimo naučiti, da po izvedenem skoku v vodo nadaljujejo s plavanjem brez vmesnega postanka in dotikanja oči ali popravljanja pričeske. Takojšnje nadaljevanje s plavanjem vključujemo že v postopku učenja pri padcih kot tudi skokih v vodo (Kapus idr., 2011).

78