Učinki prepovedi marketinga tobačnih izdelkov na prodajnih mestih na različne izide,

Pregledni članki

Sistematični pregled, objavljen leta 2015, je prvi, ki vključuje sistematični pregled dokazov o učinkih prepovedi razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih. V pregled je vključenih pet raziskav, večina je kvantitativnih in ena kvalitativna. Avtorji zaključujejo, da je v državah s prepovedjo razstavljanja tobačnih izdelkov stopnja impulzivnih nakupov manjša ter da uvedba te prepovedi lahko prispeva k zmanjšanju vrstniškega precenjevanja kajenja med otroki, kar lahko pomembno vpliva na denormalizacijo kajenja. Ni pa dokazov, da bi prepovedi razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih privedle do zmanjšanja prevalence kajenja, kar ni presenetljivo, saj v tem času ni bilo raziskav, ki bi govorile o učinkih ukrepa po več kot enem letu. Prepovedi razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih bodo najverjetneje učinkovale na kadilsko vedenje skozi denormalizacijo kajenja in zagotavljanjem okolja, ki podpira opuščanje kajenja, zato lahko pričakujemo učinke ukrepa šele po daljšem časovnem obdobju (Robertson in drugi 2015).

Ocena vplivov prepovedi oglaševanja in razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih s pomočjo simulacijskega modela kaže na približno 16 % znižanje prevalence kajenja od 2014 do 2065 ter preprečitev številnih smrti in bolezni, pripisljivih kajenju. Ocena kaže, da se učinki na prevalenco kajenja večajo s časom, kar je posledica dlje trajajočega učinka na začetke in opuščanje kajenja. Avtorji navajajo, da se bodo projekcije modela še izboljšale ob dostopnosti več longitudinalnih in dolgoročnejših raziskav na tem področju (Levy in drugi 2015).

Posamične raziskave o učinkih prepovedi marketinga tobačnih izdelkov na prodajnih mestih na otroke, mladostnike in mlade odrasle

V sedemnajstih objavah je opisanih trinajst raziskav, ena prospektivna kohortna raziskava (Bogdanovica in drugi 2017), štiri eksperimentalne (Kim in drugi 2013b, Shadel in drugi 2015, Setodji in drugi 2018, Dunbar in drugi 2019) in osem presečnih raziskav z več ponovitvami (Irvine in Nguyen 2014, Dunlop in drugi 2015, Shang in drugi 2015, 2016, Edwards in drugi 2017a, Ford in drugi 2018, Laverty in drugi 2018, Van Hurck in drugi 2018, Ford in drugi 2019, Kuipers in drugi 2019, Pearce in drugi 2019, Haw in drugi 2020). Štiri raziskave izvirajo iz ZK (Bogdanovica in drugi 2017, Ford in drugi 2018, Laverty in drugi 2018, Ford in drugi 2019, Kuipers in drugi 2019, Pearce in drugi 2019, Haw in drugi 2020), štiri iz ZDA (Kim in drugi 2013b, Shadel in drugi 2015, Setodji in drugi 2018, Dunbar in drugi 2019), po ena pa iz Nove Zelandije (Edwards in drugi 2017a), Avstralije (Dunlop in drugi 2015) in Kanade (Irvine in Nguyen 2014). Ena od raziskav zajema 130 držav sveta (Shang in drugi 2015, 2016), druga pa 25 držav Evrope (Van Hurck in drugi 2018). Raziskave so bile izvedene med letoma 2007 in 2016. Dve sta bili izvedeni na nacionalno reprezentativnem vzorcu ciljnih skupin (Irvine in Nguyen 2014, Laverty in drugi 2018). Na nacionalno reprezentativnih vzorcih ciljnih skupin pa so osnovane tudi raziskave, ki uporabljajo podatke iz mednarodnih raziskav (Shang in drugi 2015, 2016, Van Hurck in drugi 2018).

Prospektivna kohortna raziskava vključuje okoli 1000 mladostnikov, presečne od 1000 do več kot pol milijona mladostnikov, eksperimentalne pa od okoli 150 do preko 1200 mladostnikov. Vse raziskave vključujejo mladostnike, ena tudi mlade odrasle (Dunlop in drugi 2015).

7 Pri spremembah izidov (zvišanje, znižanje) navajamo statistično značilne spremembe.

Prospektivne kohortne raziskave

V prospektivni kohortni raziskavi so raziskovali učinke delne prepovedi razstavljanja tobačnih izdelkov (v velikih trgovinah, ne pa v manjših) na zaznano izpostavljenost razstavljenim izdelkom, dovzetnost za kajenje in kadilsko vedenje med angleškimi šolarji, starimi 11 do 16 let, eno leto po uvedbi delne prepovedi. Raziskovalci so zabeležili, da je delna prepoved povezana z zmanjšanjem zaznane izpostavljenosti razstavljenim tobačnim izdelkom, niso pa zabeležili povezav z dovzetnostjo za kajenje ali kadilskim vedenjem. Avtorji pripisujejo rezultate delni prepovedi in kratkemu obdobju spremljanja (Bogdanovica in drugi 2017).

Druge raziskave

V vseh navedenih eksperimentalnih raziskavah so bili udeleženci naključno razporejeni v eksperimentalno trgovino z razstavljenimi izdelki ali v trgovino brez razstavljenih izdelkov (stanje prepovedi razstavljanja izdelkov). V vseh raziskavah so beležili učinke neposredno po nakupih v trgovini (Kim in drugi 2013b, Shadel in drugi 2015, Setodji in drugi 2018, Dunbar in drugi 2019). V dveh eksperimentalnih raziskavah so med mladostniki, starimi 11 do 17 let, primerjali dovzetnost za kajenje glede na to, ali so bili v trgovini izpostavljeni razstavljenim tobačnim in povezanim izdelkom ali ne, in zabeležili, da je izpostavljenost razstavljenim tobačnim izdelkom pozitivno povezana z dovzetnostjo za kajenje (Shadel in drugi 2015, Setodji in drugi 2018). V naslednji eksperimentalni raziskavi so med mladostniki, starimi 13 do 17 let, merili vpliv oglasov in razstavljenih tobačnih izdelkov v eksperimentalni trgovini na zaznano dostopnost tobačnih izdelkov in poskuse nakupov. Mladostniki, ki so nakupovali v trgovini, v kateri ni bilo razstavljenih tobačnih izdelkov, so manj verjetno poskusili kupiti tobačni izdelek v primerjavi z mladostniki, ki so nakupovali v trgovini z razstavljenimi tobačnimi izdelki (Kim in drugi 2013b). V eni od eksperimentalnih raziskav pa so med mladostniki, starimi 11 do 17 let, zabeležili, da je izpostavljenost razstavljenim tobačnim izdelkom in elektronskim cigaretam povezana z dovzetnostjo za uporabo elektronskih cigaret (Dunbar in drugi 2019).

V dveh raziskavah so raziskovalci s podatki iz mednarodne raziskave primerjali razširjenost kajenja med mladostniki, starimi 11 do 17 let, v 130 državah sveta z ali brez prepovedi oglaševanja na prodajnih mestih. Primerjali so spremembe pred in po uvedbi prepovedi s podobnim obdobjem v državah brez ukrepa in pri tem upoštevali druge uvedene ukrepe nadzora nad tobakom v posamezni državi (Shang in drugi 2015, 2016). Prepoved oglaševanja na prodajnih mestih je bila povezana z zmanjšanjem eksperimentalnega kajenja (Shang in drugi 2015), zmanjšanjem trenutnega kajenja (štiri odstotne točke oziroma 27 % znižanje), trenutnega dnevnega kajenja (ena odstotna točka oziroma 35 % znižanje) (Shang in drugi 2016). Na podoben način so raziskovalci v drugi raziskavi uporabili podatke iz druge mednarodne raziskave za oceno učinkov prepovedi razstavljanja tobačnih izdelkov na kadilsko vedenje in zaznano dostopnost izdelkov med mladostniki, starimi 15 do 16 let, iz 25 držav Evrope. V obdobju od dveh do šestih let po uvedbi prepovedi so zabeležili za 15 % višje znižanje prevalence rednega kajenja v državah z uvedeno prepovedjo razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih v primerjavi s tistimi brez, pri zaznani dostopnosti tobačnih izdelkov pa niso zabeležili razlik (Van Hurck in drugi 2018).

V presečni raziskavi, izvedeni v letih 2012, 2014 in 2016 (zadnjič približno eno leto po uvedbi popolne prepovedi razstavljanja tobačnih izdelkov) v ZK, so raziskovalci merili vplive prepovedi na dovzetnost za kajenje med mladostniki, starimi 11 do 16 let, ki niso nikoli kadili. Zabeležili so zmanjšanje dovzetnosti za kajenje, pa tudi zmanjšanje števila priklicanih tržnih znamk (Ford in drugi 2018, 2019). V Angliji pa so raziskovalci pred in 16 mesecev po uvedbi popolne prepovedi razstavljanja tobačnih izdelkov med mladostniki, starimi 11 do 15 let, merili učinke prepovedi na ozaveščenost o cigaretah, dostop do cigaret in nakupe cigaret. Zabeležili so zmanjšanje izpostavljenosti razstavljenim izdelkom na prodajnih mestih, a vendar kljub visokemu spoštovanju zakonodaje ugotavljajo, da še vedno znatni odstotki mladostnikov poročajo o tem, da so videli razstavljene izdelke na prodajnih mestih. Zabeležili so tudi manj nakupov cigaret v trgovinah ter zmanjšanje navajanja trgovin kot običajnega vira cigaret (Laverty in drugi 2018).

V škotski presečni raziskavi, izvedeni v več valovih, beležijo, da so se po uvedbi popolne prepovedi razstavljanja tobačnih izdelkov med mladostniki, starimi 12 do 17 let, zmanjšali izpostavljenost razstavljenim tobačnim izdelkom, tveganje za dovzetnost za kajenje in začetek kajenja, zaznana dostopnost tobačnih izdelkov, pozitivna stališča glede kajenja in precenjevanje kajenja med vrstniki in odraslimi, med mlajšimi mladostniki pa tudi ozaveščenost o tržnih znamkah. Popolna prepoved razstavljenih tobačnih izdelkov na Škotskem je bila učinkovita v zmanjšanju vidnosti tobačnih izdelkov in je združena z ugodnimi izidi na področju stališč in kadilskega vedenja. Vendar pa avtorji poudarjajo, da še vedno ostajajo prisotni namigi o prodaji tobaka, saj ostajajo enote za shranjevanje tobačnih izdelkov pri blagajnah vidne, pa tudi, da so elektronske cigarete verjetno zmanjšale učinek prepovedi (Kuipers in drugi 2019, Pearce in drugi 2019, Haw in drugi 2020).

V Novi Zelandiji so v presečni raziskavi v več valovih med 14- in 15-letnimi mladostniki merili vpliv prepovedi razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih na s kajenjem povezana stališča in vedenje v času do dve leti po uvedbi prepovedi. Zabeležili so zmanjšanje dovzetnosti za kajenje, razširjenosti kajenja, začetkov kajenja, precenjevanja kajenja med vrstniki in načrtovanih nakupov na prodajnih mestih.

Zmanjšala se je tudi pomembnost prodajnih mest kot običajnega vira cigaret, pogostost obiskovanja prodajnih mest in moč povezave med pogostostjo obiskovanja prodajnih mest in kadilskim statusom.

Avtorji zaključujejo, da bo imela prepoved razstavljanja največji učinek na dovzetnost za kajenje in eksperimentiranje s kajenjem, manj pa na samo kajenje oziroma kadilce (Edwards in drugi 2017a).

Iz Avstralije poročajo o učinkih popolne prepovedi razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih sedem mesecev do dve leti po uvedbi prepovedi (čas uvedbe ukrepa se namreč razlikuje v posamezni zvezni državi). V raziskavi so med 12 do 24 let starimi prebivalci merili učinke prepovedi razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih na priklic izpostavljenosti razstavljenim tobačnim izdelkom, število poznanih tržnih znamk, precenjevanje odstotka kadilcev med vrstniki, zaznavanje sprejemljivosti kajenja med vrstniki, kadilsko vedenje (odstotek trenutnih kadilcev, odstotek tistih, ki eksperimentirajo s kajenjem, odstotek tistih, ki niso nikoli kadili) ter zaznavanje, da jih razstavljeni tobačni izdelki pripravijo do razmišljanja o kajenju oziroma nenačrtovanega nakupa. Po uvedbi prepovedi je prišlo do pozitivnih sprememb v vseh naštetih kazalnikih razen pri zaznavanju sprejemljivosti kajenja med vrstniki, ki se ni spremenilo (Dunlop in drugi 2015).

Na osnovi ponavljajočih se presečnih raziskav med leti 1999 in 2011 v kanadskih provincah, ki so uvedle prepoved razstavljanja tobačnih izdelkov med leti 2003 in 2009, ugotavljajo, da je ukrep privedel do zmanjšanja števila tedensko pokajenih cigaret med mladostniki in mladimi odraslimi, ne pa do sprememb prevalence kajenja ali namere za opustitev kajenja (Irvine in Nguyen 2014).

Posamične raziskave o učinkih prepovedi marketinga na prodajnih mestih na odrasle

V osmih objavah, ki izvirajo iz sedmih raziskav, izvedenih med leti 2005 in 2015, sta dve prospektivni kohortni raziskavi (Li in drugi 2013, 2015, Fleischer in drugi 2019), tri presečne z več ponovitvami (Irvine in Nguyen 2014, Carter in drugi 2015, Kuipers in drugi 2017), ena eksperimentalna (Kim in drugi 2014) in ena ekološka raziskava (He in drugi 2018). Ena od prospektivnih kohortnih raziskav je bila izvedena v ZDA, Kanadi, Avstraliji in ZK (Li in drugi 2013), a v eni od objav poročajo samo o podatkih iz raziskave v Kanadi (Fleischer in drugi 2019), druga prospektivna kohortna raziskava pa je potekala v Tajski in Maleziji (Li in drugi 2015). Presečne raziskave so potekale v Angliji (Kuipers in drugi 2017), Avstraliji (Carter in drugi 2015), Kanadi (Irvine in Nguyen 2014), eksperimentalna v ZDA (Kim in drugi 2014), ekološka pa vključuje podatke iz 77 držav sveta (He in drugi 2018). Ena prospektivna kohortna raziskava (Fleischer in drugi 2019) in dve presečni (Irvine in Nguyen 2014, Kuipers in drugi 2017) so bile izvedene na nacionalno reprezentativnih vzorcih ciljnih skupin. Prospektivne kohortne raziskave vključujejo med 1600 in 2000 kadilcev v posamezni državi (Li in drugi 2013, 2015) oziroma nekaj več kot 1000 kadilcev in bivših kadilcev v posameznem valu raziskave (Fleischer in drugi 2019), ena od presečnih vključuje 402

kadilca v dveh valovih (Carter in drugi 2015), druga med 60.000 in 70.000 odraslih prebivalcev Anglije pred in po uvedbi ukrepa (Kuipers in drugi 2017), tretja po 2000 prebivalcev, starih 15 let in več, iz vsake od osmih kanadskih provinc v posameznem valu (Irvine in Nguyen 2014) in eksperimentalna 1216 trenutnih kadilcev in bivših kadilcev, ki so nedavno opustili kajenje (Kim in drugi 2014).

Prospektivne kohortne raziskave

V nacionalno reprezentativni kohorti odraslih kadilcev v Kanadi prepoved razstavljanja tobačnih izdelkov ni bila povezana s spremembami v opuščanju kajenja ali relapsu po opustitvi kajenja. Ob zadnjem valu raziskave so imele posamezne kanadske province uvedene prepovedi razstavljanja od enega do približno šest let (Fleischer in drugi 2019). V isti prospektivni kohortni raziskavi so raziskovalci primerjali stanje v štirih državah, dve od teh (Kanada, Avstralija) sta imeli v posameznih zveznih državah oziroma provincah ob zadnjem valu raziskave uvedeno prepoved razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih, in sicer do največ šest let (v nekaterih je bil ukrep uveden šele ob zadnjem valu raziskave).

Raziskovalci ugotavljajo, da je prepoved razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih povezana z zmanjšanjem izpostavljenosti marketingu tobačnih izdelkov in zmanjšanjem impulzivnih nakupov (Li in drugi 2013). V drugi prospektivni kohortni raziskavi so primerjali izpostavljenost oglaševanju in razstavljanju tobačnih izdelkov v dveh državah, in sicer v Tajski, ki je imela ob zadnjem valu raziskave ta ukrep uveden že nekaj več kot pet let, in Maleziji, ki tega ukrepa ni uvedla. Raziskovalci ugotavljajo, da je prepoved oglaševanja in razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih povezana z dosledno nižjimi ravnmi izpostavljenosti tem oblikam marketinga, do eliminacije izpostavljenosti pa ni prišlo (Li in drugi 2015).

Druge raziskave

V presečni raziskavi o učinkih delne prepovedi razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih (le v večjih trgovinah) v Angliji raziskovalci ugotavljajo, da je po uvedbi prepovedi prišlo do znižanja prevalence kajenja, ki presega prej obstoječi trend zniževanja, medtem ko se posameznikova potrošnja cigaret ni spremenila. Raziskava je vključevala obdobje nekaj manj kot tri leta po uvedbi delne prepovedi.

Znižanje prevalence ni bilo takojšnje po uvedbi ukrepa, ampak postopno, znašalo pa je 0,46 % letno nad obstoječim trendom. Avtorji navajajo, da bi lahko bilo znižanje posledica zmanjšanja impulzivnih nakupov, predvsem med kadilci, ki načrtujejo opustitev ali tistimi, ki so kajenje opustili pred kratkim (torej tistimi, ki pogosteje opravljajo impulzivne nakupe v primerjavi s kadilci, ki ne nameravajo opustiti kajenja oziroma ne poskušajo opustiti kajenja). Z zmanjšanjem impulzivnih nakupov se lahko verjetnost uspešne opustitve kajenja znatno izboljša. Manj verjetno pa je, da je do zniževanja prevalence prišlo tudi zaradi zmanjšanja začetka kajenja, čeprav po mnenju avtorjev tega ne gre v celoti izključiti. Prepoved razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih torej ni takoj aktivno spodbudila večjega števila kadilcev k opustitvi kajenja, pač pa odstranila spodbude za kajenje in oglaševanje ter imela učinek takrat, ko se je kadilec odločil opustiti kajenje, torej gre za postopen in dolgoročen učinek. Raziskava nakazuje tudi ugodne učinke ukrepa v smislu zmanjševanja neenakosti v kajenju (Kuipers in drugi 2017). Druga presečna raziskava je iz Avstralije in beleži spremembe v nakupovalnih navadah med odraslimi kadilci dva meseca pred in po uvedbi prepovedi razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih. Po prepovedi se je zmanjšala izpostavljenost razstavljenim izdelkom (ne pa eliminirala), manj je bilo impulzivnih nakupov in navedb, da so razstavljeni tobačni izdelki vplivali na nakupovalne odločitve (Carter in drugi 2015). Na osnovi podatkov iz ponavljajočih se presečnih raziskav med leti 1999 in 2011 v kanadskih provincah, ki so uvedle prepoved razstavljanja med leti 2003 in 2009, avtorji ugotavljajo, da ukrep med prebivalci, starimi 15 let in več, ni privedel do sprememb v prevalenci kajenja, številu tedensko pokajenih cigaret ali nameri za opustitev kajenja (Irvine in Nguyen 2014).

Eksperimentalna raziskava, ki vključuje obisk virtualne trgovine z razstavljenimi tobačnimi izdelki oziroma brez njih kaže, da kadilci v trgovini brez razstavljenih tobačnih izdelkov redkeje izkusijo močno željo po cigareti in manj verjetno opravijo nakup tobačnih izdelkov kot v trgovini z razstavljenimi tobačnimi izdelki. Posamezniki, ki so pred kratkim opustili kajenje, pa v trgovini brez razstavljenih

tobačnih izdelkov redkeje izkusijo močno željo po cigareti kot v trgovini z razstavljenimi tobačnimi izdelki (Kim in drugi 2014).

V ekološki raziskavi so avtorji primerjali podatke o prevalenci kajenja v 77 državah brez in s prepovedjo razstavljanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih v obdobju med letoma 2007 in 2014. Države so ukrep prepovedi uvajale med leti 2004 in 2013. Raziskovalci ugotavljajo, da dolgoročno popolna prepoved razstavljanja vodi v zmanjšanje odstotka dnevnih kadilcev za 7 % skupno, med moškimi za 6 % in ženskami 9 % (He in drugi 2018).

2.2.5 Dobre prakse na področju omejevanja in prepovedi marketinga